Jedro

Dogovor o urejanju premoženjskih razmerjih med zakonci in zunajzakonskimi partnerji mora biti sklenjen v obliki notarskega zapisa, sicer je ničen.

Obsega adaptacije tožeča stranka s pričami ne more uspešno dokazati, popis del in materiala pa ni datiran niti ni podpisan, zaradi česar ga je sodišče prve stopnje lahko upoštevalo le kot del trditvenega gradiva tožeče stranke, ne pa kot dokaz o adaptacijah oziroma njihovem obsegu.

Izrek

I. Pritožba zoper II. točko izreka se zavrže. II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih I., III. in IV. točki izreka potrdi.

III. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 924,53 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev obstoja izločitvene pravice na v sodbi navedenih nepremičninah, zahtevek na ugotovitev, da je tožnica pridobila na nepremičnini lastninsko pravico v deležu do - ter zahtevek, po katerem bi tožena stranka morala priznati tožnici pri svojem deležu lastninsko pravico v korist tožeče stranke v deležu do - ter podredno izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice v korist tožeče stranke oziroma izvesti potrebna pravna dejanja za uveljavitev izločitvene pravice tožeče stranke in vknjižbo lastninske pravice pri deležu tožene stranke, (II.) ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 48.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.12.2015, (III.) zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke do tožene stranke v znesku 47.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.12.2015 ter (IV.) tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper celotno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožeča stranka. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na navedbe v pritožbi odgovorila, predlagala zavrženje oziroma zavrnitev pritožbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno nedovoljena, delno pa ni utemeljena.

5. pritožba tožeče stranke zoper II. točko izreka ni dopustna, saj je sodišče v tem delu tožbenemu zahtevku ugodilo, zato pritožnica nima pravnega interesa za pritožbo (4. odstavek 343. člena ZPP). Zaradi navedenega je višje sodišče pritožbo v tem delu zavrglo (1.odstavek 343. člena ZPP).

Glede primarnega tožbenega zahtevka

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja izločitvene pravice na dveh nepremičninah zavrnilo z nosilnimi razlogi: tožena stranka je premoženje pridobila na podlagi dedovanja v letu 2003 po pokojnem očetu, kar je pred sklenitvijo zakonske zveze ter tudi pred začetkom zunajzakonske skupnosti; s preureditvijo dveh stanovanj v eno se lastništvo ni v ničemer spremenilo; tožeča stranka ni zatrjevala nastanka solastnega deleža, temveč nastanek skupnega premoženja po dogovoru, pri čemer dogovora o ureditvi premoženjskih razmerij pravdni stranki nista sklenili v obliki notarskega zapisa, niti ni bil dogovor sklenjen v pisni obliki.

7. Pritožnica ničesar od navedenega ne izpodbija, v pritožbi pa se neutemeljeno sklicuje na odločbo GURS, s katero je bila novi stanovanjski enoti dodeljena nova številka dela stavbe. Četudi se sodišče prve stopnje do tega ni (posebej) opredelilo, to na pravilnost odločitve ne vpliva. Združitev dveh stanovanjskih enot v eno ima za posledico novo številko združene enote, kar pa ne pomeni nove identitete, niti ni to dokaz o spremembi identitete nepremičnine. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zgolj pavšalno zaključilo, da ni šlo za spremembo identitete nepremičnine. Prvostopenjsko sodišče je v 11. točki obrazložitve pojasnilo, na kakšen način je mogoče pridobiti lastninsko pravico na nepremičnini (prim. 39. člen Stvarnopravnega zakonika; SPZ) ter zakaj spojitev (na katero meri tožeča stranka) ni z zakonom predviden način pridobitve lastninske pravice. Obrazložilo je, da je nepremičnina še vedno ista, čeprav je iz dveh nastalo eno stanovanje ter pojasnilo, da s spojitvijo nastane solastnina (55. člen SPZ) in ne skupna lastnina. Sodišče je še ugotovilo, da tožeča stranka lastninske pravice ni mogla pridobiti niti z vlaganji (kar je prav tako obrazložilo) niti na podlagi dogovora o ureditvi premoženjskih razmerij, saj pravdni stranki dogovora nista sklenili v obliki notarskega zapisa, niti v postopku ni bilo dokazano, da bi bil sklenjen v pisni obliki.

8. Pritožnica se neutemeljeno sklicuje na določbo 48. člena SZP, ki za nastanek dogovora o nastanku solastnine ne predpisuje obličnosti, pri čemer spregleda, da nastanka solastnega deleža niti ne zatrjuje, pač pa trdi, da je prišlo do skupnega premoženja po dogovoru pravdnih strank. Dogovor o urejanju premoženjskih razmerjih med zakonci in zunajzakonskimi partnerji mora biti sklenjen v obliki notarskega zapisa, sicer je ničen (prim. 47. in 48. člen Zakona o notariatu). Ni sporno, da pravdni stranki dogovora v obliki notarskega zapisa nista sklenili, tožeča stranka pa ni dokazala niti tega, da je je bil pisno sklenjen dogovor o skupni gradnji.

9. Pritožbene navedbe so neutemeljene tudi v delu, v katerem pritožnica prvostopenjskemu sodišča očita neizvedbo dokaza z zaslišanjem (nekaterih) prič ter zavrnitev dokaznega predloga za angažiranje izvedenca gradbene stroke. Obsega adaptacije tožeča stranka s pričami ne more uspešno dokazati, popis del in materiala (v ocenjeni vrednosti 77.191,00 EUR), ki ga je predložila v postopku, pa ni datiran niti ni podpisan, zaradi česar ga je sodišče prve stopnje lahko upoštevalo le kot del trditvenega gradiva tožeče stranke, ne pa kot dokaz o adaptacijah oziroma njihovem obsegu. Toda tudi v primeru, da bi pritožnica dokazala vložek v omenjeni višini, brez dogovora v obliki notarskega zapisa, ne bi mogla poslati solastnica sporne nepremičnine.

O podrednem tožbenem zahtevku

10. S podrednim tožbenim zahtevkom tožeča stranka zahteva ugotovitev terjatve v višini 96.000,00 EUR, kar naj bi predstavljalo njena vlaganja v nepremičnino oziroma povečano vrednost nepremičnin v posledici vlaganj tožeče stranke.

11. Prvostopenjsko sodišče je v 16. in 17. točki obrazložitve matematično prikazalo, zakaj ne držijo trditve tožeče stranke o tem, da je celotno adaptacijo financirala sama. Ugotovilo je namreč, da že seštevek zatrjevanih vlaganj (65.000,00 EUR) in zatrjevana vrednost adaptacije (77.191,00 EUR) pokaže razhajanje v finančnem prispevku tožeče stranke. Poleg tega iz izpovedi strank izhaja, da so bila sredstva iz kreditov pri bankah ter dodatna denarna sredstva staršev tožeče stranke (višine tožeča stranka ni navedla), porabljena za poplačilo kredita V. V. in torej ni šlo za dodatne finančne vložke, pač pa za plačilo preteklih obveznosti. Prvostopenjsko sodišče je še pojasnilo, da je življenjsko nelogično izpoved zaslišanih o tem, da je celotno adaptacijo financirala zgolj tožeča stranka, tožena pa ni finančno prispevala popolnoma ničesar, ocenilo za povsem neverodostojno, s čemer višje sodišče v celoti soglaša. Pritožbena navajanja, kaj vse je adaptacija obsegala, v ničemer ne morejo izpodbiti pravilnih zaključkov izpodbijane sodbe.

12. Pritožnica neutemeljeno izpodbija tudi zaključke prvostopenjskega sodišča glede lastnih prihrankov. Četudi v postopku ni predložila nobenega dokaza o prihranjenih 15.000,00 EUR, je sodišče glede višine v tem delu povsem sledilo njenim trditvam. Ker pa je bila njena izpoved o času nastanka prihrankov nejasna in ni potrjevala niti njenih lastnih trditev, jo je sodišče ocenilo kot neprepričljivo in zaključilo, da ni nobenih dokazov o tem, da ta znesek predstavlja prihranke pred letom 2005, torej pred nastankom izvenzakonske skupnosti. Zaradi tega je znesek upoštevalo kot skupno premoženje pravdnih strank in v posledici dejstva, da pritožnica ni niti zatrjevala niti dokazovala deleža na skupnem premoženju, ki bi bil višji od polovice, tožeči stranki iz tega naslova priznalo 7.500,00 EUR (prim. 59. člen ZZZDR).

13. Pritožbenim navedbam, da je tožeča stranka zatrjevala, da je za adaptacijo prispevala vse svoje lastne prihranke in že dikcija, da gre za "lastne" prihranke kaže na to, da znesek 15.000,00 EUR ne predstavlja skupnega premoženja, ni mogoče slediti. Predvsem zato ne, ker zgolj navedba tožeče stranke o "lastnih" prihrankih sama po sebi ne dokazuje ničesar, še najmanj zatrjevanega posebnega premoženja tožeče stranke. Pritožnica niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi ni zmogla dokaznega bremena o tem, da ta znesek predstavlja prihranke pred letom 2005, upoštevajoč zlasti njeno nejasno izpoved o tem, od kdaj izvirajo ti prihranki. V postopku na prvi stopnji je izpovedovala najprej o 15.000,00 EUR, nato o 20.000,00 EUR, o "dobri" plači (koliko, ni pojasnjeno), potovanjih (kam in v kakšni vrednosti ni pojasnjeno), o tem, da je kdaj kaj zapravila (koliko in kdaj ni pojasnjeno), kar vse potrjuje pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni nobenih dokazov o tem, koliko od navedenega zneska je njeno posebno premoženje in koliko skupno premoženje pravdnih strank.

14. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in materialnopravno pravilno sodbo v I., III. in IV. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

15. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP), dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.