Jedro

Če delavec v sporu zahteva presojo sklepov delodajalca o prenehanju delovnega razmerja kot trajno presežnemu delavcu, sodišče ne presoja obstoja delovnega razmerja, saj bi z izvajanjem dokaznega postopka v tej smeri odločalo izven okvira spora. Sklep o prenehanju delovnega razmerja trajno presežnemu delavcu lahko delodajalec izda le svojemu delavcu, zato se obstoj delovnega razmerja predpostavlja in ga sodišču ni treba posebej ugotavljati.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni v točki 3 izreka tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 332.919,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16.10.2002 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe, v preostalem pa se pritožba zavrne ter se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločilo že s sodbo z dne 7.11.2000, s katero je razsodilo, da se kot nezakonita razveljavita sklep tožene stranke z dne 1.7.1999, s katerim je bil tožnik uvrščen med trajno presežne delavce in sklep o zavrnitvi ugovora z dne 21.10.1999, da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo ter mu obračunati in izplačati vse plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku vse stroške zastopanja iz predhodnega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi in preostale stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. Sodišče prve stopnje je takrat zavzelo stališče, da je imel tožnik pravno urejeno delovno razmerje pri toženi stranki le v obdobju treh mesecev in sicer od aprila 1998 do vključno meseca junija 1998, v preostalem delovnem razmerju pa tožnik ni imel urejenega delovnega razmerja, tožena stranka pa mu je zagotavljala posamezne pravice v smislu elementov iz delovnega razmerja ter da vse naštete okoliščine dejansko dokazujejo, da je bil tožnik pri toženi stranki v rednem delovnem razmerju vse od 1.4.1998 dalje. V tem konkretnem sporu naj bi bila podana transformacija delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas. Pravna razmerja so se od 1.7.1998 dalje faktično podaljševala s podaljševanjem delovnega razmerja za nedoločen čas. Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožene stranke dne 17.1.2002 sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje ter odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Pritožbeno sodišče je zavzelo stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo v tem individualnem delovnem sporu presoditi zakonitost sklepov o prenehanju delovnega razmerja kot trajnem presežku, ki so bili predmet tega individualnega delovnega spora. Predmet individualnega delovnega spora ni bil obstoj delovnega razmerja, zato tudi izvajanje dokazov v tej smeri ni bilo potrebno. Sklep o prenehanju delovnega razmerja trajno presežnemu delavcu lahko delodajalec izda le svojemu delavcu in se zato obstoj delovnega razmerja predpostavlja in ga ni treba posebej ugotavljati. Tožnik je v tožbi postavil meje spornega razmerja s tem, ko je navedel, presojo katerih odločitev delodajalca zahteva. V konkretnem primeru so bili to sklepi o prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega prenehanja potreb po delu delavca, zato bi sodišče moralo presojati zakonitost sklepov delodajalca, izdanih na tej pravni podlagi. Tožniku namreč ni prenehalo delovno razmerje na kakšni drugi pravni podlagi. Delodajalec pa tudi ne more druge pravne podlage za prenehanje delovnega razmerja uveljavljati pred sodiščem. Sodišče prve stopnje je sicer sklepe delodajalca razveljavilo, vendar v zvezi z njihovo izdajo ni izvajalo dokaznega postopka in tudi v obrazložitvi ni navedlo, iz katerih razlogov je spoznalo, da so izpodbijani sklepi nezakoniti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar je moralo pritožbeno sodišče pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti. Pritožbeno sodišče je sodišču prve stopnje naložilo, da mora v ponovljenem postopku tožnika tudi pozvati, da postavi svoj zahtevek v zvezi z izplačilom plače po višini.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje, skladno z napotki pritožbenega sodišča presojalo zakonitost sklepov o trajnem presežku, ki so bili predmet tega individualnega delovnega spora ter v postopku pozvalo tožnika, da postavi svoj zahtevek v zvezi z izplačilom plače po višini. Tožnik tožbenega zahtevka po višini ni postavil (list. št. 194). Na podlagi ponovno izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje izdalo sodbo z dne 16.10.2000, v kateri je odločilo, da se kot nezakonita razveljavita sklepa tožene stranke z dne 1.7.1999 in 21.10.1999, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja in mu obračunati ter izplačati vse plače, ki bi jih prejemal, če bi bil na delu, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače, t.j. od 19. dne v mesecu za prejšnji mesec, od teh zneskov obračunati in plačati vse davke in prispevke in neto razliko plače izplačati tožniku v roku 8 dni, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 407.984,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, v roku 8 dni pod izvršbo. Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožeče stranke za povrnitev vseh stroškov zastopanja, nastalih v predhodnem postopku v višini 25.346,00 skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke do tožeče stranke v znesku 456.023,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se je v odprtem pritožbenem roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži plačilo vseh stroškov tožene stranke z zakonitimi zamudnimi obrestmi oz., da izpodbijano sodbo razveljavi in sodišču prve stopnje zadevo vrne v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker ni razložilo, zakaj bi morala tožena stranka plačati tožniku zakonite zamudne obresti od vsakega 19. dne v mesecu od pripadajoče plače za pretekli mesec ter, ker ni razložilo, zakaj bi morala tožena stranka tožniku plačati za vsak mesec dvojno plačo. Poudarja, da o delovnem razmerju med strankama postopka v konkretnem primeru ni mogoče govoriti, vprašanje obstoja delovnega razmerja med strankama pa je po prepričanju tožene stranke odločilnega pomena pri odločanju o reintegracijskem in restitucijskem zahtevku. V tem primeru nikakor ni šlo in ne gre za spreminjanje pravne podlage za prenehanje delovnega razmerja, o čemer govori pritožbeno sodišče v sklepu z dne 17.1.2002, temveč gre za uveljavljanje ugovora, da vzpostavitev prejšnjega stanja ni možna, ker delovno razmerje ne obstoja. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo med strankama v postopku vzpostavljeno delovno razmerje od 1.4.1998 dalje, je zato ne le materialno pravno zmotno, temveč je materialno pravno zmotno tudi stališče, da neobstoj delovnega razmerja, ki se ugotovi tekom postopka pred delovnim sodiščem, ne more vplivati na odločitev o reintegracijskem zahtevku. Sodišče prve stopnje je nadalje tudi zmotno ugotovilo, da naj bi tožnik delal na delovnem mestu asistenta vodstva poslovodstva. Iz prevoda pogodbe, ki naj bi utemeljila nastanek delovnega razmerja med strankama postopka, izhaja, da je bilo med strankama govora o delovnem mestu asistenta vodstva proizvodnje. Direktor tožene stranke je v okviru svojega zaslišanja povedal, da je bilo predvideno, da bi tožnik postal vodja proizvodnje, izkazalo pa se je, da tehničnega področja ne obvlada. Povedal je tudi, da je bil T. A. za razliko od tožnika sprejet na delovno mesto iz vseh področij g. R.. Zato je zmoten prvostopenjski zaključek, da je nezakonita odločitev tožene stranke že zato, ker je ta štela, da je prenehala potreba po delu tožnika na delovnem mestu, na katerega sploh ni bil razporejen. Sodišče prve stopnje je tudi prezrlo, da ukinitev delovnega mesta asistenta vodstva proizvodnje ni bila namenjena odstranitvi tožnika, temveč racionalizaciji delovnega procesa. Ker je bil tožnik edini, ki bi moral opravljati predmetne zadolžitve, primerjava z drugimi delavci niti ne bi bila potrebna. Bila pa je opravljena primerjava med tožnikom in T. A., pri čemer se je kot primarni kriterij upoštevalo doseganje delovnih rezultatov posameznikov. Nepravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnika uvrstila med trajne presežke v nasprotju z določili 29. člena Kolektivne pogodbe za kemično in gumarsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 9/98 - v nadaljevanju: branžna KP). Tožena stranka je o bolniškem staležu tožnika izvedela naknadno, to pa je upoštevala v ugotovitvenem sklepu z dne 25.10.1999, s katerim je dejstvo obstoja bolniškega staleža upoštevala tako, da je pričel teči šestmesečni odpovedni rok po prenehanju tožnikove začasne zadržanosti z dela. Navsezadnje tožena stranka graja tudi odločitev prvostopenjskega sodišča glede stroškov postopka in sicer navaja, da je nekritično priznalo večino priglašenih stroškov za sestavo pripravljalnih vlog tožnika. Tožnik je že v tožbi povedal, kakšne kršitve postopka očita toženi stranki, v vsaki nadaljnji vlogi pa je le ponavljal že zapisano. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločalo o stroških postopka.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker ni razložilo, zakaj bi morala tožena stranka plačati tožniku zakonite zamudne obresti od vsakega 19. dne v mesecu od pripadajoče plače za pretekli mesec ter, ker ni obrazložilo, zakaj bi tožena stranka morala tožniku plačati za vsak mesec dvojno plačo. Tožnik je svoj obrestni zahtevek od pripadajočih plač oprl na 4. odstavek 59. člena branžne KP, ki določa, da v primeru, da se plače izplačujejo enkrat mesečno, se morajo izplačevati v polnem znesku najkasneje do 18. dne v mesecu za pretekli mesec. Sodišče prve stopnje tudi ni naložilo toženi stranki, da bi morala tožniku plačati vsak mesec dvojno plačo. Iz 2. točke izreka izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje ugodilo reparacijskemu zahtevku tožnika za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo. Iz tega naslova naj bi mu bila tožena stranka dolžna obračunati bruto plače, ki bi jih tožnik prejemal, če bi bil na delu, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, od zneskov bruto plač pa obračunati in plačati vse davke in prispevke in nato neto razlike plač izplačati tožniku.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnika, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati obstoj delovnega razmerja kot podlago za odločanje o reintegracijskemu in resistucijskemu zahtevku. Tožnik je v tem sporu zahteval presojo sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja kot trajno presežnemu delavcu, kajti na tej pravni podlagi je tožniku prenehalo delovno razmerje. Sodišče v tem sporu tako pravilno ni presojalo obstoja delovnega razmerja, saj bi z izvajanjem dokaznega postopka v tej smeri odločalo izven okvira tega individualnega delovnega spora. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju razlogov sklicuje na svojo obrazložitev v sklepu z dne 17.1.2002 ter je ne ponavlja. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da sklep o prenehanju delovnega razmerja trajno presežnemu delavcu lahko delodajalec izda le svojemu delavcu, zato se obstoj delovnega razmerja predpostavlja in ga sodišču v tem sporu zato ni bilo treba posebej ugotavljati. Pritožbeno sodišče ponavlja, da se je v tem sporu odločalo o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožniku kot trajno presežnemu delavcu, ne odloča pa se o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožniku kot delavcu za določen čas.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik sklenil delovno razmerje 1.4.1998 za delovno mesto "pomočnik poslovodstva" ter, da tožnik nikoli ni bil razporejen na delovno mesto, ki se je ukinjalo, to je na delovno mesto "asistent vodstva proizvodnje". Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta bila tožnik in T. A. sprejeta v delovno razmerje pri toženi stranki za isto delovno mesto in sicer, da sta bila oba predvidena, da bosta prevzela delo g. R., to je prokurista. Tako je tudi pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je trajno prenehala potreba po delu tožnika na delovnem mestu, na katerega sploh ni bil razporejen in je zato odločitev tožene stranke, da tožniku preneha delovno razmerje na delovnem mestu asistenta vodstva proizvodnje, nezakonita (priloga A3).

Neutemeljena je pritožbena navedba, da ukinitev delovnega mesta asistenta vodstva proizvodnje ni bila namenjena odstranitvi tožnika, temveč racionalizaciji delovnega procesa. Tožena stranka je sicer v postopku navajala, da se je zmanjšal obseg dela pri njej ter da je za posle vodenja potrebovala le eno osebo, vendar je zaslišana priča R. izpovedal, da je v juniju leta 1999 dobil navodilo, da naj se tožnika reši na zakonit način, ker je nesposoben.

Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka na podlagi predpisanih kriterijev morala med seboj primerjati vsaj tožnika in T. A.. Tožena stranka v postopku ni dokazala, da bi izvršila primerjavo med tožnikom in T. A., saj svojih navedb, češ, da je bila primerjava med njima opravljena, ni podkrepila z nobenim listinskim ali drugim dokazom, s katerim bi dokazala, da je upoštevala kriterije po 36 b. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90 - 71/93).

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da tožena stranka ni kršila 29. člena branžne KP, ker je bolniški stalež tožnika upoštevala v ugotovitvenem sklepu z dne 25.10.1999 in sicer tako, da je pričel teči šestmesečni odpovedni rok po prenehanju tožnikove začasne zadržanosti z dela. 29. člen branžne KP v 2. alinei 1. odstavka določa, da med trajne presežke ne morejo biti uvrščeni delavci v času, ko so odsotni z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni, iz izvedenega dokaznega postopka pa izhaja, da je bil tožnik v času, ko je bil uvrščen med trajno presežne delavce (v času, ko je bil sprejet ugotovitveni sklep o obstoju trajnega prenehanja potreb po delu delavcev - 18.5.1999 - priloga A6, v času, ko je bil sklican sestanek glede trajnih presežkov - 21.6.1999 ter v času, ko je bil sprejet program razreševanja trajno presežnih delavcev - 30.6.1999 - priloga A7), odsoten z dela zaradi bolezni (potrdili o upravičeni zadržanosti od dela - priloga A 46, A 47). S takšnim ravnanjem je tako tožena stranka evidentno kršila 29. člen branžne KP in je zato njen pritožbeni očitek v tej smeri neutemeljen.

Utemeljena pa je pritožbena navedba, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje glede odmere stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je vrednost odvetniške storitve za sestavo tožbe napačno odmerilo po 1.a točki tarifne številke 10 Odvetniške tarife (Ur.l. RS, št. 7/95 - 62/98) - v višini 300 točk, saj v tem individualnem delovnem sporu ne gre za prenehanje delovnega razmerja na podlagi izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, temveč je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi sklepa o uvrstitvi med trajno presežne delavce. Vrednost odvetniške storitve za sestavo tožbe se v primeru prenehanja delovnega razmerja na podlagi sklepa o trajnem presežku točkuje po 1.b točki tarifne številke 10 Odvetniške tarife, zato je potrebno tožniku za tožbo priznati 160 točk. Ker se na vrednost tožbe odmerjajo tudi vrednosti odvetniških storitev za sestavo pripravljalnih vlog (75% od vrednosti tožbe) ter za zastopanje (50% vrednosti tožbe) je pritožbeno sodišče tudi v tem delu znižalo tožniku priznane stroške postopka. Pritožbeno sodišče je na podlagi predloženega stroškovnika tožeče stranke na glavni obravnavi z dne 7.11.2000 in v skladu z Odvetniško tarifo tožeči stranki priznalo za tožbo 160 točk, za zastopanje na naroku z dne 12.5.2000 80 točk, za urnino 50 točk, za kilometrino 1.050,00 SIT, za pripravljalno vloge z dne 17.4.2000, 18.5.2000 ter 3.6.2000 za vsako po 120 točk, za pripravljalno vlogo z dne 17.5.2000 20 točk, za zastopanje na naroku z dne 16.6.2000 75 točk, za kilometrino 1.050,00 SIT, za čakanje na obravnavo 20 točk, za odsotnost iz pisarne 40 točk, za zastopanje na naroku z dne 7.7.2000 80 točk, za urnino na tem naroku 50 točk, za kilometrino 1.050,00 SIT, za odsotnost iz pisarne 40 točk, za zastopanje na naroku z dne 7.11.2000 80 točk, za urnino na tem naroku 50 točk, za kilometrino 1.050,00 SIT, za odsotnost iz pisarne 40 točk, za prevoz tožnika na navedene štiri glavne obravnave na relaciji Ljubljana - Celje - Ljubljana pa 26.000,00 SIT. Skupaj je pritožbeno sodišče priznalo tožniku za odvetniške storitve 1145 točk, kar znese skupaj z 19% DDV in ob upoštevanju vrednosti točke na dan 16.10.2002 (1 točka = 100 SIT) 136.255,00 SIT ter za prevozne stroške 30.200,00 SIT, vsega skupaj torej 166.455,00 SIT.

Na podlagi predloženega stroškovnika tožnika na glavni obravnavi z dne 16.10.2002 in veljavne Odvetniške tarife pa je pritožbeno sodišče tožniku priznalo za pripravljalni vlogi z dne 29.7.2002 in 26.8.2002 za vsako po 120 točk, za zastopanje na naroku z dne 10.6.2002 80 točk, za urnino na tem naroku 100 točk, za kilometrino 1.300,00 SIT, za zastopanje na naroku z dne 11.9.2002 80 točk, za urnino 500 točk ter za kilometrino 1300 SIT, za zastopanje na naroku z dne 16.10.2002 80 točk ter za kilometrino 1400 SIT, za odstotnost iz pisarne za vse tri navedene naroke skupaj 120 točk ter za stroške prihoda prič 16.064,00 SIT. Za odvetniške storitve je pritožbeno sodišče priznalo vsega skupaj 1200 točk, kar ob priglašenem 20% DDV, 2% materialnim stroškom ter ob upoštevanju vrednosti točke 100 SIT skupaj znaša 146.400,00 SIT, za prevozne stroške pa je pritožbeno sodišče priznalo za 20.064,00 SIT stroškov, vsega skupaj torej 166.464,00 SIT.

Na podlagi tako obračunanih stroškov je sodišče tožniku priznalo v tej zadevi za 332.919,00 SIT stroškov postopka.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo glede odločitve sodišča prve stopnje o stroških postopka, v preostalem pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo ter v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker je s pritožbo uspela le v zelo majhnem delu in sicer v delu, s katerim je grajala odločitev o stroških postopka (3. odstavek 154. člena v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP).