Jedro

Tožniku mora biti priznana odškodnina, ustrezno usklajena z merili, ki se na področju odškodninskega prava odražajo zlasti v medsebojnem razmerju med posameznimi škodami in odškodninami zanje. Ta veljajo tudi za vrednotenje posebnosti posameznih škodnih primerov oziroma škod.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel v posledici prometne nezgode z dne 20.1.1996, je sodišče dosodilo naslednjo odškodnino: za telesne bolečine 2.500.000,00 SIT, za strah 350.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 4.500.000,00 SIT in za skaženost 400.000,00 SIT, višji zahtevek v višini 7.250.000,00 SIT pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopno sodbo potrdilo.

Revizijo zoper zavrnjeni del odločitve sodišča prve stopnje je vložil tožnik, ki je uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se ugodi njegovemu celotnemu zahtevku za nepremoženjsko škodo. V reviziji zatrjuje, da se je zdravil več kot dve leti, da je med zdravljenjem trpel telesne bolečine in različne nevšečnosti in da zato odškodnina 2.500.000,00 SIT za telesne bolečine ni primerna. Strah v zvezi z izidom zdravljenja je trpel dve leti, zato odškodnina 350.000,00 SIT ni ustrezna. Ob nezgodi je bil star šele enaindvajset let in zato bo trpel posledice v zvezi z zmanjšano življenjsko aktivnostjo celo življenje. Zaradi poškodbe kolena sedaj šepa in je neporočen in zato trpi močne psihične bolečine. Zato bi moralo sodišče za navedeni dve obliki škode prav tako priznati vso zahtevano odškodnino.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe se je moralo uporabiti v tem postopku na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Mimo raznih udarnin in odrgnin je tožnik utrpel pri prometni nezgodi raztrganino sprednje križne vezi levega kolena in pretres možganov, kar je terjalo trikratno bolnišnično zdravljenje v skupnem trajanju enaintrideset dni in troje operacij v lokalni anesteziji, zaradi dolgotrajne rehabilitacije pa skupaj dve leti zdravljenja. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je tožnik trpel med zdravljenjem osem dni hude telesne bolečine, daljši čas pa zmerne in lahke ter občasne lahke trpi še sedaj. Za izid zdravljenja je bil zaskrbljen, sedaj rahlo šepa in ima brazgotino na levem kolenu ter upad mišičja levega stegna, po končanem zdravljenju pa je ostala omejena gibljivost levega kolena z lažjo nestabilnostjo in postkomocijski možganski sindrom, kar je izvedenec ocenil z 20% invalidnostjo.

Tožnik je imel levo koleno imobilizirano sedemnajst dni, daljši čas je nosil bergle, dolgotrajna je bila tudi fizioterapija, ki se je deloma izvajala po toplicah in sedemnajstkrat je bil tudi rentgensko pregledan. Ob nezgodi je bil tožnik star enaindvajset let, po poklicu avtoklepar, česar po mnenju izvedenca zdravstvene stroke ne bo mogel več opravljati in zato je sedaj na poklicni rehabilitaciji v obliki šolanja na Fakulteti za pomorstvo in promet. Na podlagi teh in ostalih ugotovitev (izhajajočih iz mnenja izvedenca zdravstvene stroke) sta sodišči prve in druge stopnje priznali tožniku v uvodu te obrazložitve navedeno odškodnino za nepremoženjsko škodo.

Tožnikova revizija se ne strinja z odmerjeno odškodnino za telesne bolečine, za strah, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in za skaženost, ki jih ocenjuje za prenizke. Revizijsko sodišče je zato preizkusilo odločitev o odmeri odškodnin za navedene oblike nepremoženjske škode, ki je bila sprejeta na nižjih stopnjah sojenja. Pri opravljeni presoji je moralo upoštevati določili 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Po določilu 200. člena ZOR se pri odmeri odškodnine za telesne bolečine upoštevajo okoliščine kot so intenzivnost bolečin in njihovo trajanje, pa tudi nevšečnosti med zdravljenjem, pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti vse telesne in duševne težave v zvezi z aktivnostmi oškodovanca pri splošnem opravljanju osebnih funkcij in običajnih opravilih, ki izvirajo iz zmanjšane sposobnosti in ki se odražajo kot trajna posledica telesne poškodbe, pri odškodninah za strah in skaženost pa ustrezne duševne bolečine, ki so značilne za ti dve obliki škode. Sodišče mora po določilu drugega odstavka 200. člena ZOR upoštevati pri odmeri odškodnine tudi pomen prizadete dobrine in namen, za katerega se odškodnina priznava, tako da je odmerjena odškodnina skladna s pojmom pravičnosti in družbenim namenom odškodnin. Upoštevati pa mora tudi bodočo nepremoženjsko škodo, če jo je po normalnem teku stvari z gotovostjo pričakovati tudi v bodočnosti (203. člen ZOR).

Revizijsko sodišče ocenjuje, da sta sodišči nižjih stopenj vse med postopkom ugotovljene okoliščine tožnikovega škodnega dogodka presodili v skladu z zgoraj navedeno pravno podlago in pravilno odmerili posamične odškodnine za vse štiri ugotovljene oblike nepremoženjske škode in s tem tudi celotno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Zato tudi po njegovi presoji višja odškodnina za nobeno od ugotovljenih nepremoženjskih škod ni utemeljena.

Dosojena odškodnina je tudi v primerjavi z drugimi podobnimi škodnimi primeri ustrezno visoka. Mladost tožnika ob poškodbi in vse druge ugotovitve, ki so bile pravno pomembne, so bile upoštevane. Vse to potrjuje zaključek, da je bila odškodnina tudi individualizirana. V zvezi z rahlim šepanjem tožnika je opozoriti, da ta okolnost predstavlja hkrati tudi funkcionalno prizadetost, ki je morala biti glede na svoj pomen ovrednotena predvsem pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Obdobje zmernih in lahkih telesnih bolečin je bilo sicer daljše in lahke bolečine se bodo občasno pojavljale tudi v bodočnosti, vendar je bilo obdobje hudih telesnih bolečin kratko - osem dni. Zato odškodnina za telesne bolečine in vse nevšečnosti med zdravljenjem v višini 2.500.000,00 SIT ni prenizka. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so bile vse v reviziji poudarjene okolnosti upoštevane pri odmeri odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode ter da niso podani razlogi za zvišanje odškodnine. V zvezi s tožnikovimi revizijskimi izvajanji glede višine odškodnine je na splošno opozoriti, da mora biti tudi njemu priznana odškodnina ustrezno usklajena z merili, ki se na področju odškodninskega prava odražajo zlasti ob medsebojnem razmerju med posameznimi škodami in odškodninami zanje ter da veljajo taka merila tudi za vrednotenje posebnosti posameznih škodnih primerov oziroma škod. Ker je bilo vse to upoštevano pri odmeri tožniku priznane odškodnine, zaključuje revizijsko sodišče, da tožnikova revizija v smeri nepravilne odmere odškodnine, to je zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena. V okviru uradoma opravljenega preizkusa izpodbijanih sodb pa ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev iz 386. člena ZPP. Tožnikovo revizijo je zato moralo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).