Jedro

Uporabnina v smislu neupravičene pridobitve v vsakem primeru predpostavlja odsotnost pravne podlage (v začetni ali kasnejši fazi), zato je povsem nerazumno, da tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek kumulativno gradi na obeh pravnih podlagah, tj. na neupravičeni pridobitvi in na podjemni pogodbi.

Nesklepčnost se pojavlja v več oblikah, saj so razlogi, zakaj določene pravne posledice ni mogoče doseči, različni: ker zakon za opisani primer ne predvideva nobene pravne posledice; ker predvideva neko drugo pravno posledico od vtoževane; ker predvideva pravno posledico za drugo osebo, in ne toženca ali v korist druge osebe in ne tožnika; nesklepčna pa je lahko tožba oziroma zahtevek tudi zato, ker je premalo natančno, premalo določno opisan. Nesklepčnost je lahko tudi posledica protislovnosti strankinih trditev: posamezne strankine trditve sicer tvorijo sklepčno tožbeno povest, vendar druge trditve iste stranke to posledico negirajo, tako da si trditve v isti ali različnih vlogah kot celota logično ali pravno nasprotujejo ali se medsebojno izključujejo. V tem primeru torej nesklepčnost ni posledica dejstva, da tožbi nekaj manjka, ampak je nekaj „preveč in odveč“.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 25450/2020 z dne 7. 4. 2020 ostane v veljavi, tako da je tožena stranka, FRIZERSKI STUDIO A. s. p., Ulica ..., MŠ: ..., dolžna toženi stranki, B. d. o. o., Ulica ..., MŠ: ... v 8 dneh plačati: - znesek 202,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od dne 13. 11. 2018 dalje do plačila, - znesek 284,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od dne 20. 2. 2020 dalje do plačila in - izvršilne stroške v višini 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od dne 7. 4. 2020 dalje do plačila.“ (I. točka izreka uvodoma navedene sodbe) ter da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti pravdne stroške v znesku 689,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka uvodoma navedene sodbe).

2. Zoper citirano sodbo v celoti je tožeča stranka vložila pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno je tožeča stranka predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V vsakem primeru je predlagala, da pritožbeno sodišče odloči, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati stroške pritožbe v roku 15 dni in pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Stroške pritožbenega postopka je specificirala v stroškovniku na sami vlogi.

3. Na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče v celoti zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi, tožeči stranki pa naloži v plačilo nadaljnje pravdne stroške tožene stranke za odgovor na pritožbo v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne dalje do plačila in pod izvršbo. Stroške odgovora na pritožbo je specificirala v stroškovniku na sami vlogi.

4. Obravnavani spor je gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). O pritožbi je zato na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V pritožbenem postopku v gospodarskem sporu majhne vrednosti, kakršen je tudi obravnavani, je pritožbeno sodišče vezano na dejstveni substrat zadeve, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. V skladu s prvim odstavkom 458. člena ZPP je namreč sodbo in sklep, s katerim je končan postopek v sporih majhne vrednosti, mogoče izpodbijati zgolj zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Slednji pritožbeni razlog v postopkih v sporu majhne vrednosti ni dovoljen.

7. Ko tožeča stranka v pritožbi navaja, da je bilo v postopku nesporno, da je tožeča stranka oziroma zanjo C. C. zasnovala logotip, ki je nesporno avtorsko delo, in da je z njegovim zaslišanjem dokazala, da je nasprotovala uporabi logotipa na vratih frizerskega salona, ki je bila daljša kot 10 dni (saj je C. C. izpovedal, da je bilo med tožečo stranko in toženo stranko dogovorjeno, da se logotip brezplačno uporablja na vratih samo 10 dni, tožena stranka pa ga je uporabljala tudi po tem in ga je uporabljala še na dan dopolnitve tožbe in na dan naroka glavne obravnave) pritožbenemu sodišču ponuja kritiko dokazne ocene sodišča prve stopnje. Tovrstne pritožbene navedbe so skladno z obrazložitvijo iz prejšnje točke neupoštevne. Z navajanjem, da je dokazano, da je nasprotovala uporabi, ne more ovreči ugotovitve prvostopenjskega sodišča1, da temu ni tako in omajati njegovega zaključka, da je tožeča stranka privolila v uporabo.

8. Tožeča stranka v nadaljevanju delno povzema svoje trditve iz postopka pred sodiščem prve stopnje. Tako navaja, da je bila tožena stranka z uporabo logotipa, ki ga je naročila in bila z njim zadovoljna, neupravičeno obogatena, saj ga je uporabljala ne da bi avtorju kaj plačala. Tožena stranka avtorju niti logotipa niti njegove uporabe ni plačala, zato je bila neupravičeno obogatena, tožeča stranka kot avtor pa prikrajšana. Logotip je tožena stranka uporabljala na vratih frizerskega salona, zanj pa tožeči stranki ni plačala dogovorjene cene. Če bi ceno plačala, bi logotip lahko trajno uporabljala. Ker tožeči stranki ni plačala storitve, je bila za dogovorjeni znesek 300,00 EUR, povečano za 22 % DDV, tožeča stranka nedvomno prikrajšana, tožena stranka pa za isti znesek obogatena. Po zatrjevanju tožeče stranke v pritožbi, bi zato najmanj za ta znesek sodišče prve stopnje moralo zahtevku ugoditi. V tem delu je po navedbah iz pritožbe sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo zmotno in nepopolno, prav tako pa obstaja nasprotje med obrazložitvijo sodbe in listinami v spisu, zaradi česar je podan pritožbeni razlog po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da o kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni mogoče govoriti.2 Glede omenjene kršitve je Vrhovno sodišče RS3 že večkrat pojasnilo, da gre za navedeno kršitev (le) v primeru tehničnih napak pri prenosu vsebine listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov v razloge sodbe; ko se sodišče torej še ni vrednostno opredelilo do povzetega dokaza. Ker tožeča stranka v pritožbi niti ne konkretizira, kateri podatek in iz katerega listinskega dokaznega gradiva, zapisnika ali prepisa naj sodišče prve stopnje ne bi pravilno povzelo v razloge sodbe, zatrjevana kršitev ni podana, saj zatrjevanega nasprotja med razlogi sodbe in listinami v spisu, ni mogoče ugotoviti.

10. Se pa nasprotje, ki je bistveno z vidika odločitve v obravnavani zadevi, po presoji pritožbenega sodišča (upoštevaje tudi zapisano v 8. točki te obrazložitve) kaže v navedbah same tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno povzelo tožničino trditveno podlago, v kateri je kot pravno relevantne okoliščine obravnavanega primera ponudila sledeče: - da sta pravdni stranki sklenili podjemno pogodbo, skladno s katero se je tožeča stranka zavezala za toženo stranko in D. D. s. p. izdelati logotip za FRIZERSKI STUDIO A., tožena stranka in D. D. s. p. pa sta se zavezali za storitve tožeče stranke plačati vsaka najmanj 300,00 EUR + 22 % DDV; - da je bila tožena stranka z uporabo logotipa na vratih studia in s prejemom logotipa v vektorski obliki nedvomno okoriščena, tožeča stranka pa prikrajšana; - da je po prvem računu tožeča stranka toženi stranki zaračunala zasnovo logotipa ter uporabnino za vizualno oglaševanje za 322 dni po ceni 1 EUR/dan, in sicer polovico zneska (drugo polovico pa D. D. s. p.), kar znaša 166,00 EUR, povečano za 22 % pa 202,52 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, po drugem računu pa znesek 284,87 EUR za obdobje 467 dni; in - da je bil predlog za izvršbo vložen na podlagi verodostojnih listin, tj. zgoraj navedenih računov.

11. Prvostopenjsko sodišče je (po tem, ko je predstavilo relevantno materialno pravo) pravilno pojasnilo, da uporabnina v smislu neupravičene pridobitve v vsakem primeru predpostavlja odsotnost pravne podlage (v začetni ali kasnejši fazi) in da je zato povsem nerazumno, da tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek kumulativno gradi na obeh pravnih podlagah, tj. na neupravičeni pridobitvi in na podjemni pogodbi. Tudi po ugotovitvah pritožbenega sodišča je namreč tožeča stranka po eni strani zatrjevala obstoj podjemne pogodbe, skladno s katero se je zavezala za toženo stranko in D. D. s. p. izdelati logotip za FRIZERSKI STUDIO A., tožena stranka in D. D. s. p. pa sta se zavezali za storitve tožeče stranke plačati vsaka najmanj 300,00 EUR + 22 % DDV (torej ne za uporabnino - tožeča stranka torej uporabnine ni vtoževala na podlagi pogodbe), po drugi strani pa zahtevala plačilo uporabnine iz naslova neupravičene pridobitve, ne pa plačila za storitev (ni torej zahtevala neposredne posledice, ki bi izhajala iz domnevno sklenjene podjemne pogodbe). Obstoj podjemne pogodbe (619. člen OZ) in uporabnine v smislu neupravičene pridobitve (198. člen OZ) se izključujeta, kot je pravilno navedlo tudi sodišče prve stopnje. Tožeča stranka ne more trditi, da je na podlagi podjemne pogodbe izdelala zasnovo logotipa, za katero je bila tožena stranka dolžna plačati določeno ceno 300,00 EUR, nato pa v isti sapi zaradi okoriščenja z logotipom zahtevati plačilo uporabnine (pri čemer smiselno vztraja tudi v obravnavani pritožbi, ko trdi, da je z uporabo logotipa neupravičeno obogatena, ker ga je uporabljala, pa avtorju ni plačala dogovorjene cene 300,00 EUR). Opustitev plačila po zatrjevano sklenjeni pogodbi se namreč ne more transformirati v uporabnino iz naslova neupravičene obogatitve.

12. Takšna trditvena podlaga tožeče stranke je namreč nesklepčna. Nesklepčnost se pojavlja v več oblikah, saj so razlogi, zakaj določene pravne posledice ni mogoče doseči, različni: ker zakon za opisani primer ne predvideva nobene pravne posledice; ker predvideva neko drugo pravno posledico od vtoževane; ker predvideva pravno posledico za drugo osebo, in ne toženca ali v korist druge osebe in ne tožnika; nesklepčna pa je lahko tožba oziroma zahtevek tudi zato, ker je premalo natančno, premalo določno opisan. Nesklepčnost je lahko tudi posledica protislovnosti strankinih trditev: posamezne strankine trditve sicer tvorijo sklepčno tožbeno povest, vendar druge trditve iste stranke to posledico negirajo, tako da si trditve v isti ali različnih vlogah kot celota logično ali pravno nasprotujejo ali se medsebojno izključujejo. V tem primeru torej nesklepčnost ni posledica dejstva, da tožbi nekaj manjka, ampak je nekaj „preveč in odveč“.4 Prav taka situacija je podana tudi v obravnavanem primeru. Na podlagi nasprotujočih si trditev tožeče stranke same sodišče prve stopnje torej ni imelo podlage, da bi ugodilo tožbenemu zahtevku. Odločitev, ki izhaja iz izpodbijane sodbe, je po stališču pritožbenega sodišča pravilna že iz tega razloga, trditve tožeče stranke iz pritožbe pa so še vedno nesklepčne in zato neutemeljene. Enako temu so tudi pritožbene trditve, da če sodišče prve stopnje ni našlo druge pravne podlage, bi lahko tožeči stranki (ker vse okoliščine obravnavanega življenjskega primera odkazujejo na to), v plačilo prisodilo nadomestilo za kršitev avtorske pravice in še civilno kazen zaradi nezakonite uporabe materialnega prava. Ker tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje trditev v tej smeri sploh ni podala, za presojo zahtevka skozi prizmo omenjenih institutov sodišče prve stopnje ni imelo razloga.5

13. Tožeča stranka neutemeljeno tudi opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugoditi najmanj za znesek 300,00 EUR. Tožeča stranka je namreč zahtevala plačilo po računih št. 1/18 z dne 5. 11. 2018 v višini 202,52 EUR in št. 2/20 z dne 12. 2. 2020 v višini 284,87 EUR za zasnovo logotipa ter uporabnino za vizualno oglaševanje, pri tem pa izrecno navedla, da je ceno izračunala glede na obdobje uporabe 322 dni po ceni 1 EUR/dan, in sicer polovico zneska (drugo polovico pa D. D. s. p.), kar znaša 166,00 EUR, povečano za 22 % pa 202,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, po drugem računu pa znesek 284,87 EUR za obdobje 467 dni. Do sklepa, da se v navedenih zneskih „skriva“ cena za opravljeno storitev, prvostopenjsko sodišče tako po presoji pritožbenega sodišča pravilno nikakor ni moglo priti.

14. Sodišče prve stopnje je upoštevaje tožničino trditveno podlago pravilno ocenilo, da bi bilo mogoče utemeljenost zahtevka na plačilo presojati kvečjemu z vidika uporabnine v smislu neupravičene pridobitve. Ker tožeča stranka (kljub opozorilu tožene stranke) zahtevi po sklepčnosti zahtevka ni zadostila niti v smislu navedenega instituta, saj ni podala konkretiziranih navedb glede prikrajšanja, še posebej pa ne glede obogatitve (in je še v zadnji upoštevni pripravljalni vlogi trdila, da je bila cena za izdelavo osnutkov logotipov določena in dogovorjena; list. št. 42), pa zahtevku ni bilo mogoče ugoditi niti na podlagi 198. člena OZ6. Tožeča stranka namreč ni konkretno pojasnila, v čem je bila obogatitev tožene stranke na račun zasnovanega logotipa. Tako npr. ni navedla, da je za uporabo _tujega logotipa_ v primerljivih primerih potrebno plačati 1 EUR/dan in da je bila tožena stranka v vtoževanem obdobju obogatena vsaj za plačilo te. Obogatitve ni mogoče utemeljiti na način, na katerega tožeča stranka (sicer prepozno) opozarja v pritožbi, tj. da če bi tožena stranka dogovorjeno ceno za logotip plačala, bi lahko logotip trajno uporabljala, ker pa tega ni storila in tožeči stranki ni plačala storitve, je bila za dogovorjeni znesek 300,00 EUR, povečano za 22 % DDV, tožena stranka obogatena, tožeča stranka pa za ta isti znesek nedvomno prikrajšana.

15. Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožeče stranke, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP v zvezi s 442. členom ZPP), potem ko je ta uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče odgovorilo zgolj na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako krije tožena stranka sama stroške odgovora na pritožbo, saj jih pritožbeno sodišče ni ocenilo kot potrebne (155. člen ZPP).

1 Ki se je sicer kljub oceni, da tožeča stranka ni podala konkretiziranih navedb glede prikrajšanja sploh pa obogatitve, opredelilo do trditev o 10-dnevni uporabi oziroma nasprotovanju le-tej. 2 Navedena bistvena kršitev določb pravdnega postopka je vselej podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. 3 Npr. sodba VSRS II Ips 54/2018 z dne 25. 4. 2019, sodba in sklep VSRS II Ips 3/2019 z dne 5. 12. 2019. 4 Prim. M. Voglar: Vprašanja sklepčnosti v praksi sodišč prve stopnje, Pravosodni bilten 2/2016, str. 45. 5 Pri tem je vloga, ki jo je C. C. na sodišče posredoval dne 8. 10. 2021 (r. 24) vsekakor prepozna, saj je vložena na sodišče po končani glavni obravnavi. 6 In v tem smislu aktivirati izvedenca za grafično oblikovanje, ki bi lahko izračunal zatrjevano višino uporabnine.