Jedro

Tožeča stranka se po lastni izjavi od leta 1999 nahaja v Republiki Sloveniji. Po svoji vsebini in naravi so okoliščine, ki jih navaja v svoji ponovni prošnji v zvezi s političnim delovanjem v stranki SPO V.D., lahko nastale oziroma obstajale samo med prebivanjem tožeče stranke v ZR Jugoslaviji oziroma obstajale že pred izdajo prve odločbe tožene stranke, s katero ni podelila azila tožeči stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2259/2002-17 z dne 15.1.2003.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti sklepu tožene stranke z dne 10.9.2002, s katerim je tožena stranka zavrgla ponovno prošnjo tožnika za priznaje azila v Republiki Sloveniji.

V tem upravnem sporu je sodišče prve stopnje že odločilo s sodbo, opr. št. U 1888/2002 z dne 23.10.2002, ki pa je bila razveljavljena s sklepom pritožbenega sodišča, opr. št. I Up 1343/2002-2 z dne 4.12.2002. V obrazložitvi tega sklepa pritožbeno sodišče navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do razlogov tožene stranke v izpodbijani odločbi in da je svojo odločitev oprlo na stališče, da tožnik k novi prošnji za azil ni predložil nobenih dokazov, da so se zanj okoliščine bistveno spremenile po izdaji prvotne odločbe. Tega stališča pa sodišče prve stopnje ni obrazložilo, saj ni navedlo, katere okoliščine so podlaga takšnemu sklepanju. Pritožbeno sodišče je takrat še navedlo, da dejstvo, da k novi prošnji niso priložena nobena dokazila, ni odločilno pri presoji uporabe določbe 41. člena Zakona o azilu (ZAzil), ker se po citiranem določilu za vložitev ponovne prošnje ne zahteva prilog v obliki dokazil. Pritožbeno sodišče je naložilo sodišču prve stopnje, da je potrebno pridobiti še upravne spise o odločanju o prvi tožnikovi prošnji in se nato na podlagi medsebojne primerjave razlogov obeh tožnikovih prošenj opredeliti do odločitve tožene stranke.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbo 41. člena ZAzil. V obrazložitvi navaja, da iz tožnikove ponovne prošnje za azil izhaja, da tožnik kot razlog za azil navaja, da je bil politično preganjan s strani pripadnikov M. stranke, ker je bil član stranke V.D. in se je bal pripadnikov M. stranke, ki so še vedno v vojski, policiji in službi državne varnosti. Tožena stranka je ocenila, da ta razlog ne pomeni spremenjenih okoliščin ali dejstev, ki bi nastale šele po izdaji prve odločbe tožene stranke in so v primeru, da so resnične, nedvomno obstajale že pred vložitvijo prve prošnje za azil. Zato je imel tožnik možnost to navajati že v prvem postopku za priznanje azila. Tožena stranka torej ocenjuje, da v konkretnem primeru ne gre za okoliščine, ki bi nastale šele po izdaji njene prve odločbe. Iz obrazložitve odločbe tožene stranke z dne 19.1.2001 pa izhaja, da je tožnik na zaslišanju v tem postopku povedal, da se je za odhod iz ZRJ odločil, ker je 14.8.1999 prejel poziv za služenje vojaškega roka. Čeprav je seznanjen z Zakonom o amnestiji, po katerem vojni dezerterji in vojaški obvezniki niso več sodno preganjani, se ne namerava vrniti domov, ker lahko ponovno pride do vojne. Po mnenju sodišča prve stopnje prav tako iz te odločbe tudi izhaja, da je tožnik povedal, da je srbske narodnosti in da se je udeleževal mitingov SPO, vendar uradno ni bil njegov član. Sodišče prve stopnje tudi ugotavlja, da iz upravnega spisa tožene stranke izhaja, da je bil tožnik zaslišan dne 18.12.2000 v prisotnosti prevajalca za srbski jezik. Iz odločbe tožene stranke z dne 19.1.2001 pa izhaja, da je tožnik kot razlog za azil navedel, da se je hotel izogniti služenju vojaškega roka, ker bi ga poslali na Kosovo, kot so mnoge njegove prijatelje.

Tudi po presoji sodišča prve stopnje tožnik v svoji ponovni prošnji ne navaja takšnih okoliščin, ki bi se zanj bistveno spremenile po izdaji prejšnje odločbe tožene stranke. Sodišče prve stopnje meni, da iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik prvič zaprosil za priznanje azila dne 11.11.1999. Od takrat naprej živi neprekinjeno v Republiki Sloveniji, kar izhaja iz njegove ponovne prošnje in tudi iz navedb v tožbi. Po presoji sodišča prve stopnje je zato tožena stranka pravilno ocenila, da okoliščine, ki jih tožnik sedaj navaja v svoji prošnji, ne morejo predstavljati okoliščin ali dejstev, ki bi nastale šele po izdaji prejšnje prošnje. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka tudi pravilno ocenila, da so te okoliščine, če so resnične, nedvomno obstajale že pred vložitvijo prve prošnje za azil, saj od novembra 1999 leta tožnik po lastnih navedbah živi neprekinjeno v Republiki Sloveniji. Tudi ob primerjavi razlogov, ki jih je tožnik navedel v svoji prvi prošnji za azil, z razlogi v ponovni prošnji za azil, sodišče prve stopnje pritrjuje sklepanju tožene stranke, da okoliščine, ki jih tožnik navaja v ponovni prošnji ne morejo predstavljati takšnih okoliščin, ki bi se zanj po izdaji prve odločbe tožene stranke bistveno spremenile. V prvi prošnji je poleg služenja vojaškega roka na Kosovu, tožnik kot razlog navedel še, da je v ZRJ vse porušeno in ni tovarn, ki bi obratovale, in zase v ZRJ ne vidi nobene prihodnosti niti možnosti za normalno življenje. V ponovni prošnji pa kot razlog za azil navaja, da bi ga zaradi političnega delovanja v stranki SPO V.D. pripadniki stranke SPS S.M. fizično likvidirali. Ob primerjavi razlogov, ki jih je tožnik navedel v obeh prošnjah in postopkih, pa sodišče prve stopnje meni, da je mogoče pritrditi stališču tožene stranke, da razlog, ki ga tožnik navaja v ponovni prošnji, ne more predstavljati okoliščin, ki bi nastopile šele po izdaji prve odločbe tožene stranke. Po lastni izjavi se tožnik od leta 1999 nahaja v Republiki Sloveniji. Po svoji vsebini in naravi pa so okoliščine, ki jih navaja tožnik v svoji ponovni prošnji, lahko nastale oziroma obstajale samo med njegovim bivanjem v ZRJ. Zato sodišče prve stopnje meni, da je pravilno stališče tožene stranke, da so okoliščine, ki jih tožnik navaja v ponovni prošnji, obstajale že pred izdajo prve odločbe tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen in da je odločitev tožene stranke pravilna ter da temelji na zakonu.

Tožnik v pritožbi ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Tožnik meni, da se obrazložitev sodišča prve stopnje na podlagi izvedene primerjave preprosto ne da preizkusiti in da se sodišče prve stopnje do odločilnih dejstev, zlasti groženj njemu po pripadnikih tajnih parapolicijskih sodelavcev, po izdaji prve odločbe ni opredelilo, niti jih ni obrazložilo. Tudi če gre za neresnične navedbe, bi morala tožena stranka in sodišče prve stopnje obrazložiti, zakaj je temu tako, saj njemu, v skladu z azilnim postopkom in sprejetimi mednarodnimi zavezujočimi akti v azilnem postopku, ni mogoče nalagati pretiranega bremena dokazovanja. Kolikor bi mu tožena stranka ali pa kasneje sodišče prve stopnje na glavni obravnavi omogočilo, da poda popolen osebni intervju, potem bi mu bile zagotovljene tudi v ponovljenem postopku minimalne garancije v azilnem postopku. Hkrati pa bi tožena stranka morebitne dvome, kdaj so ga iskali pripadniki tajnih M. formacij - ali pred ali po izdaji prve odločbe, lahko odpravila in jih tudi v obrazložitvi svoje odločitve verodostojno obrazložila. Ker tega ni naredila, se ne tožena stranka ne sodišče prve stopnje tudi v ponovni sodbi nista izrekli o navedenih odločilnih okoliščinah primera, saj se na podlagi primerjave prve in ponovljene vloge, brez popolnega osebnega intervjuja, upoštevajoč izjavo kot dokaz, s katerim razpolaga on, ne da primerjalno opredeliti glede dokončne odločitve v tem sporu.

Njegova izjava je priložena in iz nje izhaja, da so ga na domu iskali pripadniki parapolicijskih enot. Če bi ga tožena stranka ali pa sodišče prve stopnje na glavni obravnavi zaslišala, bi čas, kdaj so se pojavile nove grožnje, lahko razčistila, pa to ni bilo narejeno. Zaradi tega za odločitev po 41. členu ZAzil ni podlage in je zato nepravilna, saj ta določba izrecno ne predpisuje, katere dokaze mora prosilec predložiti k novi prošnji, da so se zanj okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile. Njegova izjava je zakoniti dokaz, s katerim je pač razpolagal in katerega tožena stranka in sodišče prve stopnje pred ponovno odločitvijo nista upoštevala in ga tudi nista argumentirano obrazložila, ko je bil ponovno zavrnjen njegov tožbeni zahtevek. S tem mu je bila odvzeta možnost zavarovanja njegovih pravic in pravnih koristi. Sodišče prve stopnje, kljub njegovi zahtevi, tudi v ponovljenjem postopku ni razpisalo glavne obravnave, na kateri bi lahko odpravilo nepravilnosti in razčistilo dejansko stanje ter tako ugotovilo vsa dejstva in okoliščine, pomembne za odločitev o stvari. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja. Sodišče prve stopnje je sledilo napotilu pritožbenega sodišča v njegovem sklepu z dne 4.12.2002, v katerem je pritožbeno sodišče naložilo, da je potrebno pridobiti še upravne spise o odločanju o prvi tožnikovi prošnji in se nato na podlagi medsebojne primerjave razlogov obeh tožnikovih prošenj opredeliti do odločitve tožene stranke.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno uporabilo določbo 41. člena ZAzil, po tem, ko je pravilno ugotovilo dejansko stanje, ki izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih.

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje, glede na ugotovitve dejanskega stanja, ki izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, in izvedene primerjave razlogov obeh tožnikovih prošenj utemeljeno zavrnilo tožnikove tožbene ugovore.

Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da se tožnik po lastni izjavi od leta 1999 nahaja v Republiki Sloveniji, da pa so po svoji vsebini in naravi okoliščine, ki jih navaja tožnik v svoji ponovni prošnji v zvezi s političnim delovanjem v stranki SPO V.D., lahko nastale oziroma obstajale samo med tožnikovim bivanjem v ZRJ. Zato je pravilno stališče tožene stranke, da so okoliščine, ki jih tožnik navaja v ponovni prošnji, obstajale že pred izdajo prve odločbe tožene stranke.

Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje (na podlagi 2. odstavka 50. člena ZUS) utemeljeno ni sledilo tožnikovemu predlogu, da se izvede glavna obravnava. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, ko ugotavlja, da glavna obravnava ne bi v ničemer prispevala k razjasnitvi stvari, saj tožnik v tožbi ne navaja takšnih okoliščin, ki bi se zanj po izdaji prve odločbe tožene stranke bistveno spremenile in v zvezi s tem tudi ne predlaga nobenih dokazov.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.