Jedro

Če delodajalec ne izpolni obveznosti, ki jih ima po zakonu in kolektivni pogodbi in o pravici delavca - invalida ne odloči s pisno odločbo, se ne more sklicevati na njeno izpolnitev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in zavezalo toženo stranko k plačilu zneska 2.847.159,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posamičnih mesečnih zapadlih razlik plače v času od 1.12.1993 do 28.2.1998, regresa za letni dopust za vtoževano obdobje in odškodnino po 23. členu splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 39/93 - SKPG). Toženi stranki je naložilo, da od tako ugotovljenega zneska odvede akontacijo dohodnine in plača ustrezne zakonite prispevke, vključno s prispevkom za delovno dobo s povečanjem (beneficirano delovno dobo). Zavezalo jo je tudi k vpisu delovne dobe v delovno knjižico za ves čas brezposelnosti tožnika in k plačilu stroškov postopka v znesku 376.333,60 SIT in stroškov sodnih taks. Sodišče je ugotovilo, da je bilo s pravnomočno sodbo istega sodišča, opr. št. II Pd 3197/94-12 z dne 27.12.1996, potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 760/96-3 z dne 4.12.1997, v obnovitvenem postopku odločeno, da obstaja delovno razmerje tožnika pri toženi stranki tudi po 28.10.1993, ko mu je nezakonito prenehalo delovno razmerje. Ker ima delavec, ki mu je nezakonito prenehalo delovno razmerje, pravico do nadomestila plače za ves čas, ko mu je bilo onemogočeno delo, je s sodbo, navedeno v uvodu, prisodilo tožniku zahtevano razliko. Pri izračunu le-te je upoštevalo dohodke, ki jih je tožnik pridobil iz drugega pravnega naslova od tožene stranke in prejeta nadomestila za primer brezposelnosti.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo, razveljavilo drugi odstavek 1. točke izreka, ki se nanaša na plačilo prispevka za delovno dobo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V 1. alineji 1. točke izreka je zaradi napačnega izračuna spremenilo znesek 2.847.159,00 SIT na 2.738.487,93 SIT, oziroma znesek 44.339,05 SIT na 17.111,39 SIT. V preostalem delu je pritožbo zavnilo in v nespremenjenem ter nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga po 2. in 3. točki 370. člena ZPP (bistvena kršitev določb pravnega postopka iz prvega odstavka 339. člena tega zakona v postopku pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava). V obrazložitvi revizije ponavlja predhodne trditve, da bi bil tožnik - invalid III. kategorije invalidnosti -, če mu delovno razmerje pri toženi stranki ne bi prenehalo, poslan na čakanje. V posledici takšne odločitve pa ne bi bil upravičen do plače, ampak le do nadomestila plače. V reviziji tožena stranka tudi opozarja, da je skupni seštevek posameznih mesečnih zneskov napačen, zato je tožnik neopravičeno obogaten. V tem delu se izpodbijana sodba ne da preizkusiti, zmotno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Zato predlaga, da se sodbi sodišča druge stopnje in sodišča prve stopnje razveljavita in zadeva vrne v ponovno sojenje prvostopnemu sodišču. V postopku po 390. členu Zakona o pravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90 - ZPP-77), ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) v tem postopku še uporabiti, je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru predlaga, da se revizija ali kot nedovoljena zavrže ali kot neutemeljena zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, vendar take kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka obravnava revizijsko sodišče le, če so izrecno uveljavljene in obrazložene. Tožeča stranka uveljavljenega revizijskega razloga iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP (po ZPP-77 je to 2. točka prvega odstavka 385. člena) ni konkretizirala niti obrazložila. S trditvijo, da je skupni seštevek posameznih mesečnih zneskov napačen (ne da bi konkretno pojasnila zatrjevano napako) in se zato izpodbijana sodba ne da preizkusiti, tožena stranka smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke in ne iz 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP-77. Po oceni revizijskega sodišča navedeni očitek ni utemeljen. Sodišči prve in druge stopnje sta v razlogih svojih sodb obravnavali in ocenili ugovor tožene stranke, češ da tožnik ni upravičen do plače, ampak le do njenega nadomestila, in razloge za zavrnitev tega ugovora izčrpno navedli. Vprašanje, ali so njuni razlogi tudi materialno pravno pravilni, pa ni stvar procesnopravne, ampak materialnopravne presoje sodb nižjih sodišč.

Po izrecni prepovedi iz tretjega odstavka 385. člena ZPP-77 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče tudi pri materialno pravnem preizkusu pravnomočne drugostopne sodbe upošteva dejansko stanje, ki je ugotovljeno v izpodbijani sodbi in ki je obvezna podlaga te revizijske presoje. Na dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, ki ga je preizkušalo sodišče druge stopnje, je revizijsko sodišče vezano.

Ob bistveni dejanski ugotovitvi obeh sodišč, izhajajoči iz pravnomočne sodbe, opr. št. II Pd 3197/94-12, da je tožniku dne 8.10.1993 nezakonito prenehalo delovno razmerje, je materialnopravno pravilna njuna presoja, da je za sporno obdobje upravičen do razlike plače, ki bi jo v času od decembra 1993 do oktobra 1995 prejemal, zmanjšane za zneske prejetega denarnega nadomestila iz naslova brezposelnosti in drugih pravnih naslovov (155. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju: ZOR). Tožniku je bila zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke povzročena škoda v višini zahtevane razlike plače, ki jo je tožena stranka iz naslova izvenpogodbene škode dolžna povrniti (269. člen ZOR).

Odločitev o višini uveljavljene denarne terjatve je sodišče oprlo na mnenje izvedenca za davčno in finančno stroko (priloga A - 5), v katerega pravilnost tožene stranke ni izrazila dvoma (tretji odstavek 261. člena ZPP-77) in na podatke Zavoda za zaposlovanje Republike Slovenije (listovna številka 74) o izplačanem denarnem nadomestilu tožniku za čas od 29.10.1993 do 28.10.1995. To potrdilo je javna listina (prvi odstavek 230. člena ZPP-77). Po tretjem odstavku 230. člena ZPP-77 je dovoljeno dokazovati, da so v njej ugotovljena dejstva neresnična ali da je sama listina nepravilno sestavljena, vendar tožena stranka nasprotnega vsebini te listine ni dokazovala. Zato v reviziji posplošene navedbe o napačnem izračunu ni mogoče pravno upoštevati, saj predstavljajo poskus izpodbijanja v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP-77), ki pa v revizijskem postopku ni dovoljeno. Ugotovitve o višini osebnega dohodka in nadomestila plače za čas brezposelnosti so ugotovitve dejanskega značaja. Zato je na te ugotovitve revizijsko sodišče vezano in so podlaga tudi preizkusu v reviziji zatrjevane neupravičene pridobitve. Inštitut neupravičene pridobitve predpostavlja na eni strani zmanjšanje premoženja, na drugi pa njegovo povečanje. Tožena stranka tega ugovora v rednem postopku ni uveljavljala, zato ga glede na določilo 387. člena ZPP-77 revizijsko sodišče ni bilo dolžno upoštevati.

Po prvem odstavku 48. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR) ima delavec - invalid pravico do razporeditve na delovno mesto glede na preostalo delovno zmožnost, pravico do prekvalifikacije ali dokvalifikacije, pravico do razporeditve na delovno mesto, za katero je usposobljen, ter pravico do ustreznega denarnega nadomestila v zvezi z uveljavljanjem teh pravic v skladu s predpisi o pokojninsko - invalidskem zavarovanju. S takšno zakonsko določbo so upoštevane obveznosti iz Konvencije MOD, št. 159 o poklicni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Uradni list SFRJ - MP -, št. 3/87 - akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 54/52 - MP - 15 - 84/92). Dolžnost organizacije o razporeditvi delavca - invalida in delavca z zmanjšano delovno zmožnostjo ureja 18. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, ki zavezuje delodajalca, da mora razporediti delovnega invalida na ustrezno delovno mesto v 15. dneh po pravnomočnosti sklepa pristojne komisije, ki ugotovi delavčeve spremenjene delovne zmožnosti (prvi odstavek). V drugem odstavku omenjenega določila je določena pravica delavca za čas, ko čaka na razporeditev, da nadomestila v višini 80 % osnovne plače, povečane za dodatek na delovno dobo.

Tožnik je bil na podlagi sklepa skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja z dne 2.10.1990, št. I - 855.969, spoznan za delovnega invalida III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo (v ugodnih mikroklimatskih pogojih) s polnim delovnim časom od 16.8.1990 dalje. Do 8.10.1993, ko mu je na podlagi sklepa direktorja tožene stranke prenehalo (nezakonito) delovno razmerje, je preteklo več kot dve leti za izpolnitev obveznosti po prvem odstavku 18. člena SKPG oziroma po 139. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92-54/98 - ZPIZ oziroma po 40. členu v času nastanka tožnikove invalidnosti veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - Uradni list SRS, št. 27/83-27/89 in RS, št. 14/90-10/91). V 139. členu je predpisana dolžnost organizacije oziroma delodajalca, pri katerem je bil delovni invalid v delovnem razmerju v času nastanka invalidnosti, da ga obdrži na delu in ga razporedi na drugo ustrezno delo oziroma mu zagotovi poklicno rehabilitacijo (prvi odstavek). Zavarovancu s preostalo delovno zmožnostjo pa je po 94. členu ZPIZ v zvezi z uživanjem teh pravic zagotovljena pravica do nadomestila plače, ki mu jo mora izplačevati delodajalec in katere višino določa 126. oziroma 127. člen tega zakona. Če zaradi narave dejavnosti, organizacije dela in glede na preostalo delovno zmožnost zavarovanca v organizaciji oziroma pri delodajalcu ni dela, na katerega bi ga bilo mogoče razporediti, mu mora le-ta po prvem odstavku 140. člena ZPIZ v sodelovanju z Zavodom za zaposlovanje zagotoviti ustrezno delo v drugi organizaciji oziroma pri delodajalcu.

Ker tožena stranka teh obveznosti ni izpolnila niti po sprejemu sklepa ZPIZ o ugotovljeni invalidnosti tožnika, niti ob vložitvi njegove tožbe oziroma izdaji pravnomočne sodbe, št. II Pd 3197/94-12, se na svojo pripravljenost o izpolnitvi zakonskih obveznosti, ne more sklicevati. Tožnik ni bil razporejen na drugo ustrezno delovno mesto, ustreznega dela mu tožena stranka v smislu prej navedenega prvega odstavka 140. člena ZPIZ tudi ni zagotovila pri drugem delodajalcu, niti mu za čas čakanja ni zagotovila pravice do nadomestila plače. Zato ne more biti upoštevan njen ugovor, da bi moralo sodišče pri uveljavljani denarni terjatvi tožnika upoštevati nadomestilo plače za čas čakanja na delo, ki mu ga tožena stranka s pisno odločbo ni odredila. O uresničevanju posamičnih pravic, obveznostih in odgovornostih delavca se po drugem odstavku 23. člena ZTPDR odloča s pisnim sklepom. Takega sklepa pa tožena stranka ni izdala. Ker sodišče odloča o tožbenem zahtevku na podlagi dokazov (8. člen ZPP-77) in ne na podlagi trditev strank, je pravilna odločitev nižjih sodišč, da ugovor tožene stranke v tej smeri ni utemeljen.

Ob ugotovitvi, da uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP-77), je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Hkrati je sklenilo, da stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka, tožena stranka zato, ker z izrednim pravnim sredstvom ni uspela, odgovor tožeče stranke pa ni bil potreben.

Določbe ZOR, ZPP-77 in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).