10. 7. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 4. julija 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 145/2000 z dne 19. 10. 2000 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. K 3/96 z dne 10. 6. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena njegova zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo. S to je bil pritožnik spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 169. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - KZ).

Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno enotno kaznijo dveh mesecev in petnajstih dni zapora v preizkusni dobi štirih let in treh mesecev. V plačilo so bili pritožniku naloženi tudi stroški postopka.

V laični ustavni pritožbi pritožnik izraža nestrinjanje z obsodbo, zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo procesnega prava ter kršitvi 22. in 25. člena Ustave. Iz vsebine ustavne pritožbe smiselno izhaja, da se pritožnik ne strinja s stališčem, ki ga je v zvezi s pravico do pritožbe oziroma z napovedjo pritožbe zavzelo Vrhovno sodišče.

Kršitev 25. člena Ustave pritožnik utemeljuje še z navedbo, da v vabilu na glavno obravnavo za dne 10. 6. 1999 ni pisalo, da mora biti navzoč na razglasitvi sodbe, čeprav naj bi v drugih vabilih zasledil opozorilo o tem, da je treba v roku osmih dni pritožbo napovedati. Pritožnik navaja, da na razglasitvi sodbe ni bil, ker je imel nujne opravke, po enem mesecu od razglasitve sodbe pa naj bi prejel sodbo, iz katere izhaja, da pravice do pritožbe nima.

Pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče zadevo vrne v novo odločanje.

B.

Ustavno sodišče je vpogledalo spis Okrožnega sodišča v Kopru št. K 3/96.

Ustavno sodišče je v svojih odločitvah o ustavnih pritožbah že večkrat poudarilo, da ni inštanca sodiščem, ki odločajo v kazenskem postopku, in ni pristojno presojati pravilnosti ugotovitev dejanskega stanja ter uporabe materialnega in procesnega prava samih po sebi. Po ustaljeni ustavnosodni presoji se Ustavno sodišče pri odločanju o ustavni pritožbi omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem, pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno (tako že v sklepu št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998, OdlUS VII, 118). Tega pa izpodbijani sodbi Vrhovnega sodišča, ki je razumno obrazložena in temelji na pravnih argumentih, ni moč očitati. Zato za kršitev 22. člena Ustave očitno ne gre.

Ustava v 25. členu določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Napoved pritožbe, ki pomeni negativno procesno predpostavko pritožbenega postopka, zahteva od upravičenca določeno procesno aktivnost. Iz izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča izhaja stališče, da se je bil obsojenec, ki je bil navzoč na glavni obravnavi, ne pa tudi na razglasitvi sodbe, dolžan pozanimati, ali je bila sodba izrečena in se nato odločiti o vložitvi pritožbe, ki pa bi jo moral, kakor je bil poučen že v vabilu na glavno obravnavo, v zakonskem roku napovedati. Vrhovno sodišče še ugotavlja, da je nastopila zakonska domneva, da se je pravici do pritožbe odpovedal, česar pa obsojenec ne more izpodbiti zgolj s sklicevanjem na to, da je pričakoval pisni odpravek sodbe in pravni pouk o pravici do pritožbe. Izpodbijano stališče ni v neskladju s pravico do pritožbe. Zato kršitev 25. člena Ustave očitno ni podana. Zgolj pritožnikovo nestrinjanje z izpodbijanim stališčem pa kršitve 25. člena Ustave tudi ne utemeljuje.

Pritožnik je, kot že navedeno, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej zatrjevane kršitve pravice do pritožbe (25. člen Ustave), ki naj bi bila v tem, da v vabilu na glavno obravnavo ni bil opozorjen na to, da mora biti na razglasitvi sodbe navzoč in v roku osmih dni pritožbo napovedati, ni navedel. Zato v vsebinskem smislu pravnih sredstev, ki so mu bila na razpolago, ni izkoristil. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev namreč ne pomeni samo formalnega izčrpanja (to je vložitve pravnega sredstva), temveč pomeni tudi materialno izčrpanje (to je vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih pravnih sredstvih). Zato te domnevne kršitve ni mogoče uveljavljati v ustavni pritožbi.

Ker zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin očitno niso podane, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer

Opombi:

[1]Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 10. 6. 1999 (l. št. 38) izhaja, da obtoženi na razglasitev sodbe ni pristopil, kljub temu da je bil obveščen o tem, kdaj bo razglasitev.

[2]Iz obrazložitve izpodbijane sodbe še izhaja, da je bila pritožniku izpodbijana sodba vročena dne 10. 7. 1999 in da pritožnik ni vložil niti prošnje za vrnitev v prejšnje stanje. V zvezi s tem Vrhovno sodišče še navaja, da obtožencu, ki iz opravičenih razlogov zamudi rok za napoved pritožbe, sodišče dovoli vrnitev v prejšnje stanje, da napove pritožbo.