Jedro

Postopek mediacije ni del sodnega postopka. Če ne gre za sodni postopek, pa tožnica stroškov iz mediacije ne more zahtevati v okviru stroškov, do povračila katerih je upravičena iz izvajanja pravne pomoči, odobrene za sodni postopek. Tega ne more spremeniti dejstvo, da odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči povzemajo v četrtem odstavku 28. člena ZBPP predpisano dolžnost prosilca za brezplačno pravno pomoč, da soglasje za mediacijo, če da soglasje tudi nasprotna stranka in je dolžan v postopku mediacije sodelovati. Neizpolnitev te dolžnosti je razlog za prenehanje upravičenosti do brezplačne pravne pomoči oziroma za vrnitev prejete pravne pomoči, ne pomeni pa, da je bila dodeljena pravna pomoč za mediacijo. Za to je treba izrecno zaprositi in taka pravna pomoč mora biti tudi izrecno odobrena. Organ za BPP pa prosilca ni dolžan opozarjati, dodelitev kakšne pravne pomoči lahko zahteva.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju – organ, pristojen za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju organ za BPP) je s sklepom Bpp 934/2011 odločil, da se odvetnici A.A. prizna nagrada v višini 268,92 EUR, s sklepom Bpp 1158/2011, da se ji prizna nagrada v višini 426,48 EUR in s sklepom Bpp 772/2011, da se ji prizna nagrada v višini 129,17 EUR. V vseh navedenih sklepih je obrazložil, da ji ne gre nagrada za narok, opravljen v postopku mediacije in za potne stroške za pristop na mediacijska srečanja, ker je bila brezplačna pravna pomoč odobrena le za postopek pred sodiščem na prvi in drug stopnji.

Tožnica v tožbi, ki jo je vložila zoper sklepa Bpp 934/2011 in Bpp 1158/2011, nato pa razširila še na sklep Bpp 772/2011, navaja, da je v odločbah o dodelitvi brezplačne pravne pomoči izrecno opozorilo prosilki oziroma prosilcu za brezplačno pravno pomoč, da je dolžna/dolžan dati soglasje za mediacijo, če da soglasje tudi nasprotna stranka in je dolžna/dolžan v postopku mediacije sodelovati. V vseh primerih je tožeča stranka oziroma predlagateljica (v nepravdnem postopku) dala soglasje za mediacijo in s pomočjo tožnice v postopkih mediacije aktivno sodelovala. Iz nobene odločbe o brezplačni pravni pomoči ne izhaja, da mora prosilka/prosilec za postopek mediacije pridobiti odločbo o brezplačni pravni pomoči. Tožnica ni bila opozorjena na to, da ji nagrada za zastopanje v mediaciji ne bo priznana, kar je zavedlo tako tožnico kot prosilko/prosilca. V vseh treh primerih se je postopek končal s sodno poravnavo. Izpodbijane odločbe niso v skladu s stališčem organa, da je prosilka/prosilec dolžna/dolžan dati soglasje za mediacijo. Zahteva po dajanju soglasja in sodelovanja v postopku mediacije je za tožnico razlog za opravo vseh dejanj tudi v postopku za mediacijo in to brez pomisleka, ker ji odločbe to nalagajo. Če bi bilo vnaprej dano opozorilo, da je za mediacijo treba urediti brezplačno pravno pomoč posebej, o tem ne bi bilo nobenega dvoma. Ker pa opozorila odločbe ne vsebujejo, ni bilo nobenega dvoma o obsegu brezplačne pravne pomoči. Tožnica predlaga, da se odločbe (pravilno sklepi) odpravijo v delu, ki ne priznava nagrade za narok in potnih stroškov v postopku mediacije. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopku, v primeru zamude plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe. Pojasnjuje, da v skladu s prvim odstavkom 28. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) iz odločb o dodelitvi brezplačne pravne pomoči izhaja, kakšna oblika brezplačne pravne pomoči je odobrena in v kakšnem obsegu. Prosilka/prosilec bi morala po pooblaščenki, sedaj tožnici, po tem, ko so bile povabljene k postopku mediacije oziroma dale soglasje, vložiti novo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v postopku mediacije. Po 3. členu Zakona o alternativnem reševanju sodnih sporov je alternativno reševanje sporov postopek, ki ne pomeni sojenja. Zato je pričakovanje tožnice, da ji v okviru pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem na I. In II. stopnji zagotovljena tudi nagrada za udeležbo na narokih v postopkih mediacije in potni stroški v zvezi s prihodom na mediacijska srečanja popolnoma in evidentno neutemeljeno. Toženka se pri tem opira tudi na sodbo Upravnega sodišča RS II U 428/2011 z dne 20. 6. 2012. Tožnica v vlogi z dne 10. 5. 2013 (pripravljalni spis in sprememba tožbe) meni, da navedbe toženke, da postopek mediacije ni sodni postopek, niso relevantne. Nesporno je, da se je postopek končal s sodno poravnavo, za sklenitev katere je bilo potrebno strokovno znanje tako obeh pooblaščencev nasprotnih strank kot tudi sodišča. Razlogovanje toženke, da v primeru mediacije ne gre za sodni postopek, je v nasprotju z njeno trditvijo, da se alternativno rešujejo spori v okviru postopkov, ki jih zagotavljajo sodišča. Cilj mediacije je reševanje sodnih postopkov in ne nekih drugih postopkov. Tožnica vztraja pri svojem stališču, da bi organ moral njo in prosilko/prosilca izrecno poučiti, da odločba o dodelitvi brezplačne pravne pomoči ne vsebuje postopka mediacije.

Toženka v odgovoru na vlogo tožnice z dne 10. 5. 2013 vztraja pri svojih argumentih. Pojasnjuje, da dolžnost dajanja soglasja za mediacijo določa zakon, in ne organ za BPP. Niti ZBPP niti ZUP pa ne predvidevata posebne opozorilne dolžnosti organa, da prosilca in /ali izvajalca brezplačne pravne pomoči kot prava veščo stranko opozori, da je izvajalec BPP upravičen do povračila stroškov zastopanja v morebitnem mediacijskem postopku le v primeru, da je brezplačna pravna pomoč za ta postopek posebej dodeljena, glede na to, da je bila BPP dodeljena za pravno svetovanje in zastopanje v konkretnem postopku. V vseh primerih je bila brezplačna pravna pomoč odobrena v posameznih pravdnih postopkih, s posameznimi, v odločbah konkretno določenimi opravilnimi številkami, medtem ko v (izvensodnih) mediacijskih postopkih (z novimi samostojnimi opravilnimi številkami), ki so sicer tekli za namen reševanja sodnih sporov, brezplačna pravna pomoč ni bila odobrena, zato tožnica ni upravičena do do povračila stroškov iz naslova sodelovanja v teh mediacijskih postopkih.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama je sporen obseg stroškov, do katerih je upravičena tožnica, ki je bila z odločbami št. Bpp 934/2011 z dne 14. 12. 2011, št. Bpp 1158/2011 z dne 14. 12. 2011 in št. Bpp 772/20 z dne 30. 1. 2013 določena za izvajalko s temi odločbami dodeljene pravne pomoči. Izvajalec pravne pomoči nudi pravno pomoč v obsegu in obliki odobrene brezplačne pravne pomoči. Obseg in oblika odobrene brezplačne pravne pomoči sta tudi obvezna sestavina napotnice (četrta alinea četrtega odstavka 39. člena ZBPP). Brezplačna pravna pomoč se odobri praviloma v obsegu, kot jo uveljavlja prosilec in za čas, potreben glede na obliko, ki je bila odobrena (prvi odstavek 28. člena ZBPP). Oblike brezplačne pravne pomoči so določene v 26. členu ZBPP. Iz druge alinee prvega odstavka 28. člena ZBPP je razvidno, da se brezplačna pravna pomoč lahko dodeli za posamezne faze postopka v isti zadevi. Tretji odstavek 37. člena ZBPP nalaga organu za BPP, da v odločbi, s katero prošnji ugodi, tudi natančno opredeli zadevo, za katero je odobrena brezplačna pravna pomoč (npr. opis zadeve ali številko vpisnika, pod katero se vodi že začeti postopek).

Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je v zadevi Bpp 934/2011 B.B. zaprosila za dodelitev brezplačne pravne pomoči za tožbo za plačilo uporabnine stanovanja, v zadevi Bpp 1158/2011je ista prosilka zaprosila za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev predloga za razdružitev solastnega stanovanja, v zadevi Bpp 772/2011 pa je C.C. vložil prošnjo za vložitev tožbe za določitev preživnine. V prvonavedeni zadevi je organ za BPP odobril redno brezplačno pravno pomoč v obliki pravnega svetovanja in zastopanja po odvetniku pred sodiščem na 1. in 2. stopnji v pravdnem postopku zaradi plačila uporabnine dela stanovanja na naslovu ..., v drugonavedeni zadevi je odobril redno brezplačno pravno pomoč v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem na 1. in 2. stopnji v nepravdnem postopku zaradi delitve solastne stvari, stanovanja na naslovu ..., v tretjenavedeni zadevi pa je organ za BPP odobril redno brezplačno pravno pomoč v obliki svetovanja in zastopanja pred sodiščem na 1. in 2. stopnji v pravdnem postopku IV P 334/2011 Okrožnega sodišča v Kranju zaradi določitve preživnine prosilca od preživninskega zavezanca D.D. V nobeni zadevi prosilec ni zaprosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči za mediacijo kot obliko alternativnega reševanja sporov po Zakonu o alternativnem reševanju sodnih sporov (v nadaljevanju ZARSS), in tudi z nobeno odločbo za tako fazo postopka brezplačna pravna pomoč ni bila odobrena. Zato tožnica zmotno meni, da je na podlagi odločb o dodelitvi brezplačne pravne pomoči upravičena tudi do stroškov nudenja pravne pomoči, nastalih v postopku mediacije.

Ti stroški pa tudi niso zajeti v odobreni brezplačni pravni pomoči za sodni pravdni oziroma nepravdni postopek. Mediacija, ki se je v navedenih zadevah izvajala, je sicer sodnemu postopku pridruženo alternativno reševanje sporov, vendar postopek mediacije ni del sodnega postopka. Člen 3 ZARSS alternativno reševanje sporov opredeljuje kot postopek, ki ne pomeni sojenja. Če ne gre za sodni postopek, pa tožnica stroškov iz mediacije ne more zahtevati v okviru stroškov, do povračila katerih je upravičena iz izvajanja pravne pomoči, odobrene za sodni postopek. Tega po mnenju sodišča ne more spremeniti dejstvo, da odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči povzemajo v četrtem odstavku 28. člena ZBPP predpisano dolžnost prosilca za brezplačno pravno pomoč, da da soglasje za mediacijo, če da soglasje tudi nasprotna stranka in je dolžan v postopku mediacije sodelovati. Neizpolnitev te dolžnosti je razlog za prenehanje upravičenosti do brezplačne pravne pomoči oziroma za vrnitev prejete pravne pomoči (peti odstavek 28. člena ZBPP), ne pomeni pa, da je bila dodeljena pravna pomoč za mediacijo. Za to je treba izrecno zaprositi in taka pravna pomoč mora biti tudi izrecno odobrena. Organ za BPP pa prosilca ni dolžan opozarjati, dodelitev kakšne pravne pomoči lahko zahteva. Ta tožbeni argument pravne presoje ne vzdrži. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroškovnem zahtevku temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.