Jedro

V skladu z 2. odstavkom 395. člena ZPP lahko sodišče med drugim tudi zaradi okoliščine iz 10. točke 394. člena ZPP dovoli obnovo le, če stranka te okoliščine brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Glede na tožnikov tožbeni zahtevek (s katerim je tožnik uveljavljal nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) bi morala tožena stranka vedeti, da okoliščine o morebitni zaposlitvi tožnika po dnevu, ko mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo zaradi sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, predstavljajo odločilno dejstvo in da bi lahko tožena stranka ob ustrezni skrbnosti bodisi sama opravila poizvedbe o zaposlitvi tožnika pri pristojnih institucijah oziroma organih, bodisi predlagala sodišču prve stopnje, da te poizvedbe opravi. Ker tega zaradi premajhne skrbnosti ni storila, je na njej krivda, da te okoliščine ni uveljavljala pravočasno, torej še preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodbo. Zato je sodišče prve stopnje njen predlog za obnovo postopka utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za obnovo postopka.

2. Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli obnovo postopka, oziroma podredno, da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da bi bilo od tožene stranke neživljenjsko pričakovati, da bi vsak mesec na ZPIZ-u oziroma ZZZS-u preverjala, ali je tožnik zaposlen in na kakšni podlagi. Tožena stranka je verjela izpovedbi tožnika, da so ga do ponovne zaposlitve na A. preživljali starši. Glede na to, da je tožnik sam izpovedal, kdaj se je zaposlil na A., ni bilo pričakovati, da bi drugo, predhodno zaposlitev zamolčal. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicuje tudi na sodbo (pravilno: sklep) VDSS opr. št. Pdp 44/2013 predvsem v zvezi s prevalitvijo dokaznega bremena, ki je praviloma na tožeči stranki, na toženo stranko kot delodajalca. Tožena stranka meni, da je ta prevalitev v konkretnem primeru pojmovana preširoko, tudi upoštevaje 84. člen ZDR-1 in 9. člen Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca. Ta prevalitev dokaznega bremena se nanaša na ugotavljanje zakonitosti razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne pa na celoten procesni položaj strank v predmetnem delovnopravnem sporu (torej tudi glede okoliščin, ki niso v sferi odpovednih razlogov, temveč so povezane z načinom zagotovitve restitucije v posledici ugotovljene nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi). Dejansko stanje v zvezi s tožnikovo zaposlitvijo ni bilo zadosti razčiščeno, vendar ne iz razlogov na strani tožene stranke. Dokazno breme za dajatveni zahtevek je bilo na tožniku in ne na toženi stranki, ki pa glede stanja svoje zaposlitve ni predložil vseh dokazov oziroma je dejstvo zaposlitve zamolčal. Zamolčanje tega dejstva je pripeljalo do sodne odločbe, ki ni izvršljiva. Tudi sodišče je imelo, enako kot tožena stranka, možnost vpogleda v predhodno izpostavljene evidence (ZPIZ, ZZZS, davčni organi …), vendar tega ni storilo iz istega razloga kot tožena stranka, saj je glede dejstva zaposlitve sledilo izpovedbi tožnika. Takšno neraziskano dejstvo pa ne more biti podvrženo načelu obrnjenega dokaznega bremena, saj se obrnjeno dokazno breme nanaša zgolj na ugotavljanje obstoja resnega razloga za prenehanje delovnega razmerja, ne pa na ugotavljanje okoliščin, ki so nastale po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V zvezi z obrazložitvijo sklepa VDSS opr. št. Pdp 44/2013 tožena stranka navaja, da je prav pri realizaciji sodbe prišlo do ugotovitve, da je ta sodba neizvršljiva.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje ni obremenjen z nobeno od kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Ker tožena stranka zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka v pritožbi ni konkretizirala, se pritožbeno sodišče do utemeljenosti tega njenega pritožbenega očitka niti ni moglo opredeliti.

7. Iz predloga tožene stranke za obnovo postopka izhaja, da je ta podan po 10. točki 394. člena ZPP. Tožena stranka je zaradi izvrševanja delno pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 1012/2012 z dne 10. 3. 2013 vložila zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca (tožnika) za obdobje od 16. 6. 2012 do 1. 9. 2013 (zaradi prijave tožnika za navedeno obdobje v socialna zavarovanja). Ta njena zahteva je bila s strani ZPIZ z odločbo zavrnjena z obrazložitvijo, da je bil tožnik v obdobju od 16. 6. 2012 do 1. 9. 2013 vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova delovnega razmerja pri drugem delodajalcu. To odločbo je tožena stranka prejela 5. 2. 2015, zato naj bi tožnikova zaposlitev pri drugem delodajalcu predstavljala novo dejstvo, s katerim niti sodišče niti tožena stranka tekom sodnega postopka nista bila seznanjena, tožnik pa jo je namenoma zamolčal (saj je med drugim tudi izpovedal, da se je v tem času preživljal s pomočjo prihrankov in svojih staršev).

8. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je dejstvo, ki ga je tožena stranka uveljavljala v predlogu za obnovo postopka, novo dejstvo v smislu 10. točke 394. člena ZPP. Sodišče prve stopnje pa je predlog tožene stranke za obnovo postopka kljub temu zavrnilo, ker je ugotovilo, da za dovolitev obnove ni bil izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 395. člena ZPP. Po citirani določbi lahko sodišče med drugim tudi zaradi okoliščine iz 10. točke 394. člena ZPP dovoli obnovo le, če stranka te okoliščine brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo.

9. Pritožbeno sodišče soglaša z zgornjimi ugotovitvami sodišča prve stopnje. Glede na tožnikov tožbeni zahtevek bi morala tožena stranka vedeti, da okoliščine o morebitni zaposlitvi tožnika po 16. 6. 2012 (ko mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo zaradi sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) predstavljajo odločilno dejstvo in da bi lahko tožena stranka ob ustrezni skrbnosti bodisi sama opravila poizvedbe o zaposlitvi tožnika po 16. 6. 2012 pri pristojnih institucijah oziroma organih, bodisi predlagala sodišču prve stopnje, da te poizvedbe opravi. Ker tega zaradi premajhne skrbnosti ni storila, je na njej krivda, da te okoliščine ni uveljavljala pravočasno, torej še preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodbo. Iz tega razloga je bil njen predlog za obnovo postopka tudi po stališču pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnjen.

10. Tožena stranka sicer v pritožbi navaja, da je verjela tožnikovi izpovedbi, da so ga v spornem obdobju preživljali starši. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik to izpovedal na naroku za glavno obravnavo 10. 3. 2014. Z ozirom na to, da je tožnik v tej svoji izpovedbi opisal svoje trenutno zaposlitveno stanje, svoje aktivnosti glede poskusov zaposlitve pri drugih delodajalcih, da je izpovedal, da se je do zaposlitve pri A. preživljal s pomočjo prihrankov in svojih staršev, da je bil po prejemu odpovedi dvakrat operiran zaradi raka (v avgustu in novembru), da je po operaciji ležal doma, da ni mogel več delati in da je ostal brez denarja, pri čemer iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo ne izhaja, da bi izpovedal, da v tem času ni bil nikjer zaposlen (iz tega zapisnika ni razvidno, da bi mu bilo takšno vprašanje zastavljeno), po zaključku pritožbenega sodišča tudi ta del tožnikove izpovedbe (na katerega se sklicuje tožena stranka v pritožbi) ne vpliva na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila v zvezi z ugotavljanjem dejstva tožnikove zaposlitve v obdobju od 16. 6. 2012 do 1. 9. 2013 tožena stranka premalo skrbna oziroma premalo aktivna.

11. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na nedopustnost širjenja obsega obrnjenega dokaznega bremena na celoten procesni položaj strank v tem individualnem delovnem sporu in glede pritožbenega sklicevanja na 84. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013) oziroma na 9. člen Konvencije 158 MOD o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ št. 4/84, mednarodne pogodbe, Akt o notifikaciji nasledstva, Ur. l. RS, št. 54/92) pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni oprlo na pravilo obrnjenega dokaznega bremena. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je namreč zavzelo stališče (podobno kot je bilo zavzeto tudi v sklepu VDSS opr. št. Pdp 44/2013), da je delodajalec v primeru, ko delavec za sporno obdobje uveljavlja priznanje delovnega razmerja in iz tega naslova pripadajoče prejemke od delodajalca, skladno z dokaznim bremenom dolžan preveriti, če je bil delavec v tem obdobju zaposlen, oziroma če je imel v tem obdobju priznane pravice iz delovnega razmerja tudi pri drugem delodajalcu. Ta zaključek torej ni temeljil na pravilu obrnjenega dokaznega bremena, temveč na splošnem pravilu pravdnega postopka o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena.

12. Prav tako je neutemeljen tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da bi lahko okoliščino zaposlitve tožnika po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki namesto tožene stranke pri pristojnih organih oziroma institucijah preverilo tudi sodišče samo (torej po uradni dolžnosti na podlagi prvega odstavka 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS št. 2/2004 in nadalj.). Določba prvega odstavka 34. člena ZDSS-1 o preiskovalnem načelu namreč ne razbremenjuje strank njihovega materialnega in procesnega dokaznega bremena, poleg tega pa ne nalaga sodišču (temveč mu le omogoča) izvedbo dokazov po uradni dolžnosti (pa še to le v primeru, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, pomembnih za odločitev).

13. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker odgovor tožnika na pritožbo ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča o utemeljenosti pritožbe tožene stranke, tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker niso bili priglašeni.