Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Obstoj pravnomočne sodne odločbe je procesna ovira za ponovno odločanje o isti stvari in izključuje možnost nove, drugačne ali enake odločitve.
Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 27.6.2008 razveljavi.
1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 27.6.2008 na podlagi 1. točke prvega odstavka 407. člena Zakona o Kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločilo, da se: sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 23.1.2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 31.1.2007, pravnomočna dne 31.1.2007, s katero je bila obsojenemu N.P. med drugim izrečena enotna kazen 2 leti in 6 mesecev zapora, ki je še ni prestal, in sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 15.12.2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 2.7.2007, ki je postala pravnomočna 2.7.2007, s katero je bila obsojenemu izrečena enotna kazen 4 leta zapora, v odločbi o kazni spremenita tako, da se obsojenemu M.P. na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) izreče enotna kazen 6 let in 5 mesecev zapora.
2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec mag. A.F. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve "2. točke" prvega odstavka 407. člena ZKP in 3. točke 372. člena ZKP, ker so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe in zaradi kršitve kazenskega zakona po 5. in 3. točki 372. člena ZKP, ker je bila s sodbo prekoračena pravica, ki jo je imelo sodišče po zakonu glede odločbe o kazni. Predlagal je, da Vrhovno sodišče odpravi oziroma razveljavi sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 27.6.2008. 3. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.
4. Vložnik zahteve navaja, da je Okrožno sodišče v Ljubljani z izpodbijano sodbo z dne 27.6.2008 na podlagi 407. člena ZKP odločalo o spremembi navedenih pravnomočnih sodb, čeprav je o isti stvari pred tem odločilo že s sodbo z dne 26.5.2008. Ugotavlja, da je isto sodišče o isti stvari odločilo dvakrat in čeprav je v obeh primerih izreklo enako kazen, "o isti kazni ne moreta obstajati dve (pravnomočni) sodni odločbi". S tem je kršilo načelo ne bis in idem, vsebovano v 3. točki 372. člena ZKP, zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.
5. Prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) predstavlja temeljno človekovo pravico, ki jo zagotavljajo Ustava RS (31. člen), ZKP (10. člen) in tudi nekateri mednarodni akti. Eden od vidikov omenjene prepovedi je v tem, da posameznik ne more biti ponovno (ob)sojen za kaznivo dejanje, o katerem je že dokončno odločeno, oziroma o katerem že obstoji pravnomočna sodna odločba (res iudicata), razen ob pogojih, ki so v zakonu predpisani za izredna pravdna sredstva. Obstoj pravnomočne sodne odločbe je procesna ovira za ponovno odločanje o isti stvari in izključuje možnost nove, drugačne ali enake odločitve. Učinek obravnavanega načela se razteza tako na meritorne kot formalne sodne odločbe, ki so postale materialno pravnomočne. Pravnomočnost sodne odločbe, ki jo mora spoštovati vsaka fizična in pravna oseba, zagotavlja pravno varnost in zaupanje v pravo.
6. Sodišče prve stopnje (in tudi druge stopnje) je v primeru steka kaznivih dejanj za katera se obdolžencu sodi sočasno ali zaporedoma po uradni dolžnosti dolžno uporabiti določbe o steku (47. in 48. člen KZ). Če jih ne, imata stranki (obsojenec in državni tožilec) pravico doseči spremembo pravnomočne sodbe v delu o kazni s pravnim sredstvom po 407. členu ZKP. Že iz besedila te določbe, da gre za spremembo sodbe brez obnove jasno izhaja, da v tem primeru sploh ne gre za obnovo postopka, čeprav je določba uvrščena v poglavje o obnovi kazenskega postopka. S tem pravnim sredstvom se ne spreminja krivdorek pravnomočne sodbe, temveč se delno spremenijo prejšnje pravnomočne sodbe o kaznih, ki poslej v tem delu ne obstajajo več.
7. Na podlagi navedenega je moč ugotoviti, da je Okrožno sodišče v Ljubljani v konkretnem primeru o isti stvari v postopku po 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP odločilo dvakrat: najprej na predlog obsojenca s sodbo z dne 26.5.2008 in nato še, tokrat na predlog zagovornikov, s sodbo z dne 27.6.2008. V obeh primerih je obsojencu ob upoštevanju istih pravnomočnih sodb izreklo enako enotno kazen. Pravilno ugotavlja vrhovni državni tožilec, da je sodišče z izpodbijano (drugo) sodbo kršilo načelo prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (3. točka 372. člena ZKP). Izpodbijana sodba posega v pravno razmerje, o katerem je že bilo odločeno s pravnomočno sodno odločbo, zato je neveljavna oziroma brez pravnih učinkov. Vrhovno sodišče je zato ugodilo utemeljeni zahtevi vrhovnega državnega tožilca in sodbo z dne 27.6.2008 razveljavilo, kar pomeni, da ostaja pravno veljavna le sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 26.5.2008, s katero je bilo o spremembi pravnomočne sodbe glede kazni odločeno pred izdajo izpodbijane sodbe.