Jedro

Če vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja nov razlog oziroma argument, s katerim utemeljuje zatrjevano kršitev, Vrhovno sodišče glede na zahtevo o materialnopravni izčrpanosti te nove trditve vsebinsko ne bo obravnavalo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je bila obdolženčeva zdravstvena dokumentacija pridobljena zakonito, saj ZPacP določa, da privolitev pacienta ni potrebna, kadar to določa drug zakon, zavarovalnica pa je dokumentacijo pridobila na podlagi določbe 154. člena ZZavar.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Krškem sta bila R. L. in J. L. spoznana za kriva storitve poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi s 34. členom in drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), R. L. pa še kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena tega zakona. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 sta jima bili izrečeni pogojni obsodbi, v katerih je sodišče obsojenemu R. L. določilo za vsako od dejanj kazen po 4 mesece zapora, zatem pa mu je na podlagi 2. in 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen 7 mesecev zapora, obsojeni J. L. pa kazen 3 mesece zapora, kazni pa ne bosta izrečeni, če obsojenca v preizkusni dobi 2 let ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obsojenega R. L. delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo v odločbi o krivdi in kazenski sankciji tako, da je iz opisa dejanja, opisanega v točki 2. izreka, izpustilo besedo „javno“ ter obsojenega L. za dejanje pod to točko spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 in mu za to kaznivo dejanje določilo kazen 3 mesece zapora, zatem pa upoštevaje kazen, ki mu je bila že določena za kaznivo dejanje, opisano v točki 1. izreka sodbe, na podlagi določbe 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, določilo enotno kazen 6 mesecev zapora, sicer je pritožbo obsojenčevega zagovornika in v celoti pritožbo obsojene J. L. zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili tudi, da sta obsojenca dolžna plačati stroške kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenega R. L. zahtevo za varstvo zakonitosti, kot sam navaja, iz vseh dovoljenih zakonskih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in spremeni prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo tako, da obsojenca oprosti obtožbe ali pa podrejeno, da sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Na vse očitke zahteve, ki so v največji meri ponovitev pritožbenih razlogov, je že pravilno in sprejemljivo odgovorilo drugostopenjsko sodišče, in sicer tako na očitek, da sodišče prve stopnje izpodbijane sodbe ne bi smelo opreti na medicinsko dokumentacijo, pridobljeno od osebnega zdravnika brez obsojenčevega soglasja, kot tudi na očitek o prekršitvi obsojenčeve pravice do obrambe, ker sodišče ni zaslišalo priče D. H. Sicer pa se zahteva v pretežni meri ukvarja z vprašanjem dejanskega stanja, ki pa po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

4. V odgovoru na odgovor vrhovnega državnega tožilca na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti pa zagovornik obsojenca izraža svoje nestrinjanje s presojo vrhovne državne tožilke ter vztraja na navedbah zahteve.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da se sme zoper pravnomočno sodno odločbo s katero je bil končan kazenski postopek in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka pa le, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Ne glede na to, da že iz navedenega izhaja, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, drugi odstavek 420. člena ZKP vsebuje še izrecno takšno prepoved. Če je zahteva vložena iz tega razloga, jo Vrhovno sodišče skladno z določilom člena 425. ZKP zavrne kot neutemeljeno. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP pa se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). To se pravi, da mora biti pravno sredstvo izčrpano ne le formalno (z vložitvijo pravnega sredstva), temveč tudi materialno (vsebinsko). Vlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti tako mora kršitve, ki jih je uveljavljal z zahtevo za varstvo zakonitosti, po vsebini uveljavljati že v predhodnem postopku s pritožbo. Pri tem ne zadošča, da se je vlagatelj zahteve v pritožbi samo posplošeno skliceval na kršitve zakona, temveč je moral vsako uveljavljano kršitev konkretizirati in jo ustrezno obrazložiti.

7. Osnovni očitek vlagatelja v zahtevi je kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, in sicer, da sodba temelji na nedovoljenih dokazih, to je na podatkih o zdravstvenem stanju obsojenca, ki jih sodišče ni pridobilo na podlagi podane pisne zahteve, ki bi glede na določilo sedmega odstavka 154. člena Zakona o zavarovalništvu (v nadaljevanju ZZavar) morala biti podana. Zdravniki so namreč tako po Zakonu o pacientovih pravicah (v nadaljevanju ZPacP) v peti alineji šestega odstavka 44. člena dolžni varovati kot poklicno skrivnost podatke o zdravstvenem stanju posameznika in o vzrokih, okoliščinah in posledicah tega stanja. Ker je bila pisna zahteva podana šele naknadno, ko je zavarovalnica bistvene podatke že pridobila, pa so bili takšni dokazi pridobljeni nezakonito, s kršenjem obdolženčeve pravice do zasebnosti in v nasprotju z varovanjem osebnih podatkov. Pisna zahteva kot pogoj za posredovanje podatkov, je bila v zakonu zagotovo namensko zapovedana, iz razloga, da se na ta način prepreči zloraba podatkov in da se zagotovi sledljivost informacij o tem, komu in kdaj je bil določen podatek posredovan.

8. Pri presoji materialnega izčrpanja (to je vsebinskega uveljavljanja kršitev) Vrhovno sodišče ugotavlja naslednje: v zaključni besedi na glavni obravnavi, opravljeni dne 17. 9. 2012, je zagovornik obsojenca poudaril, da obsojenec ni nikoli podal soglasja, da bi lahko zdravniki dajali njegovo zdravstveno dokumentacijo, torej dokumentacijo, ki se osebno nanaša nanj. Meni, da bi moralo sodišče to zdravstveno dokumentacijo izločiti iz spisa, ob tem pa glede na teorijo sadeža zastrupljenega drevesa izločiti še vse ostale listine in izpovedbe prič, ki temeljijo na tem dokazu. Na ta ugovor je odgovorilo sodišče prve stopnje v sodbi z navedbami, da je Zavarovalnica T. tekom postopka o odločanju o utemeljenosti vloženega odškodninskega zahtevka sama zaprosila osebnega zdravnika obdolženega L., dr. P. iz ambulante A. d.o.o., da predloži medicinsko dokumentacijo, za kar ima podlago v 154. členu ZZavar, saj je obdolženec preko pooblaščenega odvetnika na zavarovalnico vložil odškodninski zahtevek in je za odločitev o njegovi utemeljenosti oziroma zahtevani višini odškodnine nujno potrebovala medicinsko dokumentacijo, kar vse je razvidno iz dopisa zavarovalnice z dne 27. 1. 2011 in izpovedi priče P. R. (tretji odstavek na strani 5 sodbe sodišča prve stopnje).

9. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je zagovornik na tem razlogu (da obsojenec ni dal privolitve nikomur, da bi vpogledal v zdravniško dokumentacijo) za nezakonitost dokaza - podatkov o zdravstvenem stanju obsojenca, vztrajal ter poudaril, da po Zakonu o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej) pomenijo podatki o zdravstvenem stanju pacientov poklicno skrivnost, ki so jo dolžni varovati zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci. Naveden zakon tudi ne dopušča kakršnekoli izjeme od tega določila. ZZDej pa je po presoji zagovornika specialnejši predpis od ZZavar. Tako bi morala tudi zavarovalnica, če bi hotela pridobiti zdravstveno dokumentacijo, dolžna za poseg v zasebnost posameznika, pridobiti njegovo soglasje.

10. Pritožbeno sodišče je na navedene očitke odgovorilo, da pritožba neutemeljeno opozarja, da lahko na podlagi ZZDej zdravstvenega delavca o dolžnosti varovanja podatkov o zdravstvenem stanju posameznika in o vzrokih, okoliščinah in posledicah tega stanja, razreši le prizadeta oseba sama ali sodišče. Določba tretjega odstavka 51. člena ZZDej, ki je na opisan način urejala varovanje osebnih podatkov v trenutku pridobitve medicinske dokumentacije (v letu 2011) ni bila več v veljavi, saj je bila razveljavljena na podlagi 91. člena ZPacP, in sicer z dnem uveljavitve navedenega zakona dne 25. 8. 2008, kjer ZPacP v peti alineji petega odstavka 44. člena določa, da privolitev pacienta za uporabo in obdelavo njegovih zdravstvenih in drugih osebnih podatkov ni potrebna, kadar to določa drug zakon. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ocenilo, da so dokazi zakonito pridobljeni, saj je obdolženčevo zdravstveno dokumentacijo h kazenski ovadbi priložila zavarovalnica, katera jo je predhodno pridobila na podlagi določbe 154. člena ZZavar, ki osebnemu zdravniku kot nosilcu javnih pooblastil in upravljavcu osebnih podatkov takšno posredovanje podatkov tudi nalaga.

11. V zahtevi za varstvo zakonitosti pa, kot je bilo že pojasnjeno, vidi zagovornik razlog za nezakonitost navedenega dokaza v tem, da naj zavarovalnica ne bi prišla do zdravniške dokumentacije na predpisan način, oziroma na podlagi pisne zahteve. Navaja torej povsem nov razlog oziroma argument zaradi katerega meni, da je dokaz nezakonit. Glede na zahtevo o materialnopravni izčrpanosti zato Vrhovno sodišče te trditve vsebinsko ni obravnavalo (ne glede na to, da je trditev tudi protispisna, saj kot ugotavljata obe sodišči in kot izhaja tudi iz podatkov v spisu, je zavarovalnica pisno zaprosila za medicinsko dokumentacijo za obsojenca dne 27. 1. 2011).

12. Zahteva pa tudi ne more biti uspešna v nadaljnjih navedbah, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, ker sodišče ni zaslišalo ključne priče, to je D. H. Pritožbeno sodišče je isti pritožbeni očitek zavrnilo z obrazložitvijo, da dokazni predlog, kot je bil podan na glavni obravnavi (list. št. 141. spisa), ne ustreza standardom, ki jih je že izoblikovala sodna praksa, da mora obramba zadostiti svojemu dokaznemu bremenu in obstoj ter pravno relevantnost predlaganih dokazov utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Obramba namreč na glavni obravnavi z ničemer ni utemeljila dokaznega predloga, takšne pomanjkljivosti pa pritožnik ni ustrezno odpravil niti s pritožbenimi navedbami, ko sicer izraža nestrinjanje z odločitvijo sodišča prve stopnje in navaja, da bi predlagana priča lahko potrdila zagovor obdolženca, ki je trdil, da je v njeni prisotnosti na bencinskem servisu D. M., zaradi uveljavljanja odškodnine izročil vse originalne zdravniške izvide, ker drugih ni imel, kar vse je predlagana priča videla. Iz navedene utemeljitve potrebnosti izvedbe predlaganega dokaza, po presoji pritožbenega sodišča, ne izhajajo okoliščine, ki bi utemeljevale, da si je predlagana priča (ki naj bi bila kritičnega dne z obdolžencem na službeni poti) zdravstvene izvide tudi dejansko ogledala, predvsem pa ni izkazana ustrezna stopnja verjetnosti, da bi zaslišanje predlagane priče pripeljalo do drugačnega dokaznega zaključka glede teze, ki jo zatrjuje obramba, to je, da obdolženec ni vedel, da sta bila (kasneje) po njegovem pooblaščencu, odvetniku M., na zavarovalnico predložena inkriminirana izvida Splošne bolnišnice Brežice, ponarejena. S takšno presojo pritožbenega sodišča se Vrhovno sodišče v celoti strinja. Na glavni obravnavi, opravljeni dne 7. 5. 2012, je namreč obramba predlagala le, da sodišče zasliši imenovano pričo, ne da bi navedla o katerem dejstvu naj bi priča govorila oziroma kaj želi s tem dokazati, v naknadno poslanem sporočilu sodišču pa je posredovala naslov bivališča te priče ter predlog, da pričo povabi in da jo zasliši v dokazne namene. Takšnega dokaza pa sodišče ni bilo dolžno izvesti, saj kot na to pravilno opozarja pritožbeno sodišče, sodišče izvede le tiste dokaze, za katere obramba med drugimi pogoji, ki se zahtevajo za izvedbo dokaza izkaže njihovo pravno relevantnost in z določeno stopnjo verjetnost uspeha. Prav tako pa je pritožbeno sodišče tudi ustrezno ocenilo, da ni podana nikakršna verjetnost, da bi izvedba predlaganega dokaza vplivala na ugotovljeno dejansko stanje. Nestrinjanje obrambe s takšnimi zaključki pa pomeni le uveljavljanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razloga, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče vlagati.

13. Ta pritožbeni razlog oziroma nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem pa predstavljajo tudi nadaljnje obširne navedbe v zahtevi (popolnoma nesprejemljivi in brez vsakršne osnove pa so tudi zaključki sodišča v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem ponarejanja listin, da ni dokazana neupravičenost do odškodnine, da obsojenec za obstoj predrugačenih listin ni vedel, da je imel obsojenec ob srečanju z M. s seboj samo izvirnik dokumentacije, itd.).

14. Ker torej očitani procesni kršitvi nista podani, oziroma zahteve v določenem delu zaradi vsebinske neizčrpanosti ni bilo mogoče upoštevati, v pretežnem delu pa je vložena iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče skladno z določilom člena 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

15. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilih členov 98. a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.