Jedro

V sodni praksi je zavzeto stališče, da se omejitev višine priznanih stroškov iz petega odstavka 17. člena ZOdv, na kateri je svojo odločitev utemeljil Organ za BPP, nanaša le na plačilo za delo odvetnika po tarifi kot posebnem delu OT, ne pa tudi na povračilo materialnih stroškov iz 11. člena OT, ki so bili potrebni za izvršitev dela.

Ker znaša znesek, ki tožniku z izpodbijanim sklepom neupravičeno ni bil priznan, skupaj le 0,73 EUR, je očitno, da ima sklep o odmeri stroškov v izpodbijanem delu za tožnika le zanemarljive posledice (to je finančno prikrajšanje v višini zgolj nekaj deset centov), v zadevi pa tudi ne gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja, saj je sodna praksa na vprašanje priznavanja materialnih stroškov z vidika uporabe petega odstavka 17. člena ZOdv, ki ni novo, v več zadevah že odgovorila. Ugotovitev, da izpodbijani akt za tožnika nima posledic oziroma da so te zanemarljive, v primeru, ko ne gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja, predstavlja v fazi predhodnega preizkusa tožbe razlog za zavrženje tožbe po 5. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po vročitvi tožbe toženki in po vsebinski obravnavi zadeve pa je ta ugotovitev po prvi alineji drugega odstavka 63. člena ZUS-1 razlog za zavrnitev tožbe.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je Organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Mariboru (v nadaljevanju: Organ za BPP) odvetniku A. A. (tožniku v tem upravnem sporu) za izvajanje brezplačne pravne pomoči priznal stroške za odvetniške storitve in izdatke v znesku 37,33 EUR, ki se mu v roku 30 dni od prejema računa, ki ga je odvetnik dolžan izstaviti sodišču, izplačajo iz proračunskih sredstev Republike Slovenije na transakcijski račun, naveden v izreku sklepa (I. in II. točka izreka). V presežku je Organ za BPP zahtevek odvetnika za plačilo nagrade zavrnil (III. točka izreka).

2.Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnik po izvedbi storitev brezplačne pravne pomoči B. B. Organu za BPP dne 31. 1. 2022 predložil napotnico. V skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT) in Zakonom o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv) mu je Organ za BPP priznal stroške v višini 100 točk za sestavo predloga za odlog izvršitve kazni zapora in 2 točki za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), kar znaša skupaj 102 točki. Ob upoštevanju petega odstavka 17. člena ZOdv je bilo nato tožniku priznanih 51 točk, kar znaša glede na vrednost točke (0,60 EUR) skupaj 30,60 EUR. Od tega zneska je bil odmerjen še 22 % DDV v višini 6,73 EUR.

3.Odvetniku pa Organ za BPP ni priznal 25 točk za izdatke za PTT storitve ter fotokopiranje, ker odvetnik storitev v priglašeni višini ni izkazal. Ob upoštevanju tretjega odstavka 11. člena OT so bili odvetniku zato priznani le izdatki v pavšalnem znesku v višini 2 % od skupne vrednosti storitev.

4.Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu, v kateri meni, da mu materialni stroški niso bili priznani v pravilni višini. Kot navaja, je v napotnici priglasil izdatke za PTT ter stroške fotokopiranja v višini 25 točk. Meni, da mu toženka tako ovrednotenih materialnih stroškov upravičeno ni priznala v priglašeni višini, ker v navedenem obsegu priglašeni materialni stroški niso bili izkazani. Materialne stroške je zato toženka pravilno priznala na podlagi določbe tretjega odstavka 11. člena OT v pavšalnem znesku v višini 2 % od skupne vrednosti storitve do 1000 točk.

5.Ker je v obravnavani zadevi skupna vrednost storitve znašala 100 točk, znašajo materialni stroški, do katerih je upravičen tožnik, 2 točki. Pri priznanju priglašenih materialnih stroškov pa je Organ za BPP po mnenju tožnika nepravilno uporabil določilo petega odstavka 17. člena ZOdv, ki določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitev brezplačne pravne pomoči, upravičen do poplačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki mu pripada po odvetniški tarifi. Na podlagi navedene določbe je Organ za BPP tožniku upravičeno za sestavo predloga za odlog izvršitve kazni zapora namesto 100 točk priznal zgolj polovico točk, nepravilno pa je na podlagi navedene določbe organ prepolovil tudi priznan pavšal za materialne stroške iz tretjega odstavka 11. člena OT, v posledici česar je bila tožniku za materialne stroške priznana le 1 točka. Znižanje vrednosti opravljenih odvetniških storitev je na navedeni podlagi mogoče le za plačilo za delo odvetnika, ne pa tudi na materialne stroške. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi tako moral Organ za BPP tožniku priznati 52 točk, kar znaša ob 22 % DDV skupaj 38,06 EUR in ne zgolj 37,33 EUR, kolikor mu je priznal nagrade in stroškov Organ za BPP v točki I izreka izpodbijanega sklepa.

6.Pravilnost stališča tožnika v zvezi z odmero materialnih stroškov potrjuje tudi ustaljena praksa v drugih zadevah pri odmeri stroškov brezplačne pravne pomoči, kar potrjuje tudi tožbi priložen sklep Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. Bpp 707/2021 z dne 3. 1. 2022.

7.Glede na obrazloženo tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje. Zahteva tudi, naj sodišče toženki naloži plačilo stroškov sodnega postopka skupaj z DDV ter zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8.Toženka je sodišču poslala upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

9.Na tožbo tudi ni odgovoril B. B. kot upravičenec do brezplačne pravne pomoči, ki ima v tem postopku po določbi 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) položaj stranke z interesom.

K točki I izreka:

10.Tožba ni utemeljena.

11.Predmet presoje v obravnavani zadevi je sklep Organa za BPP, in sicer v delu III. točke izreka, s katerim je bil zahtevek tožnika za priznanje materialnih stroškov zavrnjen ob uporabi določbe petega odstavka 17. člena ZOdv, ki je v času izdaje izpodbijanega sklepa omejevala višino plačila za delo odvetnika, ki je odvetniške storitve izvedel v okviru dodeljene brezplačne pravne pomoči.

12.Med strankama ni sporno, da je bila tožniku z odločbo opr. št. Bpp 3/2022 z dne 20. 1. 2022 zaupana izvedba brezplačne pravne pomoči B. B., in sicer za sestavo in vložitev predloga za odlog izvršitve kazni zapora zaradi vložene zahteve za varstvo zakonitost v zadevi opr. št. I K 7430/2019 Okrožnega sodišča v Mariboru. Tožnik je navedeni predlog sestavil in ga pri sodišču tudi vložil, za opravljena dejanja pa je Organu za BPP pravočasno predložil stroškovnik. Organ je predloženemu stroškovniku sledil le deloma in tožniku z izpodbijanim sklepom v priglašeni višini v celoti priznal nagrado za sestavo in vložitev predloga za odlog izvršitve kazni zapora v višini 100 točk, zahtevku za povračilo materialnih stroškov (za poštne in telefonske storitve ter za fotokopiranje) v priglašeni višini 25 točk pa je ugodil le deloma. Ugotovil je namreč, da tožnik materialnih stroškov v priglašeni višini ni izkazal, zaradi česar mu je na podlagi tretjega odstavka 11. člena OT materialne stroške priznal v pavšalnem znesku v višini 2 % od skupne vrednosti storitve (to je od priznanih 100 točk), kar znaša 2 točki oziroma 1,20 EUR, upoštevaje vrednost odvetniške točke (0,60 EUR) na dan odločanja. Od tako izračunanega skupnega števila točk za sestavo in vložitev predloga ter za materialne stroške je Organ za BPP tožniku nato na podlagi petega odstavka 17. člena ZOdv priznal le polovico, to je skupaj 51 točk, od katerih je obračunal in priznal še 22 % DDV.

13.Tožnik v tožbi odmeri stroškov v pavšalnem znesku po določbi tretjega odstavka 11. člena OT ne nasprotuje (priznava namreč, da nastanka stroškov v priglašeni višini 25 točk ni izkazal), prav tako ne nasprotuje uporabi petega odstavka 17. člena ZOdv v delu, ki se nanaša na plačilo za opravljeno storitev odvetnika oziroma nagrado, ki mu je bila priznana za sestavo in vložitev predloga. Nasprotuje pa odločitvi organa, da navedeno določbo ZOdv uporabi tudi za materialne stroške, za odmero katerih te določbe po njegovem mnenju ni mogoče uporabiti.

14.Po ugotovitvi sodišča je tako med strankama sporno le vprašanje upravičenosti tožnika do priznanja materialnih stroškov nad priznano višino, to je v višini 1 točke, ki ustreza denarni vrednosti 0,60 EUR, kar znaša skupaj z 22 % DDV 0,73 EUR.

15.Člen 11 OT določa izdatke za stranko in druge izdatke, in sicer je v drugem odstavku določeno, da je odvetnik upravičen do povrnitve izdatkov za poštne in telefonske storitve, obrazce, za bančne storitve, fotokopiranje in prepisovanje spisov, listin ter dokumentacije in druge potrebne izdatke. V tretjem odstavku 11. člena OT je določeno, da lahko izdatke iz prejšnjega odstavka odvetnik obračuna v dejanski višini ali v pavšalnem znesku v višini 2 %. Peti odstavek 17. člena ZOdv, ki je bil v veljavi v času izdaje izpodbijanega sklepa, pa je določal, da je odvetnik upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki mu pripada po OT. V prvem odstavku 2. člena OT je določeno, kaj je odvetniška storitev - to je delo, ki ga odvetnik opravi s smislu določb zakona, ki ureja odvetništvo, za stranko na podlagi pooblastila ali po sklepu pristojnega organa, odvetniški stroški pa so skupna cena odvetniških storitev in izdatkov, ki so potrebni za izvršitev dela.

16.Po ugotovitvi sodišča tožnik v tožbi utemeljeno opozarja na to, da mu je bila kot odvetniku, ki je izvedel storitve brezplačne pravne pomoči, z izpodbijanim sklepom napačno priznala le polovica v pavšalu odmerjenih materialnih stroškov. V sodni praksi je namreč zavzeto stališče, da se omejitev višine priznanih stroškov iz petega odstavka 17. člena ZOdv, na kateri je svojo odločitev utemeljil Organ za BPP, nanaša le na plačilo za delo odvetnika po tarifi kot posebnem delu OT, ne pa tudi na povračilo materialnih stroškov iz 11. člena OT, ki so bili potrebni za izvršitev dela.

17.Navedeno po presoji sodišča pomeni, da bi Organ za BPP moral tožniku iz naslova materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT priznati 2 točki in ne zgolj 1 točko, kot je to ob napačni uporabi petega odstavka 17. člena ZOdv storil v izpodbijanem sklepu.

18.Ker pa znaša znesek, ki tožniku z izpodbijanim sklepom neupravičeno ni bil priznan (materialni stroški v višini 1 točke z 22 % DDV), skupaj le 0,73 EUR, je očitno, da ima sklep o odmeri stroškov v izpodbijanem delu za tožnika le zanemarljive posledice (to je finančno prikrajšanje v višini zgolj nekaj deset centov), v zadevi pa tudi ne gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja, saj je sodna praksa na vprašanje priznavanja materialnih stroškov z vidika uporabe petega odstavka 17. člena ZOdv, ki ni novo, v več zadevah že odgovorila. Ugotovitev, da izpodbijani akt za tožnika nima posledic oziroma da so te zanemarljive, v primeru, ko ne gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja, predstavlja v fazi predhodnega preizkusa tožbe razlog za zavrženje tožbe po 5. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po vročitvi tožbe toženki in po vsebinski obravnavi zadeve pa je ta ugotovitev po prvi alineji drugega odstavka 63. člena ZUS-1 razlog za zavrnitev tožbe.

Kljub spoznanju, da je sklep v izpodbijanem delu nezakonit, je zato sodišče tožbo na navedeni zakonski podlagi kot neutemeljeno zavrnilo.

19.Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta (to je, da je tožnik za upravičenca izvajal storitve brezplačne pravne pomoči in da mu je organ priznal le polovico materialnih stroškov, ki so mu nastali pri izvedbi storitve), med strankama ni bilo sporno. Sporno je bilo le vprašanje pravilne razlage petega odstavka 17. člena ZOdv v povezavi z 11. členom OT. Ker torej dejansko stanje, relevantno za odločitev, ni bilo sporno, je sodišče uporabilo pooblastilo, ki mu ga ZUS-1 daje v prvem odstavku 59. člena, v skladu s katerim lahko sodišče v primeru nespornih dejstev, ki so podlaga za izdajo izpodbijanega akta, odloči tudi brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

20.Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Tako na primer Upravno sodišče RS v sodbah opr. št. I U 411/2018 z dne 15. 5. 2018 (10. in 11. točka obrazložitve) in opr. št. III U 22/2018 z dne 2. 12. 2020 (11. točka obrazložitve) ter Višje sodišče v Mariboru v sodbi opr. št. I Cp 890/2021 z dne 22. 2. 2022 (24. točka obrazložitve).

2Pojem "posledice" iz 5. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je širši in ne zajema zgolj pravnih pač pa tudi dejanske posledice izpodbijane odločitve - glej Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Mira Dobravec Jalen in ostali, Lexpera, GV založba, Ljubljana 2019, str. 244 - 245.

3Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Mira Dobravec Jalen in ostali, Lexpera, GV založba, Ljubljana 2019, str. 352.

4Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Mira Dobravec Jalen in ostali, Lexpera, GV založba, Ljubljana 2019, str. 352).

Zveza:

Zakon o odvetništvu (1993) - ZOdv - člen 17, 17/5 Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 36, 36/1, 36/1-5

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Odvetniška tarifa (2015) - člen 11, 11/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.