Jedro

Tožnik zatrjuje, da naj bi mu grozilo preganjanje s strani nedržavnega subjekta, to je s strani pripadnikov šiitske veroizpovedi. Vendar pa mora v tem primeru nedržavni subjekt imeti lastnosti iz tretje alineje 24. člena ZMZ-1, ki določa, da je lahko nedržavni subjekt subjekt resne škode le, če prosilcu država ali politične stranke in druge organizacije niso sposobne in nočejo nuditi zaščite.

Zgolj prosilčevo predvidevanje je, da je ravno v njegovem primeru nasprotna stran (šiiti), kljub temu, da je v državi manjšina, uspela izvajati tolikšen nadzor nad policijo in si jo podrediti do te mere, da ne bi sprejemala prijav državljanov, za katere sploh ne more vedeti, kakšne veroizpovedi so, ne more zadoščati kot relevanten dokaz, na podlagi katerega bi lahko tožena stranka z gotovostjo ocenila, da policija v Pakistanu ne deluje in svojim državljanom ne zagotavlja varnosti. Tožena stranka je v odločbi navedla, da je tožnik povedal, da s policijo v Pakistanu nikoli ni imel težav in zato tožena stranka sklepa, da je njegovo navajanje, da mu je policija onemogočala zaščito in mu s tem dejansko povzročila tudi težave, ko ni sprejela njegove prijave, nelogično in zgolj poglobi dvom v resničnost njegovih navedb (str. 25 odločbe). Nadalje na isti strani odločbe tožena stranka navaja, da v kolikor policist resnično ne bi želel sprejeti njegove prijave, pa iz informacij izhaja, da bi tožnik lahko izpolnil pritožbo in jo naslovil na policistu nadrejeno osebo, take možnosti pa ni izkoristil. To, da se ni počutil ogroženega s strani lastne države, pa potrjuje tudi dejstvo, da se je v Španiji na izvorno državo obrnil, ko je zaprosil za izdelavo potnega lista in osebne izkaznice.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila drugo prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite.

2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik ob podaji druge prošnje za mednarodno zaščito navedel, da so v Pakistanu težave med suniti in šiiti. Sam je bil član sunitske organizacije. Zaradi tega so mu šiiti grozili, ga dvakrat pretepli, tretjič so ga pretepli do nezavesti. Ne ve, kdo ga je takrat odpeljal v bolnišnico. Ko je prišel k zavesti, se domov ni več vrnil, zato so grozili njegovi družini. Grožnje je prijavil na policijo, vendar ga ta ni poslušala in ni ukrepala, saj je pod vplivom šiitov. Če ne bi zapustil Pakistana, bi ga šiiti gotovo našli.

3. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka obsežno povzema, kaj je tožnik povedal na treh osebnih razgovorih.

4. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni predložil nobenih dokazov za svoje trditve, s katerimi utemeljuje prošnjo za mednarodno zaščito. Meni, da se tožnik ni kar najbolj potrudil za utemeljevanje svoje prošnje. Določenih odgovorov na vprašanja ni zadovoljivo pojasnil. Glede dokazov, ki utemeljujejo njegovo prošnjo, je tekom razgovora dal vedeti, da ima v Pakistanu izkaznico verske organizacije, katere član je bil in bi jo lahko pridobil. Glede bivanja v bolnici, je potrdil, da je zagotovo prejel kakšen dokument, vendar sedaj ne ve, kje je. Do izdaje odločbe omenjenih dokazil ni priskrbel in jih predložil. Ni podal utemeljenih razlogov, zakaj v postopku ni predložil dokazil. 5. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka pojasnjuje, zakaj so po njenem mnenju njegove izjave nasprotujoče in malo verjetne. Na drugem osebnem razgovoru je povedal, da je postal član organizacije Sunni Tahreek leta 2001, na tretjem osebnem razgovoru pa da leta 2003. Ko je bil s tem soočen, je povedal, da je postal član leta 2003, 2001 pa se je samo udeleževal njihovih shodov. Na prvem osebnem razgovoru je povedal, da so bila zborovanja organizacije nezakonita in da je bilo prepovedano njihovo delovanje, na tretjem osebnem razgovoru pa nasprotno od tega, da so bila ta zborovanja zakonita, dokler je bil on še v Pakistanu. Ko je bil soočen s tem, je povedal, da nikoli ni rekel, da bi bilo delovanje nezakonito. Poleg tega je rekel, da organizacijo dobro pozna, da je njen znan član, a ni vedel niti tega, kdaj je bila ustanovljena. Ni vedel, ali je pri izkaznici te organizacije kakšen grb in če je, kako ta grb izgleda. Prav tako ni znal konsistentno povedati, zakaj je bila ta organizacija ustanovljena. Neskladja so tudi pri navajanju glede groženj in pretepov. Na prvem osebnem razgovoru je povedal, da se je preselil šele po napadu, na drugem in tretjem osebnem razgovoru pa, da se je sprva preselil v A., nato se je zgodil napad, ko je bil zaboden. Na prvem razgovoru je trdil, da ga je ugrabilo 8 do 10 oseb, na drugem 5 do 6, na tretjem pa, da so bile 4 osebe. Če bi imel resnično tako hudo izkušnjo z napadalci, bi o omenjenih dogodkih navedel enako ali vsaj zelo podobno. Na prvem osebnem razgovoru je povedal, da se je ugrabitev zgodila približno pol leta pred njegovim odhodom iz države, na tretjem pa, da se je to zgodilo decembra 2008, državo pa je zapustil v prvih treh mesecih leta 2009, medtem ko je na drugem osebnem razgovoru povedal, da se je ugrabitev zgodila 2 meseca, preden je zapustil državo. Razlike v časovni opredelitvi so prevelike, da bi jih bilo mogoče pripisati pomoti. Do navzkrižij pri trditvah je prišlo tudi, ko je navajal prijavo dogodka policiji. Na prvem osebnem razgovoru je povedal, da je prijavil dogodek, vendar ga policija ni želela poslušati, staršem pa ni želel povedati, kaj se je zgodilo. Na drugem osebnem razgovoru je rekel, da napada ni prijavil, ker je vedel, da mu policija ne bi pomagala, ko pa je bil soočen z nasprotji, je odgovoril, da je dogodek prijavila njegova družina, čeprav je na prvem osebnem razgovoru izrecno rekel, da staršem ni želel povedati. Na tretjem osebnem razgovoru pa je povedal, da on ni prijavil in da ne ve, če je kdo drug prijavil. Prav tako je prišlo do nasprotij v izjavah, kdo ga je preganjal, ki jih tožena stranka v odločbi natančno pojasnjuje. Glede razmerja z dekletom, ki so jo ubili, ker je bila z njim (ona je bila šiitske veroizpovedi, on pa sunit), je na vprašanje, kako bi povsod v Pakistanu vedeli, da je on sunit, četudi on sam ni vedel, da je ona šiitske veroizpovedi, odgovoril, da bi izvedeli, ker se suniti in šiiti med seboj poznajo. To pa je nelogično, saj tožnik po lastni izjavi ni vedel, da je ona šiitka, saj se o tem nikoli nista pogovarjala in je zato neprepričljivo, kako bi potem v nekem večjem mestu drugi prebivalci izvedeli, da je on sunit. Nadalje tožena stranka navaja tudi neskladja glede navajanja njegovega zadnjega naslova. Poleg tega je tožnik sprva navajal, da v bolnici ni prejel nobenega dokumenta, ki bi ga lahko dostavil, na tretjem osebnem razgovoru pa je povedal, da je zagotovo prejel kakšen dokument takrat, vendar sedaj ne ve, kje so. Ko je bil opozorjen na razlike v trditvah, se je popravil in povedal, da je takrat dobil samo recepte za zdravila in nič drugega. Tožena stranka zaključuje, da so njegove izjave malo verjetne, nekonsistentne in v precejšnem delu med seboj kontradiktorne. Tožnik je bil z vsemi neskladji soočen, prepričljivih pojasnil za nastala nasprotja pa ni podal. 6. Tožena stranka je zbrala tudi več informacij o stanju v izvorni državi. Pri tem tožena stranka ugotavlja, da v Pakistanu prevladujejo suniti, kar je v nasprotju s tožnikovimi trditvami, da so šiiti množično prisotni povsod po Pakistanu. Šiiti so večinoma žrtve napadov s strani sunitov in ostalih skupin in ne obratno, kot je zatrjeval tožnik. Po podatkih, ki izhajajo iz informacij o izvorni državi, je Sunni Tahreek organizacija, ki je napadalna verska organizacija. Skupina je vpletena v verske spopade in jo je država prepovedala. Na podlagi informacij ni mogoče sklepati, da v okviru te organizacije suniti delujejo za dobro ljudi. Izvršila je veliko napadov, v katerih je bilo poškodovanih na desetine ljudi, pri čemer je pripomogla tudi k splošnemu slabšanju varnostne situacije v državi. Tožena stranka je pridobila tudi informacije o možnosti obstoja zveze med suniti in šiiti in umora iz časti v primeru, da gre za moškega, ki naj bi imel spolni odnos pred poroko. Informacije kažejo na to, da je zakonska zveza med suniti in šiiti mogoča, vendar se pojmovanje mešanih zvez razlikuje glede na to, v katerem delu Pakistana osebe prebivajo. Navedbe o tem, da je bila zveza med tožnikom in njegovim dekletom vzrok za eskalacijo nasilja, niso prepričljive. Umori iz časti zoper moške se sicer dogajajo, vendar v veliko manjšem obsegu kot pri ženskah. Moški lahko celo pobegnejo ali pa se poskušajo pobotati z družino, česar pa tožnik ni niti poskusil. V izvorni državi je imel določene možnosti za razrešitev spora in glede na to, da ni izkoristil niti ene od njih, je upravičen dvom v obstoj dogodkov, kot jih je opisal. Če bi tožnika napadalci resnično želeli ubiti, bi to lahko storili že pri ugrabitvi in napadu, saj informacije o umorih iz časti kažejo, da so le ti zelo grozoviti. Docela neverjetno je, da bi nasprotna stran želela tožnika po eni strani ubiti, po drugi strani pa so ga kar dvakrat izpustili iz svojih rok. V primeru umorov iz časti je glede na proučene informacije ubita ena sama žrtev, ne pa obe. Če je družina ubila njegovo dekle, da bi si oprala čast, je nemogoče sprejeti za verjetno, da bi s smrtjo grozili še tožniku. Če pa smrt grozi njemu, kot zatrjuje, pa mu ni mogoče verjeti, da bi njena družina ubila njo. Proučene informacije v tem delu niso skladne s tožnikovimi navedbami. Tožnikov pooblaščenec je podal tudi odgovor na informacije v izvorni državi. Proučene informacije tožnikovim navedbam ne nudijo veliko opore. Zaradi kontradiktornih, skopih in malo verjetnih navedb je brez vsakega dvoma težko zaključiti, da šiiti tožnika dejansko ogrožajo. Poleg tega je tožnik izvorno državo zapustil leta 2011 in preden je prišel na Madžarsko, kjer naj bi domnevno zaprosil za mednarodno zaščito, je prepotoval tudi druge evropske in neevropske države, v katerih bi lahko zaprosil za mednarodno zaščito. Od osebe, ki je resnično ogrožena, se razumno pričakuje, da bo pomoč poiskala nemudoma. Tožena stranka zaključuje, da splošna verodostojnost tožnika ni podana.

7. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik uveljavlja strah pred preganjanjem na podlagi pripadnosti verski sunitski organizaciji ter umora iz časti. Uveljavlja torej strah pred preganjanjem zaradi verskega prepričanja ter pripadnosti posebni družbeni skupini. Njegove navedbe je mogoče po mnenju tožene stranke označiti kot malo verjetne ali celo neverjetne. S svojimi neskladnimi izjavami je vzbudil dvom v resničnost vseh navedb. Tožena stranka zatrjevanih groženj ne more sprejeti za verodostojne. Ni znal povedati najbolj osnovnih lastnosti organizacije Sunni Tahreek, poleg tega je bilo veliko kontradiktornosti pri samem poteku groženj in ugrabitve. Tožena stranka ne more zaključiti, da bi tožniku dejansko grozilo preganjanje. Poleg tega bi lahko dostavil bolnišnično dokumentacijo ali policijsko prijavo, pa tega ni naredil. Tožnik tudi ni uspel izkazati, da mu v konkretnem primeru, ko naj bi mu grozilo preganjanje s strani nedržavnega subjekta, država ne bi mogla nuditi zaščite. Tožnik je sicer pavšalno in skopo ob podaji prošnje navedel, da naj bi se na policijo obrnil, nato pa, da naj bi se na policijo obrnili njegovi starši. Policija naj bi ga ne želela poslušati. Zgolj hipotetično in nepreverjeno je navajal, da so šiiti imeli nad policijo takšen vpliv, da slednja ni želela sprejeti njegove prijave. Zgolj njegovo predvidevanje, da je ravno v njegovem primeru nasprotna stran, kljub temu, da je v državi manjšina, uspela izvajati tolikšen nadzor nad policijo in si jo podrediti do te mere, da ne bi sprejemala prijav državljanov, ne more zadoščati kot relevanten dokaz. Če pa policisti resnično ne bi želeli sprejeti njegove prijave, pa bi, kot kažejo informacije o izvorni državi, lahko izpolnil pritožbo in jo naslovil na policistu nadrejeno osebo, takih možnosti pa ni izkoristil. Čeprav tožnik prikazuje, da je dejansko delovanje policije v Pakistanu slabo, ne gre spregledati, da se v skladu z uradnimi informacijami in statističnimi podatki vendarle izboljšuje. Policija povečuje svoje vrste, glede na podatke institucij pa efektivno izvaja nadzor nad ozemljem. Tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti, njegovim navedbam glede zatrjevanega preganjanja v Pakistanu tožena stranka ni mogla verjeti.

8. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka tudi pojasnjuje, zakaj tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Njegove izjave so podane neprepričljivo in zmedeno in je zato omajana njihova verjetnost. Zaradi tega tožena stranka ne more sprejeti, da mu v primeru vrnitve v izvorno državo grozi resna škoda v smislu prve in druge alineje 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Ni izkazal, da mu država ne bi nudila zaščite v primeru preganjanja. Tožnik pa tudi ni uveljavljal resne škode zaradi resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

9. Tožnik v tožbi obsežno povzema, kaj je povedal pri podaji prošnje in na osebnih razgovorih. Nadalje navaja, da je tožena stranka napačno zaključila, da naj se tožnik ne bi dovolj potrudil za utemeljevanje svoje prošnje za mednarodno zaščito. V zvezi s tem poskuša najti neskladje v izjavah tožnika, ki jih ni. Tožnik je pojasnil, da izkaznice, da je član verske organizacije, ni mogel pridobiti, ker je že veliko let od tega, ko je zapustil izvorno državo. To je iz življenjskega vidika logično. Kar se tiče bolnišnične dokumentacije, pa je jasno, da je ni mogoče pridobiti, ker so podatki o zdravljenju zasebne narave. Tožnik je tudi pojasnil, da nikoli ni rekel, da bi bilo delovanje stranke samo po sebi nezakonito. Če je človek član neke organizacije, še ni nujno, da ve, kdaj je bila organizacija ustanovljena. Dejstvo, da ni vedel, ali je na izkaznici na kakšen grb, ne pove ničesar. Tožnik je vsa neskladja jasno pojasnil. Ni razumljivo, v čem tožena stranka sploh vidi notranja neskladja. Iz informacij o izvorni državi izhaja, da so tožnikove trditve o umorih iz časti utemeljene. Tožnikove trditve tudi jasno potrjujejo, da bi mu ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Tekom postopka je ves čas konsistentno izpovedoval in gre zgolj za dopolnjevanje navedb, ponekod pa so minimalne razlike. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in prošnji za priznanje mednarodne zaščite ugodi, podrejeno pa, naj zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. V dopolnitvi tožbe še navaja, da ima dva sinova, ki se trenutno nahajata na Poljskem in bi zato želel, da se odobri njegovi prošnji za mednarodno zaščito.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se ne strinja z navedbami tožnika, da je prepričljivo in utemeljeno pojasnil, zakaj ne more predložiti dokazov. Res je sicer, da če je nekdo član neke stranke, še ne pomeni, da ve, kdaj je stranka nastala, a dejstvo je, da je tožnik zatrjeval, da stranko dobro pozna in da je očitno pomemben dejaven član stranke. Član je bil od leta 2003 in je imel tudi člansko izkaznico in bi moral vedeti, ali je na članski izkaznici grb. To, da naj bi bili v stranki dobri ljudje in so mislili dobro državi, pa nima ničesar skupnega z dejanskim namenom ustanovitve stranke, katere namen je bil, da se prepreči zaseg Barelevi mošeje. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

11. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da je v strahu za svoje življenje in da se v Sloveniji ne upa predstavljati s svojim imenom, saj bi ga šiiti našli in ubili. Ker so v Pakistanu ubili šiitsko dekle, ker je bila z njim pred poroko, morajo sedaj tudi njega. Gre za čast. Nasilje do njega se je s strani šiitov stopnjevalo po tem, ko se je z njo zapletel. Je član verske organizacije Suni Takheer in so ga zato šiiti pretepli, vendar to ni bilo tako hudo, kot je bil zadnji napad. Šiiti imajo ekonomsko moč in kdor ima denar, ima oblast. Zato se ne more nasloniti na policijo, ker je prepričan, da ga ne bi zaščitila. Poleg tega v primeru razmerja pred poroko v Pakistanu dobiš do 7 let zapora. Kar se tiče pa predložitve dokazil, jih ne more pridobiti v zaporu. Nima dostopa do interneta. Potreboval bi čas in bi moral biti na svobodi, da bi dokumente pridobil. Sicer pa je minilo že 13 let, odkar je odšel iz Pakistana in se stvari ne spominja več dobro. Možgani mu ne delujejo v redu zaradi vseh travm, ki jih je doživel. Stres je povzročil, da se stvari ne spominja več, kot bi se jih moral. Predlaga postavitev izvedenca medicinske stroke.

12. Sodišče je dne 7. 11. 2022 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v upravni in priloge sodnega spisa, označene kot priloge od A1 do A9 in B1 do B2 ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da dokumentacije ni predložil zato, ker nima dostopa do interneta. Večino dokazov ima v A. Stari dokazi so v pisni obliki. Če bi se vrnil v Pakistan, bi bilo njegovo življenje ogroženo. Boji se umora iz časti. Policija ga ne bi mogla zaščititi pred napadom, ker tam noben ne spoštuje zakona. Bivšega predsednika Pakistana so pred kratkim napadli in tudi do sedaj policija zanj ni naredila prijave. Kdor ima v Pakistanu denar in moč, ima zakon v svojih rokah. Izvenzakonsko razmerje je sramotna zadeva, po zakonu je za to predpisanih 7 let zapora. Njega niso prijavili in mu hočejo soditi sorodniki partnerke sami. Sorodniki so bivšo partnerko ubili zaradi časti, hočejo pa ubiti tudi njega. Zaradi tega je pobegnil. Ima težave s spominom, zdravi se že 2 meseca.

13. Tožba ni utemeljena.

14. ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje nobenega od teh dveh statusov. Skladno z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 se namreč status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. Tožnik zatrjuje, da naj bi mu grozilo preganjanje s strani nedržavnega subjekta, to je s strani pripadnikov šiitske veroizpovedi. Vendar pa mora v tem primeru nedržavni subjekt imeti lastnosti iz tretje alineje 24. člena ZMZ-1, ki določa, da je lahko nedržavni subjekt subjekt resne škode le, če prosilcu država ali politične stranke in druge organizacije niso sposobne in nočejo nuditi zaščite.

15. Sodišče je presodilo, da tožnik ni uspel izkazati, da mu grozi preganjanje s strani navedenega subjekta ali da bi mu grozila resna škoda v skladu z 28. členom ZMZ-1, ki zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ali resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih. Glede razlogov, zaradi katerih tožena stranka tožniku ni priznala mednarodne zaščite, se sodišče v celoti sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev.

16. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da je tožena stranka napačno zaključila, da se tožnik ni dovolj potrudil za utemeljevanje svoje prošnje ter da je našla neskladja, ki jih naj v resnici ne bi bilo. Tožena stranka je zelo obsežno in podrobno pojasnila vsa ugotovljena neskladja, ki jih je sodišče obsežneje povzelo tudi v tej sodbi. Glede tožbenih navedb, ki se nanašajo na to, zakaj tožnik ni mogel pridobiti članske izkaznice verske izkaznice ter zdravstvene dokumentacije o njegovem bivanju v zdravstveni ustanovi, ko naj bi ga napadli, tožnik pojasnjuje, da je že precej let minilo, od kar je zapustil izvorno državo, ter da so podatki o zdravljenju zasebne narave. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da ključni razlogi, zaradi katerih tožena stranka tožniku ni priznala mednarodne zaščite, niso v tem, da ni mogel pridobiti teh dveh dokumentov, pač pa številna neskladja v tožnikovih izjavah, ki so zelo natančno in podrobno pojasnjena v odločbi.

17. V zvezi s tožbenimi navedbami, da tožnik nikoli ni rekel, da bi bilo delovanje stranke (verske organizacije) samo po sebi nezakonito, pa sodišče ugotavlja, da je tožnik pri prvem osebnem razgovoru dejansko rekel, da ta organizacija ni bila dovoljena. Na vprašanje, ali je bilo delovanje te organizacije uradno prijavljeno, je odgovoril, da ni bilo prijavljeno in da vlada ni dala dovoljenja, da ta organizacija sploh deluje, da je prepovedala njeno delovanje (str. 6 in 7 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 10. 7. 2019).

18. Glede tožbenih navedb, da ni nujno, da bi tožnik vedel, kdaj je bila organizacija ustanovljena, ter da bi moral poznati njen grb na izkaznici, pa se sodišče pridružuje stališču tožene stranke, da glede na to, da je tožnik prikazal svoje delovanje v organizaciji kot pomembno in da naj bi bil zelo aktiven član te organizacije, bi glede na te njegove navedbe to po presoji sodišča moral vedeti. Prav tako bi glede na njegove navedbe moral vedeti, iz kakšnih razlogov je bila ta organizacija ustanovljena.

19. Sodišče se ne strinja s tožbenimi navedbami, da neskladij ni bilo, da naj bi šlo zgolj za podrobnejše dopolnjevanje navedb. Tožena stranka je v odločbi namreč zelo podrobno in obsežno pojasnila vse neskladnosti. Odločba je v tem delu dovolj obrazložena, da se jo da preizkusiti. Glede tožnikovih navedb o tem, da naj bi mu grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1, pa sodišče ugotavlja, da je tožena stranka utemeljeno pojasnila, zakaj zaradi neskladnosti ne more slediti njegovim navedbam o preganjanju, zato tudi ni mogoče govoriti o grožnji resne škode v smislu prve in druge alineje 28. člena ZMZ-1. Ni namreč mogoče slediti tožbenim navedbam, da je tožnik vse konsistentno izpovedoval in da gre zgolj za dopolnjevanje navedb, ter da so razlike minimalne. Tožena stranka je, upoštevajoč zaslišanje pri podaji druge prošnje in kar tri osebne razgovore, opravila zelo podrobno in obsežno analizo in primerjavo tožnikovih navedb ob posameznem zaslišanju ter do najmanjše podrobnosti in obsežno obrazložila, zakaj meni, da so njegove izjave tako neskladne, da jim ni mogoče slediti.

20. Tožnik je v pripravljalni vlogi ponovil svoje navedbe iz prošnje in osebnih razgovorov, da je član verske organizacije, da so ga zaradi tega šiiti napadli, da je imel partnerico, ki je šiitske veroizpovedi, zaradi česar so ubili njo, boji pa se, da bi iz istega razloga ubili tudi njega. Vendar se je do vseh teh navedb tožena stranka v odločbi, ki je predmet te sodne presoje, opredelila in zelo podrobno obrazložila, zakaj tožnikovim navedbam ne sledi. Navedla je, da je tožnik s svojimi neskladnimi izjavami vzbudil dvom v resničnost vseh navedb, kot jih je v postopku podal. Tožena stranka je navedla, da tožnikovih zatrjevanih groženj ne more sprejeti za verodostojne, zelo natančno in podrobno je pojasnila, zakaj so podane kontradiktornosti v izjavah, zaradi česar je prišla do zaključka o neverodostojnosti. Izpodbijana odločba je v tem smislu dovolj natančno obrazložena, da se jo da preizkusiti. V obrazložitvi odločbe ni nikakršne pomanjkljivosti, zaradi katere bi jo moralo sodišče odpraviti. Tožena stranka je tudi obrazložila, zakaj ne sledi njegovim navedbam, da ga država ni zmožna zaščititi. Navedla je, da je tožnik zgolj hipotetično in nepreverjeno navajal, da so šiiti imeli nad policijo takšen vpliv, da slednja ni želela sprejeti njegove prijave. Navedla je, da zgolj njegovo predvidevanje, da je ravno v njegovem primeru nasprotna stran (šiiti), kljub temu, da je v državi manjšina, uspela izvajati tolikšen nadzor nad policijo in si jo podrediti do te mere, da ne bi sprejemala prijav državljanov, za katere sploh ne more vedeti, kakšne veroizpovedi so, ne more zadoščati kot relevanten dokaz, na podlagi katerega bi lahko tožena stranka z gotovostjo ocenila, da policija v Pakistanu ne deluje in svojim državljanom ne zagotavlja varnosti. Tožena stranka je v odločbi navedla, da je tožnik povedal, da s policijo v Pakistanu nikoli ni imel težav in zato tožena stranka sklepa, da je njegovo navajanje, da mu je policija onemogočala zaščito in mu s tem dejansko povzročila tudi težave, ko ni sprejela njegove prijave, nelogično in zgolj poglobi dvom v resničnost njegovih navedb (str. 25 odločbe). Nadalje na isti strani odločbe tožena stranka navaja, da v kolikor policist resnično ne bi želel sprejeti njegove prijave, pa iz informacij izhaja, da bi tožnik lahko izpolnil pritožbo in jo naslovil na policistu nadrejeno osebo, take možnosti pa ni izkoristil. To, da se ni počutil ogroženega s strani lastne države, pa potrjuje tudi dejstvo, da se je v Španiji na izvorno državo obrnil, ko je zaprosil za izdelavo potnega lista in osebne izkaznice. Tožena stranka se je torej do njegovih navedb, da ga policija ne more zaščititi, opredelila in po mnenju sodišča logično obrazložila, zakaj njegovim navedbam o neučinkovitosti policije ne more slediti. Tožnik v tožbi in v pripravljalnih vlogah zgolj ponavlja iste navedbe, kot jih je navajal v upravnem postopku, tožena stranka se je do teh navedb opredelila in dovolj logično obrazložila, zakaj jim ne more slediti, zato ni razloga, da bi sodišče odločbo odpravilo in vrnilo zadevo toženi stranki v ponovno odločanje, saj je obrazložitev odločbe dovolj podrobna in natančna in v njej ni zaslediti kakršnihkoli neskladnosti.

21. Navedbe iz dopolnitve tožbe, da ima tožnik dva sinova, ki se trenutno nahajata na Poljskem, in bi zato želel, da se odobri njegovi prošnji za mednarodno zaščito, pa so povsem nerelevantne za postopek priznanja mednarodne zaščite, ker niso povezane z razlogi, zaradi katerih se lahko prizna mednarodna zaščita.

22. Sodišče ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, kot je predlagal tožnik v pripravljalni vlogi z dne 22. 9. 2022. Tožnik navaja, da se nekaterih stvari ne spominja več dobro zato, ker je od tega minilo že 13 let, navaja pa tudi to, da se zaradi stresa nekaterih stvari ne spominja dovolj dobro. Tožnik zgolj na splošno navaja, da se zaradi stresa stvari ne spominja več dobro, poleg tega pa v upravnem postopku nikoli ni navajal, da zaradi psihičnih težav ne bi bil zmožen sodelovati v postopku. Pri vseh osebnih razgovorih ga je uradna oseba izrecno vprašala, kako se počuti in če lahko odgovarja na vprašanja in ničesar takega ni navajal. Iz navedenega razloga gre pri tem dokaznem predlogu tudi za nedopustno tožbeno novoto v smislu 52. člena ZUS-1. Tožnik namreč ni navedel, zakaj zakaj že v upravnem postopku ni predlagal dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke.

23. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.