Jedro

Zmanjševanje tožbenega zahtevka, do katerega je prišlo v tem individualnem delovnem sporu, v katerem je tožnik od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine, je bilo posledica bodisi delnih plačil s strani tožene stranke bodisi delnih pripoznav tožbenega zahtevka z njene strani, zato je potrebno šteti, da je tožnik v tem delu zahtevka (torej za umaknjeni del tožbe oziroma za delno pripoznavo tožbenega zahtevka) uspel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (III. točka izreka – odločitev o pravdnih stroških) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe, ki ni pod pritožbo, naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati znesek 279,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2011 dalje do plačila, zakonske zamudne obresti od zneska 1.000,00 EUR od 19. 3. 2011 do 4. 7. 2011 in zakonske zamudne obresti od zneska 4.456,65 EUR od 19. 3. 2011 do 30. 7. 2011, v 15 dneh in pod izvršbo, na TRR pooblaščenca tožnika. V II. točki izreka, ki prav tako ni pod pritožbo, je za 12.430,59 EUR višji zahtevek z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.918,11 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka dalje do plačila in jih plačati na TRR tožnikovega pooblaščenca.

Zoper odločitev o pravdnih stroških se iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in spremeni oziroma razveljavi III. točko izreka izpodbijane sodbe. V pritožbi navaja, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je celoten znesek stroškov za izdelavo izvedenskega mnenja (1.407,60 EUR) dolžna povrniti tožena stranka. Izvedenstvo je bilo namreč postavljeno v zvezi z višino tožbenega zahtevka, utemeljenost le-tega oziroma višino pa je bil dolžan dokazati tožnik. Dokaz je bil izveden na njegov predlog in v njegovem interesu, zato je nepravilno in nepravično, da bi tožena stranka morala nositi te stroške. Ob tem je potrebno poudariti, da je tožnik zahteval odškodnino v znesku 20.667,21 EUR, prisojenih pa mu je bilo le 279,97 EUR. To pomeni, da bi moral tožnik toženi stranki povrniti njene stroške. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da se je tožnik 28. 2. 2012 odpovedal zahtevku zoper drugotoženo stranko in da je del zahtevka umaknil. To pomeni, da je bilo tožniku v najboljšem primeru (tudi če upoštevamo zneske, za katere pravda ni bila potrebna, saj sta jih toženi stranki plačali prostovoljno) prisojeno 8.647,21 EUR, kar pa je glede na prvotni zahtevek le 21 % uspeha v pravdi. S to sodbo pa je tožnik uspel le do 1 %, torej le do dodatnih 279,97 EUR odškodnine. Odločitev sodišča prve stopnje pa je tudi v nasprotju s sodno prakso (sklep II Cp 1145/2000 z dne 20. 9. 2000). Pri svoji odločitvi se je sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicevalo tudi na 1. odstavek 38. člena ZDSS-1. V konkretnem primeru sploh ne gre za delovni spor, saj se je spor nanašal na plačilo odškodnine, ne pa na odločanje o pravicah iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje bo moralo o stroških odločiti glede na uspeh obeh strank, v tem sporu pa je bila tožena stranka nesporno uspešnejša od tožnika.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi smiselno zatrjevane relativne bistvene kršitve določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP niti bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (ki jih sicer tožena stranka uveljavlja le pavšalno in povsem neobrazloženo). O pravdnih stroških obeh pravdnih strank je odločilo skladno z določbami Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/08), 2. odstavkom 154. člena ZPP in 1. odstavkom 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.).

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe in iz spisovne dokumentacije izhaja, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtoževal odškodnino zaradi škode, ki jo je utrpel v nesreči pri delu dne 9. 9. 2009 med delom v rudniku. To odškodnino je vtoževal tako od tožene stranke kot tudi od Zavarovalnice ... in sicer v znesku 20.667,21 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2011 dalje, ko je tožnik toženi stranki pozval na izplačilo te odškodnine. Med postopkom sta toženi stranki delno pripoznali tožnikov tožbeni zahtevek (za znesek 5.000,00 EUR). Tožnik je zaradi delnega poplačila, do katerega je prišlo po vložitvi tožbe, podal delni umik tožbe za znesek 5.456,65 EUR, zaradi odpovedi tožbenemu zahtevku zoper drugotoženo stranko pa je sodišče prve stopnje izdalo tudi sodbo na podlagi odpovedi, s katero je tožbeni zahtevek tožnika, uveljavljen zoper drugotoženo stranko, v celoti zavrnilo. V nadaljevanju postopka je tožena stranka podala še delno pripoznavo tožbenega zahtevka za znesek 2.500,00 EUR, vsled česar je sodišče prve stopnje izdalo tudi delno sodbo na podlagi pripoznave za navedeni znesek. Ker je ob upoštevanju zgoraj omenjenih razpolaganj strank ostalo sporno še vprašanje tožnikove odškodnine za znesek 12.710,56 EUR do prvotožene stranke oziroma sedaj tožene stranke, je sodišče z izpodbijano sodbo odločalo še o utemeljenosti tega zneska. Tožniku je prisodilo del vtoževanega zneska v višini 279,97 EUR ter del vtoževanih zakonskih zamudnih obresti od prepozno izplačanih zneskov, medtem ko je v preostalem tožnikov tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na plačilo zneska 12.430,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo. Glede na to, da je bilo zmanjševanje tožbenega zahtevka, do katerega je prišlo v tem individualnem delovnem sporu, posledica bodisi delnih plačil s strani tožene stranke bodisi delnih pripoznav tožbenega zahtevka z njene strani, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je potrebno v tem delu (torej za umaknjeni del tožbe oziroma za delno pripoznavo tožbenega zahtevka) šteti, kot da je tožnik s tem delom zahtevka uspel. Ob upoštevanju zgoraj navedenega in z ozirom na odločitev o preostalem delu tožnikovega tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje povsem pravilno zaključilo, da je znašal uspeh tožnika v tem individualnem delovnem sporu (glede na prvotno vtoževani tožbeni zahtevek) 41 %, uspeh tožene stranke pa 59 %. Sodišče prve stopnje je o pravdnih stroških tožnika (razen glede stroškov v zvezi s postavitvijo izvedenca medicinske stroke) odločalo na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP in pravdne stroške obeh pravdnih strank priznalo in odmerilo skladno z določbami ZOdvT. Na podlagi tega je ugotovilo, da je tožnik upravičen do povrnitve dela njegovih pravdnih stroškov v znesku 538,83 EUR, tožena stranka pa v znesku 28,32 EUR.

Povsem pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ko je na podlagi določbe 1. odstavka 38. člena ZDSS-1 stroške, ki so nastali s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, naložilo v plačilo toženi stranki. Prvi odstavek 38. člena ZDSS-1 namreč določa, da lahko sodišče odloči, da mora delodajalec kriti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu ni v celoti uspel, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Tožnik je v tem delovnem sporu delno uspel, izvedba z dokazom izvedenca medicinske stroke je bila potrebna, saj mu je sodišče prve stopnje iz naslova nepremoženjske škode tudi na podlagi izvedenskega mnenja prisodilo znesek 7.800,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ob upoštevanju navedenega so tudi po prepričanju pritožbenega sodišča obstajali vsi pogoji za odločitev o pravdnih stroških za izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke upoštevaje določbo člena 38/1 ZDSS-1. Z ozirom na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje o pravdnih stroških obeh pravdnih strank odločiti le glede na določbo 2. odstavka 154. člena ZPP. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, da bi moralo sodišče uspeh strank v tem postopku ugotavljati le na podlagi dela tožbenega zahtevka, o katerem je bilo odločeno z izpodbijano sodbo (torej neupoštevaje sklep o ustavitvi postopka zaradi delnega umika tožbe oziroma upoštevaje sodbe na podlagi delnih pripoznav). Dejstvo, da se je tožnik v zvezi z drugotoženo stranko (Zavarovalnico ...) odpovedal tožbenemu zahtevku (potem, ko je prišlo s strani toženih strank že do delnega poplačila zneska iz naslova vtoževane odškodnine oziroma potem, ko sta toženi stranki podali delno pripoznavo tožbenega zahtevka) na odločitev o stroških postopka, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožniku, nima odločilnega pomena. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na sodno odločbo Višjega sodišča opr. št. II Cp 1145/2000 z dne 20. 9. 2000, saj ta ni bila izdana v postopku individualnega delovnega spora, za katerega veljajo tudi posebne določbe že omenjenega 38. člena ZDSS-1. Glede na to, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik vtoževal odškodnino za škodo, ki je bila posledica nesreče pri delu, je povsem neutemeljena tudi pritožbena navedba tožene stranke, da v tem primeru sploh ne gre za delovni spor. Odškodnina za škodo, ki jo delavec utrpi v posledici nesreče pri delu, spada nedvomno med terjatve iz delovnega razmerja (184. člen Zakona o delovnih razmerjih; ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Za presojo utemeljenosti tovrstnih terjatev je pristojno odločati delovno sodišče (člen 5/1/b ZDSS-1), v teh postopkih pa se z ozirom na 19. člen ZDSS-1 primarno uporabljajo določbe ZDSS-1, če pa ZDSS-1 določenega področja ne ureja, pa se uporabljajo določbe ZPP.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.