Jedro

Plače diplomatov in drugih oseb pri spremljajočih delih v tujini so določene s posebno uredbo vlade, v kateri so upoštevaje delovne pogoje pri opravljanju dela v predstavništvih v tujini taksativno določena nadomestila, ki osebju na delu v tujini, pripadajo. Ker nadomestilo za prehrano v uredbi ni urejeno, tožnikov tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.

Ker je v zunanji službi opravljanje dela preko polnega delovnega časa upoštevano pri določitvi dodatnega količnika za določitev plače, tudi tožbeni zahtevek za plačilo zatrjevanega dela preko polnega delovnega časa v tujini ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo dodatka za delo v posebnih pogojih – delo preko polnega delovnega časa za obdobje od julija 2002 do vključno avgusta 2006 (I./1. točka). V nadaljevanju je zavrnilo zahtevek za plačilo regresa za prehrano za čas od meseca julija 2002 do vključno meseca avgusta 2006 (I./2. točka). Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v skupnem znesku 3.160,21 EUR, v roku osem dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo (2. točka).

Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer tožnik zahteva povračilo stroškov postopka vključno s pritožbenimi stroški, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je tožnik opravljal dela in naloge na Veleposlaništvu Republike Slovenije v ... Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na 3. odstavek 47. člena Zakona o zunanjih zadevah, na podlagi katerega je delo preko polnega delovnega časa upoštevano pri določitvi plače kot tudi na 19. člen Uredbe o plačah, nadomestilih in drugih prejemkih osebja v predstavništvih Republike Slovenije v tujini iz leta 1992. Sodišče navaja, da so priče zaslišane v postopku kot tudi tožnik izjavili, da je bilo delo potrebno opraviti, pri čemer čas, ki je bil potreben, ni bil pomemben. Veleposlanika, ki sta bila zaslišana v postopku, sta sicer res izjavila, da nadurnega dela nista odrejala, vendar pa sta izjavila, da sta morala biti sama ter osebje veleposlaništva na razpolago 24-ur dnevno. Iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da se tožnik ne organizira delovni proces sam. Tožnik je moral biti prisoten na veleposlaništvu ob odpiranju, kot tudi pri zaklepanju prostorov, saj je moral najprej deaktivirati alarmni sistem, zvečer pa prostore varnostno pregledati in ponovno aktivirati varnostni sistem. Opravljati je moral tudi prevoze veleposlanika. Iz pogodbe o zaposlitvi pa ne izhaja, da je nadurno delo že upoštevano pri vrednotenju plače tožnika. Glede uporabe materialnega prava tožnik navaja, da je ZZZ-1 začel veljati v letu 2001. Na podlagi prehodnih določb, se uredba o plačah, nadomestil in drugih prejemkih osebja v predstavništvih Republike Slovenije v republiki iz leta 1992 uporablja do sprejema uredbe, s katero Vlada določi plače, dodatke in druge prejemke zaposlenih v veleposlaništvih. Vlada je dne 12. 6. 2003 sprejela uredbo o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencih za delo v tujini, ki je bila objavljena v Ur. l. RS, št. 58/2003, kasneje pa še dvakrat spremenjena. Tako je bil izpolnjen pogoj, ki ga določa 94. člen ZZZ-1. Nova Uredba o plačah iz leta 2003 in 2008 določa enak način določanja osnovne plače kot uredba iz leta 1992, hkrati pa določa poseben dodatek za delo v posebnih pogojih, takega dodatka pa Uredba iz leta 1992 ni določala. Tako ni dopustno razlagati, da delo preko polnega delovnega časa nima nobenih omejitev. Tako bi moralo sodišče ugotavljati v okviru dopuščenega nadurnega dela – torej 180 ur letno. Iz ZRPJZ izhaja, da je za dela in naloge, na katerih se zahteva V. stopnja izobrazbe, oziroma, ki so razvrščena v V. tarifni razrede, določen količnik 2,20, pri čemer je do dodatkov v Republiki Sloveniji upravičen delavec. V zvezi z regresom za prehrano velja enako. Regres za prehrano v skladu z določbo 130. člena ZDR ne predstavlja nadomestila, temveč povračilo materialnega stroška v zvezi z delom. Tako je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče je tudi napačno odločilo o teku zakonitih zamudnih obresti, saj le-te od stroškov tečejo šele po poteku paricijskega roka, ki začne teči šele s pravnomočnostjo sodbe. Prav tako tožnik višine prisojenih stroškov ne more preveriti, saj sodišče v sodbi ne navaja, za katera opravila in v kakšni višini je priznalo stroške toženi stranki. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika in navaja, da je tožnik opravljal dela in naloge na Veleposlaništvu Republike Slovenije ... Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Ur. l. RS 58/2003, 71/2003) v prehodni določbi 38. člena določa, da se začne uporabljati s prvim obračunavanjem plač v skladu z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju, ter v 37. členu, da z dnem uporabe te uredbe preneha veljati Uredba o plačah, nadomestilih in drugih prejemkih osebja v predstavništvih Republike Slovenije v tujini iz leta 1992. Iz navedenega sledi, da seje do prvega obračunavanja plač za posamezne javne uslužbence (avgust 2008) v skladu z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju uporabljala Uredba iz leta 1992. V vmesnem času so bile sprejete tudi spremembe Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delov v tujini (Ur. l. RS št. 71/2004), s katero je bila spremenjena prehodna določba 38. člena. Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delov v tujini (Ur. l. RS št. 58/2003 in 71/2004), se v času ko je tožnik opravljal delo pri toženi stranki ni uporabljala. Navedena uredba se nikoli ni začela uporabljati, saj je bila še pred prvim obračunom plač v skladu z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju sprejeta nova Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delov v tujini (Ur. l. RS št. 69/2008). Zakon o zunanjih zadevah (Ur. l. RS št. 113/2003 ZZZ-1-UPB1) v drugem odstavku določa, da glede pravic in obveznosti v Ministrstvu za ... veljajo določbe Zakona o javnih uslužbencih, če ta zakon ali na njegovi podlagi sprejeti predpisi ne določajo drugače. ZZZ in Uredba kot specialna predpisa celovito urejata plače in prejemke zaposlenih na predstavništvih Republike Slovenije v tujini. V primeru tožnika je njegova (t.i. devizna) plača za mesec september 2002 na delovnem mestu v Veleposlaništvu Republike Slovenije v ... znašala 1.950,38 EUR neto (poleg tega mu je bil odobren limit za stroške nastanitve v višini 1.185,23 EUR), medtem ko je zadnja plača tožnika pred odhodom v tujino, na podlagi katere je tožena stranka plačevala prispevke znašala 979,20 EUR. Tožnik je imel v skladu s splošnimi predpisi pravico do vrnitve na delo v Ministrstvo za ..., zato v „službenem razmerju“ gotovo ni vztrajal zaradi bojazni pred izgubo zaposlitve. Tožnik je prejemal tako približno trikrat višjo plačo kot zaposleni na podobnih delovnih mestih v domovini. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana vsebinsko zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, v vsebini listin ali v zapisniku o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni in ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delo v diplomatsko-konzularnih predstavništvih Republike Slovenije v tujini in sicer kot varnostnik v Veleposlaništvu Republike Slovenije v ... Tožniku je bila določena devizna plača na podlagi 3. člena pogodbe v skladu z Uredbo o plačah, nadomestilih in drugih prejemkih osebja v predstavništvih Republike Slovenije v tujini. Tožnik je podal zahtevo za plačilo nadur in plačilo regresa za letni dopust pri toženi stranki in v nadaljevanju podal pritožbo pri Komisiji za pritožbe iz delovnega razmerja, ki je zavrnila tožnikovo zahtevo in potrdila odločitev organa prve stopnje. Kot določa 1. člen pogodbe o sklenitvi delovnega razmerja za določen čas štirih let z dne 1. 7. 2002 je tožnik sklenil delovno razmerje za čas od 2. 7. 2002 do 1. 7. 2006, pri čemer 2. člen pogodbe določa, da ima uslužbenec enake pravice in obveznosti iz delovnega razmerja na podlagi zakona, sklepov vlade in internih aktov kot ostali pogodbeni uslužbenci. Pogodba v 3. členu določa, da se tožniku določi devizna plača v skladu z Uredbo o plačah, nadomestilih in drugih prejemkih osebja v predstavništvih Republiki Sloveniji v tujini (Ur. l. RS, št. 60/92 s spremembami in dopolnitvami) v višini 20,20 koeficienta za določitev osnovne plače, pri čemer se tožena stranka zavezuje, da bo tožniku v skladu s 4. členom Uredbe plačevala prispevke in dajatve iz delovnega razmerja na podlagi koeficjenta plače 5,8187 (3,25 - koeficjent delovnega mesta, dodatki - 2,1462, minulo delo - 0,4225).

Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Ur. l. RS, št. 58/2003), ki je razveljavila Uredbo o plačah, nadomestilih in drugih prejemkih osebja v predstavništvu (Ur. l. RS, št. 60/92, 42/93, 6/94, 62/96, 29/99, 39/99, 42/2000 in 45/2001), je v 38. členu določila, da se začne uporabljati z dnem začetka uporabe Zakona o sistemu plač v javnem sektorju oziroma po njegovi spremembi te uredbe (Ur. l. RS, št. 71/2004) s prvim obračunom plač v skladu z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju, tako da se je uporabljala Uredba iz leta 1992, ta uredba pa nadomestila za prehrano med delom ni predvidevala, zato ga tožena stranka vsem uslužbencem napotenim na delo v predstavništva Republike Slovenije v tujini ni izplačevala. Ugotoviti je, da je bila z Uredbo o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Ur. l. RS, št. 71/2004) spremenjena določba 38. člena Uredbe, tako da se prejšnja Uredba nikoli ni pričela uporabljati, saj je bila še pred prvim obračunom plač spremenila in je bila sprejeta nova Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Ur. l. RS št. 69/2008).

Stari Zakon o zunanjih zadevah (ZZZ - Ur. l. RS št. 1-12/1991) je v 10. členu določal, da so določbe tega zakona specialne narave v odnosu do zakonov in drugih predpisov v državni upravi, pri čemer je plače, potne in druge stroške ter dodatke urejal 56. in 57. člen, Uredba pa je določala način določanja plač, nadomestil in drugih prejemkov osebja diplomatsko - konzularnih predstavništev in kulturno informacijskih centrov Republike Slovenije v tujini.

Poudariti je, da Zakona o zunanjih zadevah (ZZZ-1-UPB1 - Ur. l. RS št. 113/2003) v 33. členu določa, da glede pravic in obveznosti zaposlenih v Ministrstvu za ... veljajo določbe ZJU, če ta zakon ali na njegovi podlagi sprejeti predpisi ne določajo drugače. ZZZ-1 v 44. členu določa, da plače, dodatke in druge prejemke zaposlenih v Ministrstvu za ... določi vlada na predlog ministra ter se pri tem upošteva delovne pogoje pri opravljanju del v predstavništvih v tujini. Tako je bila na podlagi 3. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju sprejeta Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delov v tujini (Ur. l. RS št. 58/2003, 71/2004). Tako sta ZZZ-1 in Uredba specialna predpisa, ki posebej urejata pravice in obveznosti iz delovnega razmerja diplomatov kot tudi oseb pri spremljajočih delih v tujini. Uredba tako taksativno določa nadomestila, ki pripadajo osebju na delu v tujini, tako Uredba od leta 1992 do 2008 ni določala nadomestila za prehrano, ki se tudi ni izplačevalo nobenemu diplomatu ali zaposlenemu v tujini.

ZZZ-1 v 47. členu ureja delo preko polnega delovnega časa in določa, da je v zunanji službi opravljanje dela preko polnega delovnega časa upoštevano pri določitvi plače, pri čemer pa je glede na podane pritožbene ugovore o tem, da je potrebno ločevati med seboj diplomate in ostale zaposlene v tujini potrebno še pojasniti, da 34. člen ZZZ-1 določa, da je tudi diplomat javni uslužbenec, ki je v delovnem razmerju z Ministrstvom za ... in opravlja javne naloge na področju zunanjih zadev. ZZZ-1 v členih od 44 do 53 urejajo posebne pravice in obveznosti diplomatov, kar se smiselno uporablja tudi za delavce v spremljajočih službah v zunanji službi. Tako 47. člen ZZZ-1 določa, da so diplomati (velja tudi za spremljajoče službe) dolžni tudi brez naloga nadrejenega neodložljive naloge opraviti preko polnega delovnega časa, v soboto, nedeljo, državnih praznikih ali na drug z zakonom določen dela prosti dan. Te naloge so posebej nudenje konzularne zaščite državljanom Republike Slovenije, če bi odlašanje imelo resne posledice ter pridobitev in posredovanje iz službenih razlogov nujno potrebnih informacij. Tretji odstavek 47. člena ZZZ-1 ob tem določa, da je v zunanji službi opravljanje dela preko polnega delovnega časa upoštevano pri določitvi dodatnega količnika pri določitvi plače, kar sicer v postopku niti ni bilo sporno. Tako tožniku plačilo za zatrjevano delo preko polnega delovnega časa v tujini ne pripada.

ZJU v 3. odstavku 16. člena določa, da delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Ker uredba, ki sicer taksativno našteva vrsto nadomestil nadomestila za prehrano ne predvideva, tožniku tudi po oceni pritožbenega sodišča le-to ne pripada. ZJU namreč v 16. členu določa, da delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva.

Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo stroške postopka upoštevaje pri tem določila 154. in 155. člena ZPP, ki določajo, da mora stranka v postopku, ki ne uspe nasprotni stranki povrniti stroške postopka in sicer tiste, ki so bili za pravdo nujno potrebni. Ni mogoče slediti tudi pritožbenemu ugovoru, da zakonite zamudne obresti tečejo šele s pravnomočnostjo sodbe, kar je po razumevanju tožene stranke potek paricijskega roka. Paricijski rok je rok za prostovoljno izpolnitev, v katerem lahko stranka v postopku prostovoljno izpolni svojo obveznost, ne da bi bila pri tem zavezana k plačilu zakonskih zamudnih obresti, ki pričnejo teči šele po izteku tega roka, ne pa s pravnomočnostjo odločitve.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.