Jedro

V pritožbi predloženih dokazov (pogodbe o zaposlitvi, plačilnih list) ni mogoče upoštevati, saj se zamudna sodba, s katero je ugodeno tožbenemu zahtevku za plačilo neizplačanih plač in regresa za letni dopust, ne more izpodbijati iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I., II. in IV. točka).

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo (v uvodu je pomotoma zapisalo: sodba in zamudna sodba), s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati nadomestila plač v višini 2.200,00 EUR neto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2012 dalje do plačila (I. točka). V nadaljevanju je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2011 v višini 750,00 EUR bruto, ter po odvodu davka tožniku izplačati obračunati ustrezen neto znesek regresa, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2012 dalje do plačila (II. točka). Kar je tožnik zahteval več in drugače (izplačilo bruto zneska regresa ter od njega plačilo zakonskih zamudnih obresti od 15. 1. 2012 dalje do plačila), je zavrnilo (III. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške v višini 191,88 EUR, v roku 15 dni ter v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper zamudno sodbo in navaja, da se pritožuje iz razloga bistvenih kršitev določb postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče izdalo zamudno sodbo na podlagi dejstva, da tožena stranka na tožbo, ki jo je tožnik vložil, ni odgovorila v zakonskem roku 30 dni, niti pozneje. Navedeno dejstvo drži, zaradi česar je ta pogoj za izdajo zamudne sodbe vsekakor izpolnjen. Ni pa izpolnjen drugi pogoj, da izhaja utemeljenost zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, prav tako pa so dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik. Tožena stranka je na žalost izvod tožbe, ki mu je bila vročena, izgubila, zaradi česar tudi ni odgovorila nanjo in posledično tudi ne ve, katere listine je tožnik v tožbi predložil. Toženec je bil zaposlen pri tožniku (pravilno: tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki) zgolj od 8. 6. 2011 dalje, kar pomeni, da v kolikor bi mu tožena stranka resnično trgala od plače 200,00 EUR mesečno, navedeni znesek do 12. 12. 2011 nikakor ne bi mogel znašati 2.200,00 EUR, temveč mnogo manj. Tožena stranka priznava, da bi navedeno morala navesti že v odgovoru na tožbo, vendar je po drugi strani tudi res, da bi moralo sodišče za izdajo zamudne sodbe preveriti vsaj osnovno verjetnost zahtevka. Resnica je, kot to izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki od 8. 6. 2011 do 12. 12. 2011. V skladu s pogodbo o zaposlitvi je bila dogovorjena bruto plača tožene stranke (pravilno: tožnika) ... EUR, katero mu je tožena stranka vedno tudi izplačala, kar je razvidno iz priloženih plačilnih list. Enako velja za regres za letni dopust. Pravica do regresa je vezana na pravico do letnega dopusta, ker pa je bil prej tožnik nezaposlen, sploh ni pridobil pravice do izrabe letnega dopusta in pravico do izplačila regresa. Zaradi navedenega tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano zamudno sodbo razveljavi.

Tožena stranka je dne 5. 4. 2012 podala dopolnitev pritožbe, v kateri je dostavila le nekatere izmed plačilnih list in sicer za mesece avgust, september, oktober, november in december 2011 ter pritožbenemu sodišču predlaga, da priložene listine ob reševanju pritožbe upošteva.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 69/2005, 90/2005, 52/2007, 73/2007, 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

ZPP v 1. odstavku 318. člena določa, da če tožena stranka v roku 30 dni ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji: - da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; - da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP); - da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; - da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Pasivnost toženca je torej eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe, ocenjuje pa se kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe, zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Drugače pa je pri uporabi prava. To pomeni, da mora sodišče ob upoštevanju procesnih pravil materialno pravo uporabiti na tak način, kot takrat, kadar gre za kontradiktorno sodbo.

Pritožbeno sodišče uvodoma navaja, da iz uvoda izhaja, da naj bi sodišče izdalo sodbo in zamudno sodbo, pri čemer pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za pisno pomoto, kajti sodišče v obrazložitvi jasno navede, da je odločalo na podlagi 318. člena ZPP, ki sicer ureja zamudno sodbo. Tožena stranka tudi sama v pritožbi navaja, da je bil pogoj za izdajo zamudne sodbe vsekakor izpolnjen, saj tožena stranka ni odgovorila na tožbo v zakonskem roku 30 dni, niti pozneje. Tako ni podana pavšalno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka, kar uveljavlja sicer pritožba.

Pritožbeno sodišče toženi stranki izrecno pojasnjuje, da ni mogoče upoštevati v pritožbi priloženih dokazov in sicer pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 6. 2011, plačilne liste za oktober in november 2011 ter plačilne liste za čas od avgusta do decembra 2011, saj se zamudna sodba, kot to določa 2. odstavek 338. člena ZPP, ne more izpodbijati iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ne drži pa tudi pritožbeni ugovor, da sodišče pri odločanju ni izhajalo iz priloženih dokazov, pri čemer je posebej ugotoviti, da je tožnik k tožbi predložil zahtevo svojega pooblaščenca odvetnika z dne 12. 12. 2011, v kateri navaja, da od tožene stranke zahteva plačilo razlike v plači za vse obdobje od 15. 1. 2011 do danes (12. 12. 2011) po 200,00 EUR mesečno, ker mu je tožena stranka zahtevke zadrževala, ker menda ni imela dovolj dohodka. Prav tako tožnik navaja, da zahteva plačilo regresa za letni dopust v bruto višini 750,00 EUR in 100,00 EUR za dosedanje stroške pooblaščenega odvetnika. Torej priloženi dokazi ne nasprotujejo trditvam v tožbi, zaradi česar je sodišče utemeljeno izdalo zamudno sodbo, pri čemer je tudi utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo bruto zneska regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2012 dalje, do plačila.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.