Jedro

Če ni šlo za upravno-administrativno dodelitev stanovanja, ni pogojev za izselitev imetnika pravice uporabe in za to, da mu je občina kot tretje toženka dolžna priskrbeti drugo primerno stanovanje.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Tožnici sta v tožbi pred sodiščem prve stopnje zahtevali, da se prvo in drugotoženi stranki odpove stanovanjsko razmerje za štirisobno stanovanje v prvem nadstropju hiše na S.; da sta se prvo in drugotoženi stranki dolžni izseliti iz tega stanovanja, ter da je tretje tožena stranka dolžna prvo in drugotoženi stranki priskrbeti drugo primerno stanovanje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se tožbeni zahtevek zavrne. Sodišče prve stopnje ocenjuje, da na podlagi izvedenega dokaznega postopka ni razvidno, da bi tretje tožena stranka kadarkoli razpolagala s spornim stanovanjem tako, da bi ga sama dala v najem oz. na njem komurkoli dodelila pravico uporabe, pač pa je sporno stanovanje dala v najem pravna prednica tožečih strank.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožujeta tožnici iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata spremembo oz. razveljavitev sodbe.

V pritožbi navajata, da je pravna prednica tožnic stanovanje oddala v najem že leta 1940 in je pogodba z dne 25.12.1966 samo ugotovitev pravic prvotožene stranke, ki jih je pridobila na podlagi predpisov po letu 1945, to je najprej stanovanjsko pravico, kasneje pa pravico uporabe. Tožnici tudi zahtevata, da toženi stranki predložita original pogodbe in ne samo fotokopijo pogodbe z dne 25.12.1966, ker bi lahko bil podpis pravne prednice tožečih strank tudi ponarejen.

Prav tako trdita tožnici, da je Samoupravna stanovanjska skupnost s stanovanjsko pogodbo z dne 22.8.1979 prvo in drugotoženi stranki dodelila pravico uporabe na spornem stanovanju.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo in razlogi sodišča prve stopnje. Te razloge, ki so izčrpni in prepričljivi, v celoti sprejema, k njim pa glede na pritožbene trditve še dodaja: Poudariti velja, da v členu 155 Stanovanjski zakon ureja pravni položaj lastnikov, katerih stanovanje je bilo dodeljeno uporabnikom v času administrativnega dodeljevanja stanovanj. Ti uporabniki so dobili le pravico do uporabe, ne pa stanovanjske pravice. Da je tako mišljeno, kaže tudi dikcija 2. odst. 155. člena Stanovanjskega zakona, kjer govori o "tistem, ki mu je pravico uporabe dodelil". Že sam izraz "dodelitev" pomeni, da je šlo lahko samo za dodelitev z odločbo - dodelitev s pogodbo, ki je dvostranski akt, ne more priti v poštev. Pritožba sicer izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi A. G. stanovanje oddala s pogodbo 25.12.1966. Po mnenju tožeče stranke naj bi se to zgodilo že celo v letu 1940. Same pritožbene trditve torej potrjujejo ugotovitev sodišča prve stopnje - da namreč ni šlo za "dodelitev" v smislu člena 155/2 cit. zakona, ampak je šlo za stanovanje, ki so ga oddali zasebni lastniki - najprej A. Š., nato pok. A. G. (ugotovitev sodišča prve stopnje). Glede na zgoraj povedano se torej na stvari nič ne spremeni tudi v primeru, če bi pogodba z dne 25.12.1966 res pomenila le ugotovitev pravic prve tožene stranke. Zato so tudi dvomi o tem, ali je podpis lastnice na pogodbi z dne 25.12.1966 pristen, za to situacijo neupošteveni. Ko pritožba trdi, da tožnici oz. njuni pravni predniki niso dodeljevali pravice uporabe - je to seveda res, saj je kot povedano, o dodelitvi mogoče govoriti le, ko gre za administrativno, torej upravno dodelitev stanovanja. Sodišče prve stopje je obrazložilo, zakaj šteje, da stanovanjska pogodba iz leta 1979 ne predstavlja dodelitve stanovanja. K temu velja glede na pritožbene trditve dodati le, kar je bilo že spredaj povedano, da s pogodbo stanovanj ni bilo mogoče dodeljevati - v letu 1979 pa po takratni zakonodaji že zdavnaj ni bilo več mogoče z upravno odločbo zasebnemu lastniku hiše ali stanovanja določiti uporabnika.

Ker ni podan uveljavljani pritožbeni razlog, ne gre pa tudi za kakšno drugo kršitev, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnic kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).