Jedro

Pri prodaji stanovanja je nabavna vrednost kapitala znesek, ki ga je davčni zavezanec pri nakupu tega stanovanja dejansko plačal prodajalcu.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiške uprave za javne prihodke z dne 23.3.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo prvostopnega organa, s katero mu je bil odmerjen davek v znesku 991.337,00 SIT od dobička iz kapitala, doseženega s prodajo stanovanja in garaže. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da tožnikovi pritožbeni ugovori niso utemeljeni. Tožnik je navedeni nepremičnini, ki ju je kupil 19.6.1985 za 4,707.380,00 (takratnih) din, prodal dne 27.7.1992 za 9,096.500,00 SIT. Skladno z določbo 52. in 1. odstavka 53. člena zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91 - ZDOH) in odloka o načinu valorizacije vrednosti nepremičnin in premičnih predmetov pri davku od dobička iz kapitala (Uradni list RS, št. 20/91), je prvostopni organ ugotovil davčno osnovo tako, da je od prodajne cene nepremičnin v znesku 9,096.500,00 SIT, zmanjšane za plačani prometni davek v znesku 181.930,00 SIT, odštel valorizirano nabavno vrednost v znesku 3,957.885,00 SIT. Nabavno vrednost je prvostopni organ valoriziral s količnikom porasta cen na drobno, ki je ugotovljen na podlagi mesečnega indeksa rasti cen na drobno po podatkih Zavoda Republike Slovenije za statistiko.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je nepravilna ugotovitev prvostopne in izpodbijane odločbe, da znaša osnova za odmero davka od dohodka iz kapitala 4,956.685,00 SIT. Prvostopni organ je razpolagal s kupoprodajno pogodbo z dne 18.6.1985, iz katere je razvidno, da je kot končna cena stanovanja sicer naveden znesek 4,336.654,00 din, vendar dejansko to ni bila končna cena, po kateri je tožnik kupil stanovanje. V tej pogodbi je namreč izrecno navedeno, da v končno ceno stanovanja niso vključeni stroški financiranja, ki so do 15.6.1985 znašali 2,014.297,50 din. Ta znesek je zapadel v plačilo še pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe in ga je tožnik prodajalcu stanovanja tudi plačal, kar dokazuje z računom prodajalca z dne 15.6.1985 in s potrdilom SDK z dne 5.7.1985. Tožnik je tako stanovanje kupil za 6,350.951,50 din in ne za 4,336.654,00 din, kot sta ugotovila upravna organa. Pri ugotavljanju davčne osnove sta upravna organa vzela različna merila za stanovanje in za garažo. Pri garaži so namreč bili upoštevani poleg v kupoprodajni pogodbi navedene končne cene (255.388,00 din) še stroški financiranja v znesku 115.338,00 din, tako da je bila pri garaži pravilno določena davčna osnova v višini 370.726,00 din. Zaradi napačno ugotovljene davčne osnove glede stanovanja v višini 4,956.685,00 SIT, namesto v višini 2,942.387,00 SIT, je tudi odmerjeni davek od dobička iz kapitala bistveno višji, kot bi moral biti. Tožeča stranka predlaga, da sodišče odpravi obe upravni odločbi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov navedenih v njeni odločbi.

Tožba je utemeljena.

Iz kupoprodajne pogodbe z dne 18.6.1985, s katero je tožnik kupil stanovanje in garažo od ..., je razvidno, da je bila končna cena za m2 stanovanjske površine določena 22.6.1984 in da končna cena za tožnikovo stanovanje znaša 4,336.654,00 din. V točki 2. te pogodbe pa je tudi določeno, da stroški financiranja nastali do 15.6.1985, ki znašajo 2,014.297,50 din, niso vključeni v končno ceno stanovanja. Slednji znesek, ki ga je tožnik moral plačati prodajalcu stanovanja, prvostopni organ ni upošteval pri ugotavljanju osnove za odmero davka od dobička iz kapitala. Sodišče meni, da je v konkretnem primeru nabavna vrednost kapitala znesek, ki ga je tožnik po pogodbi bil zavezan plačati prodajalcu stanovanja in ga je dejansko tudi plačal. Zato bi upravni organ pri tožnikovem stanovanju - enako kot je pri garaži - moral upoštevati plačan znesek stroškov financiranja v višini 2,014.297,50 din. Res, da tožnik v davčni napovedi omenjenega zneska stroškov financiranja ni navedel. Toda tožnik je davčni napovedi priložil kupoprodajno pogodbo z dne 18.6.1985, iz katere je razvidna dejanska vrednost kapitala v času pridobitve in da je bila ta znatno višja od zneska, ki ga je tožnik navedel v davčni napovedi. V upravnem postopku je organ dolžan ugotoviti resnično stanje stvari (7. člen zakona o splošnem upravnem postopku) in ker je prvostopni organ razpolagal s kupoprodajno pogodbo, bi jo po mnenju sodišča moral upoštevati pri ugotavljanju davčne osnove. Ker je ni, je tako bistveno dejansko okoliščino to je nabavno vrednost stanovanja ugotovil v nasprotju s podatki v spisu. Zaradi zmotno ugotovljenih dejstev je odločba prvostopnega organa nezakonita, nezakonita pa je tudi izpodbijana odločba tožene stranke, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba. V tej pritožbi pa je tožnik smiselno uveljavljal nepravilno ugotovitev davčne osnove in v posledici tega tudi nepravilno odmero davka.

Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena v zvezi z 2. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo. Določbe zakona o upravnih sporih in zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).