Jedro

Presoja razlogov za odreditev pripora zaradi ponovitvene nevarnosti (3. točka 1. odstavka 201. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obd. A.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 17.12.2004 zoper obd. A.M. na podlagi določb 1. odstavka 201. člena in 1. odstavka 202. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena istega zakona. Senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 21.12.2004 zavrnil pritožbo zagovornika kot neutemeljeno. Preiskovalni sodnik je z navedenim sklepom ugotovil, da je obdolženec utemeljeno osumljen storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavku 212. člena v zvezi s 25. členom KZ ter kaznivih dejanj poskusa preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4., 3., 2. in 1. odstavkom 302. člena v zvezi z 22. členom KZ ter ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ.

Obdolženčev zagovornik je zoper navedeni pravnomočni sklep pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in pravnomočni sklep spremeni ter pripor odpravi oziroma ga nadomesti z milejšim ukrepom.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti delno utemeljena. Zahteva za varstvo zakonitosti nima prav, ko trdi, da utemeljen sum, da je prav obdolženi storil kazniva dejanja ne obstaja. Zaključek o utemeljenosti suma je upravičen in tudi glede pretežne večine elementov je sklep tudi v skladu z določbo 2. odstavka 202. člena ZKP, ki določa, kaj mora pisni sklep o odreditvi pripora obsegati. Sklep sicer ugotavlja utemeljenost suma na podlagi okoliščin, ki so opisane v različnih listinah. Kljub temu, da ugotovitev obstoja utemeljenosti suma, kot temeljnega pogoja za odreditev pripora obstaja, pa bi sodišče moralo tudi obrazložiti okoliščine, oziroma navesti dejstva, iz katerih izhaja tak zaključek sodišča. Obrazložitev oziroma utemeljitev utemeljenosti suma mora biti vsebina vsakega sklepa o odreditvi pripora, da so obdolžencu zagotovljene pravice do učinkovite obrambe. Zato ocenjuje, da je potrebno oba sklepa razveljaviti in zadevo vrniti preiskovalnemu sodniku v novo odločanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistvo izvajanj zahteve za varstvo zakonitosti je v trditvi, da iz obrazložitve sklepa dežurnega preiskovalnega sodnika in sklepa kazenskega senata ne izhaja, zakaj naj bi bil A.M. utemeljeno osumljen storitev obravnavanih kaznivih dejanj. Navaja tudi, da bi kazenski senat moral dokazno oceniti kazenski ovadbi kot tudi vse priložene listine. S temi navedbami in s sklicevanjem na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, nakazuje, da izpodbijani pravnomočni sklep nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP).

Preiskovalni sodnik je zaključek o obstoju utemeljenega suma, da naj bi obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja, oprl na kazensko ovadbo Policijske uprave C., Policijske postaje V. z dne 16.12.2004, priložene kazenske ovadbe zoper neznane storilce, uradne zaznamke o zbranih obvestilih občanov, zaseženih predmetov, na uradne zaznamke o identifikaciji sledov papilarnih linij, na zapisnike in potrdila o zasegu predmetov, zapisnikov o ogledu krajev kaznivih dejanj, zapisnike o ogledu najdbe skrivališča o odvzetih predmetih, obvestila o telesnih poškodbah oškodovanca in osumljenca, strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave, odredbe in zapisnike o opravljenih hišnih preiskavah ter zgoščenke s posnetkom videonadzora enega od krajev kaznivega dejanja in prav tako na zapisnike o sprejemu ustnih kazenskih ovadb oziroma predlogov za kazenski pregon, podanih s strani vseh oškodovancev ter na dokumentacijo, ki so jo o odtujenih predmetih policistom predložili posamezni oškodovanci. Na isto podlago je zaključek o obstoju utemeljenega suma oprl tudi pritožbeni senat. Za odreditev pripora sta v določbah 1. odstavka 201. člena ZKP predpisana dva temeljna pogoja, ki morata biti podana. Prvi pogoj je obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, drugi pa, da je podan eden od pripornih razlogov, navedenih v 1. do 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Utemeljen sum mora izhajati iz dokaznega gradiva, ki so ga pristojni organi pregona zbrali pred odreditvijo pripora. V skladu z določbo 2. odstavka 202. člena ZKP med drugim obsega sklep, s katerim preiskovalni sodnik odredi pripor, tudi obrazložitev odločilnih dejstev, ki so narekovala takšno odločitev. Pri tem mora določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum. Kdaj je podan utemeljen sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, opisano v sklepu o odreditvi pripora, je dejansko vprašanje. Slednje pa zahteva, da sodišče pretehta, ali zbrani podatki in dokazi zadostujejo za sklep, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, ki ji je očitano. To po drugi strani pomeni, da sodišče zaključek o obstoju utemeljenega suma sprejme na podlagi okoliščin, ki izhajajo iz dotlej zbranega dokaznega gradiva.

Izpodbijani pravnomočni sklep se, kot je že navedeno sklicuje na zbrane podatke in dokaze, ki jih je treba povezati z njihovo vsebino. Ta pa ne nasprotuje zaključku o obstoju utemeljenega suma. Iz razlogov pravnomočnega sklepa je tudi dovolj jasno razvidno, na katera dejanja, očitana obdolžencu, se nanašajo posamezni listinski in ostali dokazi. Prav bi sicer bilo, da bi v razlogih za vsako posamezno kaznivo dejanje bili navedeni podatki in dokazi, na podlagi katerih sodišče sklepa na utemeljen sum, da jih je storil obdolženec, vendar ta nedoslednost ob sistematični in določni opredelitvi dokazov ter z njimi povezanih okoliščin, izhajajočih iz podatkov kazensko preiskovalnega spisa, ne kaže na takšno nejasnost ali odsotnost razlogov izpodbijanega sklepa, ki bi jo bilo mogoče opredeliti kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Obrazložitev pravnomočnega sklepa v povezavi z vsebino dokaznega gradiva, ki ga upošteva, je obdolžencu dala ustrezno možnost, da izpodbija zaključek glede obstoja takšnega utemeljenega suma, kot je potreben za odreditev pripora.

V obsegu, v katerem vložnik zahteve pri posameznih dejanjih, ki so zajeta v sklop nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi s 25. členom KZ in pri ostalih kaznivih dejanjih, po eni strani ocenjuje zbrane podatke in dokaze po drugi strani pa navaja, da za utemeljen sum ni dovolj dokazov (tudi materialnih), uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Tega pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče storiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vložnik zahteve tudi trdi, da pri obdolžencu ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Po njegovem stališču je nedopustno, da se pravnomočni sklep pri oceni obdolženčeve osebnosti sklicuje na neutemeljene predloge za uvedbo postopka. Pripor tudi ni edini ukrep, ki pride v poštev za preprečitev njegove ponovitvene nevarnosti. Po mnenju obrambe nevarnost za ponavljanje premoženjskih deliktov ne more odtehtati posega v osebno svobodo obdolženega. Ne gre za težje delikte, iz očitanih dejanj ne izhaja, da bi bila ogrožena eksistenčna podlaga drugih oseb. V obravnavani zadevi je po oceni zahteve možno doseči isti učinek z odreditvijo hišnega pripora.

Pri presoji vprašanja, ali je pri obdolžencu podan priporni razlog, je sodišče upoštevalo okoliščine, ki so povezane s številom in težo obdolžencu očitanih kaznivih dejanj ter okoliščine, s katerimi je utemeljilo njegovo osebnost, okolje in razmere, v katerih živi. To pomeni, da je ugotovilo in presodilo tako objektivne kot tudi subjektivne okoliščine, predpisane v določbi 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Med ostalim je upoštevalo tudi okoliščino, da je bil obdolženec pred sodiščem obravnavan že kot mladoletnik, ko so bili zoper njega vloženi številni predlogi za uvedbo postopka, od katerih je bil dobršen del sicer ustavljen, da pa so mu bila izrečena različna navodila, strožji nadzor in na koncu oddaja v vzgojni zavod. Temu ukrepu pa se je uspešno izmikal. Prav tako je tudi ocenilo obdolženčevo ravnanje po polnoletnosti, ko je bilo zoper njega vloženih 5 obtožnih predlogov zaradi različnih kaznivih dejanj in tudi obtožnica zaradi kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi. Ne glede na to, da ne gre za edino okoliščino subjektivne narave, jo je sodišče v okviru obdolženčevih osebnih lastnosti smelo upoštevati pri presoji pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Zato z vsemi ostalimi okoliščinami daje podlago za sklepanje, da je pri obdolžencu podana in izkazana realna nevarnost, da bi istovrstna kazniva dejanja ponavljal, če bi bil na prostosti.

Pravnomočni sklep vsebuje tudi presojo, da je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi, v tem primeru zlasti za varnost njihovega premoženja, ter da je pripor v sorazmerju med ogrožanjem varnosti in med omejitvijo pravic, ki jo predstavlja kot ukrep, s katerim se posega v obdolženčevo svobodo. Takšno sklepanje sodišče utemeljeno opira na obseg in težo obdolžencu očitanih kaznivih dejanj. Kontinuirano izvrševanje kriminalne dejavnosti na način, opisan v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, nasprotuje stališču zahteve, da ne gre za težje delikte in da s ponavljanjem kaznivih dejanj zoper premoženje v takšnem obsegu varnost ljudi sploh ne more biti ogrožena. Pri presoji tega vprašanja tudi ni edini kriterij okoliščina, da naj ne bi bila z obdolženčevimi dejanji ogrožena eksistenca drugih oseb. Sodišče je glede na navedeno tudi utemeljeno sklepalo, da pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obd. A.M. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).