Jedro

V postopku prisilne izterjave je vprašanje dospelosti terjatve del dejanskega stanja, od katerega je odvisna odločitev, zato sme upravni organ vprašanje dospelosti terjatve reševati kot predhodno vprašanje.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke (revidenta) zoper odločbi tožene stranke z dne 29. 12. 2003. 2. Z odločbo z dne 29. 12. 2003, je bil zavrnjen revidentov ugovor zoper sklep o prisilni izterjavi dolga iz terjatev dolžnika z dne 12. 3. 2003, s katerim je Davčni urad Celje uvedel na podlagi 42. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP zoper dolžnika (A.A., s. p.) prisilno izterjavo neporavnanih davčnih obveznosti v skupnem znesku 25.170.208,78 SIT z rubežem dolžnikovih terjatev, ki jih ima do svojega dolžnika – C.C., d. d. (revidenta), ki izhajajo iz tam navedenih računov.

3. Z odločbo z dne 29. 12. 2003, je bila v 1. točki izreka odločbe zavrnjena pritožba zoper popravni sklep Davčnega urada Celje z dne 22. 4. 2003. S slednjim je Davčni urad Celje popravil pomote v sklepu o prisilni izterjavi z dne 12. 3. 2003. V 2. točki izreka odločbe je bil zavrnjen revidentov ugovor zoper sklep o prisilni izterjavi dolga iz terjatev dolžnika z dne 12. 3. 2003, s katerim je Davčni urad Celje uvedel zoper dolžnika (B.B., s. p.) prisilno izterjavo neporavnanih davčnih obveznosti v skupnem znesku 16.282.991,22 SIT z rubežem dolžnikovih terjatev, ki jih ima do svojega dolžnika – C.C., d. d. (revident), ki izhajajo iz tam navedenega računa.

4. Sodišče prve stopnje je vodilo en postopek in z eno sodbo odločilo o tožbi, ki je bila vložena zoper dve odločbi tožene stranke, ker obravnavane terjatve davčnih dolžnikov (A.A. in B.B.) do revidenta izvirajo iz istega poslovnega dogodka.

5. Sodišče prve stopnje v sodbi ugotavlja, da revident v obeh ugovorih navaja, da zarubljene terjatve davčnih dolžnikov še niso dospele v plačilo in ne bodo dospele v plačilo v enem letu od vročitve sklepov. Po mnenju sodišča prve stopnje je tožbena novota tožbeni ugovor glede obstoja terjatev in glede njihove višine ter sklicevanje na izvršilne in sodne postopke pred rednim sodiščem v zvezi s temi terjatvami.

6. Revident vlaga revizijo (prej pritožbo) iz vseh pritožbenih razlogov in vztraja pri ugovoru, da terjatev še ni dospela v plačilo. Meni, da je sodišče prve stopnje glede dogovora o negotovinskem plačilu terjatve v višini 40.000.000,00 SIT s kompenzacijo pri nakupu nepremičnine, parc. št... k. o. ..., zmotno uporabilo materialno pravo. Trdi, da ni novota tožbeni ugovor, da glede obstoja terjatev, ki so predmet obravnavanega postopka, pred rednim sodiščem teče izvršilni in pravdni postopek. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je neutemeljeno sklicevanje na inšpekcijski zapisnik z dne 26. 6. 2003, iz katerega izhaja, da je terjatev A.A. (davčnega dolžnika) do njega v višini 23.717.008,78 SIT, in ne 25.170.208,78 SIT, kot izhaja iz sklepa o prisilni izterjavi. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji (prej pritožbi) ugodi in sodbo spremeni, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Priglaša stroške postopka.

7. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

8. Revizija ni utemeljena.

9. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 10. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

11. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je terjatev, ki izhaja iz podizvajalske pogodbe v zvezi s ponudbo z dne 12. 9. 2000 (v nadaljevanju: dogovor z dne 12. 9. 2000), ob izdaji sklepa o prisilni izterjavi že dospela v plačilo.

12. Po prvem odstavku 48. člena ZDavP je za prisilno izterjavo davkov dovoljeno seči med drugim tudi na terjatve, ki jih ima dolžnik do tretjih oseb. Po določbi 53. členu ZDavP se s sklepom o prisilni izterjavi dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika (dolžnikov dolžnik - v tem primeru revident) do višine njegovega davčnega dolga, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na davčni račun. Zoper sklep o prisilni izterjavi lahko dolžnikov dolžnik (torej revident) ugovarja, da dolžniku sploh ni nič dolžan, da je dolg pogojen, ali da dolg še ni dospel v plačilo in da ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa (drugi odstavek 55. člena ZDavP). Drugih ugovorov ZDavP ne dopušča. 13. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katerega je svojo odločitev oprlo tudi prvostopno sodišče in na katerega je Vrhovno sodišče glede na drugi odstavek 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da je med revidentom (C.C.) in dolžnikoma (A.A. in B.B.) obstajal dogovor z dne 12. 9. 2000, v katerem je bilo dogovorjeno, da bo plačilo zneska 40.000.000,00 SIT za opravljeno gradbeno delo, izvedeno v obliki medsebojne kompenzacije za nakup parcele, št. ... k. o. ..., ki jo bosta dolžnika (A.A. in B.B.) kupila od revidenta, in da je terjatev iz omenjenega dogovora dospela v plačilo pred izdajo sklepa o prisilni izterjavi.

14. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je revident s tožbenim ugovorom glede obstoja terjatev in glede njihove višine (inšpekcijski zapisnik z dne 26. 6. 2003, iz katerega izhaja, da je terjatev davčnega dolžnika do tožeče stranke v višini 23.717.008,78 SIT, in ne 25.170.208,78 SIT) ter s sklicevanjem na izvršilne in sodne postopke pred rednim sodiščem v zvezi s temi terjatvami prekludiran. Revident bi namreč moral ta ugovor uveljavljati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 12. 3. 2003. Po podatkih spisa je revidentova navedba, da je že v pritožbi zoper odločbo Davčnega urada Celje z dne 26. 1. 2004, opozoril na dejstvo, da za isto terjatev teče sodni postopek pred sodiščem splošne pristojnosti, v obravnavanem primeru brezpredmetna. Odločba z dne 26. 1. 2004 je namreč predmet drugega postopka zoper drugo stranko. Postopek prisilne izterjave in postopek, v katerem se dolžnikovemu dolžniku naloži plačilo neporavnanega zneska dolga po sklepu o prisilni izterjavi, sta dva samostojna postopka, v katerih se izdata samostojna upravna akta, zoper katera je možno vložiti pritožbo ter sprožiti upravni spor, vendar za vsakega posebej.

15. Neutemeljen je revizijski ugovor, da je presoja sodišča prve stopnje, da je dogovor z dne 12. 9. 2000 prenehal veljati, materialnopravno nepravilna. Po presoji Vrhovnega sodišča je za odločitev o dospelosti terjatve pristojno sodišče splošne pristojnosti. Toda v postopku prisilne izterjave je vprašanje dospelosti terjatve davčnega dolžnika do dolžnikovega dolžnika del dejanskega stanja, od katerega je odvisna odločitev, ali je bil sklep o prisilni izterjavi z rubežem dolžnikovih terjatev, ki jih ima do svojega dolžnika, pravilen in zakonit. Ker ne gre za primer iz 148. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP, je tožena stranka vprašanje dospelosti terjatve smela reševati kot predhodno vprašanje. Tožena stranka ima namreč v drugem in tretjem odstavku 55. člena ZDavP podlago za reševanje revidentovega ugovora, da terjatve, ki so obsežene v sklepu o prisilni izterjavi, še niso dospele v plačilo. Glede na navedeno je ugotovitev tožene stranke, da je dogovor z dne 12. 9. 2000 prenehal veljati potem, ko revident na pisni poziv pooblaščenca obeh davčnih dolžnikov z dne 22. 1. 2003 tudi v naknadnem roku 15 dni ni izpolnil svoje obveznosti, tako da bi jima prodal nepremičnino, v obravnavanem primeru del dejanskega stanja, na katerega je svojo odločitev oprlo tudi prvostopno sodišče in na katerega je Vrhovno sodišče glede na drugi odstavek 85. člena ZUS-1 vezano. Tožena stranka z omenjeno odločitvijo namreč ni meritorno odločila o zadevi, pač pa je ugotovila samo eno od sestavin tistega dejanskega stanja, na podlagi katerega je nato o stvari odločila.

16. Ob takšnem dejanskem stanju, ko je terjatev iz dogovora z dne 12. 9. 2000 dospela v plačilo (7. 2. 2003) preden je bil izdan sklep o prisilni izterjavi (12. 3. 2003), tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazan obstoj enega izmed ugovornih razlogov, določenih v drugem odstavku 55. člena ZDavP, zato je prvostopno sodišče pravilno presodilo, da so bili izpolnjeni pogoji predpisani s 53. in 55. členom ZDavP za prisilno izterjavo dolžnikovega davčnega dolga iz terjatve dolžnika do revidenta, in sicer z rubežem te terjatve, zato ugovor zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

17. Glede na to, da iz revidentovih navedb izhaja, da je revident pred sodiščem splošne pristojnosti sprožil postopek zaradi rešitve vprašanja dospelosti terjatve in obstoja terjatve na matičnem področju, Vrhovno sodišče še dodaja, da bo revident v primeru, če bo predhodno vprašanje pred sodiščem splošne pristojnosti drugače rešeno kot v upravnem postopku, torej če bo v sodnem postopku ugotovljeno, da terjatev ne obstoji oziroma da terjatev še ni dospela v plačilo, lahko zahteval obnovo upravnega postopka po 4. točki 206. člena ZUP, mogoča pa bo tudi odprava opravljenih dejanj izvršbe (155. člen ZDavP-2).

18. Katere določbe postopka v upravnem sporu naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo v izpodbijani sodbi, revident ni navedel. Ker na te kršitve Vrhovno sodišče v revizijskem postopku ne pazi po uradni dolžnosti, pavšalnega in neobrazloženega ugovora o kršitvi pravil postopka ni presojalo.

19. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti.

20. Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi stroške revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).