Jedro

Drži sicer, kot navaja pritožnik, da bi bila zadeva lahko pravnomočno zaključena, če bi tudi pritožbeno sodišče spoznalo, da je odškodninski zahtevek zastaran. Po drugi strani pa bi prišlo do zavlečenja postopka, če bi – potem ko bi najprej moralo v dokaznem postopku ugotavljati dejstva v zvezi z zastaranjem (iz spisa ne izhaja, da naj bi bila vsa odločilna dejstva nesporna) – nato kljub vsemu zaradi (prve) obravnave odškodninskega zahtevka moralo zadevo vrniti v ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje. V to, da je bila razveljavitev izpodbijane sodbe vendarle smotrna, Vrhovno sodišče prepričuje tudi okoliščina, da gre v konkretnem primeru že pri zastaranju za kompleksnejša dejanska in pravna vprašanja, kjer bi šlo lahko za poseg v pravico do pritožbe, če bi bila prvič obravnavana šele na pritožbeni stopnji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča druge stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica in prvi toženec sta otroka pokojnega A. A.. Tožnica je s tožbo zahtevala ugotovitev ničnosti notarskega zapisa, s katerim je A. A. prvemu tožencu podelil pooblastilo za razpolaganje z denarnimi sredstvi na njegovem bančnem računu. Stranka sporazuma je bila tudi B. B.., takratna partnerka A. A. (njena dediča sta druga toženka in tretji toženec). Z bančnega računa naj bi prvi toženec nato še pred smrtjo A. A. prenakazal večjo količino denarja, s čimer naj bi bila zmanjšana kasnejša zapuščina po A. A., tožnica (kot ena od dedinj) pa oškodovana.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je sporni notarski zapis ničen, saj A. A. v času njegove sklenitve zaradi demence ni mogel oblikovati pravno upoštevne volje. Ugotovilo je tudi, da obstaja terjatev pokojnega A. A. do prvega toženca v višini 37.054,46 EUR (znesek, prenakazan z A. A. bančnega računa na račun R., d. o. o., in sicer za plačilo leasing obroka prvega toženca) in da ta znesek zato sodi v zapuščino. V preostanku, to je glede zneska 301.830,00 EUR, je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja, ki naj bi nastopilo dve leti zatem, ko je bil A. A. postavljen začasni skrbnik.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo prvega toženca zavrnilo, ugodilo pa je tožničini pritožbi in v zavrnilnem delu razveljavilo prvostopenjsko sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pojasnilo je, da je slednje zmotno štelo, da je zastaralni rok potekel dve leti od postavitve začasnega skrbnika. 362. člen Obligacijskega zakonika določa le iztek zastaralnega roka, ne pa začetka njegovega teka. Subjektivni rok se res ne more izteči pred potekom dveh let od imenovanja zastopnika poslovno nesposobni osebi, toda sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je štelo, da naj bi A. A. že na dan izvršitve spornih nakazil vedel za škodo in storilca, da bi že na ta dan rok sploh lahko začel teči (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Prvo ugotavljanje dejstev v zvezi z zastaranjem (in v primeru neutemeljenosti ugovora zastaranja prvo ugotavljanje celotnega sklopa dejstev v zvezi z odškodninsko podlago) bi po mnenju sodišča druge stopnje nesorazmerno poseglo v pravico strank do pritožbe; ponovno sojenje pa tudi ne bo povzročilo hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj je do sedaj postopek tekel redno in brez zastojev.

4. Prvi toženec je zoper razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje vložil pritožbo. V njej navaja, da med pravdnima strankama ni sporno, da je bila začasna skrbnica pokojnega seznanjena s spornimi nakazili, saj je del teh sredstev celo sama prejela. Ta dejstva naj bi bilo mogoče ugotoviti z vpogledom v že izvedene dokaze in neprerekane trditve pravdnih strank. Zastaralni rok naj bi zato začel teči najkasneje dan po pravnomočnosti odločbe o imenovanju začasne skrbnice, kar pomeni, da je do vložitve tožničine pripravljalne vloge s trditveno podlago glede odškodninske odgovornosti prvega toženca že potekel. Ker naj bi bila vsa dejstva, ki naj bi ostala neugotovljena, dejansko nesporna, naj bi sodišče druge stopnje lahko samo dopolnilo postopek in s pravilno uporabo materialnega prava potrdilo prvostopenjsko sodbo.

5. Pritožba je bila vročena tožnici, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da pred sodiščem prve stopnje ni bilo ne zatrjevano niti ugotovljeno, da bi bila začasna skrbnica seznanjena s škodo in povzročiteljem. Če pa je bila, naj bi to kazalo na njeno kaznivo dejanje, saj je pridobila korist v varovančevo škodo. Subjektivni zastaralni rok naj bi začel teči šele, ko je bila s pravno upoštevnimi dejstvi seznanjena tožnica, oškodovančeva pravna naslednica.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Namen pritožbe zoper razveljavitveni sklep, ki jo uvaja prvi odstavek 357.a člena ZPP, je zagotoviti učinkovito uresničevanje ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki bi bila lahko ogrožena v primeru, kadar sodišče druge stopnje ne odloči dokončno o zadevi, čeprav bi glede na procesne okoliščine primera to lahko storilo. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da je po novi procesni ureditvi razveljavitev prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje pred sodišče prve stopnje izjema; praviloma naj v zadevi dokončno odloči pritožbeno sodišče. Okoliščine, ki utemeljujejo izjemno razveljavitev sodbe, so zlasti tiste, zaradi katerih pritožbena obravnava ne bi predstavljala ustreznega sredstva za zagotavljanje sojenja brez nepotrebnega odlašanja (postopek bi sama zavlekla bolj kot obravnava pred sodiščem prve stopnje ali pa bi bila neekonomična z vidika potrate človeških in/ali finančnih virov).1 Prav tako je ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje potrebno takrat, ko bi bilo sicer nesorazmerno poseženo v kakšno drugo ustavno pravico, zlasti pravico do pravnega sredstva. Tak je, denimo, položaj, ko bi pritožbeno sodišče prvič odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto in ne v dejanskem ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje.2 V tem primeru bi bilo kršeno ustavnopravno načelo instančnosti.

8. Pritožbeno sodišče je prvostopenjskemu sodišču očitalo procesno kršitev po 14. točke drugega odstavka 339. člena – neobrazloženost ugotovitve, da je zastaranje začelo teči že dan po spornih nakazilih. Hkrati je razveljavitev sodbe utemeljilo s tem, da bo prvostopenjsko sodišče moralo prvič ugotavljati dejstva v zvezi z zastaranjem, eventualno pa tudi v zvezi z elementi odškodninskega zahtevka. Nakazalo je torej, da težava ni (le) v neobrazloženosti ugotovitve o začetku teka zastaranja, ampak je ta ugotovitev zelo verjetno zmotna in da bo prvostopenjsko sodišče moralo določena dejstva v zvezi s tem prvič ugotavljati. Neobrazloženost (dela) sodbe, ki onemogoča njen preizkus, pritožbeno sodišče težko sámo odpravi, toda če gre dejansko za problem pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanje, gre za kršitev, ki jo lahko sanira sámo na pritožbeni obravnavi. Drži sicer, kot navaja pritožnik, da bi bila zadeva lahko pravnomočno zaključena, če bi tudi pritožbeno sodišče spoznalo, da je odškodninski zahtevek zastaran. Po drugi strani pa bi prišlo do zavlečenja postopka, če bi – potem ko bi najprej moralo v dokaznem postopku ugotavljati dejstva v zvezi z zastaranjem (iz spisa ne izhaja, da naj bi bila vsa odločilna dejstva nesporna) – nato kljub vsemu zaradi (prve) obravnave odškodninskega zahtevka moralo zadevo vrniti v ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje. V to, da je bila razveljavitev izpodbijane sodbe vendarle smotrna, Vrhovno sodišče prepričuje tudi okoliščina, da gre v konkretnem primeru že pri zastaranju za kompleksnejša dejanska in pravna vprašanja, kjer bi šlo lahko za poseg v pravico do pritožbe, če bi bila prvič obravnavana šele na pritožbeni stopnji.

9. Vrhovno sodišče je na podlagi četrtega odstavka 357.a člena ZPP zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

10. Obe stranki tega pritožbenega postopka sta priglasili pritožbene stroške. Ker je z izpodbijanim sklepom sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo odločanje, je Vrhovno sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Glej sklep VS RS Cp 37/2018 z dne 22. 11. 2018. 2 Glej tudi sklep VS RS Cp 23/2019 z dne 11. 4. 2019.