Jedro

Gledano celovito je treba šteti, da je tožeča stranka prek priznanja svoje terjatve v postopku prisilne poravnave z zahtevkom zoper toženo stranko uspela (njen zahtevek je bil pripoznan), zato ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške pravdnega postopka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in odločba sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka spremeni tako, da sedaj glasi: „Tožena stranka, ki nosi sama svoje stroške postopka, je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 748,86 EUR, v roku 15 dni od prejema sklepa sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 12523/2014 z dne 4. 2. 2014 v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo plačilo terjatve tožeči stranki v znesku glavnice 3.623,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 22. 3. 2014 do plačila in za stroške izvršilnega postopka v znesku 83,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 22. 3. 2014 do plačila, razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). V delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo plačilo terjatve tožeči stranki v znesku 3.623,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 26. 2. 2014 do 21. 3. 2014 v znesku 45,56 EUR ter za stroške izvršilnega postopka v znesku 83,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 16. 2. 2014 do 21. 3. 2014 v znesku 0,64 EUR, pa je prej citirani sklep o izvršbi razveljavilo in v tem delu tožbo z dne 31. 1. 2014, ki jo je vodilo pod opr. št. I Pg 498/2014 zavrglo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka, ki nosi sama svoje stroške postopka, dolžna povrniti tožeči stranki njene potrebne stroške postopka v znesku 956,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 1. dne po preteku 15. dnevnega roka za izpolnitev obveznosti do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper stroškovno odločitev (III. točko izreka) se pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da tožena stranka ni dala povoda za tožbo in je tožbeni zahtevek pripoznala še pred glavno obravnavo oziroma preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari, zato bi sodišče moralo pravdne stroške naložiti v plačilo tožeči in ne toženi stranki. S pritožbenim predlogom se zavzema za spremembo izpodbijane odločitve tako, da se plačilo pravdnih stroškov naloži tožeči stranki. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo o delu zahtevka tožeče stranke že pravnomočno odločeno v postopku prisilne poravnave, zato je za terjatev v obsegu potrjene prisilne poravnave sklep o izvršbi razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo (točka II izreka). Ker je s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave prenehala upnikova pravica v sodnem in drugem postopku uveljavljati plačilo zneska navadne terjatve v višjem deležu od deleža, določenega s potrjeno prisilno poravnavo, pa je v preostalem delu sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrnilo (točka I izreka). Stroškovno odločitev je sodišče prve stopnje sprejelo z obrazložitvijo, da sicer dejstvo, da je bila v konkretnem primeru tožba zavržena in tožbeni zahtevek zavrnjen, predstavlja neuspeh tožeče stranke, vendar pa je kot odločilno za presojo stroškovnih zahtevkov pravdnih strank upoštevalo specifično naravo postopka prisilne poravnave, dejstvo priznanja terjatve v postopku prisilne poravnave ter okoliščine na strani tožene stranke, ki zapadle terjatve ni poravnala, ter se je poravnavi upirala tudi po izdaji sklepa o izvršbi, saj je zoper slednjega ugovarjala, zahtevek pa je pripoznala šele po začetku postopka prisilne poravnave. Ustrezno temu in sklicujoč se na določbo prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je toženo stranko zavezalo k povrnitvi stroškov tožeče stranke.

5. Pravna teorija (N. Plavšak, Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, razširjena uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana, 2008, str. 233) in večinska sodna praksa (tako odločbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1756/2013, I Cpg 129/2012, I Cpg 999/2012, I Cpg 725/2014 in I Cpg 1936/2014) stojita na enotnem stališču, da gre v primeru pripoznave v stečajnem postopku ali v postopku prisilne poravnave za institut, ki ga je treba enačiti z institutom pripoznave v pravdnem postopku, saj gre pri teh postopkih za logično nadaljevanje pravdnega postopka. Gledano celovito je treba zato šteti, da je tožeča stranka prek priznanja svoje terjatve v postopku prisilne poravnave z zahtevkom zoper toženo stranko uspela (njen zahtevek je bil pripoznan), zato ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške pravdnega postopka. Takšnemu stališču je v obravnavani zadevi pravilno sledilo tudi prvostopenjsko sodišče. 6. Vendar pa je po presoji sodišča druge stopnje prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo določbo 155. člena ZPP in opravilo napačno presojo o tem, kateri stroški so bili za pravdo dejansko potrebni.

7. Ker je bilo dejstvo začetka postopka prisilne poravnave (21. 3. 2014) in dejstvo njene potrditve (dne 19. 11. 2014) v skladu s 138. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) vpisano v sodni register, bi moralo sodišče prve stopnje tožbo v vsakem primeru zavreči oziroma zahtevek zavrniti po uradni dolžnosti, ker je bilo o vtoževani terjatvi že pravnomočno odločeno oziroma je prenehala njena pravica uveljavljati jo v sodnem postopku. Zaradi navedenega tudi ni bilo potrebe, da se opravi glavna obravnava in v tem pogledu tudi niso bili potrebni v zvezi z njo nastali pravdni stroški. Zato je sodišče prve stopnje tožeči stranki v zvezi z glavno obravnavo priglašene stroške priznalo neutemeljeno.

8. Kot potrebne za postopek je bilo tožeči stranki priznati le stroške za nagrado za postopek (347,10 EUR), 20,00 EUR materialnih stroškov, 22 % DDV na odvetniške storitve ter sodno takso v znesku 301,00 EUR, kar znaša skupaj 748,86 EUR.

9. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke delno ugodilo in stroškovni izrek spremenilo (3. točka 365. člena ZPP), tako da je toženo stranko zavezalo k povrnitvi zneska 748,86 EUR, ki predstavlja znesek za pravdo potrebnih stroškov tožeče stranke.

10. Tožena stranka, v pretežnem delu neuspešna s pritožbo, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).