Jedro

Sporna je uporaba določb 199.b člena ZV-1 za zaračunavanje plačila za vodno pravico za nazaj, od leta 2005 do konca leta 2013. Tožeča stranka se sklicuje na protiustavnost sprejete zakonske določbe (155. člen Ustave). Ker je zakon določil obveznost plačila za nazaj in tudi po presoji sodišča takšen poseg zahteva javna korist in ker ne posega v že pridobljene pravice tožeče stranke (to vodno pravico je tožeča stranka nesporno koristila že vse od leta 2005), je neutemeljen ugovor retroaktivne veljave spornih zakonskih določb.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano prvostopenjsko odločbo je upravni organ odločil, da mora A.A. s.p., … (tožeča stranka v tem sporu) plačati nadomestilo za rabo vode za obdobje od 1. januarja 2005 do podelitve z odvzemom iz javnega vodovoda in plačati vodno pravico od dokončnosti navedenega vodnega dovoljenja do 31. decembra 2013 in sicer po izračunu, ki je v tabeli naveden v skupnem znesku 13.492,00 EUR. Določeno je plačilo v sedmih obrokih, pri čemer prvi obrok znaša 1.927,43 EUR. V 2. točki izreka je določeno, do kdaj se mora plačati prvi obrok in na kateri račun. Odločeno je, da se plačajo zakonite zamudne obresti za nepravočasno plačano nadomestilo in da stroški v tem postopku niso nastali.

2. V obrazložitvi organ prve stopnje navaja določbe prvega odstavka 123. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) ter 199.b člen ZV-1, ki določa v četrtem odstavku dolžnost plačila nadomestila za rabo vode za tiste pravne ali fizične osebe, ki so do uveljavitve Zakona o dopolnitvah Zakona o vodah rabila vodo, za katero je predpisana pridobitev vodnega dovoljenja za proizvodnjo pijač, ki se odvzema iz objektov in naprav, namenjeni oskrbi s pitno vodo, pa ji vodno dovoljenje do uveljavitve Zakona o dopolnitvah Zakona o vodah ni bilo izdano. Skladno s šestim odstavkom 199.b člena ZV-1 se nadomestilo za rabo vode plača za obdobje dejanske rabe vode do 31. decembra 2013 oziroma do prenehanja dejanske rabe vode. Tožeča stranka je 14. 2. 2013 sprejela delno vodno dovoljenje navedeno v izreku odločbe za neposredno rabo vode za dejavnost proizvodnje brezalkoholnih pijač, z odvzemom iz javnega vodovoda. Po sprejemu podatkov za izračun višine nadomestila, je to bilo izračunano, in ker je znesek višji od 10.000 EUR se celotna obveznost plača v sedmih letnih obrokih. V nadaljevanju še podrobno navaja izračun vrednosti nadomestila za rabo vode, ki navaja, da je prejel izjavo zavezanca o dejstvih in okoliščinah pomembnih za odločitev, ker se s takšno odločitvijo ne strinja. Izpostavlja še ustavno spornost novele ZV-1, ki v letu 2014 nalaga plačilo nadomestila za čas od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2013, na katero opozarja tožeča stranka in se pri tem sklicuje na prepoved retroaktivnosti v zvezi s 155. členom Ustave. Odgovarja tudi na navedbe tožeče stranke, da je zahtevek zastaral. Zakon z novelo uvaja načelo enakopravnosti zaradi posledic izenačitve subjektov, ki vodo rabijo.

3. Tožena stranka v pritožbeni odločbi navaja iste dejanske in pravne razloge in zavrača vse pritožbene ugovore.

4. Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je novela Zakona o vodah, ki v letu 2014 povsem na novo nalaga plačilo nadomestila za rabo vode za čas od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2013, to je za čas pred veljavo sporne določbe, ustavno sporna. Zaračunavanje dajatev za nazaj, kot to urejajo členi od 199a do 199j Zakona o vodah, je v nasprotju s 155. členom Ustave, ki jasno določa, da zakon, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Ta odločba se sklicuje na zakon, ki je v nasprotju s 155. členom Ustave oziroma v nasprotju z 2., 14. in tudi 15. členom Ustave in na ta način posega v že pridobljene pravice tožeče stranke in njegova upravičena pričakovanja. Tožeča stranka pričakuje, da bo sodišče upoštevajoč 156. člen Ustave postopek prekinilo in pred Ustavnim sodiščem začelo postopek za oceno ustavnosti Zakona o dopolnitvah Zakona o vodah (ZV-1C).

5. Z obračunavanjem nadomestil za nazaj se tožeča stranka ne strinja iz razloga, ker se nalaga plačilo obveznosti za preteklo obdobje 8 let, kar večkrat presega zastaralni rok za terjatve med gospodarskimi subjekti (tri leta, 349. člen OZ), zastaralni rok za občasne terjatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih (tri leta od zapadlosti posamezne dajatve, 347. člen OZ), pa tudi splošni pet letni zastaralni rok (346. člen OZ). Zaračunavanje nadomestila za rabo vode za nazaj, postavlja v diskriminatoren položaj druge upnike, ki jih za razliko od države zadene zastaranje. Tudi zato novela Zakona o vodah, na katero se sklicuje upravni organ ni skladna z Ustavo, zlasti s 14. členom. Odmerjeni „dolg“ sploh ni nastal po krivdi tožeče stranke. Ni res, da se s tem uvaja načelo enakopravnosti v smislu izenačitve subjektov, ki rabijo vodo. Tožeča stranka je svoj del obveznosti vselej korektno in pravočasno izpolnjevala. Za vodno dovoljenje je prvič zaprosila že leta 2002 in nato še leta 2008, dobila pa ga je šele leta 2013. Doslej je vodo uporabljala iz javnega vodovoda, za katerega je vodno pravico za neposredno rabo vode iz izvira Cimerman in Treh vrtin C1, C2 in C3 z vodnim dovoljenjem dobila Občina Slovenske Konjice. Očitno je tudi plačilo za vodno pravico izvedla oziroma bo plačala imenovana občina. Če jo plača še tožeča stranka, bo šlo za dvojno plačilo. Občina je dovoljevala uporabo vode za potrebe polnilnice, Javno komunalno podjetje d.o.o. Slovenske Konjice je v okviru javne službe zaračunavalo vodarino. Zavezanec je redno plačeval tudi vodna povračila in druge obvezne dajatve. Poraba vode ni bila nezakonita, niti ni bila voda uporabljena brezplačno. Razen tega bo tožeči stranki s to odločbo nastala gospodarska škoda. Tožeča stranka predlaga, da se izpodbijana odločba v zvezi z odločbo tožene stranke v celoti odpravi in zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, ki jih v nadaljevanju specificira.

6. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavanem primeru je sporno, ali je prvostopenjski upravni organ utemeljeno določil plačilo nadomestila za rabo vode tožeči stranki za obdobje od 1. januarja 2005 do podelitve vodnega dovoljenje v letu 2013 za neposredno rabo vode za dejavnost proizvodnje brezalkoholnih pijač z odvzemom iz javnega vodovoda. Pravna podlaga za plačilo nadomestila, je kot že navajata oba upravna organa četrti odstavka 199.b člena ZV-1, ki določa, da mora pravna ali fizična oseba, ki je do uveljavitve Zakona o dopolnitvah Zakona o vodah rabila vodo, za katero je predpisana pridobitev vodnega dovoljenja za proizvodnjo pijač, ki se odvzema iz objektov in naprav, namenjeni oskrbi s pitno vodo, pa ji vodno dovoljenje do uveljavitve Zakona o dopolnitvah Zakona o vodah ni bilo izdano, plačati nadomestilo za rabo vode. Skladno s šestim odstavkom 199.b člena ZV-1 se nadomestilo za rabo vode plača za obdobje dejanske rabe vode do 31. decembra 2013 oziroma do prenehanja dejanske rabe vode, če nastopi pred 31. decembrom 2013. Nadomestilo za rabo vode se skladno s sedmim odstavkom 199.b člena ne plačuje za obdobje pred 1. januarjem 2005. 9. Nesporno med strankami je, da je tožeča stranka pridobila delno vodno dovoljenje, kljub sicer že vloženi vlogi v letu 2008, šele v letu 2013. Sporna pa je uporaba prej navedenih določb za zaračunavanje plačila za to vodno pravico za nazaj, od leta 2005 do konca leta 2013. Tožeča stranka se sklicuje na protiustavnost sprejete zakonske določbe (155. člen Ustave - retroaktivnost). Navedeni tožbeni ugovor ni utemeljen. 155. člen Ustave določa prepoved povratne veljave pravnih aktov, s tem da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Samo zakon lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Ker je zakon določil obveznost plačila za nazaj in tudi po presoji sodišča takšen poseg zahteva javna korist in ker ne posega v že pridobljene pravice tožeče stranke (to vodno pravico je tožeča stranka nesporno koristila že vse od leta 2005), je neutemeljen ugovor retroaktivne veljave spornih zakonskih določb. 10. Tožbeni ugovor, da so zahtevki zastarali glede na določila OZ (splošni pet letni zastaralni rok in za terjatve med gospodarskimi subjekti tri letni zastaralni rok) ni utemeljen, ker za posamezno dajatev ni bil izdan še noben izvršilni naslov, od katerega izdaje dalje teče zastaralni rok. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da je Občina Slovenske Konjice očitno že ali bo plačala za vodno pravico za neposredno rabo vode iz izvirov Cimerman in ter vrtin C1, C2 in C3, za katera ima pridobljeno vodno dovoljenje že od leta 2008 in da bi še s plačilom s strani tožeče stranke šlo za dvojno plačilo. Gre samo za splošno zatrjevani tožbeni ugovor, ki nima podlage v prej navedenih zakonskih določbah. Ker tožeča stranka v tožbenih ugovorih ni prerekala pravilnosti višine izračuna nadomestila, sodišče njegove pravilnosti ni presojalo.

11. Glede na navedeno, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega odločbe pravilen in je upravni akt na zakonu utemeljen.

12. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.