Jedro

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je stopnja utemeljitve verjetno izkazane ogroženosti otroka v sklepu o začasni odredbi v družinskih zadevah odvisna od teže posega v pravico do družinskega življenja staršev. Hujši kot je poseg države v pravico do družinskega življenja, bolj skrbno je treba obrazložiti obstoj ogroženosti otroka, ki opravičuje izdajo začasne odredbe, in sicer zaradi njenega neposrednega vpliva na končno odločitev sodišča (procesni vidik pravice do družinskega življenja). To sicer ne pomeni, da bi morala sodišča v postopku zavarovanja z začasnim odvzemom otroka staršem pri obravnavanju ugovora staršev v vsakem primeru izvesti popolno dokazno oceno, morajo pa se temu približati, pri čemer morajo konkretizirano (ne pa pavšalno) opredeliti, zakaj štejejo posamezna sporna dejstva za dokazana s stopnjo verjetnosti (161. člen DZ) in konkretizirano utemeljiti, zakaj ocenjujejo, da obstajajo okoliščine, ki upravičujejo najhujši poseg države v pravico do družinskega življenja. Tega sodišče prve stopnje ni storilo, zato je kršilo procesni vidik pravice do družinskega življenja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor prve nasprotne udeleženke z dne 19. 3. 2025 zoper sklep Okrožnega sodišča na Ptuju III N 62/2025 z dne 5. 3. 20251 (I. točka izreka) in odločilo, da se odločitev o stroških pridrži za končno odločbo (II. točka izreka).

2.Zoper izpodbijani sklep vlaga pravočasno pritožbo prva nasprotna udeleženka. Sklep izpodbija v celoti iz razloga bistvene kršitve določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da se je v ugovoru z dne 20. 3. 2025 ter v odgovoru na predlog za odvzem otroka z dne 27. 3. 2025 podrobno in konkretizirano opredelila do vseh očitkov predlagatelja, ki so bili podlaga za izdajo začasne odredbe, zato je pričakovala, da se bo sodišče prve stopnje, ko bo odločalo o ugovoru, določno in konkretizirano opredelilo do njenih navedb in ponujenih dokazov, pa se ni. Razlogi sodišča prve stopnje, vsebovani v 12. do 17. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, so zgolj pavšalni in niso vsebinsko konkretizirani. Sodišče bi moralo predlog CSD za izdajo začasne odredbe kritično presoditi, ne pa mu nekritično slediti. Navaja, da je svoje obveznosti po sklepu IV N 142/2024 z dne 21. 8. 2024, s katerim ji je sodišče omejilo starševsko skrb in jo podredilo nadzoru Centra za socialno delo, pravzaprav izpolnjevala. Sodišče v ničemer ne pojasni ogroženosti mladoletnega A. A. Sodišče prve stopnje se tudi sklicuje na okoliščine, ki so zajete že s časovnimi mejami pravnomočnosti sklepa z dne 21. 8. 2024. Sodišče prve stopnje je v celoti sledilo "posebnemu strokovnemu znanju" predlagatelja, ne da bi kritično ocenilo dokaze, vključno z izpovedbo strokovne delavke predlagatelja. Sodišče ne bi smelo a priori zavračati verodostojnost nasprotni stranki zgolj zaradi tega, ker nima strokovne usposobljenosti. Ne drži, da prav nasprotna udeleženka izrečenih iz ukrepov ni izpolnjevala, strokovna sodelavka pa na zaslišanju očitkov tudi ni konkretizirala. Sodišče prve stopnje se zgolj sklicuje na številčnost listinskih dokazov, ki izkazujejo ogroženost otrok, pri čemer jih ne konkretizira, niti ne pove, v čem se kaže ogroženost otrok v matični družini. Sodišče tudi ni pridobilo mnenja otroka, pa bi jo moralo. Graja, da tudi sodišče ni izvedlo vseh dokazov in da je svojo odločitev utemeljilo izključno na navedbah predlagateljev in z njegove strani predloženih dokazov, ni pa ocenilo niti predloženih listinskih dokazov prve nasprotne udeleženke, niti ni izvedlo drugih predlaganih dokazov. Razlogi sodišča prve stopnje so zgolj navidezni, saj se sodišče do navedb nasprotne udeleženke konkretizirano ne opredeli, čeprav gre za pravno relevantna dejstva. Nasprotuje temu, da sta mladoletna otroka nameščena v Vzgojni zavod V. namesto v Mladinski dom M. Izpostavlja okoliščine po izdaji izpodbijanega sklepa v Vzgojnem zavodu V.. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in napadeni sklep spremeni tako, da ugovoru prve nasprotne udeleženke zoper izdano začasno odredbo ugodi in začasno odredbo odpravi, podrejeno, da napadeni sklep razveljavi ter vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Stroškov ne priglaša.

3.Predlagatelj se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev. Stroškov ne priglaša.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Določbe ZPP so uporabljene na podlagi 42. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1).

6.Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče ni zagrešilo uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka, je pa zagrešilo pritožbeno uveljavljane bistvene kršitve določb postopka, kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

7.Pregled zadeve pokaže, da sta nasprotna udeleženca bivša izvenzakonska partnerja in starša mladoletnih sinov B. B. in A. A., starih 12 in 10 let, pri čemer B. B. obiskuje peti razred osnovne šole, ki ga ponavlja, A. A. pa tretji razred osnovne šole. Iz podatkov spisa izhaja, da je nasprotni udeleženec izvajal nasilje v družini, zaradi česar je skupnost nasprotnih udeležencev razpadla, mladoletna otroka pa sta bila zaupana v varstvo in vzgojo prvi nasprotni udeleženki (materi), z drugim nasprotnim udeležencem (očetom) pa so bili določeni stiki, ki se niso redno izvajali. Po razpadu njune skupnosti je prva nasprotna udeleženka našla novega partnerja, s katerim sta se skupaj z mladoletnima otrokoma jeseni 2024 preselila iz kraja X v kraj Y, z družino pa živi tudi najstarejši sin prve nasprotne udeleženke, polbrat B. B. in A. A., ki je že odrasel. S sklepom z dne 21. 8. 2024 je sodišče prve stopnje nasprotnima udeležencema izreklo ukrep trajnejšega značaja, in sicer omejitev starševske skrbi po 171. členu Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ),2 ki je že pravnomočen, ter nasprotnima udeležencema naložilo določene obveznosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi predloga predlagatelja (Centra za socialno delo - CSD) z dne 2. 3. 2025 v enostranskem postopku, ne da bi predhodno predlog vročilo v izjavo nasprotnima udeležencema, dne 5. 3. 2025 izdalo začasno odredbo, s katero je odredilo odvzem otrok in njuno namestitev v zavod (strokovni center), pri čemer se predlog za izdajo začasne odredbe prekriva s predlogom odločitve o glavni stvari, o kateri še ni odločeno. Sodišče prve stopnje je pri izdaji začasne odredbe v celoti sledilo navedbam predlagatelja, ki je opisoval posamezne dogodke od začetka šolskega leta 2024 do februarja 2025, na podlagi katerih je ocenil, da sta mladoletna otroka ogrožena. Zoper izdan sklep o začasni odredbi je nasprotna udeleženka vložila pravočasen ugovor, vsled česar je sodišče 17. 4. 2025 razpisalo narok za obravnavo začasne odredbe, na katerem je zaslišalo strokovno delavko CSD ter oba nasprotna udeleženca, nato pa junija 2025 izdalo izpodbijani sklep, s katerim je ugovor zoper začasno odredbo zavrnilo.

8.Nosilni razlog sodišča prve stopnje je bil, da ukrep omejitve starševske skrbi (21. 8. 2024) ni dosegel učinka, da prva nasprotna udeleženka obveznosti po navedenem sklepu ni spoštovala, da je vzgojno nemočna ter da se je pri obeh mladoletnih otrokih pojavilo avtoagresivno in destruktivno vedenje (12. točka obrazložitve), pri čemer je vero poklonilo izpovedbi strokovne delavke CSD, ker je bila podkrepljena z listinskimi dokazi (13., 15. in 16. točka obrazložitve). Izpodbijani sklep torej ima razloge o odločilnih dejstvih in se da preizkusiti, zato pritožbeno uveljavljana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

9.Neutemeljena je pritožbena graja prve nasprotne udeleženke, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti vse dokaze, ki jih je predlagala. Narava postopka za izdajo tovrstne začasne odredbe v primeru ogroženosti otroka, ki jo opredeljujeta potreba po hitri odločitvi in nižji dokazni standard, ne terja izvedbe vseh predlaganih dokazov, temveč se mora sodišče omejiti zgolj na izvedbo tistih dokazov, ki mu omogočajo razumno hitro oceno, ali je ogroženost otroka tolikšna, da terja njegovo zavarovanje pred izdajo končne odločitve o zadevi.3 Zato sodišču prve stopnje ni bilo treba izvesti vseh dokazov, ki jih je predlagala nasprotna udeleženka.

10.Strinjati pa se je mogoče s pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje na pravno relevantne in konkretizirane ugovorne navedbe sploh ni odgovorilo. Sodišče prve stopnje v 17. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa navedlo, da so ugovorne navedbe prve nasprotne udeleženke pavšalne, dokazno nepodprte in v nasprotju z listinskimi dokazi, zato jim ne sledi. To ne drži. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da nasprotna udeleženka v ugovoru ni podala pavšalnih, temveč zelo konkretizirane ugovorne navedbe, pri čemer je tako v ugovoru zoper začasno odredbo, odgovoru na predlog predlagatelja z dne 27. 3. 20256 in v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 11.4.2025 za svoje trditve tudi predlagala dokaze.4 Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v sklepu o začasni odredbi z dne 5. 3. 2025 v 15. točki obrazložitve, ki obsega več kot dve strani gosto tipkanega besedila, navajalo številne očitke prvi nasprotni udeleženki, na podlagi katerih je zaključilo, da sta mladoletna otroka ogrožena. Nasprotna udeleženka je v ugovoru zoper začasno odredbo z dne 19. 3. 2025 podrobno odgovorila na vsak posamezen očitek, in sicer v številnih alinejah, kot je razvidno iz četrte do osme strani ugovora, pri čemer so vse ugovorne navedbe konkretizirane. Pri tem je bodisi obrazloženo prerekala očitke predlagatelja bodisi jih postavila v kontekst in podala pojasnila v zvezi s posameznimi očitanimi dogodki. Do teh ugovornih navedb se sodišče prve stopnje ni konkretizirano opredelilo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pravici stranke do izjave v postopku ustreza obveznost sodišča, da se do navedb stranke, če so dopustne in za zadevo relevantne, ter če niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe tudi konkretizirano opredeli. Če tega ne stori, zagreši kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.5 Za takšen primer gre v obravnavani zadevi.

11.Prav tako je pritrditi pritožbeni graji, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje pavšalna. Sodišče prve stopnje se sklicuje na številčnost listinskih dokazov, ki naj bi izkazovali ogroženost mladoletnih otrok, te navedbe pa naj bi potrdila strokovna delavka CSD (16. točka obrazložitve), ki jo je sodišče zaslišalo, pri čemer sodišče ne pojasni, kateri so ti listinski dokazi (navaja zgolj poročila osnovne šole in ugotovitve predlagatelja - CSD) in kakšna je njihova vsebina. V 15. točki sicer povzame izpovedbo strokovne delavke CSD, iz katere izhaja, da prva nasprotna udeleženka ni izpolnjevala obveznosti po sklepu z dne 21. 8. 2025, s katerim ji je bila omejena starševska skrb, v 16. točki obrazložitve pa se še sklicuje na to, da se navedbe CSD v predlogu, mnenju in drugih pisanjih ter zaslišanje strokovnega delavca centra za socialno delo štejejo za izpovedbe osebe, ki ima o teh dejstvih posebno strokovno znanje (108. člen ZNP-1). To sicer drži, vendar pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je treba tudi mnenje CSD oziroma izpovedbo strokovne delavske CSD dokazno oceniti. Pri tem pa je treba upoštevati, da so med udeležencema sporna nekatera dejstva, za katerih ni potrebno posebno strokovno znanje (npr., ali se mld. B. B. igra s pravo ali zgolj s plastično pištolo, ali otroka zamujata k pouku, ali imajo v hiši radiatorje6 itd.), zato glede teh spornih dejstev mnenje CSD ali izpoved delavke CSD nima večje teže kot dokaz z zaslišanjem strank.

12.Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je stopnja utemeljitve verjetno izkazane ogroženosti otroka v sklepu o začasni odredbi v družinskih zadevah odvisna od teže posega v pravico do družinskega življenja staršev. Hujši kot je poseg države v pravico do družinskega življenja, bolj skrbno je treba obrazložiti obstoj ogroženosti otroka, ki opravičuje izdajo začasne odredbe, in sicer zaradi njenega neposrednega vpliva na končno odločitev sodišča (procesni vidik pravice do družinskega življenja).7 To sicer ne pomeni, da bi morala sodišča v postopku zavarovanja z začasnim odvzemom otroka staršem pri obravnavanju ugovora staršev v vsakem primeru izvesti popolno dokazno oceno, morajo pa se temu približati,8 pri čemer morajo konkretizirano (ne pa pavšalno) opredeliti, zakaj štejejo posamezna sporna dejstva za dokazana s stopnjo verjetnosti (161. člen DZ) in konkretizirano utemeljiti, zakaj ocenjujejo, da obstajajo okoliščine, ki upravičujejo najhujši poseg države v pravico do družinskega življenja. Tega sodišče prve stopnje ni storilo, zato je kršilo procesni vidik pravice do družinskega življenja.

13.Prav tako je pritrditi pritožbeni graji, da se sodišče prve stopnje pri razlogovanju ne bi smelo opreti na navedbe predlagatelja v odgovoru na ugovor z dne 31. 3. 2025, ki se nanašajo na okoliščine, ki so že obstajale ob izreku ukrepa trajnega značaja omejitve starševske skrbi z dne 21. 8. 2024 (kot je razvidno iz 4. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa). Te okoliščine so bile podlaga za izdajo sklepa z dne 21. 8. 2024 in so že zajete z njegovimi časovnimi mejami pravnomočnosti. Zato te okoliščine ne morejo biti podlaga za izdajo začasne odredbe v obravnavanem sodnem postopku. Podlaga za izdajo začasne začasne odredbe, s katerimi se poseže v pravnomočnost sklepa z dne 21. 8. 2024, so lahko zgolj bistveno spremenjene okoliščine, ki so nastale po izdaji sklepa z dne 21. 8. 2024.

14.Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, napadeni sklep v celoti razveljavilo in vrnilo zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP), ker ugotovljene kršitve ne more odpraviti samo z opravo procesnih dejanj v pritožbenem postopku (drugi odstavek 347. člena ZPP). Pred sodiščem druge stopnje je namreč dopustno odpraviti le lažje kršitve pravice do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (npr. prezrtje določenih strankinih trditev o pravno ali dejansko pomembnih dejstvih), ne pa težjih. Med takšne težje kršitve spada ravnanje sodišča prve stopnje, ki se ni konkretizirano opredelilo do pravno relevantnih ugovornih navedb prve nasprotne udeleženke niti ni posebej dovolj skrbno utemeljilo, zakaj sta mld. otroka tako hudo ogrožena, da ni mogoče počakati do konca postopka o glavni stvari in ju je treba že ob samem začetku postopka odvzeti staršema (oziroma prvi nasprotni udeleženki, kateri sta bila zaupana v varstvo in vzgojo). Teh razlogov ne more namesto sodišča prve stopnje podajati pritožbeno sodišče šele v pritožbenem postopku.

15.V novem postopku naj sodišče o ugovoru prve nasprotne udeleženke zoper sklep o začasni odredbi o odvzemu otrok ponovno odloči, pri čemer naj skrbno oceni izvedene dokaze ter se konkretizirano opredeli do pravno relevantnih in konkretiziranih ugovornih navedb nasprotne udeleženke in posebej skrbno presodi, ali sta mld. otroka tako hudo ogrožena, da ju je z začasno odredbo treba odvzeti staršema še pred odločitvijo o glavni stvari. Pri tem naj upošteva materialno in procesnopravna izhodišča za izdajo začasnih odredb pri odvzemih otrok, kot so razvidna iz odločbe Ustavnega sodišča Up-1630/22-43 z dne 28. 9. 2023, 13. do 24. točka obrazložitve.

16.Zlasti naj upošteva, da spada začasna odredba o odvzemu otroka med ukrepe za varstvo koristi otroka in da med te ukrepe spada tudi ukrep trajnejšega značaja, kot ga je predlagal predlagatelj v postopku o glavni stvari, in sicer odvzem otroka staršem in namestitev otroka v zavod (174. in 175. člen DZ) ter da je za izdajo obeh ukrepov potrebno izkazati ogroženost otroka (161., 174. in 175. člen DZ). Vendar stopnja ogroženosti, ki mora biti izkazana v primeru izdaje začasne odredbe za odvzem otroka, ni enaka stopnji ogroženosti za izrek ukrepov trajnega značaja. Da sta mladoletna otroka ogrožena, je sodišče prve stopnje ugotovilo že s sklepom z dne 21. 8. 2024, s katerim je izreklo ukrep omejitve starševske skrbi. Da lahko država poseže v pravico do družinskega življenja, mora spoštovati stroge standarde iz sodne prakse Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice. Med te stroge standarde spada zlasti ugotovitev, da je otrok ne le ogrožen, temveč tako hudo ogrožen, da je potreben takojšnji odvzem otroka staršem, še preden sodišče odloči o odvzemu otroka kot o glavnem vprašanju (stopnjevana ogroženost). Ker lahko odločitev o začasni odredbi ostaja v veljavi dlje časa in ima velik neposreden vpliv na končno odločitev, je treba k izdaji začasnih odredb pristopati restriktivno in jih izdati zgolj, če za to obstajajo tehtni razlogi, pri čemer je treba odločitev sodišča posebej skrbno obrazložiti, kot pojasnjeno zgoraj. Zlasti je treba ugovorni postopek izpeljati na način, ki razumnega opazovalca utrdi v prepričanju, da je bilo dejansko stanje v zadevi skrbno raziskano do te mere, da je huda ogroženost otroka verjetno ugotovljena.

17.V sodni praksi se kot primeri hude ogroženosti, ki utemeljujejo odvzem otroka na podlagi začasne odredbe, navajajo primeri spolnega nasilja nad mladoletnim otrokom, nesposobnost staršev skrbeti za otroka zaradi alkoholiziranosti, zaradi česar za otroka ni bilo poskrbljeno in sta bila popolnoma zanemarjena (tridnevno popivanje staršev in sum zastrupitve z zdravili), zdravstvene težave psihičnega izvora, zaradi katerega mati samohranilka sploh ne more več skrbeti za 10-letnega sina, verodostojne obtožbe o resnih zlorabah, zlasti če gre za nasilje v družini, saj bi v tem primeru lahko šlo za kršitev 3. člena EKČP, ki prepoveduje mučenje in nečloveško ter ponižujoče ravnanje, ali celo 2. člena EKČP, ki zagotavlja pravico do življenja oziroma resna ogroženost življenja ali zdravja otroka. O hudi ogroženosti pa ni mogoče govoriti, če otroku starši niso sposobni zagotoviti najvišje koristi.

18.Udeleženci pritožbenih stroškov niso priglasili, zato je odločitev o njih odpadla.

19.V skladu s stališči sodne prakse zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je le-to razveljavilo prvostopenjski sklep o začasni odredbi, ni dopustna pritožba po 357.a členu ZPP.

-------------------------------

1Z navedenim sklepom je sodišče izdalo začasno odredbo, s katerim je mladoletna sinova odvzelo nasprotnima udeležencema in ju namestilo v zavod (strokovni center Mladinski dom M.), omejilo starševsko skrb v delu upravljanja in razpolaganja s preživnino, odločilo o stikih in preživnini, otroka pa glede upravljanja s preživnino postavilo pod skrbništvo predlagatelja.

2Z navedenim sklepom je sodišče prve stopnje prvi nasprotni udeleženki naložilo:- najmanj enkrat mesečno udeležbo na razgovorih na CSD,dopuščanje nadzora strokovnih delavcev CSD na domu najmanj enkrat mesečno,- aktivno sodelovanje v socialno-varstveni storitvi Pomoč družini za dom, ki jo izvaja CSD,ureditev psihološke pomoči otrokoma,- ureditev vključitve mld. otrok v Šolo zdravega odraščanja, ki jo izvaja R.

3Odločba US RS Up-1630/22-43 z dne 28. 9. 2023, 14. točka, sklep Ustavnega sodišča št. Up-321/96 in št. Up-498/08, 9. točka obrazložitve, VSM sklep III Cp 637/2023 z den 24.08.2023, VSL sklep IV Cp 1780/2021 z dne 17. 11. 2021, VSL sklep IV Cp 905/2021 z dne 14. 7. 2021.

4Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 17/2025 z dne 18.06.2025 zavzelo stališče, da "je odločanje o predlogu za izdajo regulacijske začasne odredbe pred prvostopenjskim sodiščem del istega postopka, kot je postopek o glavni stvari, in da so vse trditve strank o dejstvih, tudi če so podane v predlogu za začasno odredbo, del enotnega procesnega gradiva, ki tvori podlago za odločanje." Iz navedenga je mogoče sklepati, da je tudi pri odločanju o predlogu za izdajo regulacijske začasne odredbe pred prvostopenjskim sodiščem treba upoštevati vse trditve in predlagane dokaze (procesno gradivo) udeležencev postopka, ki obstaja v sodnem spisu do odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe. Na to kaže že dejstvo, da v predmetnem postopku zaradi varstva koristi otrok velja preiskovalno načelo (7. člen ZNP-1), zato se ni mogoče strogo omejiti zgolj na navedbe in predlagane dokaze v ugovoru zoper začasno odredbo.

5VS RS sklep III Ips 44/2009 z dne 29.05.2012, VSRS sklep II Ips 17/2025 z den 18.06.2025.

6Pri čemer je treba upoštevati okoliščine v času izvedbe naroka za izdajo začasne odredbe, ne pa okoliščine ob vselitvi v hišo v S. septembra 2024.

7Odločba US RS Up-1630/22-43 z dne 28. 9. 2023, 18. do 20. točka.

8Odločba US RS Up-1630/22-43 z dne 28. 9. 2023, 21. točka.

9J. Zobec v Ude, Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga. GV Založba, Uradni list, Ljubljana 2009, str. 386.

10Odločba US RS Up-1630/22-43 z dne 28. 9. 2023, 21. točka.

11VSM sklep III Cp 774/2025 z dne 25. 9. 2025.

12VSM sklep III Cp 985/2023 z dne 3. 1. 2024.

13VSM sklep III Cp 685/2024 z dne 17. 9. 2024.

14Odločba US RS Up-1630/22-43 z dne 28. 9. 2023, 15. točka.

15M. Čujovič v B. Novak (ur.), Družinski zakonik s komentarjem, Uradni list, Ljubljana 2019, str. 548.

16VSL sklep IV Cp 249/2024 z dne 29. 3. 2024.

17VS RS sklepi: Cp 30/2018 z dne 4. 10. 2018, Cp 15/2018 z dne 16.05.2018 in Cp 4/2022 z dne 19.10.2021.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2 Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 161, 174, 175

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.