Jedro

Po ureditvi v 65. členu ZDPra je mogoče sankcijo razrešitve funkcije državnega pravobranilca izreči samo za tam izčrpno naštete disciplinske kršitve, kar pa ne pomeni, da zakon za iste kršitve ne bi omogočal izreka drugih, milejših disciplinskih ukrepov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Generalni državni pravobranilec je kot prvostopenjski disciplinski organ Državnega pravobranilstva z izpodbijanim sklepom spoznal tožnika za odgovornega, ker kot državni pravobranilec Državnega pravobranilstva v Ljubljani v času od ... pred vložitvijo tožbe zoper izvedbeni sklep Evropske komisije ... ni preveril vseh pravno pomembnih okoliščin, relevantnih za štetje roka za vložitev ničnostne tožbe, čeprav bi jih mogel in moral preveriti, zaradi česar je bila tožba zoper navedeni izvedbeni sklep vložena prepozno in posledično zavržena kot nedopustna. S tem je kršil dolžnost iz prve točke 65. člena v zvezi s prvim odstavkom 63. člena Zakona o Državnem pravobranilstvu, zaradi česar mu je organ po 64. členu v zvezi s 65. členom Zakona o državnem pravobranilstvu izrekel disciplinsko sankcijo razrešitve s funkcije državnega pravobranilca, naložil pa mu je tudi plačilo stroškov postopka v višini 170,00 EUR.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je očitana disciplinska kršitev storjena, če gre za neizpolnjevanje ali nevestno, nepravočasno ali malomarno opravljanje službenih dolžnosti. Po Zakonu o Državnem pravobranilstvu (v nadaljevanju ZDPra) gre pri tem predvsem za zastopanje strank pred domačimi ali mednarodnimi sodišči, profesionalno skrbnost državnega pravobranilca pa je treba razumeti kot skrbnost, ki se zahteva od profesionalca oziroma strokovnjaka, torej določena stopnja skrbnosti in pazljivosti ter ustrezno strokovno znanje ter sposobnost opravljanja poslov v sodnih postopkih. Ne gre za odgovornost za uspeh v postopku, temveč za prizadevanje, to je za izpolnjevanje kriterijev dolžne profesionalne skrbnosti. V zastopanju pred sodiščem to pomeni predvsem poznavanje relevantnega materialnega in procesnega prava z ustrezno sodno prakso, ki se nanaša na konkreten primer, državni pravobranilec pa mora kot strokovnjak skladno s pravili stroke z vso profesionalno skrbnostjo svetovati stranki najboljše in najhitrejše načine za uresničitev njenih zahtev in interesov. Pravni nasvet, ki ga zagotavlja, mora biti celovit in pravilen.

3. V nadaljevanju prvostopenjski organ povzema časovni potek zadeve, v kateri naj bi prišlo do obravnavane kršitve, med drugim, da je tožnik 29. 1. 2015 dobil obvestilo Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija), da bo Vlada RS sprejela sklep, da je treba zoper izvedbeni sklep Evropske komisije ... (v nadaljevanju Izvedbeni sklep) vložiti ničnostno tožbo, po elektronski pošti pa je prejel tudi gradivo, pripravljeno za Vlado. Pripisano je bilo, da je skrajni rok za vložitev tožbe 6. 3. 2015, ob navedbi Izvedbenega sklepa pa je bilo navedeno: notificirano pod dokumentarno številko... in ... z dne ..., stran ... Tudi v naknadno prejetem predlogu Vlade za vložitev tožbe je izrecno navedeno, v katerem Uradnem listu je bil izvedbeni sklep objavljen, v četrti točki tega predloga pa sta izpostavljeni notifikacija z dokumentarno številko in Uradni list EU z navedbo številke in datuma ter strani objave izvedbenega sklepa. Tudi na osnutkih tožbe, ki jih je tožnik naknadno prejel od Agencije, je bila vedno navedena številka notifikacije.

4. Kot izhaja iz sklepa Splošnega sodišča Evropske unije, je bila tožba zoper navedeni izvedbeni sklep vložena prepozno, zato jo je sodišče zavrglo kot nedopustno. Rok za vložitev ničnostne tožbe je določen v Pogodbi o delovanju Evropske unije (PDEU), zato gre za pravo, ki ga pravobranilci morajo poznati. Za pravilen izračun tega roka je pomemben datum notifikacije, zato ugotovitev te okoliščine pomeni del potrebne skrbnosti pravobranilca. Pravobranilec, ki mu je taka zadeva dodeljena, mora čim prej stopiti v stik s stranko ter zahtevati, naj mu predloži vso potrebno dokumentacijo, v konkretnem primeru pa bi to pomenilo pridobitev podatka, kdaj je bil izpodbijani sklep vročen stalnemu predstavništvu Republike Slovenije v Bruslju. Dvomesečni rok bi bilo namreč treba računati od te vročitve, ne pa od objave v Uradnem listu. Tožnik bi moral stranko izrecno pozvati, naj mu predloži vso potrebno dokumentacijo oziroma mora vsak pravobranilec, ki mu je zadeva dodeljena, poskrbeti, da je tožba vložena v roku, kot so bile doslej še vse.

5. Iz spisa ne izhaja, da bi tožnik v smislu te profesionalne skrbnosti oziroma dolžnosti državnega pravobranilca pridobil podatek o tem, kdaj je bil sklep vročen stalnemu predstavništvu Republike Slovenije v Bruslju, čeprav bi moral biti na to pozoren tako glede na to, da je sklep naslovljen na Republiko Slovenijo, kot glede na to, da je na njem zapisana številka notifikacije. Ob teh okoliščinah bi moral kot profesionalni zakonski zastopnik Republike Slovenije in pravni strokovnjak preveriti pravno relevantno dejstvo oziroma okoliščine, od katerih je odvisna pravočasnost vložitve tožbe. Ker se je v podatkih Agencije, posredovanih Državnemu pravobranilstvu, nahajal samo datum objave sklepa v Uradnem listu Evropske unije, ne pa tudi podatek o vročitvi tega sklepa stalnemu predstavništvu v Bruslju, ter glede na posredovana dva različna datuma o poteku roka za vložitev tožbe, bi moral tožnik natančno preveriti vse okoliščine, od katerih je odvisna pravočasna vložitev tožbe. Njegove odgovornosti ne zmanjšuje okoliščina, da za pripravo tožbe ni imel na razpolago celotnega tožbenega roka. Tožbo je pripravila že Agencija, tožnik pa ni imel bistvenih vsebinskih pripomb na ta osnutek, tako da je moral pripraviti zgolj pregled prilog ter povzetek tožbenih razlogov.

6. Poleg tega organ meni, da je tožniku kršitev "dokazana tudi v subjektivnem pogledu", saj se je tožnik kot odrasla in razumna oseba z dolgoletnim pravobranilskim stažem nedvomno zavedal, da zaradi njegove neaktivnosti v smislu ugotovitve pravno relevantnih okoliščin lahko pride do prepozne vložitve tožbe in s tem zamude roka, vendar je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo. Celo v svojem pisnem zagovoru je navedel, da je sklepal, da uradno obvestilo ni bilo vročeno pred objavo v Uradnem listu Evropske unije, kar je bilo napačno in po mnenju prvostopenjskega disciplinskega organa lahkomiselno, zaradi česar organ meni, da je tožnik ravnal s krivdno obliko zavestne malomarnosti.

7. Glede tožnikovih formalnih ugovorov navaja, da je Pravilnik o načinu volitev disciplinske komisije, imenovanju disciplinskega tožilca in disciplinskem postopku sprejet neposredno na podlagi ZDP in ga Državno pravobranilski red iz leta 2015 ni razveljavil, ne gre pa niti za akt iz drugega odstavka 4. člena ZDP, saj so disciplinski postopki zadeve sui generis, ki pojmovno ne sodijo v notranjo organizacijo ali poslovanje Državnega pravobranilstva, zato soglasje ministra za pravosodje ni potrebno. Storjeno kršitev glede na zakonsko ureditev opredeljuje kot hujšo, čemur je tudi prilagodil izbiro sankcije.

8. Disciplinska komisija Državnega pravobranilstva je kot drugostopenjski organ pritožbi tožnikovega zagovornika delno ugodila in izpodbijani sklep glede disciplinske sankcije spremenila tako, da je tožniku namesto disciplinske sankcije razrešitve s funkcije državnega pravobranilca izrekla disciplinsko sankcijo zmanjšanja plače v višini 20 % za obdobje enega leta. V ostalem je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnila kot neutemeljeno, iz obrazložitve pa izhaja, da sistematična razlaga zakonskih določb pokaže, da je besedna zveza "službenih dolžnosti" v prvem odstavku 65. člena ZDPra uporabljena kot zbirni pojem za pravobranilčeve dolžnosti, zato v zvezi z drugimi določbami tega zakona, ki jih podrobno navaja, pomeni skup opravil, ki tvorijo celoto. Neizpolnjevanje ali nevestno, nepravočasno ali malomarno opravljanje službenih dolžnosti je pomenila celota tožnikovih ravnanj, zaradi katerih je bila ničnostna tožba zoper izvedbeni sklep vložena prepozno. Drugostopenjski organ meni, da je bil s tem obstoj disciplinske kršitve v objektivnem smislu utemeljen.

9. Glede subjektivnega elementa disciplinske kršitve drugostopenjski organ meni, da je prvostopenjski organ zmotno domneval, da se je tožnik zavedal možnosti, da bo iz njegovega ravnanja nastala prepovedana posledica, temveč meni, da kaj takega iz izvedenih dokazov ne izhaja. Vendar pa so v tožnikovem ravnanju podani elementi nezavestne malomarnosti, saj že prvostopenjski organ glede dolžnega ravnanja pravilno ugotavlja, da mora državni pravobranilec kot strokovnjak, skladno s pravili stroke, z vso profesionalno skrbnostjo svetovati stranki najboljše in najhitrejše načine za uresničitev njenih zahtev in interesov, zagotavljati ji mora celovit in pravilen pravni nasvet. Pri tem je sicer dolžan upoštevati navodila stranke, vendar kot pravni strokovnjak le do mej, postavljenih s pravom, predvsem pa mora v postopku opravljati vsa procesna dejanja, ki jih je upravičena opravljati stranka. Rok za vložitev ničnostne tožbe iz PDEU je pravo, ki ga pravobranilci morajo poznati, saj gre za primarno pravo Evropske unije, tako da je glede na navedeno profesionalna dolžnost (dolžnostno ravnanje) državnega pravobranilca, da ugotovi vse okoliščine, potrebne za pravilen izračun roka za vložitev tožbe ter da zagotovi, da je tožba vložena pravočasno.

10. Glede na dejansko stanje zadeve organ meni, da ob upoštevanju narave Izvedbenega sklepa ni bilo dvoma, da je morala biti naslovnica (Republika Slovenija) o njem uradno obveščena, saj je to pogoj za začetek njegovega učinkovanja. Celo tožnik sam je navedel, da se je v drugi, podobni zadevi zgodilo, da je bilo iz kopije izvedbenega sklepa razvidno, da je nekdo iz Agencije preverjal datume roka za vložitev tožbe, pri čemer so bili vsi zapisani datumi napačni, tožba pa je bila kljub temu vložena pravočasno, saj je tožnik sam pazil, kateri rok je pravi. Organ zato meni, da bi se tožnik "moral in mogel" zavedati, da podatki o roku za vložitev tožbe, ki jih je posredovala Agencija, niso nujno pravilni ter da obstaja možnost, da je ta rok pričel teči še pred objavo izvedbenega sklepa v Uradnem listu Evropske unije. Subjektivni kriterij za ugotavljanje nezavestne malomarnosti temelji na tožnikovih osebnih lastnostih, pri čemer drugostopenjski organ najprej poudarja, da je tožnik po svoji lastni izjavi izkušen pravobranilec in je obravnaval že več podobnih zadev, tudi njegov dolgoletni staž ter "druge okoliščine" pa po mnenju organa kažejo, da se je "moral in mogel" zavedati, da lahko zaradi njegove opustitve preveritve datuma notifikacije pride do zamude roka za vložitev tožbe.

11. Ker je šlo za enkratno kršitev, storjeno z najnižjo stopnjo odgovornosti, drugostopenjski organ meni, da izrek najstrožje sankcije ni upravičen, kot olajševalne okoliščine pa navaja še, da je šlo za zastopanje kvalificirane stranke, državnega organa, ki je v usmeritvenih navodilih izrecno navedel napačen rok za vložitev tožbe, zadeva pa je bila tožniku dodeljena na izrecno željo te stranke in to ravno v času, ko je bil na dopustu zaradi smrti matere. Zato in ker tožnik doslej še ni bil disciplinsko obravnavan, mu je drugostopenjski organ izrekel blažjo disciplinsko sankcijo, glede formalnih ugovorov pa razlogom prvostopenjskega organa dodaja, da sta v ZDPra urejena disciplinska odgovornost in suspenz, poleg tega pa ta zakon določba, da se za državnega pravobranilca smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravice in dolžnosti sodnikov, če ta zakon ne določa drugače. Zato je treba uporabiti tudi 90. člen Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS), po katerem se v disciplinskem postopku, če ta zakon nima posebnih določb, uporabljajo določbe zakona, ki ureja kazenski postopek, ki veljajo za skrajšani postopek pred Okrajnim sodiščem. Drugostopenjski organ zato meni, da obstaja ustrezna pravna podlaga za uvedbo in vodenje disciplinskega postopka.

12. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da za očitano kršitev dolžnosti ni zadostne dokazne podlage, saj je bilo v spisu označeno, da se rok za vložitev tožbe izteče 6. 3. 2015, po tem, ko je preveril datum objave izvedbenega sklepa v Uradnem listu EU pa je "utemeljeno sklepal", da je bila Republika Slovenija o aktu obveščena na dan objave, kar se pogosto dogaja. To bi se tudi ujemalo z datumom izteka roka, kot ga je na spisu označila Agencija, kar je tožnika dodatno utrdilo v prepričanju, da je datum objave enak datumu notifikacije. Posebej poudarja, da ga na morebitno razliko v teh datumih ni opozoril nihče iz Agencije. Agencija ni neuka stranka, temveč gre za kvalificirano, strokovno usposobljeno stranko, na katero se državni pravobranilec lahko zanese najmanj glede najpreprostejših vprašanj, kot je npr. štetje in iztek rokov za vložitev tožbe. Ni sicer izključeno, da bi bila Agencija glede tega vprašanja v dilemi, vendar bi morala na tako dilemo pravobranilca posebej opozoriti, česar ni storila. Ker je Agencija kljub vsemu temu na spisu celo izrecno označila datum izteka roka, tožniku ni mogoče očitati, da je opustil dolžnost preverjanja podatkov, relevantnih za štetje roka.

13. Meni, da je za ugotavljanje objektivnega kriterija obstoja nezavestne malomarnosti ključno vprašanje, ali je razpolagal s podatki, na podlagi katerih bi se moral in mogel zavedati, da podatki o roku za vložitev tožbe, ki so mu bili posredovani s strani Agencije, niso nujno pravilni. Stališče, da dolžnostno ravnanje Državnega pravobranilstva v takih primerih obsega preverbo vseh okoliščin, ki so potrebne za pravilen izračun roka, šteje za poenostavitev in meni, da je dokazni postopek pokazal, da ni razpolagal z nobenim podatkom, na podlagi katerega bi se moral in mogel zavedati, da bo prišlo do zamude roka. Nič ni namreč kazalo na to, da je treba preveriti datum notifikacije, sklicevanje na drugi datum, ki ga je posredovala Agencija, pa je neutemeljeno, saj je Agencija štela pričetek tega roka od napačnega datuma, kar je tožnik takoj opazil in je to navedbo izteka roka pravilno ignoriral. 14. Za bistvena dejstva, ugotovljena v disciplinskem postopku, šteje, da je Agencija na spisu izrecno označila iztek roka za vložitev tožbe, da tožnika ni nikoli posebej opozorila na kakršnokoli dilemo glede izteka tega roka, da se je v spisu nahajal podatek o uradni objavi akta v Uradnem listu EU in da Agencija ni prava neuka stranka, zaradi česar meni, da mu ni mogoče očitati, da ni razpolagal z vsemi relevantnimi podatki za ugotovitev roka. Tudi sicer mu izpodbijani sklep očita, da bi se možnosti nastanka posledice moral zavedati že zgolj na podlagi osebnih lastnosti, ker je izkušen pravobranilec, vendar pa tožnik meni, da dolžina staža ni edini kriterij za odločanje o obstoju dolžnostnega ravnanja. Tak očitek je vsaj pomanjkljiv, saj bi bilo treba v okviru presoje dolžnostnega ravnanja ugotavljati, kako bi v dani situaciji oziroma v enakih okoliščinah ravnal povprečno skrben državni pravobranilec. Ta presoja ni bila opravljena, tožnik pa sodišču predlaga, naj opravi glavno obravnavo in kot pričo zasliši A.A., vodjo oddelka za pravne zadeve in javno naročanje pri Agenciji, ki bi lahko pojasnila, ali so imeli na A. kakršnekoli pomisleke glede izteka roka ter ali so o tem obvestili tožnika.

15. Poleg tega tožnik meni še, da je toženka napačno uporabila materialno pravo, saj 65. člen ZDPra govori o sankciji, predvideni za neizpolnjevanje ali nevestno oziroma malomarno opravljanje službenih dolžnosti, zakonodajalec pa tak izraz uporabi večkrat, zato tožnik meni, da mora biti za obstoj disciplinske kršitve podan obstoj ponavljajoče se kršitve službenih dolžnosti oziroma da mora biti dokazanih več kršitev dolžnosti. Meni tudi, da je vprašljivo, ali se lahko sankcija zmanjšanja plače izreče ob ugotovitvi kršitve iz prve točke 65. člena ZDPra, oziroma da je bil z izrekom take sankcije kršen materialni zakon, saj je bila tožniku izrečena disciplinska sankcija zunaj zakonskih meja.

16. Prav tako meni, da se postavlja vprašanje obstoja in veljavnosti procesnega predpisa, ki bi urejal uvedbo in vodenje disciplinskih postopkov zoper državne pravobranilce, saj ZDPra procesnih določb o vodenju takih postopkov ne vsebuje, niti ne napotuje na uporabo katerega od veljavnih procesnih zakonov. Procesnih določb ne vsebuje niti Državnopravobranilski red iz leta 2015, uporaba ZSS pa je materialnopravno napačna, saj se ta zakon nanaša na sodnike in ne na pravobranilce, napotila iz 3. člena ZDPra pa ni mogoče šteti kot napotilo na procesni predpis, ki bi urejal vodenje disciplinskih postopkov. Odsotnost jasnih procesnih določb že sama po sebi pomeni kršitev temeljnih pravic, saj disciplinski obdolženec ne more vedeti, na kakšen način bo potekal postopek zoper njega oziroma ne more uveljaviti temeljnih procesnih garancij. Nepravilno so bili sestavljeni tudi disciplinski organi, ki so odločali o tožnikovi disciplinski odgovornosti, saj za imenovanje disciplinskega tožilca in volitve disciplinske komisije ni bilo podlage v Pravilniku o načinu volitev članov disciplinske komisije, imenovanju disciplinskega tožilca in disciplinskem postopku iz leta 2002, ker je ta Pravilnik prenehal veljati z uveljavitvijo Državnopravobranilskega reda iz leta 2015. Na tej podlagi bi moral generalni državni pravobranilec sprejeti nov pravilnik, h kateremu bi moral dati soglasje minister, pristojen za pravosodje, tak pravilnik pa ne obstaja.

17. Iz navedenih razlogov tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov pritožbe v disciplinskem postopku in stroškov upravnega spora.

18. Toženka v odgovoru na tožbo v bistvenem ponavlja navedbe iz obrazložitve izpodbijanega in drugostopenjskega sklepa ter še posebej opozarja na nekatere od teh navedb. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

19. Tožba ni utemeljena.

20. V času izdaje izpodbijanih sklepov je veljal ZDPra, ki je v XII. poglavju med drugim urejal tudi disciplinsko odgovornost državnega pravobranilca. Tako je po prvem odstavku 63. člena ZDPra državni pravobranilec disciplinsko odgovarjal, če je kršil dolžnost državnega pravobranilca ali ugled in dostojanstvo funkcije državnega pravobranilca. V 64. člena zakona so bile določene disciplinske sankcije, in sicer 1.) razrešitev funkcije državnega pravobranilca, 2.) ustavitev napredovanja in 3.) zmanjšanje plače. V 65. členu je bil izrek sankcije razrešitve funkcije državnega pravobranilca omejen na tam izrecno naštete kršitve dolžnosti, med drugim na neizpolnjevanje ali nevestno, nepravočasno ali malomarno opravljanje službenih dolžnosti.

21. V zvezi s tem sodišče uvodoma pripominja, da po tem, ko je bila izrečena sankcija z drugostopenjskim sklepom spremenjena, ta sankcija po opisani zakonski ureditvi ni več vezana izključno na kršitve iz prvega odstavka 65. člena ZDPra. Ker pa toženka tudi po tej spremembi tožniku še vedno izrecno očita kršitev iz 1. točke prvega odstavka 65. člena ZDPra, je sodišče najprej preizkusilo tožbene navedbe v zvezi s pravilnostjo razlage te določbe. Temeljna od teh navedb je, da je zakonodajalec z uporabo množinske oblike pojma "službene dolžnosti" obstoj te kršitve pogojeval z ravnanjem kršilca, ki bi se večkrat ponovilo oziroma bi se nanašalo na več dolžnosti.

22. V prid take interpretacije bi sicer utegnil govoriti tudi položaj te določbe v ZDPra, saj je namenjena opredelitvi najtežjih kršitev, z obstojem katerih je pogojen izrek najtežje disciplinske sankcije, namreč razrešitve s funkcije državnega pravobranilca. Vendar pa po drugi strani ni mogoče mimo očitnega jezikovnega pomena take zakonske opredelitve, ki se smiselno nanaša na številne službene dolžnosti ("pristojnosti") državnega pravobranilca, kot so opredeljene v II. poglavju ZDPra. Gre torej za zbirni oz. generični pojem, kot pravilno ugotavlja že toženka. Drugačna interpretacija bi pripeljala do očitno absurdne situacije, ko bi bilo mogoče večkratno, čeprav povsem trivialno kršitev posamezne službene dolžnosti opredeliti kot eno od najtežjih disciplinskih kršitev, po drugi strani pa kot take ne bi bilo mogoče opredeliti niti najtežje, vendar zgolj enkratne kršitve katere od službenih dolžnosti.

23. Uporaba drugačne, edninske oblike na drugih mestih v zakonski ureditvi, na katero se sklicuje tožnik (2. točka prvega odstavka 65. člena in prvi odstavek 63. člena ZDPra), po presoji sodišča ne pomeni razlikovanja med enkratnimi in večkratnimi kršitvami, temveč je odraz drugačne vsebine, namena oziroma dosega določb, v katerih je uporabljena. Tako prvi odstavek 63. člena govori o "dolžnosti državnega pravobranilca", kar je drugačen oziroma širši pojem od zgolj "službenih dolžnosti" (prim. 57. člen ZDPra). Ne da bi se spuščalo v podrobnejšo interpretacijo kršitve iz 2. točke prvega odstavka 65. člena ZDPra, sodišče tudi v tem primeru meni, da opredelitev te kršitve odraža specifično situacijo, v kateri državni pravobranilec neupravičeno odkloni opravljanje izrecno naložene dolžnosti, kar pomeni bistveno razliko od njegovega siceršnjega opravljanja službenih dolžnosti, ki glede na opredelitve iz II. poglavja ZDPra predpostavlja visoko stopnjo samostojnosti oziroma samoiniciativnosti. Sodišče dodaja še, da se v celoti strinja tudi z razlogi, ki jih je glede interpretacije navedenih zakonskih določb navedla toženka, in jih na tem mestu ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

24. Povsem v skladu z določbami ZDPra je tudi izrečena disciplinska sankcija. Zakon namreč izrek take sankcije predvideva v 3. točki prvega odstavka 64. člena, v drugem odstavku istega člena pa postavlja tudi omejitve glede njene višine in trajanja. Sankcija je torej bila izrečena na podlagi izrecne zakonske določbe, pri tem pa ni presegla zakonsko predpisanega maksimuma. Določbe 65. člena, na katere se sklicuje tožnik, se nanašajo le na izrek sankcije iz 1. točke prvega odstavka 64. člena, ki pa v tej zadevi po spremembi sankcije z drugostopenjskim sklepom ni bila izrečena, zato uporaba 65. člena ZDPra v tem pogledu ne prihaja več v poštev; določbe tega člena namreč v ničemer ne omejujejo izreka sankcije zmanjšanja plače. Povedano drugače: po ureditvi v 65. členu ZDPra je mogoče sankcijo razrešitve funkcije državnega pravobranilca izreči samo za tam izčrpno naštete disciplinske kršitve, kar pa ne pomeni, da zakon za iste kršitve ne bi omogočal izreka drugih, milejših disciplinskih ukrepov. Sodišče tako ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni prišlo do zatrjevanih kršitev ZDPra kot materialnega predpisa.

25. Po tretjem odstavku 3. člena ZDPra so se glede posameznih pravic in dolžnosti državnih pravobranilcev smiselno uporabljale določbe zakona, ki ureja pravice in dolžnosti sodnikov, če ta zakon ni določal drugače. Pravice in dolžnosti sodnikov v zvezi z disciplinskim postopkom je v časi izdaje izpodbijane odločbe v celoti urejal Zakon o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS), ki je v prvem odstavku 90. člena določal, da se v primeru, če ta zakon nima posebnih določb, v disciplinskem postopku smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja kazenski postopek, ki veljajo za skrajšani postopek pred okrajnim sodiščem (...). Kot navaja tudi sam tožnik, pomeni vnaprej določen postopek eno od temeljnih pravic, ki so v tem primeru vezane na opravljanje funkcije državnega pravobranilca, zato po mnenju sodišča ni razloga, da se določba tretjega odstavka 3. člena ZDPra ne bi nanašala tudi na to pravico, torej na ustrezno uporabo določb zakona, ki ureja kazenski postopek. Tožnik drugačno stališče, da namreč navedene določbe ZSS kljub tretjemu odstavku 3. člena ZDPra ni mogoče uporabljati za državne pravobranilce, zgolj navaja, ne pa tudi obrazlaga, zato se sodišče do njega ne more opredeliti podrobneje.

26. Toženka ima prav, da Državnopravobranilski red iz leta 2015 v prehodnih in končnih določbah (členi 174 do 177) ne razveljavlja nobenih drugih podzakonskih aktov, razen Državnopravobranilskega reda iz leta iz 2002, niti se na vodenje disciplinskih postopkov ali na imenovanje disciplinskih organov ne naša nobena od njegovih določb, zato z njegovo uveljavitvijo ni prenehal veljati noben od že prej veljavnih aktov, ki se je nanašal na imenovanje disciplinskih organov. Tudi v tem pogledu tožnik ne navaja podrobnejših razlogov za svoje stališče, zato se sodišče tudi tukaj omejuje na ugotovitev, da zakon vnaprej in nedvoumno določa, katere postopkovne določbe je treba uporabljati v disciplinskem postopku, iz tožbenih navedb pa ne izhajajo utemeljeni pomisleki v zakonitost imenovanja oziroma delovanja disciplinskih organov.

27. Med strankama ni sporno, da je tožnik v zadevi, ki mu je bila dodeljena v delo, vložil ničnostno tožbo zoper Izvedbeni sklep po preteku roka, določenega v PDEU, zaradi česar je bila ta tožba zavržena kot prepozna. Sporno pa je, ali mu je v zvezi s tem mogoče očitati krivdno obliko nezavestne malomarnosti oziroma ali je toženka svoje ugotovitve v zvezi s tem ustrezno obrazložila.

28. Nezavestna malomarnost pomeni, da kršilec ni ravnal s potrebno pazljivostjo, ob tem pa se ni zavedal, da lahko pride do kršitve, čeprav bi se bil ob okoliščinah in ob svojih osebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati (26. člen KZ-1 v zvezi s 85. členom ZSS in tretjim odstavkom 3. člena ZDPra). Taka opredelitev nezavestne malomarnosti zajema vprašanji, ali se je bil tožnik glede na objektivne okoliščine dolžan zavedati možnosti nastanka prepovedane posledice (objektivni kriterij) in ali je bil tega glede na svoje osebne lastnosti sposoben (subjektivni kriterij).

29. Toženka svoje stališče, da je bil objektivni kriterij izpolnjen, najprej opira na pristojnosti državnega pravobranilca, kot so opredeljene v ZDPra, posebej na določbe členov 7 do 9, iz katerih izhaja položaj državnega pravobranilca kot profesionalnega zastopnika Republike Slovenije v postopkih, med katere spada tudi postopek pred sodiščem EU. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih v tem pogledu navaja toženka in jih na tem mestu ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), iz takega tožnikovega položaja pa očitno izhaja tudi dolžnost poznavanja in uporabe ustreznih pravnih norm, kot prav tako pravilno meni toženka. Sodišče se strinja s toženko tudi v tem, da tak položaj tožniku ni dovoljeval, da bi se zanašal na strokovnost toženke, posebno glede izpolnjevanja temeljnih procesnih predpostavk, kot je rok za vložitev tožbe.

30. Razlogom, ki jih v tem pogledu navaja toženka, sodišče dodaja še, da iz prvega odstavka 7. člena ZDPra izhaja, da Državno pravobranilstvo zastopa državo na podlagi usmeritvenih navodil, kar pomeni visoko stopnjo samostojnosti pri tem zastopanju, enako pa izhaja tudi iz prvega odstavka 8. člena, po katerem Državno pravobranilstvo v zadevah zastopanja zastopanim subjektom poroča (zgolj – op. sodišča) na njihovo zahtevo. Dejanska izvedba procesnih dejanj in skrb za njihovo zakonitost so torej že po zakonski ureditvi, pa tudi glede na bistvo in smisel pravnega zastopanja, povsem v rokah in s tem tudi odgovornost državnega pravobranilca.

31. Toženka je navedla vrsto razlogov, iz katerih meni, da se tožnik glede na ta status v obravnavani zadevi ne bi smel zanašati zgolj na podatke, ki mu jih je posredovala Agencija. Sodišče se tudi s temi razlogi strinja in kot posebej pomembno poudarja že pravno ureditev začetka teka roka za vložitev ničnostne tožbe, po kateri lahko rok začne teči ob alternativni izpolnitvi dveh različnih pogojev. Ker gre – kot že rečeno – za izpolnitev ene od temeljnih procesnih predpostavk, se sodišče strinja s toženko, da prej opisani tožnikov položaj ne dopušča, da bi se tožnik zadovoljil s stališčem Agencije, da je v obravnavani zadevi pravno pomemben le eden od teh pogojev, neglede na to, na kakšen način je Agencija izrazila to svoje mnenje oziroma kako prepričana je bila v pravilnost tega svojega mnenja. Nenazadnje se toženka v tem pogledu izrecno - in po presoji sodišča utemeljeno - sklicuje tudi na tožnikovo izjavo v postopku, ki je tožnik v tožbi niti ne zanika, da je tudi v prejšnjih istovrstnih zadevah večkrat prišlo do tega, da je Agencija izrazila svoje mnenje o roku za vložitev tožbe, ki pa je bilo vedno znova napačno. Prav tako se sodišče v tem pogledu strinja tudi s toženkinim sklicevanjem na zapis številke notifikacije v spisu zadeve, saj vsekakor gre za okoliščino, ki – tudi poleg vsega ostalega, že navedenega – kaže na to, da za štetje roka morda ni relevantna zgolj objava izvedbenega sklepa v Uradnem listu.

32. Glede na povedano je povsem brezpredmetno, ali je Agencija oziroma vodja njene pravne službe imela kakršnekoli pomisleke v pravilnost svojega štetja navedenega roka, saj je bil po povedanem ta rok, ne glede na stališče Agencije, dolžan preveriti tožnik. Zato sodišče tudi ni sledilo tožbenemu predlogu, naj na glavni obravnavi zasliši vodjo pravne službe Agencije.

33. Z navedenim je toženka po presoji sodišča ustrezno ugotovila okoliščine, na podlagi katerih je opredelila, kakšno bi moralo biti tožnikovo ravnanje v obravnavani situaciji („dolžnostno ravnanje“) in s tem objektivni element nezavestne malomarnosti, torej česa bi se tožnik „moral zavedati“. Enako kot s temi razlogi se sodišče strinja tudi z razlogi, ki jih toženka navaja v zvezi s subjektivnim elementom nezavestne malomarnosti, torej da se je bil tožnik sposoben zavedati (da se je „mogel zavedati“) možnih posledic svojega ravnanja oziroma opustitev, namreč da je šlo za izkušenega pravobranilca, ki je Republiko Slovenijo že večkrat zastopal v istovrstnih zadevah. Sodišče k temu dodaja še, da že kriteriji, ki jih ZDPra določa za izbiro državnega pravobranilca, omogočajo predpostavko, da se je oseba, izbrana v skladu s temi kriteriji, ki daljši čas uspešno opravlja delo pravobranilca, vsekakor sposobna zavedati svojega z zakonom in procesnimi pravili opredeljenega položaja in dolžnostnega ravnanja, ki izhaja iz tega položaja, in je bilo opisano prej, v okviru presoje objektivnega kriterija. Sodišče k temu dodaja še, da tožbeno sklicevanje na kriterij ravnanja "povprečno skrbnega državnega pravobranilca v dani situaciji" niti ne nanaša na subjektivni kriterij, temveč na vsebino dolžnostnega ravnanja in s tem na opredelitev objektivnega kriterija, ki je bil presojan že zgoraj.

34. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Kot že rečeno, je tožnik sicer predlagal zaslišanje priče, vendar so dejstva in okoliščine, ki jih je želel dokazovati s tem dokazom, nepomembni za odločitev, kot je bilo prav tako že obrazloženo. Drugih dokazov tožnik ni predlagal, kot je prav tako razvidno iz gornje obrazložitve, pa dejstva, ki so bila po presoji sodišča pomembna za odločitev, med strankama niti niso sporna, zato je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

35. V primeru, če sodišče tožbo zavrne, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.