Jedro

Tožena stranka je v okviru 24. člena ZBPP natančno povzela vsebino kazenskega spisa in na tej podlagi sprejela zaključek, da ni mogoče sklepati, da bo pošten postopek tožniku zagotovljen le, če bo imel v konkretnem postopku zagovornika. Pošten postopek (ob upoštevanju dejstva, da zaradi očitanega kaznivega dejanja ZKP ne zagotavlja obligatorne obrambe) mu zagotavljajo že načela kazenskega postopka, kot na primer načelo iskanja materialne resnice, ter druga načela, ki v kazenskem postopku sodišče zavezujejo k spoštovanju obdolženčevih, z ustavo zagotovljenih pravic.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je zavrnila prošnjo A.A. za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), ki jo je prosilec vložil v zvezi s kazensko zadevo Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. I K 33249/2013. Tožena stranka je pojasnila pravno podlago za odločanje v tej zadevi (24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči, v nadaljevanju ZBPP) in povzela vsebino sodnega spisa Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. I K 33249/2013. Ugotovila je, da za dejanje, ki se prosilcu očita na podlagi 1. točke prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), ni omogočena obvezna obramba, zato je treba v skladu s pravili in načeli mednarodnega prava gledati na interes pravičnosti, na katerega pojem se na abstraktni ravni opira določba tretjega odstavka 24. člena ZBPP.

2. Tožena stranka je glede na opis in težo očitanega kaznivega dejanje ter vsebino listinskih dokazov zavzela stališče, da v konkretnem postopku ne bodo obravnavana pravno in dejansko zapletena vprašanja, ker so bile okoliščine storitve kaznivega dejanja precej raziskane v predkazenskem postopku in v postopku preiskave. Prav tako je tožilstvo sodišču predlagalo izvedbo obsežnejših dokazov - med izjavami prič so tudi listinska dokazila. Tako niso podane nobene konkretne okoliščine, ki bi kazale na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel prosilec pomoč strokovne obrambe. Prav tako iz prošnje za dodelitev BPP in iz kazenskega spisa ne izhajajo nobene konkretne okoliščine, ki kazale na to, da prosilec ne bi bil sposoben razumeti česa je obtožen, prav tako je sposoben, da se brani pred očitkom vsebovanim v obtožnem predlogu. V predkazenskem postopku, kot tudi v postopku preiskave, se je izrecno izjavil glede očitanega kaznivega dejanja in je razumel česa je obtožen. Razumel je tudi podane pravne pouke, na zapisano pa tudi ni imel pripomb.

3. V nadaljevanju se je tožena stranka sklicevala tudi na dolžnost sodišča, da mora sodišče vedno odločiti v korist obdolženca in dolžnost, da se vsa odločilna dejstva, ki so obdolžencu v škodo, ugotovijo z gotovostjo, sicer se šteje, da niso podana. Sklicevala se je tudi na določbo 17. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), načelo iskanja materialne resnice, ki velja ne samo za sodišče, temveč tudi za policijo, državnega tožilca, preiskovalnega sodnika in tudi za sodišče. 4. Tožnik odločitvi tožene stranke oporeka in jo vlaga zaradi bistvene kršitve določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, in ker je bil na podlagi ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju, zaradi kršitev postopkovnih določb in kršitve z ustavo zagotovljenih človekovih pravic.

5. Navaja, da je vlogo za dodelitev BPP podal osebno in tudi utemeljil zakaj potrebuje BPP. Ne strinja se z razlogi za zavrnitev vloge. V postopku dodelitve BPP ni nikoli sodeloval. Meni, da je bil vnaprej obsojen, zato je izdana odločba v nasprotju z določbami 14., 15. in 22. člena Ustave Republike Slovenije ter v nasprotju z določbami ZKP. Sklicuje se na vsebino 24. člena ZBPP ter določbo 6. člena prvega odstavka Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP), vse v zvezi s pravico do dostopa do sodišča, tudi z odvetnikom. Njegova tožbena stališča potrjujeta sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice Golder proti UK št. 4451/70 in Airey proti Isrki 6289/73, obe v zvezi z možnostjo dostopa do odvetnika in kršitve pravice do BPP. Razlaga vsebino pravice do dostopa do sodišča in se v tej zvezi sklicuje na določbo prvega odstavka 23. člena Ustave RS ter odločitev Ustavnega sodišča v sklepu Up 439/00 z dne 20. 11. 2001 in odločbi Up 143/97 z dne 19. 6. 1997. 6. Trditev tožene stranke, da zadeva zanj ni življenjskega pomena ni resnična, zaradi zagrožene višine zaporne kazni. Iz previdnosti v tožbi obširno utemeljuje oziroma podaja razlago kršitev v kazenskem postopku, s katerimi utemeljuje trditev, da so bili dokazi o storitvi kaznivega dejanja pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic in svoboščin in je obtožnica rezultat takšnih nedovoljenih dokazov, zato ima veliko možnosti za uspeh, vendar mora pri tem pomagati odvetnik.

7. Navaja, da ga je tožena stranka že vnaprej obsodila in mu s tem, ker mu ni dovolila odvetnika, kršila tudi z Ustavo RS zagotovljene pravice, zato bo v primeru, da s tožbo ne bo uspešen, uporabil vsa pravna sredstva, ki jih ima na razpolago. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se prošnji za dodelitev BPP ugodi in mu dodeli BPP ter oprosti plačila vseh stroškov postopka. Predlaga tudi povrnitev stroškov tega postopka. Podrejeno sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Predlaga tudi oprostitev plačila sodnih taks.

8. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po pregledu izpodbijane odločbe in predloženega spisa sodišče ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), ter dodatno navaja:

11. Tožena stranka mora izpolnjevanje pogojev za dodelitev BPP, v primeru kot je obravnavani, presojati upoštevaje določbo prvega odstavka 1. člena ZBPP, ki določa namen BPP. Ta naj bi zagotavljal uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevaje socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati, torej je pravna pomoč namenjena tistim prosilcem, ki izkažejo v zakonu določene pogoje za njeno dodelitev.

12. Zgoraj navedene pogoje med drugim določa tudi 24. člen ZBPP, v okviru katerega je tožena stranka natančno povzela vsebino sodnega spisa Okrožnega sodišča v Celju opr. št. I K 33249/2013 in na tej podlagi sprejela zaključek, da ni mogoče sklepati, da bo pošten postopek tožniku zagotovljen le, če bo imel v konkretnem postopku zagovornika. Sodišče se, glede na navedene okoliščine, kot jih je tožena stranka ugotovila v zvezi s tožniku očitanim kaznivim dejanjem ter s tem predlaganimi dokazi in njegovo osebnostjo, kar je v izpodbijani odločbi tudi natančno navedla, s takšnim zaključkom tožene stranke strinja.

13. Tožniku je tožena stranka pravilno pojasnila tudi, da mu pošten postopek (ob upoštevanju dejstva, da zaradi očitanega kaznivega dejanja ZKP ne zagotavlja obligatorne obrambe) zagotavljajo že načela kazenskega postopka, kot na primer načelo iskanja materialne resnice, ter druga načela, ki v kazenskem postopku sodišče zavezujejo k spoštovanju obdolženčevih, z ustavo zagotovljenih pravic, zato le te tožniku v spornem postopku niso bile kršene.

14. Tožnik po presoji sodišča brez podlage zatrjuje tudi kršitev enakega varstva pravic iz 14. in 22. člena Ustave. Poseg v to ustavno pravico bi bil podan, če bi tožnik izpolnjeval z zakonom določene pogoje za uveljavitev BPP, pa zaradi nezakonitega postopka pravice do zagotovitve sredstev za pokritje stroškov za pravno pomoč ne bi mogel uveljaviti. Sodišče pa je po povedanem presodilo, da je organ za BPP tožnikovo prošnjo pravilno obravnaval po določbah ZBPP, in da je zavrnitev prošnje za dodelitev BPP utemeljil s pravilnimi pravnimi argumenti.

15. Glede na navedeno ter obseg že izvedenih dokazov v dosedanjem postopku, je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo.