Up-346/97

30. 1. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. na seji senata dne 30. januarja 2001

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča, št. II Ips 602/97 z dne 19. 3. 1998, sodbo Višjega sodišča v Kopru, št. Cp 836/97 z dne 26. 9. 1997 in sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. P 384/97 z dne 15. 9. 1997 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnik je potem, ko so v Primorskih novicah objavili njegovo izjavo, ki jo je dal novinarki, a skrajšano, zahteval od uredništva, da na primeren način objavi daljše, celotno besedilo te izjave. Ker mu uredništvo ni ugodilo, je to zahteval s tožbo, sklicujoč se na pravico iz 39. člena Ustave (svoboda izražanja), na pravico do popravka in odgovora (40. člen Ustave in 9. člen Zakona o javnih glasilih, Uradni list RS, št. 18/94, v nadaljevanju ZJG). V pravdi ni uspel: sodišča so ugotovila, da ne gre za odgovor na objavljeno informacijo niti za popravek objavljene informacije, a tudi tožnikova pravica ali pravno varovan interes ni prizadet; ustavne svoboščine iz 39. člena Ustave pa da ni mogoče iztoževati od časopisa.

2.Pritožnik meni, da mu je z zavrnilnimi sodbami kršena svoboščina iz prvega odstavka 39. člena Ustave in pravica do odgovora na objavljeno informacijo iz 40. člena Ustave. Ponavlja stališča, s katerimi v pravdi ni imel uspeha. Ustavnemu sodišču predlaga predvsem spremembo sodbe njemu v prid, podrejeno pa razveljavitev vseh treh izpodbijanih sodb.

3.Ustavno pravico do popravka in do odgovora (40. člen Ustave) varuje naš pravni red predvsem tako, da ima vsakdo, ki meni, da je zaradi odklonilnega ravnanja uredništva javnega glasila v tej pravici prizadet ali zanjo prikrajšan, pravico v pravdi zoper odgovornega urednika zahtevati objavo (14. člen ZJG). Te zaščite se je pritožnik poslužil in je je bil s sodbami vseh treh stopenj tudi deležen. Ustavno sodišče ni še ena - torej četrta - instanca rednega sojenja in se praviloma ne more spuščati v ocenjevanje, ali so sodišča pri sojenju prav uporabila materialno pravo. Ker pa gre v pravdi zaradi (ne)objave popravka ali odgovora na informacijo neposredno za varstvo človekove pravice, tako da je prav uveljavitev pravice vsebina zahtevka, bi se Ustavno sodišče tokrat smelo in moralo spustiti v obravnavo izpodbijane sodbe in ugotavljati, ali ni bilo v njej materialno pravo uporabljeno tako, da je bila človekova pravica iz 40. člena Ustave zožena in zato kršena. Za tako omejitev bi se lahko izkazala pravna razlaga v sodbi Vrhovnega sodišča, da ustavodajalec tudi pravico do objave odgovora na informacijo (torej ne le pravico do popravka) veže na pogoj, da je bila kršena posameznikova pravica ali interes. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-20/93 z dne 19. 6. 1997, OdlUs VI, 181, zavzelo in obrazložilo glede tega drugačno stališče. Vendar v obravnavanem primeru omenjena morebitna razlika v razumevanju ustavne določbe pritožniku ni mogla škodovati: sodišča so namreč zavzela stališče, da ustavni pritožnik nima pravice zahtevati popravka objavljenega besedila v obliki dopolnitve njegove jasne izjave, ker le-ta z objavo skrajšanega besedila ni bila popačena. Po taki ugotovitvi dejanskega stanu sodišča niso mogla pritožniku kršiti pravice iz 40. člena Ustave s tem, da so njegov zahtevek zavrnila.

4.Tudi za kršitev svoboščine iz 39. člena Ustave očitno ne gre. Te svoboščine namreč ni mogoče razumeti kot zavezo slehernega javnega glasila, da državljanu objavi sleherno pisanje, naj bo na svoj ali na njegov račun.

5.Ustavne pritožbe ni bilo mogoče sprejeti, ker zatrjevane kršitve človekove pravice in temeljne svoboščine v obravnavanem primeru očitno ni.

6.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 ZUstS) v sestavi: predsednik dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata:

dr. Lojze Ude