Jedro

Nezakonitost dokončne odločbe delodajalca o prenehanju delovnega razmerja po 6. točki 1. odstavka 100. člena ZDR ne vpliva na datum prenehanja delovnega razmerja.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se pritožbi delno ugodi in razveljavi sklep tožene stranke z dne 11.11.2002, s katerim je bil zavrnjen ugovor tožnika zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja.

V ostalem delu se revizija zavrne.

Tožnik sam krije svoje stroške revizije.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevke za razveljavitev prvo in drugo stopenjskega sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku (oba sklepa imata datum 11.11.2002), reintegracijo in reparacijo ter povračilo stroškov postopka. Ugotovilo je, da je tožnik dne 22.10.2002 samovoljno zapustil delo, izostal zaporedoma več kot 5 delovnih dni in se na delo k toženi stranki ni več vrnil. Zato je zaključilo, da mu je delovno razmerje zakonito prenehalo na podlagi 6. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list Republike Slovenije, št. 14/90 in nadalj.). Direktor tožene stranke je o tožnikovem ugovoru zoper prvostopenjski sklep odločil brez predhodnega vabila tožnika in v njegovi odsotnosti, vendar to ni vplivalo na zakonitost izpodbijanih sklepov.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99 in nadalj.), ker sodišči druge in prve stopnje v sodbah nista navedli razlogov o odločilnih dejstvih, zlasti v zvezi z tem, zakaj sta verjeli le izpovedi direktorja in dveh prič, ne pa tožniku, in ker nista navedli oziroma obrazložili ničesar v zvezi z dnevnikom. Iz tega je razvidno, da je bil tožnik večkrat poslan domov, to pa je potrdil tudi direktor tožene stranke. Tožnik ni samovoljno odšel domov, temveč ga je domov poslal direktor tožene stranke. Če bi bilo res, da so imeli pri toženi stranki takrat veliko dela, bi ga direktor že naslednji dan poklical na delo. V primeru, če bi se direktor zameril tožniku, tako da je ta odšel domov, pa direktor ne bi čakal, temveč bi mu takoj po preteku pet dni izdal sklep o prenehanju delovnega razmerja. Prišlo je tudi do zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo, da opustitev tožnikovega zagovora ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanih sklepov tožene stranke.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čimer pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava. Po določbi 3. odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP zaradi neobrazloženih sodb - zlasti sodbe sodišča prve stopnje, pa tudi sodišča druge stopnje. Predvsem neobrazložena naj bi bila dokazna ocena, tudi brez ustreznih stališč do nekaterih dokazov. Uveljavlja torej, da sodba nima razlogov oziroma, da v njej niso navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih v zvezi s presojo glede tega, ali mu je direktor ustno odredil čakanje na delo doma od 22.10.2002 ali pa je tega dne samovoljno zapustil delo in neupravičeno izostal. Sodišče prve stopnje je natančno navedlo, katere dokaze je izvedlo v postopku, pri tem povzelo tudi zaslišanje tožnika in direktorja tožene stranke in pri tehtanju njunih izpovedi upoštevalo podobne izpovedi dveh prič. To je v sodbi sodišča prve stopnje jasno in določno navedeno, torej je sodišče navedlo razloge o odločilnih dejstvih. Res se ni izrecno opredelilo do dnevnika in tudi ni izrecno obrazložilo, zakaj je verjelo izpovedi direktorja in dveh prič, vendar to še ne pomeni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da zaradi izostanka teh opredelitev lahko govorimo o bistveno pomanjkljivi sodbi, ki jo ne bi bilo mogoče preizkusiti. Prav zaradi tega, ker se je sodišče prve stopnje dovolj jasno opredelilo do odločilnih dejstev, je pritožbeno sodišče kot neutemeljene pravilno zavrnilo nasprotne pritožbene navedbe in tudi samo potrdilo dokazno oceno sodišča prve stopnje. Potrebno je opozoriti na določbo 1. odstavka 360. člena ZPP, po katerem v obrazložitvi sodbe sodišče druge stopnje presodi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (in navede razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti). ZPP ne zahteva, da se sodišče izrecno izjasni prav do vseh navedb in predlogov strank, temveč, da presodi in navede le tiste, ki so odločilni. Zato navedena bistvena kršitev določb postopka ni podana.

Tožnik v reviziji navaja tudi, da ni samovoljno zapustil dela in to svoje stališče še dodatno utemeljuje. Teh navedb ni mogoče upoštevati, saj predstavljajo nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki jih je sprejelo tudi sodišče druge stopnje. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog.

Pri materialnopravni presoji zakonitosti izpodbijanih odločb je potrebno izhajati iz 6. točke 1. odstavka 100. člena ZDR, ki določa, da delavcu preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma 5 delovnih dni in se ne vrne na delo. V takšnem primeru mu delovno razmerje preneha s prvim dnem odsotnosti z dela. Pri presoji zakonitosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja na tej podlagi je torej odločilno dejstvo neupravičene odsotnosti z dela zaporedoma pet delovnih dni, pomembno pa je tudi, ali se delavec na delo vrne ali ne. Če se na delo vrne po neupravičeni odsotnosti, mu delovno razmerje preneha šele z dnem dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja (5. točka 1. odstavka 100. člena ZDR), sicer pa že prvi dan neupravičene odsotnosti. Ob dokaznem zaključku, ki ni predmet revizijske presoje, da je tožnik dne 22.10.2002 samovoljno zapustil delovišče in kasneje ni več prišel na delo, je utemeljen zaključek o njegovi neupravičeni odsotnosti z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da se na delo ni več vrnil, to dejansko ugotovitev pa je potrdilo tudi sodišče druge stopnje (tožnik tega izrecno niti ni izpodbijal v svoji pritožbi), zaradi česar sta izpolnjena oba zakonska pogoja za prenehanje delovnega razmerja po 6. točki 1. odstavka 100. člena ZDR.

Ker je tožnik izpodbijal zakonitost sklepov tožene stranke tudi iz razloga, ker ni bil niti vabljen na obravnavanje njegovega ugovora zoper prvostopenjski sklep o prenehanju delovnega razmerja, je bilo potrebno presoditi zakonitost izpodbijanih odločb tudi v zvezi s tem ugovorom. Sodišči druge in prve stopnje sta pri tem zmotno uporabili materialno pravo. Drugi odstavek 81. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je v Republiki Sloveniji v času spornega razmerja smiselno uporabljal kot republiški predpis) določa, da ima delavec pravico biti navzoč na seji, na kateri se obravnava njegova zahteva oziroma ugovor, in se izjaviti o dejstvih, ki so pomembna za odločanje. Tudi 1. odstavek 104. člena ZDR določa, da imata pri uveljavljanju pravic delavec in sindikalni poverjenik pravico biti navzoča, ko se obravnava delavčeva zahteva oziroma ugovor, ter se izjaviti o dejstvih pomembnih za odločanje. Do podobnega zaključka pridemo z upoštevanjem določbe 103. člena ZDR, ki v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev pri delodajalcih napotuje na smiselno uporabo določb, ki veljajo za postopke pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerij. Te določbe torej opredeljujejo zakonsko pravico delavca, da je navzoč na seji, na kateri se obravnava njegov ugovor in pravico, da se izjavi o dejstvih, ki so pomembna za odločanje. Možnost podati izjavo in biti slišan tudi v postopku pri delodajalcu ne pomeni, da je bila ta možnost izkoriščena z vložitvijo ugovora. Nevabljenje in nenavzočnost delavca predstavlja absolutno kršitev določb predhodnega postopka pri delodajalcu, ki se v sodnem postopku obravnava in presoja v zvezi s pravilno uporabo materialnega prava. Takšna kršitev ima za posledico nezakonitost sklepa delodajalca, kar je Vrhovno sodišče že večkrat ugotovilo (npr. v sodbi VIII Ips 137/2004 z dne 11.1.2005 in sodbi VIII Ips 248/2004 z dne 22.3.2005).

Glede na navedeno je revizijsko sodišče v skladu s 1. odstavkom 380. člena ZPP poseglo v odločitev sodišča druge stopnje tako, da je delno ugodilo pritožbi tožnika in razveljavilo drugostopenjski sklep tožene stranke o zavrnitvi njegovega ugovora zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja. Takšna odločitev pa ne vpliva tudi na odločitev o ostalih zahtevkih tožnika - za razveljavitev prvostopenjskega sklepa, za reparacijo in reintegracijo. Tožniku je namreč delovno razmerje prenehalo na podlagi 6. točke 1. odstavka 100. člena ZDR, torej že s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, ker se na delo ni več vrnil. Datum prenehanja delovnega razmerja v takšnem primeru ni odvisen od dokončne odločbe delodajalca - tako kot v nekaterih drugih primerih prenehanja delovnega razmerja. Prav zato nezakonitost dokončne odločbe tožene stranke ne more vplivati na datum prenehanja delovnega razmerja in na druge pravice, ki jih tožnik uveljavlja v tem sporu.

Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je bilo potrebno revizijo v nespremenjenem delu zavrniti.

Tožnik je z revizijo delno uspel, vendar je ta uspeh neznaten, saj razveljavitev drugostopenjske odločbe tožene stranke ni vplivala na zakonitost odločitve o prenehanju delovnega razmerja, o datumu tega prenehanja in na ostale tožbene zahtevke. V skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP, v povezavi s 154. členom ZPP, je zato revizijsko sodišče sklenilo tudi, da tožnik sam krije svoje stroške revizije.