Jedro

Glede na majhno število dokaznih sredstev, ki jih je imelo na voljo sodišče prve stopnje, bi moralo sodišče druge stopnje preizkusiti, ali je sodišče prve stopnje res neutemeljeno zavrnilo predlog, naj se zasliši priča škodnega dogodka.Nedopustna zavrnitev dokaznega predloga je namreč kršitev pravice do izjave v postopku kot elementa pravice do kontradiktornega postopka.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi, razen v delu, v katerem je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo tožeče stranke, in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Tožnica je od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je tožena zavarovalnica dolžna plačati odškodnino za škodo, ki ji je nastala v nezgodi dne 30.12.1992. Tožnica je v tožbi zatrjevala, da je tega dne avto zaustavila pred garažo, med odklepanjem garažnih vrat pa je avto zapeljal po strmini in ji močno pritisnil predel leve goleni ob garažna vrata. S tem ji je raztrgal notranjo bočno vez in sklepno ovojnico na levem kolenskem sklepu. Na podlagi zavarovanja AO-plus je zahtevala, da ji tožena zavarovalnica plača odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 6,000.000,00 SIT, od tega za telesne bolečine 2,500.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 3,000.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti pa 500.000,00 SIT. Za premoženjsko škodo je zahtevala odškodnino v višini 138.266,00 SIT, za nepremoženjsko in premoženjsko škodo skupaj torej odškodnino 6,138.266,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je njenemu tožbenemu zahtevku ugodilo do višine 4,018.119,00 SIT. Za nepremoženjsko škodo ji je prisodilo odškodnino v višini 3,900.000,00 SIT, od tega za telesne bolečine 1,600.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2,000.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 300.000,00 SIT, za nepremoženjsko škodo pa 118.119,00 SIT.

Proti odločitvi sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki in sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in ji za duševne bolečine zaradi skaženosti prisodilo še 200.000,00 SIT. V presežku je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo tudi pritožbo tožene stranke.

Proti odločitvi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta sodišči odločili o odškodninski odgovornosti tožene stranke, ne da bi izvajali dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje že sprejelo v dokazni sklep. Meni, da sta sodišči bistveno kršili določbe pravdnega postopka, saj nista izvedli dokazov, ki bi pripomogli k razjasnitvi okoliščin glede utemeljenosti tožbenega zahtevka, to je predvsem mehanizma poškodovanja. Tožena stranka opozarja, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na njen ugovor pasivne legitimacije niti na očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka meni tudi, da sta sodišči tožnici prisodili previsoko odškodnino. Zato predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, ali pa naj izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77, Ur.l. SFRJ, št.4/77 do Ur.l. RS, št. 55/92 v zvezi s prvim odstavkom 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99) poslalo tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je najprej po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP/77, preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Ni utemeljen revizijski očitek, da sta sodišči prve in druge stopnje bistveno kršili določbe pravdnega postopka, ker nista izvedli dokazov, ki so bili že odrejeni z dokaznim sklepom. Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 namreč v četrtem odstavku 300. člena določa, da sodišče v nadaljnjem teku pravde ni vezano na svoj prejšnji dokazni sklep.

Prav tako tudi ni utemeljen očitek, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na ugovor pasivne legitimacije. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi svoje odločitve na tretji in četrti strani razložilo, zakaj ocenjuje, da je pravilna dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je tožnici uspelo izpodbiti domnevo o alkoholiziranosti v skladu s 3. členom Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti.

Je pa utemeljen revizijski očitek, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka sodišča prve stopnje zaradi neutemeljene zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje priče, ki je edina videla škodni dogodek.

Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 v drugem odstavku 365. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP/77 in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je imelo za ugotavljanje odločilnih dejstev na voljo le tri dokazna sredstva: zaslišanje strank, dokaz z izvedencem in zaslišanje priče. Pri tem je pomembno tudi, da je dokaz z zaslišanjem strank subsidiaren, saj pride v poštev le tedaj, kadar ni drugih dokazov ali kadar tudi po izvedenih dokazih sodišče spozna, da je to zaslišanje potrebno za ugotovitev pomembnih dejstev (drugi odstavek 264. člena ZPP/77). Glede na skromno število dokaznih sredstev, ki jih je imelo na voljo sodišče prve stopnje, revizijsko sodišče ocenjuje, da bi sodišče druge stopnje moralo preizkusiti, ali je sodišče prve stopnje res neutemeljeno zavrnilo predlog, naj se zasliši priča dogodka. Nedopustna zavrnitev dokaznega predloga pomeni namreč kršitev pravice do izjave v postopku, ki pa je element pravice do kontradiktornega postopka (več o tem A.Galič, Pravica do kontradiktornega postopka - ustavni vidik, Podjetje in delo, št. 6-7, str. 1169-1173.) S tem, ko pritožbeno sodišče ni odgovorilo na to pritožbeno grajo, ni preizkusilo sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so bili navedeni v pritožbi, in je kršilo določbo drugega odstavka 365. člena ZPP/77. To pa je moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Zato je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 354. člena ZPP/77. Tako je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 394. člena ZPP/77 razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu, torej razen v delu, s katerim je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke, in vrnilo zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Kadar sodišče razveljavi odločbo, proti kateri je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, se odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 166. člena ZPP/77).