Jedro

Ob nesreči 28 let stari tožnici, v kateri je utrpela številne odprte zdrobljene zlome, zdrobljen sklepni zlom in zlome kosti na levi roki od prstov do ramenskega obroča z obsežno zmečkanino mišic leve nadlahti in podlahti ter delno ohromelost levega podlahtničnega živca ter odprt zlom desne pogačice in odlom baze stopalnice desnega stopala ter zlom druge do četrte stopalnice desnega stopala, zaradi česar je bila sedemkrat hospitalizirana skupaj 61 dni, sedemkrat operirana, od tega šestkrat v splošni anasteziji, dobivala visoke doze antibiotikov, transfuzijo enega litra krvi, nosila 19 dni mavec na desnem stopalu, bila osemindevetdesetkrat rentgenizirana in je trpela številne preiskave, bila je tridesetkrat pri zdravniku specialistu, dvajsetkrat pri svojem zdravniku, desetkrat na fizioterapiji in štiri tedne v zdravilišču, s hudimi bolečinami en mesec in pol, 21 dni je jemala močne analgetike, srednje hude bolečine je trpela 4 mesece s pogostim jemanjem zdravil, blage bolečine še pol leta stalno, nato pa občasne blage, imela pa jih bo tudi v bodoče, je bila prisojena odškodnina za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v višini 4.000.000,00 SIT. Za strah, ki je bil primaren ob dogodku, ko se je bala za življenje, skupaj 10 dni, in sekundarni strah za izzid zdravljenja, ki je bil srednje hud dva meseca, blag pa 15 mesecev, je bila prisojena odškodnina v višini

400.000,00 SIT. Za skaženost lažje stopnje, ki jo predstavljajo številne brazgotine na levi nadlahti in podlahti ter na desnem kolenu ter deformacija levega komolca in leve podlahti, ki je vidna iz večje oddaljenosti, če so ti deli telesa razkriti, je dobila 600.000,00 SIT odškodnine. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi trajnih posledic, ki jih predstavlja zavrta gibljivost ramenskega sklepa levega komolca, levega zapestja, zavrta gibljivosti v osnovnih členkih prstov od prvega do četrtega prsta, vse to srednje stopnje, ter zavrt zasuk v levi podlahti težje stopnje, zavrta gibljivost v osnovnem sklepu mezinca leve roke težje stopnje, zavrta gibljivost palca lažje stopnje ter zavrta gibljivost desnega stopala in desnega kolena lažje stopnje, zaradi česar je groba moč levice zmanjšana za 80% in je zmanjšana njena sposobnost za dela, ki zahtevajo grob prijem z levico, seganje po predmetih in prenašanje bremen z levico težjih od enega kilograma in za dela, ki zahtevajo dobro koordinacijo prstov levice, zmanjšane sposobnosti za prelaganje bremen na višje ležeča mesta nad višino ramena in za dela, ki zahtevajo počepanje in poklekanje na desno nogo ali za dolgotrajno hojo po neravnem terenu ter za dolgotrajno stanje, kar vse po mnenju izvedenca predstavlja 70% zmanjšanih splošnih življenjskih in delovnih sposobnosti, ob upoštevanju tožničine starosti in dejstva, da je morala zamenjati svoj poklic medicinske sestre in se usposobiti kot bilancist na drugem področju, ji je bilo prisojeno iz tega naslova 6.000.000,00 SIT ali skupno za nepremoženjsko škodo

11.000.000,00 SIT. Tožnici je bila prisojena tudi renta za tujo pomoč, ki jo bo potrebovala v bodoče po eno uro dnevno za vse tisto, kar zaradi poškodbe leve roke in desne noge ne bo mogla, pa je pred poškodbo ta dela sama opravila.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi : -v točki I/1 nad prisojenim zneskom 1.523.966,00 SIT (za znesek

1.918.000,00) in glede vseh obresti v tej točki.

-v točki I/2 od 1. do vključno 8. alineje za obresti od zneskov po

84.000,00 SIT in v zadnji alineji glede obresti od zneska

1.918.000,00 SIT (plačilo za tujo pomoč) -v točki III glede materialne škode v znesku 672.000,00 SIT (odškodnina za prvih osem mesecev za tujo pomoč) -v točki V izreka glede pravdnih stroškov.

spremeni:

-v izreku pod točko II tako, da se prisodi renta v mesečnemu znesku po 21.000,00 SIT, ki zapade v plačilo do vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, od 1.1.2004 dalje, za čas pred tem od 1.1.2001 do 31.12.2003 pa se tožbeni zahtevek zavrne.

V preostalem pa se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je v točki I/1 izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 3.441.966,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 11.000.000,00 SIT od

1.1.2002 do 22.8.2002 in od zneska 1.505.160,00 SIT od 23.8.2002 do plačila. Pod točko I/2 je prisodilo zakonite zamudne obresti od posameznih zneskov, ki se nanašajo na plačila iz naslova izgube na osebnem dohodku, plačila za tujo pomoč in postrežbo ter plačilo računa za zdravljenje v Termah Čatež, za zdravniško potrdilo in za nakup zdravil. Toženi stranki je v točki II izreka naložilo tudi plačilo rente iz naslova tuje pomoči v znesku 21.000,00 SIT od

1.1.2001 do vsakega petega dne v mesecu, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Pod točko III izreka pa je sodišče vse kar je tožnica zahtevala iz naslova nematerialne in materialne škode več kot je bilo prisojenega, zavrnilo. Pod točko V izreka je toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeči stranki v višini

116.580,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, ki uveljavljata vse po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge. Tožena stranka jo izpodbija v celoti in predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeča stranka pa predlaga spremembo tako, da se ji prizna višjo odškodnino in višjo rento, podrejeno pa razveljavitev sodbe.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče priznalo zamudne obresti od plačil za tujo pomoč za čas prvih osmih mesecev po škodnem dohodku od zneskov po 84.000,00 SIT mesečno, ki jo je kot je razvidno iz razlogov sodbe, tožnici priznalo, ni pa tega zneska, skupno

672.000,00 SIT, upoštevalo v prisojeni glavnici. Zmotno je tudi odločilo, ko je zakonske zamudne obresti prisodilo od zneska

1.505.160,00 SIT od 23.8.2002 dalje do plačila, saj bi ji šle zamudne obresti od zneska 2.500.000,00 SIT, s katerim je bila tožena stranka v zamudi na dan izdaje sodbe in sicer od dne 23.8.2002 do 22.3.2004, od tedaj dalje pa zamudne obresti od zneska 1.505.160,00 SIT. Sodišče prve stopnje pa je tožnici po njenem mnenju prisodilo tudi

1.000.000,00 SIT premalo za telesne bolečine in nevšečnosti,

200.000,00 SIT premalo odškodnine za prestani strah in 200.000,00 SIT premalo za duševne bolečine zaradi skaženosti ter 2.000.000,00 SIT premalo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti glede na ugotovljeno dejansko stanje. Ne soglaša pa tudi s prisojeno rento, ker meni, da bi bila upravičena do zneska 30.000,00 SIT mesečno, ker je zahtevala le 1.000,00 SIT na uro. Nasprotuje tudi odločitvi sodišča glede priznanih pravdnih stroškov, ki se ne da preizkusiti, saj niso opredeljeni in so le delno navedeni, se pa razlikujejo po obsegu in višini od tistih, ki jih je priglasila.

Tožena stranka v svoji pritožbi navaja, da je izrek sodbe nerazumljiv in nasprotuje razlogom sodbe. Obresti v izreku pod točko I/1 od zneska 11.000.000,00 SIT od 1.1.2002 do 22.8.2002 niso prav prisojene, ker sodišče ni upoštevalo, da je tožena stranka poravnala nesporni del odškodnine za nepremoženjsko škodo in sicer znesek

500.000,00 SIT dne 3.5.2000 ter 8.000.000,00 SIT dne 22.8.2002, vendar pa sodišče plačanega zneska 500.000,00 SIT že pred 1.2.2002, ni upoštevalo. Izrek sodbe glede teka obresti od nepremoženjske škode tudi ni usklajen z načelnim pravnim mnenjem, sprejetim na občni seji dne 26.6.2002. Napačen je tudi izrek glede rente, ki se lahko prisoja le vnaprej, sodišče pa jo je naložilo od 1.1.2001 dalje, zaradi česar naj bi bila tožena stranka tudi že v zamudi od 6.1.2001 dalje. V zvezi z rento za tujo pomoč je sodišče prve stopnje tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo, predvsem za obdobje od 1.1.2001 dalje, glede same višine pa tudi od poškodbe dalje. Nekritično je sledilo izpovedi tožnice, pa čeprav njena izpoved ni pripomogla k ugotovitvi ali je potrebna tuje pomoči in v kakšni višini, saj sta njena izpovedba in izpovedba njenega moža, kazali na to, da sta si le drugače razporedila obseg domačih opravil. Po oceni tožene stranke, pa je tudi cena 700,00 SIT na uro bistveno previsoka tudi za obdobje od škodnega dogodka dalje. Pri tem pa tudi ni bilo upoštevano, da je bila tožnica od 1.7.1999 do

19.7.1999 v bolnišnici.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe glede odškodnine za priznano nematerialno škodo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, oz. določbo 200. člena ZOR, ko je prisojalo odškodnino iz uveljavljenih pravnih naslovov.

Tožeča stranka meni, da je tožnica za telesne bolečine in nevšečnosti dobila prenizko odškodnino za 1.000.000,00 SIT, tožena stranka pa, da ji je bila z zneskom 4.000.000,00 SIT prisojena previsoka odškodnina.

Glede na dejansko stanje, kot ga je v zvezi s tem ugotovilo sodišče prve stopnje, ko je tožnica utrpela številne zlome, bila sedemkrat hospitalizirana, sedemkrat operirana, bila 61 dni v bolnici, prejela transfuzijo krvi, imela mavec na desnem stopalu, bila osemindevetdesetkrat rentgenizirana in izpostavljena številnim neprijetnim preiskavam, bila 4 tedne v zdravilišču, tridesetkrat pri zdravniku specialistu, dvajsetkrat pri svojem zdravniku in desetkrat na fizioterapiji ter je 21 dni jemala močne analgetike, imela en mesec in pol hude bolečine, srednje hude s pogostim jemanjem zdravil štiri mesece, blage še pol leta stalno, nato občasne blage, ki jih bo imela tudi v bodoče v določenih okoliščinah, je očitek tožene stranke sodišču, da je sprejelo mnenje dr. A. nekritično, neutemeljen.

Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je v danem primeru primerna odškodnina in skladna z določbo 200. člena ZOR ter s prakso v podobnih primerih v znesku 4.000.000,00 SIT. Sklicevanje tožene stranke na sodno prakso, konkretno na sodbi II Ips 136/94 in II Ips 507/95, ko naj bi bili tako za telesne bolečine in nevščenosti kot za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, dosojeni bistveno nižji odškodnini, kar nominalno sicer drži, ne prepriča. Šlo je za primera, ko je sodba datirala v leto 1992 oziroma v leto 1996, saj je treba upoštevati tudi koliko povprečnih neto plač na zaposlenega v RS je tedaj tako dosojena odškodnina predstavljala. Tudi pavšalnemu zatrjevanju, da je previsoko odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske in delovne aktivnosti, ki sicer ni sporna, pritožbeno sodišče ne more slediti. Za vse s strani izvedenca ugotovljene funkcionalne trajne posledice kot jih ugotavlja sodišče prve stopnje glede zavrte gibljivosti praktično vseh segmentov leve roke od ramenskega sklepa, komolca, podlahti, zapestja in prstov srednje stopnje ter zavrte gibljivosti desnega stopala in desnega kolena lažje stopnje, ob močno zmanjšani grobi moči levice za 80%, pri čemer ima le 20 % običajne moči, ter zmanjšane sposobnosti za dela in druge aktivnosti v zvezi z zavrto gibljivostjo desnega kolena in stopala za opravila in dela kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, pri tem, da je njeno stanje dokončno, je po prepričanju pritožbnega sodišča tudi odškodnina iz tega naslova v znesku

6.000.000,00 SIT primerna, zlasti ko je morala tožnica prav zaradi tega opustiti poklic medicinske sestre in se zaposliti na drugem področju.

Tudi tožeča stranka meni, da bi morala biti tožnici priznana vsa škoda v zneskih, ki jih je uveljavljala, vendar pritožbeno sodišče šteje, da tako za telesne bolečine in nevščenosti kot za zmanjšane življenjske aktivnosti tožnici več od 4.000.000,00 SIT oziroma

6.000.000,00 SIT ne gre in da je to ustrezna satisfakcija za prikrajšanje tožnice iz teh naslovov. Odškodnina za prestani strah v znesku 400.000,00 SIT, ki zajema tako primaren strah ob dogodku, ko se je upravičeno ustrašila za svoje življenje in za dolgotrajen strah v zvezi z izidom zdravljenja, je primerna in jo zviševati ne gre.

Enako pa pritožbeno sodišče meni tudi za odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti, kot ji je bila prisojena v višini

600.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je samo v neposrednem zapažanju ugotovilo estetske spremembe pri tožnici in ji je, upoštevajoč njeno mladost, po presoji pritožbenega sodišča odmerilo pravično odškodnino v znesku 600.000,00 SIT. Skupno odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 11.000.000,00 SIT ne gre ne zniževati in ne zviševati, zato je pritožbeno sodišče v tem pogledu obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijano sodbo glede glavnice 1.505.160,00 SIT, ob upoštevanju, da je tožena stranka plačala iz tega naslova 3.5.2000 znesek 500.000,00 SIT, ki valoriziran na dan sodbe znaša 675.200,00 SIT, in 22.8.2002 znesek

8.000.000,00 SIT, ki valoriziran predstavlja znesek 8.819.640,00 SIT, potrdilo, pri tem, da znesek glavnice 6.771,00 SIT, 9.450,00 SIT in

2.585,50 SIT, ki predstavlja izdatke tožnice za zdravljenje v termah, za zdravniška potrdila in za nakup zdravil, skupno 18.806,00 SIT, ni predmet izpodbijanja sodbe, kot tudi niso izpodbijane zakonite zamudne obresti od posameznih zneskov izgube na osebnem dohodku pod točko I/2 izreka, razen od zneska 1.918.000,00 SIT v zadnji alineji in razen obresti od zneskov po 84.000,00 SIT iz prvih osmih alinej tega izreka.

Sodišče prve stopnje je za svojo ugotovitev, da tožnica potrebuje tujo pomoč pri srednje težkih domačih opravilih, imelo podlago v izvedeniškem mnenju mag. A. A., ki je ugotovil, da bo tujo pomoč potrebovala tudi v bodoče, pa tudi v zaslišanju tožnice same in njenega moža. Glede na to, da ima tožnica družino in na ugotovitve izvedenca, česa vsega ne more početi, gre pa za opravila, ki so zlasti pogosta pri gospodinjenju, vzdrževanju stanovanja in tudi pri osebni higieni, pritožbeno sodišče kot povsem prepričljivo sprejema ugotovitev, da je tožnici potrebna tuja pomoč eno uro dnevno, kot jo je v zvezi z rento priznalo sodišče prve stopnje, in so očitki o njegovi nekritičnosti neutemeljeni. Ni dvoma, da bi tožnica brez poškodbe vse to lahko sama opravila, sedaj pa ji to storijo člani gospodinjstva, ki pa ji glede na trajno stanje, to niso dolžni, sicer pa je tudi tožnica zaslišana kot stranka povedala, da ima poleg pomoči domačih tudi tujo pomoč. Višina 700,00 SIT na uro, kakršno postavko je priznalo sodišče prve stopnje za tujo pomoč, pa je po prepričanju pritožbenega sodišča tudi ustrezna glede na dosedanje razmere in dejstvo, da pri tej pomoči običajno gre za enostavna opravila, za katere ni potrebna kakšna strokovnost. Pri določitvi vrednosti urne postavke 700,00 SIT, je sodišče prve stopnje upravičeno uporabilo določbo 216. člena ZPP. Kot neutemeljeno šteje zahtevo tožeče stranke za urno postavko v višini 1.000,00 SIT, upoštevaje veljavne cenike ustanov, ki se s tovrstno pomočjo ukvarjajo. Tožeča stranka ne trdi, da bi ji takšno pomoč nudila kakšna ustanova, znano pa je, da pomoč, ki jih nudijo posamezniki, ne dosega cene storitev, ki jih nudijo ustanove. Iz tega razloga zato pritožbeno sodišče kot povsem sprejemljivo ocenjuje vrednost urne postavke tako, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, to je v višini 700,00 SIT.

Utemeljeno pa tožena stranka graja odločitev sodišča prve stopnje, ko je prisodilo toženi stranki plačilo rente iz naslova tuje pomoči za nazaj, to je od 1.1.2001 dalje, ob tem, da je tožeča stranka uveljavlja zahtevek za plačilo rente šele s svojo vlogo z dne

1.12.2003. Po določbi 2. odstavka 188. člena ZOR se denarna renta, prisojena kot odškodnina, plačuje mesečno vnaprej, vendar pa sodišče kljub tudi ustaljeni takšni sodni praksi, tega ni upoštevalo.

Pritožbeno sodišče je zato v tem pogledu pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu, to je v točki II izreka na podlagi 4. točke 358. člena ZPP tako spremenilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki rento od 1.1.2004 dalje, za čas od 1.1.2001 do 31.12.2003 pa je zahtevek za plačilo rente zavrnilo.

Utemeljeno pa se tožena stranka pritožuje zoper plačilo glavnice nad

1.523.966,00 SIT, oziroma za znesek 1.918.000,00 SIT za tujo pomoč, vključno z zakonitimi zamudnimi obrestmi od tega zneska in glede zakonitih zamudnih obresti za tujo pomoč od zneskov 84.000,00 SIT za čas prvih osem mesecev po nesreči od dneva zapadlosti pa do

17.7.2002, ter tožeča stranka tudi glede zavrnjenega dela zahtevka za tujo pomoč za mesece od julija 1999 do vključno februarja 2000 po

84.000,00 SIT mesečno. Tožeča stranka je zahtevala plačilo za tujo pomoč za prvih osem mesecev po 84.000,00 SIT in nato še za nadaljnje eno leto in pol, poleg že uveljavljenega zneska 672.000,00 SIT, še znesek 1.918.000 SIT, ker naj bi ji bila potrebna tuja pomoč še za obdobje leta in pol, oziroma 548 dni po 5 ur dneno po 700,00 SIT na uro. V razlogih sodbe sodišče prve stopnje tožeči stranki prizna pomoč za prvih osem mesecev v znesku 672.000 SIT ter še nadalje leto in pol po 4 do 5 ur na dan in šteje, da je tudi razširjeni tožbeni zahtevek za plačilo 1.918.000,00 SIT utemeljen. Iz izreka sodbe ni v točki I/1 razvidno, da bi sodišče priznalo tožeči stranki glavnico

672.000,00 SIT, je pa v točki III zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za materialno škodo, v kolikor je ta zahtevala več kot ji je bilo priznano. Izrek in obrazložitev sodbe sta tako glede zneska

672.000,00 SIT v nasprotju. Izrek o dolžnosti plačila zakonitih zamudnih obresti od zneskov po 84.000,00 SIT za prvih osem mesecev pa se ne da preizkusiti, ker v razlogih sodbe ni obrazložitve o tem, zakaj je treba plačati zamudne obresti od glavnice, za katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je sicer obrazložilo, da je priznalo glavnico v znesku 1.918.000,00 SIT za tujo pomoč še za nadaljnje leto in pol po 4 do 5 ur na dan, kar po izračunu pokaže, da je tožeči stranki priznalo odškodnino za tujo pomoč za skupno 26 mesecev po nezgodi, ki je bila 1.7.1999, kot je razvidno iz razlogov sodbe, čeprav tega ni v izreku, kar pomeni, da bi ji priznalo odškodnino za tujo pomoč do vključno avgusta 2001, ob tem, da pa je prisodilo tožeči stranki tudi rento za tujo pomoč že od 1.1.2001 dalje. Glede odškodnine za tujo pomoč za čas pred 1.1.2001, ko je sodišče prisodilo rento, se odločitev prvostopenjskega sodišča ne da preizkusiti. Zato je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v točki I/1 glede glavnice 1.918.000,00 SIT razveljaviti in v zavrnilnem delu glede materialne škode za znesek 672.000,00 SIT pod točko III izreka, vključno z izrekom glede obresti pod točko I/1 in sicer od zneska

11.000.000,00 SIT od 1.1.2002 do 22.8.2002 in od zneska 1.505.160,00 SIT od 23.8.2002 do plačila, saj so v tem delu razlogi sodbe v nasprotju z odločitvijo, ko se sodišče sklicuje na Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, iz izreka pa to ne izhaja. Pri tem pritožbeno sodišče še opozarja na utemeljenost pritožbe tožene stranke, da od zneska 500.000,00 SIT, ki je bil plačan 3.5.2000, torej pred 1.1.2002 in tudi pred vložitvijo tožbe, zato od tega valoriziranega zneksa ne morejo teči zakonite obresti od 1.1.2002 do

22.8.2002. Pri tem pa bo zaradi uravnoteženja položaja upnika in dolžnika glede zamudnih obresti od glavnice potrebno upoštevati tudi pomislek tožeče stranke, ki ga ima zoper odločitev, da od 23.8.2002 tečejo zakonite zamudne obresti le od zneska 1.505.160,00 SIT.

Pritožbeno sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v obsegu kot je razvidno iz izreka in posledično tudi glede odločitve o pravdnih stroških zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in vrača zadevo sodišču prve stopnje, da o razveljavljenem delu glede obresti in materialne škode

1.918.000,00 SIT ter 672.000,00 SIT, vse iz naslova tuje pomoči, v katere ugotovljeni obseg pritožbeno sodišče tudi ni povsem prepričano, ko jo sodišče prve stopnje ugotovi v potrebnosti 5 ur dnevno za celotno obdobje 26 mesecev, znova odloči. Izrek o pritožbenih stroških ima podlago v določbi 165. člena ZPP in je posledica delne razveljavitve sodbe.