Jedro

Institut priposestvovanja omogoča, da po preteku priposestvovalne dobe dejansko stanje stvari postane tudi njeno pravno stanje. Tisti, ki določen čas izvršuje lastniška upravičenja in je že de facto imetnik lastninske pravice, to pravico pridobi ob zakonitih pogojih tudi de iure. Tožnik glede na ugotovljeno dejansko stanje ni imel razloga, da bi podvomil v lastninsko pravico svojih pravnih prednikov na spornem delu, zato mu ni mogoče očitati pomanjkanja potrebne skrbnosti z opustitvijo vpogleda v mapno kopijo. Tožnikova zmota je opravičljiva, saj je bil kot posestnik z ozirom na okoliščine prepričan, da je stvar njegova. Ni šlo namreč za celo parcelo, ampak del parcel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da je tožnik na podlagi priposestvovanja lastnik dela parcele št. 1732 gozd, ki je vpisana pri vl. št. 1096 k.o. S. v., in sicer tistega dela, ki se nahaja v podaljšku parcele št. 1733 k.o. S. v., v obsegu in obliki, ki je na skici izvedenca geodeta D. G. z dne 22. 06. 2010 označen z mejniki v točkah 17, 18, 19 in 20 in predviden kot novo nastala parcela s predvideno novo št. 1732/2 k.o. S. v., ki je zemljiškoknjižno last tožene stranke (1. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožencu je naložilo, da mora tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 1.957,12 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi, da je toženec dolžan po izdani odločbi geodetske uprave RS, s katero bo določena nova parc. št. za zgoraj opisani del parcele št. 1732 k.o. S. v., tožniku izstaviti za vpis v zemljiško knjigo sposobno listino, na podlagi katere bo tožnik pri novonastali parceli dosegel vpis lastninske pravice na svoje ime, sicer bo takšno listino nadomestila ta sodba, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (4. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s kasnejšimi spremembami; ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka.

Pritožba navaja, da tožnik ni mogel biti v opravičljivi zmoti glede obsega svoje nepremičnine, saj bi se lahko že ob nakupu ali tudi kasneje v zemljiškem katastru prepričal o dejanskem obsegu svoje nepremičnine. Poleg tega iz mapne kopije jasno izhaja, da nepremičnini s parc. št. 1732 k.o. S. v. in parc. št. 1733 k.o. S. v. razmejuje javna pot s parc. št. 3064, o čemer bi se tožnik lahko prepričal že z vpogledom v mapno kopijo, česar pa, kot je tudi sam povedal, ni preveril. Za mejo, ki je v mapni kopiji jasno razvidna, naj bi izvedel šele v marcu 2008, iz česar izhaja, da ni bil dobroveren, saj se glede na navedeno ne more sklicevati, da je bil v opravičljivi zmoti. Čeprav je javna pot s parc. št. 3064, ki razmejuje parceli pravdnih strank, sedaj sicer zaraščena, je tudi iz sodbe razvidno, da preko vzhodnega dela toženčeve parcele poteka tudi druga, dobro vidna obstoječa pot, ki se uporablja za dostop do sosednjih parcel. Da je ta pot obstajala že ob nakupu nepremičnine s strani tožnika, so izpovedali M.K., I. A. in J. T. Če bi bil tožnik zadostno skrben, bi v za toženca najslabšem primeru prav to – vidno, obstoječo pot, ker je tista druga pot sedaj zaraščena, štel za mejo med parcelama pravdnih strank. Priči I. A. in J. T. sta izpovedali, da je v spornem obdobju obstajala tudi tista druga pot, javna pot, ki se nahaja vzhodno od sedaj obstoječe poti. J. T. je poudaril, da je bila omenjena javna pot včasih bolj prehodna. Iz izpovedi prav tožnikovih prič jasno izhaja, da sta v spornem obdobju obstajali dve poti, zaradi česar tožnikova zmota tudi iz tega razloga ni opravičljiva.

Pritožba nadalje navaja, da so priče I. A., J. T., A. T. izpovedovale, da so pomagale A. K., priča J.G. pa je izpovedal, da je na spornem delu videl tudi njenega pravnega naslednika I. D.. A. K. je umrla leta 1991, istega leta je umrl njen dedič I. D. Nobena od naštetih prič ni videla tožnika, da bi v tem gozdu oziroma na spornem delu podiral ali spravljal les. O tem, da naj bi sporni del imel v posesti prav tožnik, omenjene priče niso izpovedale. O tem sta izpovedali le priča A. C., toženčeva hčerka, s katero je toženec v zelo slabih odnosih, zaradi česar bi jo moralo sodišče šteti za neverodostojno, ter priča M. K., tožnikova žena, ki bi jo moralo sodišče prav tako šteti kot neverodostojno pričo tudi zaradi tega, ker je prav zaradi sorodstvenega razmerja kot neverodostojno štelo tudi pričo M. C., toženčevega sina. Izpovedala je tudi, da je rdeča znamenja na drevesih zarisal J. R., ki pa je na izrecno vprašanje slednje zanikal. Povedal je še, da je znamenja narisal tožnik sam, 3-4 leta nazaj, ki pa je, ko je bil zaslišan, zatrjeval, da ne ve, kdo je to storil. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je spregledalo odgovore naštetih prič na izrecno vprašanje tožene stranke v zvezi s poraščenostjo spornega dela. Vse priče so izpovedale, da je bil sporni del gost, poraščen, na kar kažejo tudi visoka in tenka drevesa na tem delu. Zaradi navedenega je jasno, da se na spornem delu ni dalo grabiti listja, kar je potrdila tudi priča J. R., in so zato izpovedbe prič, ki so navedeno zatrjevale, neresnične.

Pritožba meni, da kot bistveno sodišče zmotno šteje dejstvo, da niso ne toženec ne njegovi pravni predniki vsa ta leta zahtevali sodnega varstva lastninske pravice ali vsaj nasprotovali takšnemu uživanju, pač pa se je to zgodilo šele v marcu 2008, ko je tožnik opravil sečnjo. Priča J. R., lastnik parcel, ki ležita južno od parcel pravdnih strank, je izpovedal, da tudi njegovi parceli razmejuje pot, ki je vrisana v mapni kopiji, enako kot parceli pravdnih strank. Prav tako je izpovedal, da v svoj gozd zahaja približno 4 x letno, da spornega dela ni izkoriščal bolj ali manj nihče, da je A. K. uporabljala parc. št. 1733 pretežno v njenem zahodnem delu, iz česar izhaja, da ni bilo nikakršne potrebe po sodnem varstvu toženčeve lastninske pravice vse do marca 2008, ko je tožnik posekal drevesa.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožba zaradi ugotovitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja je bila vložena v času, ko zapuščinski postopek po pokojni pravni prednici toženca še ni bil končan. V pravdnem spisu ni podatkov, ali se je predmetni zapuščinski postopek že zaključil in kdaj ter kdo so dediči po pokojni pravni prednici toženca, kar je potrebno vedeti zaradi ugotavljanja pasivne legitimacije. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče vpogledalo v zemljiško knjigo, ki je javna listina, in ugotovilo, da je toženec lastnik nepremičnine parc. št. 1732 k.o. S. v. do 1/1, kar mu podeljuje pasivno legitimacijo v tem sporu.

6. Sodišče prve stopnje ni napravilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, dejansko stanje je popolno ugotovljeno in tudi materialnopravno je pravilna odločitev o ugoditvi tožbenemu zahtevku. Sodišče druge stopnje sprejema vse razloge izpodbijane sodbe. Strinja se z dokazno oceno. Glede na pritožbene trditve pa razlogom izpodbijane sodbe še dodaja: Tožnik je po ugotovitvi sodišča prve stopnje izpovedal, da je pomagal svoji teti A. K. pri delu v gozdu tudi na spornem delu nepremičnine parc. št. 1732 k.o. S. v. Prav tako so priče I. A., J.T. in A. T. izpovedale, da so na spornem delu pomagale A. K. pri spravilu listja in lesa. Sodišče prve stopnje pravilno ugotovi, da ne toženec ne njegovi pravni predniki niso nasprotovali takšnemu uživanju. Iz obstoja vidne obstoječe poti, ki poteka preko spornega dela in se uporablja za dostop do drugih parcel, ni mogoče sklepati, da tu poteka meja med nepremičninami, kot to meni pritožba. Pomembno je, da so tožnikovi pravni predniki izvrševali posest tako na vzhodni kot zahodni strani te poti. Enako velja glede pritožbene navedbe, da je bila javna pot s parc. št. 3064 v spornem obdobju vidna tudi v naravi. Institut priposestvovanja omogoča, da po preteku priposestvovalne dobe dejansko stanje stvari postane tudi njeno pravno stanje. Tisti, ki določen čas izvršuje lastniška upravičenja in je že de facto imetnik lastninske pravice, to pravico pridobi ob zakonitih pogojih tudi de iure. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so tožnikovi pravni predniki izvrševali lastniška upravičenja v celotnem spornem delu v obsegu in obliki, ki je na skici izvedenca geodeta označen z mejniki v točkah 17, 18, 19 in 20, čemur ni bilo nasprotovano. Tožnik je tudi izpovedal, da mu je že teta A. K. pokazala mejna znamenja (gre za znamenja v točkah 17 in 19), priča J. G. pa je izpovedal, da mu je nekdanji lastnik nepremičnine parc. št. 1733 I.D. pokazal mejno znamenje v točki 17. J. G. je tudi izpovedal, da sta on in njegov oče za dovoljenje prehajanja po poti vprašala A. K. Sam obstoj poti še ne more vzpostavljati domneve o meji med nepremičninami, kot to nakazuje pritožba. Tožnik glede na ugotovljeno ni imel razloga, da bi podvomil v lastninsko pravico svojih pravnih prednikov na spornem delu, zato mu ni mogoče očitati pomanjkanja potrebne skrbnosti z opustitvijo vpogleda v mapno kopijo. Tožnikova zmota je opravičljiva, saj je bil kot posestnik z ozirom na okoliščine prepričan, da je stvar njegova. Ni šlo namreč za celo parcelo, ampak del parcel. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da ni izkazano, da bi imel sporni del v posesti tudi tožnik, ne le njegova teta A. K. in njen posvojenec I. D. Da je tožnik izvrševal posest na spornem delu, izhaja iz njegove izpovedi in iz izpovedi njegove žene M. K. Iz izpovedi toženčeve hčerke A. C. izhaja, da toženec ni izvrševal posesti na spornem delu. Le toženec in toženčev sin M. C. sta trdila, da je sporni svet vedno uživala njihova družina. Priča J.R. (lastnik sosednjih nepremičnin na južni strani) je izpovedal, da ne ve, kdo je užival sporni svet. Na podlagi teh izpovedi in ocene verodostojnosti prič sodišče prve stopnje pravilno zaključi, da je posest tožnika izkazana. Vprašanje kdo je narisal rdeča znamenja na drevesa in mejna znamenja, v tej pravdi glede na ugotovljena dejstva, ni bistveno za razsojo. Iz izpovedi J. R., ki je v tej pravdi nevtralna priča, izhaja, da mu je tožnik ob preverjanju mejne črte med njunima parcelama dejal, da njegovo zemljišče sega do skrajnega zahodnega dela spornega sveta. To naj bi bilo po izpovedbi priče R. 3 do 4 leta pred narokom dne 14. 07. 2010, kar pomeni v letu 2006 ali 2007. Očitno je torej tožnik izvrševal posest v tem delu, ker je bil prepričan, da je lastnik. Poleg tega je priča A. C. izpovedala, da je sporni svet „prišel zraven“, ko je toženec angažiral geometra, ki mu je na njegovo prošnjo pokazal meje parc. št. 1732, to naj bi bilo po njenem nekje med letoma 2005 in 2007. Toženec je prav tako izpovedal, da mu je geometer okrog leta 2003 (gre sicer za isti dogodek, ob mejnem sporu s sosedom K.) pokazal mejna znamenja na skrajnem vzhodnem delu parcele 1732, takrat mu je tudi dejal, da mejnika v točkah 17 in 19 nista uradna mejnika in da ju lahko brcne. Iz te izpovedi toženca ne sledi, da je toženec že prej vedel za točno mejo na vzhodnem delu svoje nepremičnine. Pritožbeno sodišče glede na povedano sledi dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je posest tožnika izkazana, toženec pa izvrševanja posesti na spornem delu ni uspel dokazati.

Ne drži pritožbena navedba, da iz izpovedi prič izhaja, da je bil sporni del tako poraščen, da na njem ni bilo mogoče grabiti listja, zaradi česar naj bi bile izpovedbe prič, ki so navajale, da je A. K. na spornem delu grabila listje, neresnične. Priča R. je dejal, da na njegovi strani pred 20 leti listja ni bilo mogoče grabiti, ker je bilo tako zaraščeno. To še ne pomeni, da je bilo do te mere poraščeno na celotnem spornem delu. Priči I. A. in J. T. sta izpovedala, da pred 30 leti sporni svet ni bil zaraščen oziroma je bil v naravi tak kot sedaj, medtem ko sta priči A. T. in J. G. izpovedala, da je bil sporni svet takrat malenkost zaraščen in da je bilo več podmladka, kljub temu pa sta izpovedala, da je A. K. tam grabila listje. Kot pravilno izpostavlja sodišče prve stopnje, vse naštete priče niso obremenjene s sorodstvenim razmerjem, njihova izpoved pa potrjuje tožnikove trditve, da je A. K. že pred 30 leti na spornem delu grabila listje, saj so I. A., J. T. in A. T. vsi izpovedali tudi, da so A.K. pomagali pri spravilu listja s spornega sveta.

Pritožba meni, da ni bilo potrebe po sodnem varstvu toženčeve lastninske pravice vse do marca 2008, ko je tožnik posekal drevesa, saj do takrat ne tožnikovi pravni predniki ne tožnik sam niso izvrševali posesti. Pri tem pritožba izpostavlja izpoved priče J. R., ki je izpovedal, da tudi njegovi parceli razmejuje pot, ki je vrisana v mapni kopiji, enako kot parceli pravdnih strank. Vendar pritožba spregleda, da iz njegove izpovedi izhaja, da ko pot pride do nepremičnin pravdnih strank, je v naravi ni več oziroma je zaraščena. Poleg tega priča R. na posebno vprašanje sodnika odgovarja, da ne ve, kdo bi lahko užival sporni svet niti ali so pri spravilu lesa iz gozda A. K. pomagali vaščani. Pritožba ne more omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje z navajanjem izpovedbe ene priče, ki trditev tožnika niti ne izpodbija. Kot rečeno, pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je trdna in prepričljiva.

7. Ker glede na navedeno pritožbeni razlogi niso utemeljeni, poleg tega pa pritožbeno sodišče tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) v izpodbijani sodbi ni našlo bistvenih kršitev določb ZPP, na kateri pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

8. Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve po povrnitvi stroškov (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).