Jedro

Vzročno povezavo med prvo poškodbo in nadaljnjimi mora dokazati tožeča stranka s stopnjo prepričanosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo delno ugodilo znižanemu tožbenemu zahtevku tožnice tako, da je toženi stranki v plačilo tožnici naložilo znesek 59.899,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.2000 dalje do plačila, v presežku za 285.233,00 SIT z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.2000 pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da mora tožena stranka tožeči povrniti pravdne stroške v višini 391.879,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov, specificiranih v izreku sodbe, tožeča pa toženi 471.420,00 SIT pravdnih stroškov, prav tako z v izreku sodbe specificiranimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se v zavrnilnem in posledično stroškovnem delu pritožuje tožeča stranka, kot navaja iz pritožbenih razlogov po tč. 1 in 3 čl. 338/I Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

V pritožbi najprej povzema, kaj je tožnica v pravdi zahtevala, nato tekom pravde po toženi stranki še plačan odstotek invalidnosti ter navaja, da se tožnica z mnenjem izvedenca K. ni strinjala in je nestrinjanje obrazložila v pripravljalni vlogi z dne 9.4.2004, nato povzema ugotovitve izvedenca K. v mnenju z dne 27.9.2004 ter tudi zaključke obeh izvedencev, zaslišanih na glavni obravnavi.

Nato pa trdi, da so navedbe izvedencev, da obstoji možnost, da bi do poškodbe dne 17.7.2000 lahko prišlo tudi, če tožnica ne bi utrpela poškodbe dne 4.5.1999, samo teoretične, ne pa praktične. Tožnica ni nikoli pred poškodbo dne 4.5.1999 imela težav s koleni, zato je trdno prepričana, da vzročna zveza med obema poškodbama obstoji, sicer pa je izvedenec K. v prvem mnenju dne 27.9.2004 to tudi obrazložil s tem, da pri vstajanju iz sedečega položaja pride do mišične kontrakcije stegenskih mišic, ki se prenese preko pogačice na zgornji del goleni, pri tem pa je lahko prišlo do ponovne prekomerne obremenitve predhodno okvarjenega hrustanca pogačice.

Nadalje pritožba še navaja, da je sodišče v drugem odstavku obrazložitve sodbe na strani 13 navedlo, da je odločitev o delu tožbenega zahtevka v celoti oprlo na izvedensko mnenje dr. K., ki navaja, da tožničina poškodba z dne 13.7.2000 ni v povezavi s poškodbo dne 4.5.1999. Takšne navedbe pa so netočne, enostranske in iztrgane iz celote, dokazna ocena pa netočna in zmotna. Izvedenec K. je na glavni obravnavi povedal, da indirektna vzročna zveza med obema poškodbama obstoji, sodišče pa je razpolagalo tudi z nasprotnim mnenjem dr. K., ki je vztrajal pri tem, da vzročna zveza med obema poškodbama obstoji, kaj predstavlja indirektna vzročna zveza, pa ni pojasnil. Sodišče prve stopnje tako za odločitev, da vzročne zveze med obema poškodbama ni, ni imelo dejanske podlage, enostransko povzemanje mnenja dr. K. pa je nesprejemljivo, odločitev pa arbitrarna, tožnici pa zato kršena pravica do poštenega sojenja.

Po trditvi pritožbe je sodišče svojo odločitev oprlo v nasprotju z dosedanjo sodno prakso na takšne in podobne primere, saj ni imelo trdnih in prepričljivih dokazov za takšno odločitev.

Sodba je potrditvi pritožbe obremenjena tudi z absolutno bistveno kršitvijo postopka iz 14. tč. II. odst. čl. 339 ZPP, ker ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, izrek sodbe nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe, sodba nima pravih razlogov za odločitev, navedbe, na katere se opira, so nerazumljive, o odločilnih dejstvih obstoji nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oz. zapisniki.

Pritožba predlaga pritožbenemu sodišču spremembo sodbe tako, da se zavrnjenemu tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa v plačilo naloži vse pravdne stroške, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica je v pravdi od tožene stranke zahtevala v posledici poškodbe kolena v škodnem dogodku dne 4.3.1999 izplačilo zavarovalnine za premalo priznano invalidnost po dveh zavarovalnih policah in sicer po polici kolektivnega nezgodnega zavarovanja s splošnimi pogoji tožene stranke NE-93 ter po polici deviznega zavarovanja s splošnimi pogoji tožene stranke NE-88 ter plačilo premalo plačane dnevne odškodnine. Po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je sodišče prve stopnje pregledalo listinske dokaze, zaslišalo tožnico in postavilo dva izvedenca, ki sta izdelala vsak svoje pisno mnenje, nato ga še dopolnila, oba pa je sodišče zaslišalo in soočilo tudi na glavni obravnavi, je upoštevaje nesporno plačanih zneskov zavarovalnine za 3 % invalidnost že pred pravdo ter nesporno plačanih zneskov zavarovalnine tekom pravde (5,3 % po polici deviznega zavarovanja s pogoji NE-88 ter še 3,63 % po polici kolektivnega nezgodnega zavarovanja s pogoji NE-93), čemur je tožeča stranka tekom pravde tudi prilagodila tožbeni zahtevek, zaključilo, da je tožnica glede na zadnje postavljeni (znižani) tožbeni zahtevek upravičena še do nadaljnjih 1,7 % invalidnosti po polici deviznega zavarovanja s pogoji NE-88, kar predstavlja znesek 59.899,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.2000 dalje, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen, vključno s še zahtevano in potrditvi tožeče stranke premalo izplačano dnevno odškodnino (nazadnje še za 96 dni), ker je zaključilo, da je tožnica upravičena do dnevne odškodnine le za 60 dni, ki pa ji je bila plačana že pred pravdo, saj vzročne zveze med poškodbo z dne 4.3.1999 in nadaljnjo poškodbo oz. težavami tožnice z dne 4.5.1999 in 17.7.2000 ni prepričljivo dokazala.

Pritožba neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje glede nedokazanosti vzročne zveze med poškodbo z dne 4.3.1999 (v pritožbi očitno pomotoma 4.5.1999) ter poškodbama z dne 4.5.1999 in 17.7.2000. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje glede po tožeči stranki zatrjevane vzročne zveze med prvo poškodbo 4.3.1999 ter nadaljnjima poškodbama kolena in po toženi stranki prerekane vzročne zveze, je sodišče dokazno ocenjevalo zaključke obeh izvedencev, tako izvedenca K., kot tudi izvedenca K., saj je v drugem odstavku na strani 13 sodbe vsebinsko korektno povzelo zaključke obeh, vključno z njunimi zaključki, ki sta jih povedala zaslišana na obravnavi in zaključke izvedencev tudi dokazno ocenilo, zato ni pritrditi pritožbi, ko trdi, da je sodišče sledilo in upoštevalo le zaključke izvedenca K. Pri tem je tudi zaključilo, da tudi izvedenec K. ni izključil indirektne povezave med prvo in ostalima poškodbama, ki jo je izvedenec K. opredelil, vendar le kot možno vzročno povezavo, saj nobeden od izvedencev ni izključil možnosti, da je do nadaljnje poškodbe oz. težav tožnice prišlo prav zaradi degenerativnih sprememb na kolenu, pri čemer sta oba izvedenca tudi jasno povedala, da bi do nadaljnje poškodbe oz. težav (kot se je zgodila 17.7.2000) pri tožnici prišlo tudi, če se tožnica dne 4.3.1999 ne bi poškodovala. Ob takšnih ugotovitvah izvedencev pa je zato sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da ni zadoščeno dokaznemu standardu prepričanosti, da je poškodba 4.3.1999 v vzročni zvezi z manifestirano poškodbo oz. težavami tožnice kasneje. Dokazno breme, da dokaže vzročno povezavo med prvo poškodbo in nadaljnjima poškodbama in s tem tudi utemeljenost še zahtevane dnevne odškodnine, je na tožeči stranki. Stranka, na kateri je dokazno breme, da v pravdi dokaže svoje trditve, v tem primeru vzročno povezavo, mora svoje trditve dokazati s takšno stopnjo prepričanosti, da je izključen vsak razumen dvom o obstoju zatrjevanega. Ob v obrazložitvi sodbe pravilno in vsebinsko korektno povzetih zaključkih obeh izvedencev glede vzročne povezave med prvo poškodbo tožnice in nadaljnjima oz. njenimi nadaljnjimi težavami s kolenom, pa je dokazni zaključek, da standardu prepričanosti, ki bi torej izključeval vsak dvom o zatrjevanjem obstoju vzročne povezave, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni zadoščeno, saj nobeden od izvedencev, tudi izvedenec K., ni izključil možnosti, da je do zatrjevanih nadaljnjih težav in poškodb tožnice prišlo v posledici degenerativnih sprememb. Zato pritožbenim trditvam o enostranski in zmotni dokazni oceni sodišča prve stopnje ni pritrditi.

Pritožba nadalje ne konkretizira, v čem je odločitev nasprotna s podobnimi primeru v sodni praksi, zato tudi v tem pritožbi ni slediti.

Neutemeljen pa je tudi nadaljnji pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi postopka iz tč. 14 čl. 339/II ZPP. Sodba je temeljito in vsestransko obrazložena, vsebuje razumljive razloge o vseh odločilnih, pravno pomembnih dejstvih, v čem izrek sodbe nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe, pritožba ne konkretizira, pritožbeno sodišče pa takšnega nasprotja ni zasledilo, ravno tako pa ni zaslediti nasprotij o tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah in med samimi listinami oz. zapisniki, zato ta očitana procesna kršitev ni podana.

Sodišče je ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju in prepričljivi in dokazno podprti dokazni oceni v okviru pritožbenih razlogov izpodbijanega dela sodbe tudi materialno pravo pravilno uporabilo, pritožbeno očitane procesne kršitve ni storilo, kakor tudi ne ostalih procesnih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče še paziti pri pritožbenem preizkusu po uradni dolžnosti (čl. 350/II ZPP). Stroškovne odločitve pritožba vsebinsko ne izpodbija, materialnopravni preizkus te odločitve pa tudi ne pokaže takšnih nepravilnosti, na katere bi pritožbeno sodišče moralo paziti uradoma.

Zato je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (čl. 353 ZPP).

Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato bo morala svoje pritožbene stroške nositi sama (čl. 165/I v zvezi s čl. 154/I ZPP).