Jedro

Tožnica je bila zaposlena pri dveh delodajalcih za skrajšani delovni čas (pri toženi stranki za 16 ur tedensko in pri avstrijski družbi za 24 ur tedensko). V pogodbi o zaposlitvi s toženo stranko se je med drugim dogovorila, da ji bo ta obračunala in plačala vse prispevke za socialno zavarovanje, tako od plače, ki jo tožnica prejema v Sloveniji, kot od plače, ki jo prejema v Avstriji. Kljub temu tožnica v sodnem postopku ne more uspešno uveljavljati plačila prispevkov (oziroma odškodnini v višini prispevkov), saj je že zahtevala plačilo prispevkov od družbe v Avstriji (prispevke je že avstrijska družba tudi plačala, tožnica le ni prejela tistega, kar je šlo na račun odvetniških stroškov).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je odločilo, da se zavrne del tožbenega zahtevka, da se toženi stranki naloži, da tožnici plača odškodnino v skupni višini 38.863,42 EUR, in sicer 26.863,42 EUR za premoženjsko škodo in 12.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnica utrpela, ker tožena stranka ni izpolnila prevzetih obvez obračuna in plačila prispevkov za socialno zavarovanje iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 2004 in aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 7. 10. 2005 (sodba). V nadaljevanju je sodišče s sklepom zavrglo tožbo v delu, ki se glasi, da se potrdi, da je tožena stranka brezpogojno prevzela obvezo obračuna in plačila prispevkov za socialno zavarovanje tožnice od plač, ki jo je slednja prejemala v neto zneskih v Avstriji, kakor je zapisano v 2. odstavku 5. člena aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 7. 10. 2005 (1. točka sklepa). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.671,17 EUR v roku osem dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo (2. točka sklepa).

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo in sklep in navaja, da izpodbija sodbo v celoti in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prva ter bistvenih kršitev določb postopka, sklep pa izpodbija samo v delu, ko je sodišče odločilo o stroških postopka. Navaja, da je prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo dejansko stanje v delu, ko navaja, da sta pravdni stranki dne 1. 2. 2004 sklenili pogodbo o zaposlitvi, na podlagi katere je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas s polnim delovnim časom 40 ur na teden ter da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za delovno mesto regionalnega managerja za območje Avstrije z zadolžitvijo in pooblastili prokurista v odvisni družbi S. GmbH na Dunaju. Sodišče pravilno ugotovi, da sta stranki sklenili aneks z dne 7. 10. 2005, kjer sta se dogovorili, da tožnica s toženo stranko sklepa delovno razmerje za nedoločen čas s krajšim delovnim časom in sicer 16 ur na teden ter da bo tožnica dela in naloge delovnega mesta iz 2. člena aneksa s krajšim delovnim časom, ki traja 16 ur na teden, opravljala pri toženi stranki in bo za delo s krajšim delovnim časom pri toženi stranki tožnica prijavljena v socialno zavarovanje za delovni čas 16 ur na teden in sicer od 1. 10. 2005 dalje. Iz aneksa izhaja tudi, da bo tožena stranka, ker Republika Slovenija še ni prilagodila izvedbenih predpisov za izvajanje sporazuma med Republiko Avstrijo in Republiko Slovenijo o socialni varnosti, obračunavala in plača vse vse prispevke za socialno zavarovanje od plače, ki jo tožnica prejema iz delovnega razmerja pri toženi stranki v Republiki Sloveniji, in od plače, ki jo tožnica prejema od družbe S. GmbH v Republiki Avstriji. Tožnica je dne 7. 10. 2005 sklenila pogodbo o zaposlitvi z družbo S. GmbH za delovno mesto poslovodja družbe od 1. 10. 2005, šlo je za hčerinsko oziroma odvisno družbo tožene stranke v Avstriji. Nad družbo S. GmbH je bil uveden stečajni postopek in je tožnica v stečajnem postopku med drugim prijavila tudi terjatev iz naslova prispevkov za socialno varnost za čas zaposlitve in je bila s sodno poravnavo s strani stečajnega upravitelja tožnici priznana terjatev višini 77.487,71 EUR. Navedeno terjatev je tožnica terjala od avstrijskega sklada za izplačilo nadomestil v primeru insolventnosti (IEF GmbH), saj terjatve ni bilo mogoče poplačati iz stečajne mase. Pravilna je ugotovitev sodišča, da je IEF GmbH dne 23. 2. 2009 izdal delno odločbo, s katero je terjatev iz naslova prispevkov za socialno varnost priznal. Sodišče pa je napačno štelo, da je tožnica prejela vse prispevke za socialno varnost za delo. V tem delu je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje. Stroški uveljavljanja terjatev iz naslova prispevkov za socialno varnost so znašali 26.863,42 EUR, znesek je bil nakazan odvetniški pisarni E., odvetniška pisarna si je zaradi plačila odvetniških storitev zadržala znesek 23.024,00 EUR ni ta znesek tožnici ni bil nikoli izplačan. Sodišče zmotno navede, da se je tožnica sama prostovoljno odločila od koga bo terjala prispevke za socialno varnost, in da je svojo terjatev prijavila v stečajnem postopku zoper družbo S. GmbH ter da zoper toženo stranko tudi ni sprožila nobenega postopka za izplačilo prispevkov iz socialne varnosti. Tožnica je postopek sprožila prav zaradi izplačila prispevkov za socialno varnost in predlagala, da sodišče toženi stranki naloži, da obračuna in plača Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje za obdobje od 1. 10. 2005 do 31. 12. 2007 za delo s skrajšanim delovnim časom za 24 ur na teden. Tožnica se ni odpovedala nobenim zahtevkom do tožene stranke. Tožnici je zaradi kršitev obveznosti nastala premoženjska škoda, ki predstavlja razliko med zneskom, ki ga mora tožnica plačati ZPIZ-u in zneskom, ki ga je dejansko uspela izterjati v postopku zoper družbo S. GmbH. Obe družbi sta solidarno odgovorni in tako je tožena stranka odgovorna vse dotlej dokler terjatev ni popolnoma izpolnjena. Tožnica je imela v celoti dolžnost odvračanja poškodbe na podlagi 4. odstavka 243. člena OZ. Pravna podlaga za plačilo tožbenega zahtevka je 2. odstavek 239. člena OZ, da je upnik upravičen zahtevati povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi zamude ali neizpolnitve obveznosti s strani dolžnika. Protipravnost je bila podana, saj je bila tožnica prisiljena neplačane prispevke uveljavljati v stečajnem postopku zoper družbo S. GmbH in avstrijski jamstveni skladu IEF GmbH je izpolnil obveznosti iz aneksa. Avstrijski jamstveni sklad je neplačane prispevke izplačal šele po številni in daljši argumentirani korespondenci s pooblaščencem tožnice. Tako je tožnici nastala škoda v višini 26.863,42 EUR, od prejetega zneska si je odvetniška pisarna obdržala znesek 23.024,00 EUR. Tožnica je predlagala, da sodišče poizvede poizvedbe pri odvetniški pisarni E. na Dunaju, vendar sodišče tega ni storilo, čeprav je dolžno izvajati tudi dokaze po uradni dolžnosti in bi moralo opraviti poizvedbi pri avstrijskem jamstvenem skladu IEF GmbH. V tem delu ima sodba pomanjkljivosti iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo, da je protipravno ravnanje tožene stranke tudi v zvezi z nepremoženjsko škodo v kršitvi pogodbenih obveznosti iz aneksa z dne 7. 10. 2005 in ni upoštevalo, da je tudi za plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo pravna podlaga 2. odstavek 239. člena ZPP. Zaradi navedenega tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnice oziroma podredno, da sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka je podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne. Tožena stranka uvodoma opozarja na novote, ki jih tožnica navaja v pritožbi, le-te pa so nedopustne in neupoštevne. Takšne novote so v pritožbi, ki tožnica navaja, da je bila njena zaposlitev pri družbi v Avstriji v interesu tožene stranke. Navedeno pa je tudi sicer nerelevantno. Tožnica navaja, da ni pravilno stališče, da je tožnica prejela vse prispevke za socialno varnost, to stališče pa utemeljuje s trditvijo, da je njen avstrijski odvetnik od zneska prispevkov, prejetega od avstrijskega jamstvena sklada, zadržal znesek 23.024,00 EUR ter s trditvijo, da so ji nastali tudi drugi stroški v zvezi z uveljavljanjem pravice do prejema prispevkov v Avstriji – vse v skupnem znesku 26.863,42 EUR. Dejstvo, da odvetnik tožnici ni prenakazal zneska ni mogoče razlagati tako, da slednja predmetnih zneskov ni prejela. S tem ko jih je prejel njen odvetnik, velja, da jih je prejela sama. Ob navedenem se ne more sklicevati na stroške uveljavljanja pravic v Avstriji, saj ti stroški, tudi če so nastali, nikakor niso vplivali na samo izplačilo prispevkov v Avstrijo (izplačilo je bilo namreč izvedeno). Tožnica je sama popolnoma opustila vlaganje kakršnihkoli zahtevkov proti avstrijski družbi (S. GmbH v Avstriji), če je menila, da ji ta zneskov ne plačuje, bi lahko tožila toženo stranko, a se je pri tem prostovoljno odločila, da bo postopke vodila proti avstrijski družbi v Avstriji. Dejstvo je, da je zahtevek za plačilo odškodnine že poimovno neutemeljen, kar je tožena stranka obširno pojasnila v postopki na prvi stopnji, prvostopno sodišče pa je temu v izpodbijani odločbi v celoti utemeljeno sledilo. Tožena stranka ni odgovorna za stroške, ki so tožnici nastali z uveljavljanjem njenih pravic v Avstriji. Pritožbena novota je tudi, da navaja tožnica, da je avstrijska družba v razmerju solidarnosti glede plačila odškodnine. Tožena stranka in avstrijska družba nista v razmerju solidarnosti, vloga tožene stranke ni bila v lastnem prevzemanju obveznosti plačila prispevkov, temveč le v prevzemanju vloge posredništva pri nakazovanju prispevkov v slovenski sklad potem, ko bo le-ta prejela iz Avstrije plačilo. Tožnica zatrjuje, da je šlo pri njej za zmanjševanje škode, ker bi sicer tožena stranka odgovarjala za večji znesek, kot je sedaj predmet pravde. Gre za eno nedopustnih pritožbenih novot, ki je v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati. Tožnica tudi navaja, da tožena stranka ni izpolnila svojih pogodbenih obveznosti ter da so tožnici zato nastali tudi stroški uveljavljanja zahtevkov v Avstriji. Tožnica ni bila bila prisiljena v začenjanje postopkov v Avstriji. Prav tako ne obstaja vzročna zveza s postopkom v Avstriji in uveljavljanjem pravic zoper toženo stranko. Adekvatna vzročna zveza je podana le, če bi tožnica dokazala, da ravnanje tožene stranke redoma pripelje do takih stroškov, kot jih je imela tožnica v Avstriji. Tožnica ni bila prisiljena v vložitev tožbe proti tretji osebi v Avstrija, tako ni podana protipravnost in nima pravnorelevantne zveze s toženo stranko. Tožnica ponovno podaja pritožbeno novoto, da ji je tožena stranka dolžna plačati stroške, ki jih je imela v Avstriji zato, ker jih teh stroškov noče povrniti avstrijski jamstveni sklad. Tožnica tudi uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka, ker sodišče ni izvedlo poizvedb pri njenem avstrijskemu odvetniku. Tožnica bi morala navedeno uveljavljati tudi dne 6. 5. 2011, ko je postalo jasno, da ta dokaz ne bo izveden (286. b člen ZPP). Prav tako tožnica uveljavlja negmotno škodo, pri čemer tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko se je z njo pogajala z izvensodno rešitev zadeve. Gre za pritožbene novote, ki so neupoštevne. Prav tako toženi stranki ni mogoče očitati nezakonitega ravnanja v fazi pogajanj s tožnico, tožnica se je sama odločila, da bo svoje terjatve uveljavljala v Avstriji. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep o odmeri stroškov v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na podane pritožbene navedbe pa navaja: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so jasni in prepričljivi. Pritožbeno sodišče tudi pojasnjuje, da sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste dokaze, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo kot izhaja iz določbe 185. člena ZPP. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Kot že navedeno, ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Načelo kontradiktornosti tudi ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Sodišče je tudi pri vodenju dokaznega postopka vezano na načelo procesne ekonomije iz 11. člena ZPP, ki med ostalim določa, da si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški. Tožnica navaja, da bi moralo sodišče izvajati tudi dokaze po uradni dolžnosti in opraviti poizvedbe pri avstrijski odvetniški družbi in avstrijskem jamstvenem skladu, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da izvedba navedenih dokazov ne bi mogla pripeljati do drugačne rešitve spora.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih s prečitanjem listinske dokumentacije, ki sta jo predložili tožeča in tožena stranka zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 38.863,42 EUR in sicer iz naslova premoženjske škode v višini 26.863,42 EUR in nepremoženjske škode v višini 12.000,00 EUR, za katero je tožnica zatrjevala, da je tožena stranka odgovorna po splošnih pravilih civilnega prava. Stranki sta dne 1. 2. 2004 sklenili pogodbo o zaposlitvi, v kateri sta se dogovorili, da je tožnica sklenila delovno razmerje pri toženi stranki za nedoločen čas za delovno mesto regionalnega managerja za območje Avstrije z zadolžitvijo in pooblastili prokurista v odvisni družbi S. GmbH na Dunaju, kot to določa 2. člen pogodbe. Pravdni stranki sta dne 7. 10. 2005 sklenili aneks k pogodbi o zaposlitvi in se dogovorili, da bo tožena stranka iz razloga, ker Slovenija še ni prilagodila izvedbenih predpisov za izvajanje sporazuma med Republiko Avstrijo in Republiko Slovenijo o socialni varnosti, obračunali in plačali vse prispevke za socialno zavarovanje, od plače, ki jo tožnica prejema v Republiki Sloveniji in od plače, ki jo prejema v Republiki Avstriji v Republiki Sloveniji (5. člen aneksa). Tožnica je 7. 10. 2005 sklenila pogodbo o zaposlitvi z družbo S. GmbH za delovno mesto poslovodje od 1. 10. 2005 dalje in opravljala delo s skrajšanim delovnim časom 24 ur tedensko, pri čemer je bila dogovorjena plača 5.000,00 EUR bruto. Tožnica je bila tako zaposlena pri dveh delodajalcih za skrajšan delovni čas, in sicer pri toženi stranki za 16 ur tedensko, pri družbi S. GmbH pa za 24 ur tedensko. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije je z odločbo št. ... z dne 19. 7. 2007 odločil, da ima tožnica lastnost zavarovanca iz naslova zaposlitve pri tujem delodajalcu po 14. členu ZPIZ-1 od 1. 11. 2005 dalje za 24 ur na teden. Tožnica je vložila pritožbo, ki jo je drugostopni organ Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z odločbo št. ... z dne 1. 4. 2008 zavrnil. Iz obrazložitve izhaja, da je potrebno tudi za vključitev v obvezna socialna zavarovanja iz naslova zaposlitve pritožnice v Avstriji uporabiti zakonodajo Republike Slovenije. V postopku je bilo ugotovljeno, kar med strankama tudi sicer ni sporno, da je bil zoper družbo S. GmbH uveden stečajni postopek, pri čemer je tožnica v stečaju dne 5. 3. 2008 prijavila tudi terjatev iz naslova prispevkov za socialno varnost za čas zaposlitve pri tem avstrijskem delodajalcu, in sicer za čas od 1. 10. 2005 do 31. 12. 2007. Tožnica je v stečajnem postopku z avstrijsko družbo sklenila poravnavo, s katero ji je stečajni upravitelj priznal terjatev v višini 77.487,81 EUR, pri čemer je bila terjatev prijavljena v sklad za izplačilo nadomestil v primeru insolventnosti in 23. 2. 2009 je IEF GmbH (avstrijski jamstveni sklad) terjatev iz naslova prispevkov za socialno varnost v celoti priznal. Tako je tožnica od družbe S. GmbH – drugi delodajalec, prejela vse prispevke za socialno varnost za delo, ki ga je opravljala v času od 1. 5. 2005 do 31. 12. 2007 s skrajšanim delovnim časom 24 ur tedensko.

Glede na navedeno se je tožnica tako sama prostovoljno odločila od koga bo terjala prispevke za socialno varnost in tako je odpadla pravna podlaga iz 5. člena aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 7. 5. 2005. Namen iz 5. člena aneksa je bil v tem, da bo tožnica dobila plačane prispevke, kar jih je dobila od avstrijskega delodajalca oziroma avstrijskega jamstvenega sklada zaradi uvedenega stečaja nad delodajalcem. Z navedenim je odpadla tudi pravna podlaga za uveljavljanje tako prispevkov kot tudi odškodnine od tožene stranke, saj tožena stranka ne more odgovarjati za postopek, ki ga je tožnica vodila zoper drugega delodajalca, in v kolikor ji je avstrijska odvetniška družba odtegnila stroške postopka, to nikakor ne more iti na breme tožene stranke, ki niti ni bila udeležena v tem postopku. Tako ni podana protipravnost niti krivda tožene stranke za materialni in za nematerialno škodo, ki naj bi tožnici nastajala v postopku urejanja zadeve v Avstriji. Tudi v kolikor je tožena stranka sodelovala oziroma se dogovarjala s tožnico glede plačila prispevkov, to ne more iti na njeno škodo, kot to zmotno ocenjuje tožnica.

Tožnica bi sicer lahko opustila vlaganje kakršnihkoli zahtevkov proti avstrijski družbi, vendar v kolikor se je odločila, da terja, je šlo za njeno prostovoljno odločitev. Tožnica ne more dvakrat zahtevati plačila prispevkov prvič od delodajalca v Avstriji, drugič pa isti znesek iz naslova odškodnine zoper toženo stranko. Pritožbeni ugovori v zvezi z razmerjem solidarnosti tožene stranke in avstrijske družbe predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto in so zato neupoštevni. Prav tako so neupoštevni pritožbeni ugovori, da je tožnica v korist tožene stranke v smislu zmanjševanja škode uveljavljala zahtevke v Avstriji. Nenazadnje pa je tožnica v postopku pred avstrijskim sodiščem podpisala sodno poravnavo, s katero je avstrijska firma plačala vse prispevke. Med ravnanjem tožene stranke in zatrjevano škodo ni podana adekvatna vzročna zveza, to je ravnanje tožene stranke, ki praviloma pripelje do takšnih stroškov, kot jih je imela tožnica v Avstrija. Tožena stranka tožnice ni silila v vložitev tožbe. Zato tudi ne more odgovarjati za odškodnino, ki je tožnici nastala za uveljavljanjem svojih pravic v Avstriji oziroma za stroške, ki jih je odvetniška družba zadržala za zastopanje.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o stroških postopka upoštevaje pri tem 154. člen in 155. člen ZPP, ki določata, da stranka, ki v postopku ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti stroške postopka in sicer tiste, ki so bili za pravdo potrebni.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo in odločitev o stroških postopka sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, saj njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.