Jedro

Pravnomočni sklep o dedovanju glede obstoja in vsebine volila veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, zato v pravdi za izpolnitev volila ni mogoče ponovno uveljavljati ugovorov, ki tej odločitvi nasprotujejo. Pri denacionaliziranem premoženju začne zastaralni rok za izpolnitev volila teči šele, ko je v novem zapuščinskem postopku pravnomočno ugotovljeno, da vrnjeno premoženje spada v zapuščino in da se nanj nanaša volilo.

Izrek

I.Pritožba tožene stranke zoper sklep z dne 4. 2. 2025 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Pritožbi tožene stranke zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da:

- se v 4. alineji točk I, II, III izreka sodbe znesek "2.205,08 EUR", do katerega je upravičen tožnik A. A., nadomesti s pravilnim zneskom "2.192,09 EUR", za razliko (38,97 EUR) pa se tožbeni zahtevek zavrne.

- se v točki V izreka znesek pravdnih stroškov "34.698,76 EUR" nadomesti s pravilnim zneskom "4.249,79 EUR".

III.V ostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je vsaka od toženk na podlagi oporočnega dedovanja v 15 dneh dolžna plačati prvemu tožniku znesek 3.300,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2019 do dne plačila in znesek 8.767,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2019 do dne plačila, drugemu tožniku znesek 4.125,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2019 do dne plačila in znesek 10.959,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2019 do dne plačila, tretji tožeči stranki znesek 4.125,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2019 do dne plačila in znesek 10.959,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2019 do dne plačila, četrtemu tožniku znesek 825,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2019 do dne plačila in znesek 2.205,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2019 do dne plačila (točke I, II in III izreka). Tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo na podlagi oporočnega dedovanja (za izplačilo vrednosti volil), je v presežku zavrnilo (točka IV izreka). Odločilo je tudi, da so toženke v 15 dneh dolžne nerazdelno tožnikom plačati njihove pravdne stroške v znesku 34.698,76 EUR, v primeru zamude s plačilom pa tudi zakonske zamudne obresti od dneva poteka paricijskega roka do dneva plačila (točka V izreka). S popravnim sklepom z dne 21. 1. 2025 je sodišče prve stopnje popravilo zapis opravilne številke zadeve.

2.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožene stranke z dne 27. 1. 2025 za dopolnitev sodbe P 671/2022-I z dne 11. 12. 2024.

3.Zoper sklep se je pritožila tožena stranka, zoper sodbo pa obe pravdni stranki.

4.Tožena stranka sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se ugodi predlogu za dopolnitev sodbe. Navaja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o zahtevku tožeče stranke za izplačilo pridobljenih plodov - najemnin. V točki IV izreka je namreč v oklepaju omejilo zavrnitev tožbenega zahtevka samo na izplačilo volil ("za izplačilo vrednosti volil").

5.Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

6.Sodbo toženke izpodbijajo v ugodilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navajajo, da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker ni odločalo o ugovorih toženk za izplačilo volil. Ugotovitev sodišča, da je zapuščinsko sodišče "ugotovilo in razglasilo" volilojemnike, je napačna in v nasprotju z vsebino sklepa o dedovanju. Gre za kršitev po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP. V sklepu o dedovanju ni bilo odločeno o vprašanjih, ki so sporna v tem postopku, to je, ali so dediči volilojemnikov upravičeni zahtevati izplačilo volil, ali so izjave o odstopu volil v skladu z zakonom, ali veljajo določila o vstopni pravici, kaj pomenijo izjave o odpovedi volilom, kdaj je zapadla in posledično zastarala obveznost izpolnitve volil. Odločitev o volilu v sklepu o dedovanju je deklaratornega značaja, saj Zakon o dedovanju (ZD) veže pravico zahtevati volilo na samo oporoko, v kateri je bilo določeno volilo, in tudi vsi roki tečejo od razglasitve oporoke. V zapuščinskem postopku sodišče ne odloča o nobenih spornih vprašanjih v zvezi z volili. Prekinitev postopka in napotitev na pravdo glede volil ni predvidena ravno iz razloga, ker morajo volilojemniki zahtevati izpolnitev volil v pravdnem postopku. V sklepu o dedovanju se ne odloča o pravici do volila, pač pa se samo ugotovi vsebina oporočnih določil v zvezi z volilom. Volilojemniki so se že v prvotnem zapuščinskem postopku odpovedali volilom, zato so ta ugasnila. Uporaba različnih predpisov glede kroga volilojemnikov in glede veljavnosti dednih izjav pomeni napačno uporabo materialnega prava in kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic. Nihče izmed volilojemnikov ni bil živ ob uvedbi dedovanja denacionaliziranega premoženja, to je ob pravnomočnosti posameznih odločb o denacionalizaciji, zato so volila ugasnila tudi iz tega razloga. Volila se ne dedujejo in za njih tudi ne veljajo določila o vstopni pravici, saj nastanejo na podlagi oporočnega dedovanja. Zato predmet volila ostane osebi, ki mora volilo izpolniti. Zapuščinsko sodišče se v sklepu o dedovanju ni opredelilo do veljavnosti odstopa volil. To vprašanje bi se moralo reševati v pravdi. Napačno je odločeno o zastaranju zahtevkov iz naslova volil. Sodišče bi moralo ugotoviti, kdaj so se tožniki seznanili z oporoko in kdaj so smeli zahtevati izpolnitev volila. Tožniki so smeli zahtevati izpolnitev volila s trenutkom, ko je zapuščina prešla na oporočnega dediča, to je na dan pravnomočnosti odločb o denacionalizaciji 8. 9. 2001, 2. 7. 2001, 17. 3. 1998. Zastaranje je nastopilo v roku enega leta po pravnomočnosti odločb. Tožniki niso podali navedb, da so za oporoko izvedeli šele s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, prav tako niso podali navedb, kdaj so izvedeli za oporoko. V delu, ki se nanaša na zastaranje, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Ker sodišče ni upoštevalo 1. odst. 86. člena ZD, je napačno uporabilo materialno pravo. Izračun plačila A. A. je napačen. Glede na njegov delež je namesto zneska 2.205,08 EUR, pravilen znesek 2.192,09 EUR. Napačna je odločitev o stroških postopka. Sodišče ni obrazložilo izračuna stroškov postopka, zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišče bi moralo upoštevati samo uspeh po višini. Napačno so priznani stroški za pregled dokumentacije pred sestavo tožbe, za pregled prepisa zvočnega posnetka, za pritožbo in odgovor na pritožbo pa je priznan previsok znesek, enako za zastopanje na naroku dne 11. 12. 2024.

7.Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

8.Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tudi glede najemnin in zamudnih obresti. Navaja, da so volilojemniki upravičeni do plodov iz premoženja, ki jim je bilo zapuščeno, vse do dejanskega izplačila volila. Tako je odločilo višje sodišče v sklepu I Cp 1396/2016. Tega sodišče ni upoštevalo in se zato sodbe ne da preizkusiti. Najemnine so bile redno pobirane in uporabljene v korist toženk in pred tem B. B. Sodišče ni navedlo razlogov za nezaslišanje prič - najemnikov.

9.Tožeča stranka ni nikoli zatrjevala zamude v pomenu 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ter v zvezi s tem zahtevala zamudnih obresti od 1. 6. 2013 dalje. Toženke so obveznice nezakonito podedovale z zavajanjem v zapuščinskem postopku po pokojnem B. B. ter si tako že s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju opr. št. III P 1768/2012 z dne 22. 3. 2013 pridobile premoženjsko korist. Tožeča stranka je zato zahtevala obresti od 1. 6. 2013 dalje v višini zakonskih zamudnih obresti kot protivrednost za neupravičeno razpolaganje s premoženjem. Sodišče se ni opredelilo, zakaj je odstopilo od ustaljene sodne prakse. V zvezi z obogatitvijo je tožeča stranka predlagala tudi dokaz - poizvedbe na TRR toženk, ki ga je sodišče neutemeljeno zavrnilo.

10.Odločitev sodišča o stroških postopka je nerazumljiva, saj stroškov v točki 22 obrazložitve ni pojasnilo, zato izreka ni mogoče preveriti.

11.Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

12.Pritožba tožene stranke zoper sklep ni utemeljena.

13.Pritožba tožeče stranke zoper sodbo ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

O pritožbi tožene stranke zoper sklep z dne 4. 2. 2025

Sodišče prve stopnje je v točki IV izreka sodbe razsodilo, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo na podlagi oporočnega dedovanja (za izplačilo vrednosti volil) v presežku zavrne. Tudi plačilo plodov - najemnin je tožeča stranka zahtevala kot posledico naklonitve volila z oporoko. Tudi iz obrazložitve sodbe (točka 18) je razvidno, da sodišče prve stopnje navedenega dela tožbenega zahtevka ni prezrlo, temveč je o njem odločilo. Izrek sodbe je tako po oceni pritožbenega sodišča jasen in v zavrnilnem delu vsebuje tudi odločitev o zahtevku za plačilo najemnin. Pritožba tožene stranke zoper sklep o zavrnitvi predloga za dopolnitev sodbe tako ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi tožene stranke zoper sodbo

Pritožbeno sodišče je že v sklepu I Cp 970/2022, z dne 4. 9. 2022, pojasnilo, da so pravdne stranke vezane na vsebino (izrek) pravnomočnega sklepa o dedovanju opr. št. ,,D" I D 2689/2014, z dne 3. 4. 2018 (A11), saj so sodelovale v tem zapuščinskem postopku. Zapuščinsko sodišče je v navedenem sklepu pod točko III izreka ugotovilo, kdo so volilojemniki, katerim je zapustnik v oporoki v breme oporočnega dediča določil volilo v obliki izplačila deleža za vsakega navedenega brata oziroma sestro in sicer v vrednosti petine premoženja, ki je predmet oporoke. Nepravilno je stališče toženk, da bi se sodišče prve stopnje moralo ukvarjati z vsemi njenimi ugovori, ki jih je podala v tem pravdnem postopku. Stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, sklep o dedovanju veže, saj je njihova pravica dednopravne narave (pravica do volila).1 V obravnavani zadevi so tako pravdne stranke vezane na vsebino pravnomočnega sklepa o dedovanju glede pravice tožnikov do volila. Izpolnitev volila pa je vedno mogoče zahtevati le v posebni pravdi in ne že v zapuščinskem postopku. Glede na vezanost pravdnih strank na pravnomočen sklep o dedovanju, so neupoštevni vsi ugovori (trditve) tožene stranke, ki nasprotujejo odločitvi zapuščinskega sodišča: trditev toženk, da so volila ugasnila, ker so se volilojemniki volilu odpovedali, ker se krog dedičev presoja po dnevu pravnomočnosti odločbe o dedovanju, ker pri oporočnem dedovanju ni vstopne pravice, da so neveljavni odstopi deležev volila po C. C. sodedinji D. D. Toženke imajo sicer prav, da je predmetna odločitev o volilu v sklepu o dedovanju deklaratornega (ugotovitvenega) značaja, vendar to še ne pomeni, da ni vezanosti na pravnomočen sklep o dedovanju. Odločitev sodišča v sklepu o dedovanju ali v posebnem sklepu o volilu o obstoju volila veže udeležence, ki so sodelovali v zapuščinskem postopku, ne pomeni pa, če volilo ni bilo ugotovljeno v zapuščinskem postopku oziroma s sklepom o dedovanju ali s posebnim sklepom o volilu, da je v tem primeru pravica do volila ali njegove uveljavitve izgubljena.

V primeru spora o pravici do volila, sodišče stranke napoti na pravdo, ne prekine pa zapuščinske obravnave (211. člen ZD). Zmotna je torej trditev pritožbe, da sodišče stranke ne napoti na pravdo. Zato bi toženke vse ugovore, ki so jih postavile v tej pravdi, morale postaviti že v zapuščinskem postopku. Takšna posledica izhaja iz določbe 220. člena ZD, ki določa, da pravnomočen sklep o dedovanju ali o volilu veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, kolikor jim ni priznana pravica, da lahko uveljavljajo svoj zahtevek v pravdi (npr. takrat, ko so podani pogoji za obnovo postopka - 224. člen ZD). Pravda ima torej korektivno funkcijo. Toženke v tem pravdnem postopku niso navedle utemeljenih razlogov, zakaj imajo kljub pravnomočnemu sklepu o dedovanju in sodelovanju v zapuščinskem postopku pravico uveljavljati ugovore v tej pravdi. Zato njihovih ugovorov, ki nasprotujejo vsebini sklepa o dedovanju (glede volil), sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo. Neutemeljen je torej očitek o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Prav tako ni utemeljen očitek o kršitvi postopka po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj v ničemer ni podano nasprotje med izrekom sklepa o dedovanju z dne 3. 4. 2018 in ugotovitvami sodišča prve stopnje v razlogih sodbe o vsebini tega sklepa. Razglasitev oziroma ugotovitev volilojemnikov, kot se je izrazilo sodišče prve stopnje, ni v nasprotju z vsebino sklepa o dedovanju.

Zakon o denacionalizaciji (ZDen) vsebuje posebna pravila za dedovanje denacionaliziranega premoženja, predvsem o obvezni izvedbi novega zapuščinskega postopka v primeru, ko zapustniku po pravnomočnosti sklepa o dedovanju pripade novo premoženje na podlagi odločbe o denacionalizaciji (74. člen ZDen). 94. člen ZD določa, da pravica zahtevati izpolnitev volila zastara v enem letu od dneva, ko je volilojemnik izvedel za svojo pravico in smel zahtevati izpolnitev volila. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da so volilojemniki (ugotovljeni v III. točki izreka sklepa o dedovanju z dne 3. 4. 2018) izvedeli za svojo pravico do volila z dnem pravnomočnosti tega sklepa o dedovanju, to je 19. 9. 2018, tedaj pa so tudi smeli zahtevati izpolnitev volila. Tožniki niso bili stranke denacionalizacijskega postopka, zato ni izkazano, kdaj so se seznanili z denacionalizacijskimi odločbami oziroma da je bilo to pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju. Toženke datuma seznanitve v pritožbi ne navedejo. Glede na posebnost ZDen, ki predvideva obvezno izvedbo novega zapuščinskega postopka v zvezi z vrnjenim premoženjem po ZDen, ni mogoče zaključiti, da so tožniki pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju izvedeli za svojo pravico in smeli zahtevati izpolnitev volila. Šele v novem zapuščinskem postopku je bilo pravnomočno ugotovljeno, da konkretno denacionalizirano premoženje spada v zapuščino in kako učinkuje oporočno razpolaganje oziroma volilo glede tega premoženja. Toženke so tiste, ki morajo navesti dejstva, ki so povezana z ugovorom zastaranja, zato ni utemeljena pritožbena trditev o nesklepčnosti tožbe, ker tožniki niso navedli, kdaj so izvedeli za oporoko. Ker je bilo premoženje nacionalizirano, pred izvedbo denacionalizacijskega postopka ni mogoče govoriti o možnosti zahtevati izpolnitev volila. V zvezi z zastaranjem ima sodba zadostne razloge, zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana.

Glede višine plačila toženk A. A.: utemeljena je trditev toženk, da je tu izračun sodišča prve stopnje napačen. Glede na delež 1/25 je četrti tožnik upravičen iz naslova vrednosti nepremičnin do zneska 6.575,56 EUR (in ne do 6.615,24 EUR, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje), kar pomeni od vsake od toženk do zneska 2.191,85 EUR. Ker pritožba priznava večji znesek 2.192,09 EUR, je pritožbeno sodišče upoštevalo s strani toženk navedeni znesek in ustrezno spremenilo sodbo glede plačila tožniku A. A. v 4. alineji točk I, II in III izreka, za razliko (3 x 12,99 EUR = 38,97 EUR) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Delno utemeljena je tudi odločitev o stroških postopka. Neutemeljena je pritožbena navedba, da odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, saj je odmera posameznih stroškov razvidna iz stroškovnikov v spisu. Utemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje ločeno obravnavalo uspeh po temelju in po višini. Sodna praksa je takšen način izračuna uspeha večinsko opustila. Poleg tega tudi ne drži, da je tožeča stranka v celoti uspela po temelju, saj z zahtevkom na plačilo najemnin ni uspela niti po temelju. Zato je pravilno, da se pri izračunu uspeha upošteva zgolj uspeh po višini, ki znaša za tožečo stranko 40% in za toženo stranko 60%. Poleg tega tožena stranka utemeljeno navaja, da tožeči stranki ne pripadajo stroški za pregled dokumentacije pred sestavo tožbe, ker je to opravilo zajeto v sestavi tožbe, enako velja za stroške pregleda prepisa zvočnega posnetka, ki so zajeti v strošku zastopanja na naroku za glavno obravnavo. Utemeljena je tudi pritožba glede stroškov za sestavo pritožbe in odgovora na pritožbo in za zastopanje na naroku dne 11. 12. 2024 (pravilno 1000 točk namesto 2000). Pravilna nagrada je 2750 točk za sestavo pritožbe in 1500 točk za sestavo odgovora na pritožbo, pri čemer se temu prišteje še dodatek za zastopanje 10 strank (90%). Pravilen izračun točk, ki pripadajo tožeči stranki tako znaša 26.750 točk, 90% povišanje znaša 24.075 točk, skupaj 50.825 točk. Materialni stroški znašajo 1.016 točk, skupaj 51.841,50 točk pomnoženo z 0,60 EUR znaša 31.104,90 EUR. DDV od navedenega zneska znaša 22% oziroma 6.843,08 EUR. Skupen znesek stroškov zastopanja znaša 37.947,98 EUR, stroški taks, izvedenca ter prevodov pa 14.181,46 EUR, skupaj torej 52.129,44 EUR. Tožeča stranka je uspela s 40% zahtevka, zato je upravičena do povrnitve stroškov v znesku 20.851,77 EUR. Stroški tožene stranke znašajo 27.669,98 EUR, 60% od tega pa 16.601,98 EUR. Po pobotanju stroškov je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 4.249,79 EUR stroškov. V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo v stroškovnem delu (točka V izreka).

O pritožbi tožeče stranke zoper sodbo

Glede zahtevka za plačilo plodov - najemnin se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje pravilnim razlogom, ki jih je v točki 18 obrazložitve sodbe navedlo sodišče prve stopnje. Razlogi so zadostni, odločitev je mogoče preizkusiti. Predmet volila je izplačilo vrednosti premoženja, ne pa sama nepremičnina. Zato ni utemeljen zahtevek tožnikov za plačilo najemnin. Nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene. Zato tudi izvedba dokazov v zvezi s tem ni bila potrebna, saj že iz trditev ne izhaja utemeljenost tega zahtevka. Odločba I Cp 1396/2016 ne obravnava primerljive situacije.

Iz sklepa o dedovanju z dne 3. 4. 2018 izhaja, da so toženke podedovale odškodnino v vrednosti 84.664,22 DEM (847 obveznic). Od vtoževanega zneska je tožeča stranka zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti, kar pomeni, da je terjala plačilo za zamudo z izpolnitvijo. S tem v zvezi pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje, navedenimi v točki 20 obrazložitve sodbe. Zamuda je nastala s postavitvijo zahtevka, to je 13. 6. 2019. Sodna praksa, na katero se je sklicevala tožeča stranka, ni uporabljiva v obravnavanem primeru, zato ne gre za neutemeljen odstop od sodne prakse. Prav tako pa ni bila potrebna izvedba dokazov, na katere se sklicuje pritožba.

Glede stroškov postopka je pritožbeno sodišče že v zvezi s pritožbo tožene stranke pojasnilo, da je odločitev sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti, saj je odmera stroškov razvidna iz stroškovnikov obeh pravdnih strank. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana.

Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v preostalem delu in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeni in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (2. odst. 154. člena in 1. odst. 165. člena ZPP). Tožena stranka s pritožbo zoper sklep ni uspela, s pritožbo zoper sodbo pa je uspela le glede stroškov postopka in v neznatnem delu glede izplačila četrtemu tožniku (38,97 EUR). Tožeča stranka s pritožbo ni uspela.