Jedro

V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva plačilo odškodnine zaradi škode, ki jo je utrpel pri delu za toženo stranko, ko je kot inštruktor kuhar peljal vozičke s hrano iz drugega nadstropja v pritličje. Dvigalo se je ustavilo, nato padalo in z vso silo udarilo ob tla, v času reševanja je zmanjkalo elektrike, nato je dvigalo naglo pospešilo navzgor. Dejstvo, da se dvigala uporabljajo vsakodnevno v stanovanjskih in poslovnih stavbah, še ne pomeni, da dvigalo ni nevarna stvar. Prav tako obstoj varnostnih elementov ne more pomeniti, da stvar ni nevarna, prej obratno - ravno zaradi možnosti katastrofalne škode, če do nesreče z dvigalom pride, je za njegovo delovanje potrebna vrsta varnostnih elementov, ki prav tako lahko odpovejo. In v tem primeru govorimo o nevarni stvari, iz katere izvirajo nevarnosti za ljudi in premoženje, zato je nasproten zaključek sodišča prve stopnje (da dvigalo ni nevarna stvar) nepravilen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki tožniku dolžni nerazdelno plačati odškodnino v znesku 20.281,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2013 do plačila in mu povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik v roku 15 dni dolžan povrniti stroške postopka prvotoženi stranki v višini 1.374,97 EUR in drugotoženi stranki v višini 1.407,98 EUR, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, stranskemu intervenientu A. d. d. v višini 1.329,35 EUR in stranskemu intervenientu B. d. o. o. v višini 1.609,82 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, naj jo razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje, v obeh primerih pa toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka. Za ta postopek ni bistven vzrok zaustavitve dvigala, s čimer se je sodišče obsežno ukvarjalo in napačno zaključilo, da do škodnega dogodka ni moglo priti na način, kot ga zatrjuje tožnik. Tožena stranka tožniku odgovarja po pravilih civilnega prava, kot delodajalec za škodo, ki jo pri delu utrpi delavec. Sam je moral dokazati škodni dogodek in škodo, dokazal je tudi nedopustno ravnanje tožene stranke oziroma dejstvo, da je dvigalo nevarna stvar. Navaja tudi številne razloge, zaradi katerih meni, da je podana krivdna odgovornost prvotožene stranke. Navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo zaslišanje predstavnika A. d. d., moralo pa bi tudi ugotoviti, ali je tožena stranka zagotovila vse ukrepe skladno s Pravilnikom o varnosti dvigal. Navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo tudi listine, ki jih je predložil na četrtem naroku za glavno obravnavo. Prvotoženka namreč listin ni predložila, zato je tožnik sam opravil poizvedbo in jih prejel po več kot treh mesecih. Dokazni predlog za pridobitev listin v zvezi z dvigalom pa je podal pred prvim narokom. Iz listin izhaja, da se večje popravilo opravi v treh urah, kar pomeni, da se je 23. 12. 2011 opravil večji poseg v dvigalo.

Izpostavlja, da je zaključek o tem, da dvigalo ni nevarna stvar, napačen in navaja sodbi št. VS006531 in VS005091. Sodišče se do navedb tožnika o tem sploh ni opredelilo. Navaja številne razloge, zakaj je dvigalo nevarna stvar. Navaja tudi sklep VS RS, opr. št. II Ips 36/96. Poudarja, da ravno reguliranost lastnosti dvigal in varnostnih mehanizmov ter način njihovega vzdrževanja kaže na to, da iz teh stvari izhaja večja nevarnost za nastanek škode. Izvedenec je pojasnil, da lahko zatajijo vsa varovala. Konkretno dvigalo je toliko bolj nevarno zaradi njegovih lastnosti in načina uporabe. Sodišče je na podlagi nestrokovnega izvedenskega mnenja zaključilo, da dvigalo ni nevarna stvar, pri čemer je uporabilo le nekatere navedbe izvedenca. Prezrlo je izvedenčeve ugotovitve, da je vse mogoče, da ni ugotovil vzroka za nepravilno delovanje dvigala ter da je vzrok za nastalo škodo dejstvo, da oseba, ki je opravljala reševanje, ni bila ustrezno usposobljena. Razlogi sodbe so sami s sabo v nasprotju, saj je sodišče zavzelo stališče, da dvigalo ni nevarna stvar zaradi vseh varnostnih mehanizmov, v nadaljevanju pa pojasnilo, da zaradi odsotnosti varnostne naprave, kot je ročka, ne gre za nevarno stvar.

Navaja, da med pravdnimi strankami obstoj škodnega dogodka in škode ni sporen. Prvotožena stranka je neobrazloženo ugovarjala obstoju vzročne zveze in trdila, da je za škodni dogodek odgovarjal vzdrževalec dvigala. Neposredni vzroki so lahko relevantni za regresne zahtevke med prvotoženo stranko in stranskim intervenientom (tožnik v zvezi s tem navaja podobno odločitev VSL sklep I Cpg 1720/2014), ni pa to bistveno za odločitev v tej zadevi. Sporna je torej le odgovornost prvotožene stranke, glede katere je dokazno breme na njej, in višina škode. Nedokazana dejstva bi sodišče moralo šteti v škodo tožene stranke in ne tožnika.

Tožnik ni prispeval k nastanku škodnega dogodka. Sodišče se ni opredelilo do tega, da je bil tožnik poškodovan in da je bil še tri mesece bolniško odsoten. Da tožnik ni mogel hoditi po reševanju iz dvigala, bi lahko izpovedale priče, katerih zaslišanje je sodišče neutemeljeno zavrnilo. Sodišče se ni opredelilo do navedb, da tožena stranka ni ustrezno izpolnjevala obveznosti z namenom zagotovitve varne uporabe dvigala. Tožnik navaja sodbi Pdp 824/2011in II Cp 3240/2010. Navaja, da je tožena stranka organizirala popravilo dvigala že 23. 12. 2011, čeprav bi morala dvigalo najprej pregledati neodvisna komisija, ki bi ugotovila vzrok okvare. Ker prvotožena stranka ni predložila računa o popravilu, ni bilo ugotovljeno, za kakšno popravilo je šlo. Popravila so se sicer izvajala že prej. Dokazno breme za razbremenitev odgovornosti je bilo na prvotoženi stranki in sodišče bi moralo odločiti na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Izvedenec je ogled dvigala opravil pet let po škodnem dogodku, zato na tej podlagi ni mogoče ugotoviti vzroka za nastanek škode. Sodišče je samo ugotovilo, da je prišlo do nesreče v fazi reševanja in da C.C. za to ni bil usposobljen. Z zaključkom, da ni podana odškodninska odgovornost prvotožene stranke, je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je storilo tudi bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP z zaključkom, kje so se nahajala navodila za reševanje. Navodila so bila nejasna, kot sta ugotovili družbi D. d. o. o. in E. d. o. o. Sodišče se ni opredelilo do ugotovitev D. d. o. o., da so bila navodila prezahtevna in zakaj jim ni sledilo, prav tako tudi ne do ugotovitev izvedenca, da mora oseba za reševanje iz dvigal imeti licenco. Sodišče ni pojasnilo, zakaj naj tožnik zaradi nepravilnega reševanja ne bi utrpel poškodb, kot to izhaja iz ugotovitev izvedenca in družbe E. d. o. o. Sodišče je napačno povzelo tožnikovo izpoved, da naj bi prosto padel pred začetkom reševanja, napačno je ugotovilo tudi trajanje faze reševanja. Ni ugotavljalo, ali je C.C. najprej odprl zavoro, kar je bistveno za odločitev, in ni ugotovilo, kaj se zgodi, če komponente ne delujejo. Nihče ni znal pojasniti, zakaj se je dvigalo nahajalo na zgornjem končnem stikalu. Izvedenec je pojasnil, da je v fazi reševanja marsikaj mogoče, da lahko dvigalo niha in skoči gor ali dol, zaradi česar oseba v dvigalu lahko pade. Sodišče ni upoštevalo izpovedi C.C. o tem, da ročica ni funkcionirala, da je začelo preskakovati, škrtati in ob stisku sklopke drgniti. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ne sledi izpovedim C.C. in F.F., da je dvigalo nihalo in je pokalo. Ob ugotovitvi, da je elektrika še vedno vklopljena in da je bil postopek reševanja nepravilno izveden, je podana krivdna odgovornost tožene stranke. Sodišče je neutemeljeno sledilo ugotovitvi, da ni mogoče, da dvigalo trešči v vrh poslopja, čeprav so o tem izpovedale priče škodnega dogodka, in da ni mogoče, da prosto pade, čeprav obstajajo posebni varnostni mehanizmi, ki ravno to preprečujejo. Da je to mogoče, izhaja tudi iz sodbe VSL I Cpg 1720/2014. Sodišče je samo ugotovilo, da varnostni mehanizmi lahko zatajijo. Tudi malomarno vodenje kontrolne knjige kaže na neskrbno ravnanje tožene stranke. Popravila z dne 23. 12. 2011 ni vpisanega zato, da bi bilo onemogočeno raziskovanje dejanskega stanja. Sodišče bi moralo postaviti novega izvedenca, saj je bilo podano mnenje nestrokovno, izvedenec pa ni mogel podati bistvenih ugotovitev, saj je sklepal le iz spisovne dokumentacije. V izvedenskem mnenju so nasprotja, izvedenec ni poznal strokovnih navedb delov dvigala in drugih specifik tega področja. Sodišče se ni opredelilo do ugotovitve, da je bila elektrika v času, ko zavora ni delovala, vklopljena. Sodišče je tudi neutemeljeno zavrnilo zaslišanje G.G. ter H.H. in dokazne predloge glede malomarnega ravnanja prvotoženke v zvezi z dvigalom in poskusom prikrivanja dokazov o popravilih z dne 23. 12. 2011. 3. Stranska intervenienta sta podala vsak svoj odgovor na pritožbo, v katerem odgovarjata na tožnikove pritožbene navedbe in predlagata zavrnitev pritožbe. Priglašata stroške odgovorov na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in zavzelo napačno stališče, da dvigalo ni nevarna stvar (kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju). Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da toženi stranki tožniku ne odgovarjata niti krivdno, kar je v izpodbijani sodbi obširno obrazložilo. Večina pritožbenih navedb se tako nanaša na obstoj krivdne odgovornosti, a jih pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da toženi stranki tožniku odgovarjata po načelu objektivne odgovornosti, skladno s 360. členom ZPP ne presoja in odgovarja le na tiste, s katerimi pritožba uveljavlja bistvene kršitve določb postopka.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, s katerimi tožnik smiselno zatrjuje kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma kršitev pravice do izjave oziroma načela kontradiktornosti, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo z zavrnitvijo dokaznih predlogov za postavitev novega izvedenca, za pridobitev listin, ki jih je tožnik predlagal na četrtem naroku za glavno obravnavo in za zaslišanje predstavnika prvega stranskega intervenienta, G.G., H.H. ter prič, ki bi lahko izpovedale o tem, da tožnik po reševanju iz dvigala ni mogel hoditi. Pravica do enakega varstva oziroma pravica do izjave, ki je varovana v 22. členu Ustave RS, vključuje tudi pravico, da je stranki zagotovljena možnost sodelovanja v dokaznem postopku ter možnost, da se izjavi o rezultatih dokazovanja, iz pravice do enakega varstva pravic pa načelno izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov. Vendar pa strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče je dolžno izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Dokazi niso pomembni za odločitev, če je dejansko stanje v zadevi že dovolj raziskano, oziroma če glede na materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti, niso pomembni, ker na končno odločitev ne morejo vplivati, tudi če potrdijo navedbe, v zvezi s katerimi so bili predlagani. Sodišče torej lahko zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno, ali je že dokazano. Zavrnitev dokaznega predloga mora obrazložiti bodisi v sklepu o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) ali pa v obrazložitvi končne odločbe, tako da pojasni razloge nepotrebnosti, nerelevantnosti oziroma neprimernosti predlaganega dokaza, tako da je stranki dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga (takšna stališča so bila zavzeta v številnih odločbah Vrhovnega sodišča RS, npr. v zadevah opr. št. II Ips 69/2015, VIII Ips 144/2013, ...).

8. Sodišče prve stopnje je razloge za zavrnitev dokaznih predlogov, ki jih tožnik izpostavlja v pritožbi, podrobno obrazložilo v 7. - 13. točki izpodbijane sodbe. Zaslišanje H.H. je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, saj je v spisu Poročilo o peridoičnem pregledu dvigala z dne 5. 1. 2012, ki ga je o svojih ugotovitvah izdelala ta priča, in se pod ta dokument tudi podpisala. Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog za zaslišanje G.G., ki je bilo predlagano v povezavi z dogodkom v letu 2009, ko je tožnik ostal ujet v dvigalu, kar ni bistveno za odločitev v tem sporu. Pritožba se neutemeljeno zavzema, da bi sodišče poleg C.C. moralo zaslišati tudi druge priče, ki bi izpovedale o stanju tožnika potem, ko so ga rešili iz dvigala, saj teh dejstev ni zanikala nobena izmed toženih strank, kot navaja že sama pritožba. Pritožbeno sodišče zato, enako kot sodišče prve stopnje, ocenjuje, da dodatno zaslišanje prič v zvezi s stanjem tožnika neposredno po nezgodi ni bilo potrebno.

9. Sodišče prve stopnje je listine, ki jih je tožnik predložil na zadnjem, četrtem naroku za glavno obravnavo 30. 5. 2016, utemeljeno zavrnilo kot prepozne. Kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, je tožnik navedbe o 2,6 ure trajajočem popravilu dvigala podal že v pripravljalni vlogi z dne 28. 8. 2015, navedbe o tem, da so bila na dvigalu že večkrat izvajana večja popravila, pa je podal v pripravljalni vlogi z dne 2. 10. 2015. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik najmanj tedaj podal trditveno podlago glede trajanja popravila dvigala po škodnem dogodku in navedbe glede predhodnih popravil dvigala, zato bi moral najkasneje takrat predložiti tudi dokaze za svoje navedbe ali pa zaprositi zanje oziroma sodišču predlagati, naj predložitev listin naloži prvotoženi stranki. Pritožbene navedbe, da je sodišču predlagal, da prvotoženi stranki predloži listine v zvezi z dvigalom že pred prvim narokom, niso utemeljene. Tožnik je namreč v pripravljalni vlogi z dne 28. 8. 2015 predlagal, naj sodišče za sporno dvigalo pridobi zapise o dogajanju pri prvotoženi stranki za čas po nesreči (od 20. 12. 2011 dalje), medtem ko je knjigo vzdrževanja popravil in intervenciji predlagal le za drugo dvigalo, ki se nahaja pri prvotoženi stranki. Tožnik pa sodišču ni predlagal ali predložil listin, ki bi se nanašala na popravila spornega dvigala pred ali po nesreči vse do zadnjega naroka za glavno obravnavo dne 30. 5. 2016. Nenazadnje pa te listine niti niso bistvene za odločitev v tem sporu, saj dejstvo, da se je dvigalo že pred nesrečo kvarilo, izhaja že iz drugih izvedenih dokazov, listine iz leta 2009 pa niso v povezavi z obravnavanim dogodkom.

10. Zahtevo za izločitev izvedenca strojne stroke je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrglo, saj ni bila postavljena pravočasno. Tudi sicer pa ni obstajal razlog iz 254. člena ZPP za postavitev novega izvedenca. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno presodilo, da so relevantna dejstva ugotovljena oziroma dokazana že z izvedenskim mnenjem izvedenca I.I., ki je bilo podano strokovno, popolno in jasno. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da zgolj nestrinjanje tožene stranke z njegovim mnenjem ni razlog za imenovanje novega izvedenca.

11. Tožnik v pritožbi pavšalno navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge glede malomarnega ravnanja prvotožene stranke v zvezi z dvigalom in poskusom prikrivanja dokazov o popravilih z dne 23. 12. 2011. Tožnik bi v pritožbi moral določno navesti, katerih dokaznih predlogov prvostopenjsko sodišče neutemeljeno ni izvedlo. Ker tega ni storil in to kršitev uveljavlja le pavšalno, v tem delu pritožbeni preizkus uveljavljane kršitve kontradiktornosti ni mogoč. V zvezi s pritožbenim zavzemanjem, da je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno zavrnilo zaslišanje predstavnika A. d. d. glede zadnjega periodičnega pregleda dvigala pred nezgodo, pa pritožbeno sodišče poudarja, da tega dokaznega predloga tožnik med postopkom sploh ni podal, zato zavrnitve tega dokaznega predloga ne more uveljavljati kot bistveno kršitev določb postopka.

12. Pritožba na več mestih navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo svojih zaključkov, oziroma da se ni opredelilo do posameznih ugotovitev izvedenca in drugih izvedenih dokazov, s čimer uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar v izpodbijani sodbi ta kršitev ni podana, saj je sodba jasno in podrobno obrazložena, vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in zavzetih stališčih, tudi o tem, zakaj prvotožena stranka ne odgovarja po načelih krivdne odgovornosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tožnik ne strinja z dokazno oceno in zavzetimi materialnopravnimi zaključki sodišča prve stopnje, česar pa ne more uveljavljati kot bistveno kršitev določb postopka. Razlogi sodbe v delu obrazložitve, zakaj dvigalo ni nevarna stvar, niso sami s sabo v nasprotju. Sodišče je namreč zavzelo stališče, da zaradi obstoja vseh varnostih mehanizmov, vezanih na delovanje dvigala, ne more iti za nevarno stvar. V podkrepitev svojih ugotovitev pa je v sodbi povzelo tudi ugotovitev izvedenca, da v dvigalu ni predvidenih ročk, za katere bi se (potniki) držali, saj ne gre za sunkovito premikanje, kot npr. na avtobusu (ki pa skladno s sodno prakso kot motorno vozilo šteje za nevarno stvar). Pravilnost takega stališča prvostopenjskega sodišča pa pritožbeno sodišče presoja v okviru uporabe materialnega prava.

13. Podana ni niti zatrjevana kršitev pravil postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v izpodbijani sodbi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo in povzelo vse izvedene dokaze, tudi tožnikovo izpoved. Tožnik v pritožbi navaja, da naj bi sodišče z zaključkom, kje so se nahajala navodila za reševanje, storilo bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanj prič C.C., J.J. in izvedenca zaključilo, da se navodila za reševanje nahajajo pri krmilni omarici, kar pomeni, da se tožnik ne strinja z dokaznim zaključkom sodišča in ne gre za bistveno kršitev določb postopka. Nenazadnje pa to, kje so se navodila nahajala, za odločitev v tej zadevi ni bistveno, saj je po oceni pritožbenega sodišča, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, dvigalo nevarna stvar, zaradi česar tožena stranka tožniku odgovarja po načelih krivdne odgovornosti.

14. Kot navedeno, pa je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar ni popolno in pravilno ugotovilo dejanskega stanja, zato je sprejeta odločitev napačna ali vsaj preuranjena.

15. V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva plačilo odškodnine zaradi škode, ki jo je 20. 12. 2011 utrpel pri delu za toženo stranko, ko je kot inštruktor kuhar peljal vozičke s hrano iz drugega nadstropja v pritličje. Dvigalo se je ustavilo, nato padalo in z vso silo udarilo ob tla, v času reševanja je zmanjkalo elektrike, nato je dvigalo naglo pospešilo navzgor. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da dvigalo ni nevarna stvar in da toženi stranki ni mogoče očitati protipravnih ravnanj ali opustitev, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

16. Pravna podlaga za odločanje v tem sporu je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.), ki določa, da mora delodajalec, če je delavcu pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, delavcu povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek).

17. Prvostopenjsko sodišče je napačno zaključilo, da dvigalo ni nevarna stvar. V sodni praksi res ni veliko primerov, ki bi se nanašali na podobno dejansko stanje, torej na primere, ko bi se potniki poškodovali pri vožnji z dvigalom, kar pa ne pomeni, da dvigala ni mogoče šteti za nevarno stvar. Višje sodišče v Ljubljani je v sklepu, opr. št. I Cp 2388/2009 zavzelo stališče, da je dvigalo nevarna stvar, saj je pomemben element nevarnosti stvari njen avtomatizem oziroma samodejnost. Kot je sodna praksa že zavzela stališče, zaradi motornega ali električnega pogona stvar lahko postane nevarna ravno zaradi nemajhne možnosti nastanka škode, neodvisne od človekovega ravnanja, saj naprave ni mogoče naenkrat ustaviti in odvrniti nesreče. Pri dvigalu pa gre še za dodatno specifiko, da potnik z njim ne upravlja in je predvsem v primeru nepravilnega delovanja dvigala popolnoma nemočen. Tožnik v pritožbi navaja tudi sklep VS RS, opr. št. II Ips 36/96, v katerem je bilo zavzeto stališče, da so tekoče stopnice nevarna stvar zato, ker premikajoča tla vplivajo na ravnotežje. Podobno je pri dvigalu, ki s premikanjem (predvsem sunkovitim) prav tako lahko vpliva na ravnotežje, še posebej, če gre za nepričakovan premik dvigala.

18. Dejstvo, da se dvigala uporabljajo vsakodnevno v stanovanjskih in poslovnih stavbah, še ne pomeni, da dvigalo ni nevarna stvar. Prav tako obstoj varnostnih elementov ne more pomeniti, da stvar ni nevarna, prej obratno - ravno zaradi možnosti katastrofalne škode, če do nesreče z dvigalom pride, je za njegovo delovanje potrebna vrsta varnostnih elementov, ki prav tako lahko odpovejo. In v tem primeru govorimo o nevarni stvari, iz katere izvirajo nevarnosti za ljudi in premoženje, zato je nasproten zaključek sodišča prve stopnje (da dvigalo ni nevarna stvar) nepravilen.

19. Za obstoj objektivne odgovornosti pa mora biti škodni dogodek v vzročni zvezi s takšno lastnostjo nevarne stvari in ne sme biti zakrivljen s strani oškodovanca ali koga tretjega. Tožnik se je v dvigalu poškodoval, ker je ob nepričakovanem premikanju dvigala padel. Podobno kot v citirani zadevi vrhovnega sodišča, opr. št. II Ips 36/96, tožniku nobena izmed strank ni očitala, da bi dvigalo nepravilno uporabljal ali z njim nepravilno ravnal oziroma kako drugače prispeval k nastanku nezgode. Do nesreče je očitno prišlo zaradi delovanja dvigala, ki je nevarna stvar, pri čemer tožena stranka ni dokazala, da bi šlo za višjo silo. Eskulpacijske razloge za razbremenitev (objektivne) odgovornosti pa bi morala navajati tožena stranka, ki pa konkretnih razlogov, ki bi jo razbremenili odgovornosti, med postopkom na prvi stopnji ni navajala. Glede na navedeno prvotožena stranka tožniku odgovarja objektivno.

20. Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani in je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (saj pred sodiščem prve stopnje dokazni postopek glede vrste in višine škode še ni bil izveden), je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. V posledici razveljavitve izpodbijane odločitve pritožbeno sodišče ni presojalo ostalih pritožbenih očitkov, predvsem ni presojalo tudi morebitnega obstoja krivdne odškodninske odgovornosti tožene stranke. Razveljavitev stroškovne odločitve pa je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

21. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje v luči vsega zgoraj navedenega ponovno pretehtati vse okoliščine, ki so pomembne pri presoji utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka, in tiste, na katere je v tem sklepu opozorilo pritožbeno sodišče, dopolniti dokazni postopek, ter ponovno presoditi, ali je podana odškodninska odgovornost tožene stranke za nesrečo pri delu 20. 12. 2011 in s tem temelj tožnikovega zahtevka. V primeru, da je slednji podan (kakor izhaja iz do sedaj izvedenega postopka), naj sodišče prve stopnje izvede tudi dokaze za ugotavljanje višine odškodnine, ki pripada tožniku, ter odloči o celotnem tožbenem zahtevku.

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.