Jedro

Prepoved ponovnega sojenja o isti stvari ne pomeni, da kršitelj ne sme biti spoznan za odgovornega storitve prekrška, za katerega je bila že pravnomočno spoznana za odgovorno druga oseba.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani plačilni nalog se razveljavi in se zadeva vrne prekrškovnemu organu v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Policijska postaja Rače (prekrškovni organ) je storilki V. Š. s plačilnim nalogom, zaradi prekrška po c) točki sedmega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) izrekla globo 250 EUR in 5 kazenskih točk. Storilka prekrška zoper ta plačilni nalog ni vložila zahteve za sodno varstvo.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec zaradi kršitve določbe tretjega odstavka 156. člena Zakona o prekrških (v nadalj evanju ZP-1). Navaja, da so dne 7. 4. 2010 policisti Policijske postaje Rače skupaj s policisti Postaje prometne policije Maribor opravljali meritve hitrosti s stacionarnim merilnikom. Policist Policijske postaje Rače je zaradi prekoračitve predpisane hitrosti vožnje v naselju ustavil D. E., voznika osebnega vozila Citroen, ter mu izdal in vročil plačilni nalog. Policijska postaja Rače je naknadno s strani Postaje prometne policije Maribor prejela fotografije vozil, ki so dne 7. 4. 2010 prekoračila hitrost vožnje in tako pomotoma izdala lastnici, zgoraj omenjenega osebnega vozila, V. Š., plačilni nalog za isti prekršek, za katerega je plačilni nalog prejel že D. E. Z izdajo plačilnega naloga zaradi istega prekrška je prekrškovni organ kršil načelo ne bis in idem.

Glede na naravo stvari ni mogoče o zadevi, o kateri je bilo s plačilnim nalogom prekrškovnega organa že pravnomočno odločeno, ponovno odločati.

Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in v skladu s prvim odstavkom 426. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 razveljavi plačilni nalog Policijske postaje Rače ter postopek o prekršku ustavi.

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilstva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena ZKP vročena storilki V. Š., ki nanjo ni odgovorila.

B.

4. Prepoved ponovnega odločanja o isti stvari predstavlja temeljno človekovo pravico, ki jo zagotavlja tako Ustava Republike Slovenije (31. člen – Ustava) kot tudi Konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (4. člen 7. Protokola – EKČP). Po določbi 31. člena Ustave nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen. Drugače kot ZKP, ki to določbo Ustave kot temeljno načelo vsebinsko prevzema v prvem odstavku 10. člena, ZP-1 takšne splošne določbe ne vsebuje, ureja pa postopek ob ugotovitvi, da je bilo o isti stvari že pravnomočno odločeno.

Sodišče v rednem sodnem postopku v takšnem primeru s sodbo zavrne obdolžilni predlog (peta alineja četrtega odstavka 106. člena ZP-1) oziroma v kasnejši fazi po 2. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1 postopek s sodbo ustavi. Postopanje v pravnomočno odločeni zadevi poleg tega izrecno predstavlja kršitev po 3. točki 156. člena ZP-1. 5. Za kršitev prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari gre takrat, kadar sta podani tako subjektivna identiteta, torej isti storilec prekrška, kot tudi objektivna identiteta med prekrškoma iz obeh pravnomočnih odločb. Če se pravnomočna odločba nanaša na drugo osebo, to ni procesna ovira za pregon kršitelja, četudi gre za prekršek, ki ga je lahko storila le ena oseba. Prepoved ponovnega sojenja o isti stvari torej ne pomeni, da kršitelj ne sme biti spoznan za odgovornega storitve prekrška, za katerega je bila že pravnomočno spoznana za odgovorno druga oseba.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil D. E. s plačilnim nalogom spoznan za odgovornega storitve prekrška po c) točki sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1. Navedeni plačilni nalog, ki je bil storilcu vročen takoj na kraju storitve prekrška dne 7. 4. 2010, je postal po podatkih spisa pravnomočen 16. 4. 2010. Plačilni nalog, s katerim je bila V. Š. spoznana za odgovorno storitve prekrška po c) točki sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1, pa je postal pravnomočen 5. 5. 2010. Iz obeh plačilnih nalogov izhaja, da se nanašata na isti prekršek, storjen 7. 4. 2010 ob 5.52 uri z osebnim avtomobilom znamke Citroen, s katerim je bila za 25 km/h prekoračena največja dovoljena hitrost (50 km/h) v naselju Rače. Iz navedenih plačilnih nalogov nadalje izhaja, da je bil D. E. spoznan za odgovornega prekrška kot voznik osebnega vozila, V. Š. pa kot njegova lastnica. Na tej podlagi Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni moč pritrditi vrhovnemu državnemu tožilcu, ki uveljavlja kršitev načela ne bis in idem oziroma kršitev tretjega odstavka 156. člena ZP-1, saj sta bili s pravnomočnima plačilnima nalogoma spoznani za odgovorni storitve istega prekrška dve različni osebi, zato ni podana subjektivna identiteta, kar skladno z zgoraj navedenim pomeni, da ni bilo ponovno odločeno o isti stvari.

7. Vendar pa v primeru, ko nastane Vrhovnemu sodišču pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je vložena, s sodbo, s katero odloči o zahtevi za varstvo zakonitosti, to odločbo razveljavi na podlagi določbe 427. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1. Kot navaja vrhovni državni tožilec so policisti Policijske postaje Rače zaradi prekoračitve predpisane hitrosti vožnje v naselju 7. 4. 2010 ustavili D. E. in mu na kraju storitve izdali plačilni nalog, po prejemu fotografij vozil, ki so navedenega dne prekoračila hitrost vožnje, pa so zaradi istega prekrška izdali plačilni nalog še lastnici vozila V. Š.

Ob upoštevanju okoliščin, razvidnih iz plačilnih nalogov, dopisa Policijske postaje Rače Davčnemu uradu Maribor z dne 23. 12. 2010 in pobude za vložitev zahteva za varstvo zakonitosti Policijske postaje Rače z istega dne, obstaja precejšen dvom v pravilnost ugotovitve izpodbijanega plačilnega naloga, da je bila storilka očitanega prekrška V. Š., saj je bil na kraju storitve prekrška ustavljen voznik osebnega avtomobila, s katerim je bila prekoračena hitrost, policisti pa so pri tem ugotovili, da je vozilo vozil D. E., kateremu je policist na kraju izdal in vročil plačilni nalog, kar je kršitelj potrdil s svojim podpisom. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni plačilni nalog razveljavilo (427. člena ZKP v zvezi s členom 171 ZP-1) ter zadevo vrnilo Policijski postaji Rače v novo odločanje.