Jedro

Toženka je s premičnim premoženjem (lahko) razpolagala; zatorej v tem obsegu odgovarja za svoje obveznosti, kar velja tudi za poravnavo obveznosti upnikom v stečajnem postopku.

Zavod je samostojna pravna oseba in lastnik premoženja, s katerim lahko razpolaga. Zato se stečajni postopek lahko vodi zoper javni zavod kot insolventnega dolžnika (55. člen ZZ) v zvezi z tretjim odstavkom 23. člena Odloka), pri čemer v (splošno) stečajno maso spada tisto njegovo premoženje, s katerim lahko razpolaga. Ravno zaradi predvidene možnosti presežka prihodkov nad odhodki (22. člen Odloka) je namreč predvidena možnost stečaja, vendar le glede premoženja, s katerim zavod lahko razpolaga. To premoženje se lahko unovči in porabi za kritje stroškov postopka ter (po)plačilo terjatev upnikov, kar logično izhaja iz drugega odstavka 23. člena Odloka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za uveljavitev izločitvene pravice tožnice na (v zahtevku naštetih) premičninah in njihovo izločitev (I. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve tožnice v višini 18.490,00 EUR (II. točka izreka sodbe).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice ter potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Vrhovno sodišče je na predlog tožnice s sklepom III DoR 117/2013-7 z dne 1. 4. 2014 dopustilo revizijo glede vprašanja: Katero premoženje v primeru stečaja javnega zavoda spada v stečajno maso.

4. Na podlagi navedenega sklepa je tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava vložila revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje, v kateri Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane (in prvostopenjske) sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico oziroma (podrejeno) razveljavitev izpodbijane in prvostopenjske sodbe z vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

5. Toženka na revizijo ni odgovorila.

6. Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

Presoja utemeljenosti revizije

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva: - tožnica je z Odlokom o ustanovitvi javnega zavoda – Z. (v nadaljevanju Odlokom) v letu 1997 ustanovila toženko kot javni zavod, in sicer za namen izobraževanja odraslih; - 20. člen Odloka je določal, da je premoženje, s katerim upravlja zavod in ga uporablja za opravljanje dejavnosti, za katero je ustanovljen, lastnina ustanovitelja (prvi odstavek), pri čemer zavod lahko razpolaga s premičnim premoženjem (z nepremičnim premoženjem pa samo po predhodnem soglasju ustanovitelja) (drugi odstavek); - drugi odstavek 23. člena Odloka je določal, da zavod odgovarja za svoje obveznosti s sredstvi, s katerimi razpolaga; - zaradi stečaja toženke je tožnica vložila tožbo za ugotovitev obstoja izločitvene pravice na (v zahtevku naštetih) premičninah, ki se funkcionalno nanašajo na opravljanje dejavnosti toženke (različen pisarniški in izobraževalni material ter notranja oprema).

8. Za odločitev v tej zadevi je bistveno, ali je Odlok dopuščal toženki razpolaganje s premičnim premoženjem ter v tem obsegu urejal njeno odgovornost za poplačilo obveznosti v stečaju. Revidentka namreč zatrjuje, da toženka „lastnih sredstev“ v smislu lastninske pravice nad premičninami ni mogla imeti, saj naj bi prvi odstavek 20. člena Odloka jasno določal tožnico kot izključno lastnico vseh sredstev zavoda. Revidentka tako zastopa stališče, da je toženka kot javni zavod med poslovanjem sicer lahko pridobivala premičnine, vendar le „za račun tožnice“ kot (edine) lastnice toženkinega premoženja.

9. Toženka je kot pravna oseba lahko (brez omejitev) sklepala pravne posle v zvezi s premičnim premoženjem (prvi odstavek 23. člena Odloka). Ravno ureditev toženkine pravice do (lastnega) razpolaganja s premičnim premoženjem je namreč logična posledica načina pridobivanja sredstev za delo, ki je toženki omogočal financiranje tudi iz drugih virov kot zgolj iz sredstev tožnice (21. člen Odloka in 48. člen Zakona o zavodih (v nadaljevanju ZZ)). Poleg tega Odlok tudi izrecno ureja način razpolaganja s toženkinim presežkom prihodkov nad odhodki, in sicer za plačilo materialnih stroškov, investicijsko vzdrževanje in investicije (prvi odstavek 22. člena Odloka). Ker je toženka s premičnim premoženjem lahko razpolagala (prvi odstavek 20. člena Odloka), je v tem obsegu tudi odgovarjala za svoje obveznosti (drugi odstavek 23. člena Odloka in prvi odstavek 49. člena ZZ).

10. Revidentka niti ne zanika dejstva „razpolaganja“ tožnice s spornimi premičninami, temveč zatrjuje (le) drug lastniški režim glede premoženja v „upravljanju“ iz prvega odstavka 20. člena Odloka, in sicer zaradi uveljavljanja izločitvene pravice nad naštetim premičnim premoženjem. Vendar pa s svojo razlago pojma „lastnine ustanovitelja“ iz prvega odstavka 20. člena Odloka ne more uspeti, saj gre za splošno določbo o ureditvi sredstev za delo, ki vprašanja odgovornosti toženke (za njene prevzete obveznosti v pravnem prometu) ne ureja. Poleg tega se določba prvega odstavka 20. člena Odloka nanaša na premoženje, s katerim toženka upravlja, medtem ko je pravica do razpolaganja s premoženjem posebej urejena v drugem odstavku tega člena.

11. Toženka je s premičnim premoženjem (lahko) razpolagala; zatorej v tem obsegu odgovarja za svoje obveznosti, kar velja tudi za poravnavo obveznosti upnikom v stečajnem postopku.(2)

12. Zavod je samostojna pravna oseba in lastnik premoženja, s katerim lahko razpolaga.(3) Zato se stečajni postopek lahko vodi zoper javni zavod kot insolventnega dolžnika (55. člen ZZ) v zvezi z tretjim odstavkom 23. člena Odloka),(4) pri čemer v (splošno) stečajno maso spada tisto njegovo premoženje, s katerim lahko razpolaga. Ravno zaradi predvidene možnosti presežka prihodkov nad odhodki (22. člen Odloka) je namreč predvidena možnost stečaja, vendar le glede premoženja, s katerim zavod lahko razpolaga. To premoženje se lahko unovči in porabi za kritje stroškov postopka ter (po)plačilo terjatev upnikov, kar logično izhaja iz drugega odstavka 23. člena Odloka.

13. Zato je izpodbijana odločitev sodišč druge in prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev tožničine izločitvene pravice na spornih premičninah materialnopravno pravilna. To razlago namreč potrjuje tudi splošna ureditev v 49. v povezavi s 55. členom ZZ, ki prav tako določa odgovornost zavoda v obsegu sredstev njegovega (dopustnega) razpolaganja.

14. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje se zatorej glasi, da v stečajno maso toženke spada tisto premoženje, s katerim je (lahko) razpolagala, kar v tej zadevi obsega vse (v tožbenem zahtevku) naštete premičnine.

15. Ker razlog, zaradi katerega je bila revizija vložena, ni izkazan (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka te sodbe).

16. Izrek o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP (II. točka izreka te sodbe).

Op. št. (2): Ta razlaga je skladna s stališčem iz Bohinc, R., Javni sektor – torzo tranzicije (Predlog za razmejitev državnih zavodov od samostojnih zavodov), Podjetje in delo, 2009, št. 8, str. 1835 in nasl., ki se zavzema za „odgovornejše“ gospodarjenje zavodov s priznanjem „pravice do lastnega premoženja“.

Op. št. (3): Prim. sklep Ustavnega sodišča Up-308/00 z dne 19. 12. 2000. Op. št. (4): Zavod lahko preneha na podlagi stečaja, če ustanovitelj po zakonu ali aktu o ustanovitvi ni odgovoren za obveznosti zavoda (55. člen ZZ).

Ustanovitelj odgovarja za obveznosti zavoda omejeno subsidiarno do vrednosti sredstev, ki so v proračunu ustanovitelja predvidena za opravljanje dejavnosti zavoda (tretji odstavek 23. člena Odloka).