Jedro

Konstitutivni element za nastanek terjatve za vrnitev prejetega na podlagi neupravičene obogatitve je obogatitev na škodo drugega brez pravnega temelja (190. člen OZ).

V tem sporu je bil ugotovljen prehod premoženja tožeče stranke med premoženje toženke (toženka je izvršila nakazila vtoževanih zneskov iz računa tožeče stranke na svoj račun). Vrnitvena obveznost zaradi neupravičene obogatitve je nastala, ker za takšen prehod premoženja ni bilo pravnega temelja. Toženka v tem sporu ni zatrjevala, da ima sporen prehod premoženja temelj v morebitni pogodbi, ki bi jo imela sklenjeno s tožečo stranko oziroma v zakonu ali drugem pravnoveljavnem aktu, zato so bili prenosi sredstev na račun toženke (ki jih je ta izvršila brez soglasja in vedenja direktorja tožeče stranke z nakazili zneskov iz računa tožeče stranke na svoj račun) izvršeni brez pravnega temelja. To pa pomeni, da je nastala njena vrnitvena obveznost zaradi neupravičene pridobitve. Če pa bi bila sporna izplačila toženki izplačana ob soglasju direktorja v okviru njegovih pristojnosti, kar trdi toženka v tem sporu, pa ne bi bilo mogoče zaključiti, da je šlo z vidika toženke za izplačilo brez pravne podlage.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v I. točki izreka delno razveljavi za znesek 1.250,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 2. 2010 ter v stroškovni odločitvi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu (za znesek 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2010 dalje do plačila, 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 2. 2010 dalje do plačila, 23.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2010 dalje do plačila in 150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2010 dalje do plačila) se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2010 dalje do plačila, 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 2. 2010 dalje do plačila, 1.250,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 2. 2010 dalje do plačila, 23.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2010 dalje do plačila in 150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2010 dalje do plačila ter ji povrniti njene stroške postopka v višini 1.498,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15 dnevnega izpolnitvenega roka, vse v roku 15 dni (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se z laično pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje toženka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je toženka vsa sporna nakazila denarnih sredstev na svoj račun izvršila z vednostjo in odobravanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke, zato tožeča stranka ni upravičena do vrnitve vtoževanih sredstev. Direktor tožeče stranke je toženko dne 16. 3. 2010 nagovoril, da gre na banko dvigniti kredit v znesku 25.000,00 EUR in na svoj račun nakaže 23.500,00 EUR. Tožeča stranka je prostovoljno privolila v prikrajšanje s tem, ko je zakoniti zastopnik tožeče stranke toženko nagovoril oziroma pooblastil za prenos vtoževanih sredstev, zato sedaj denarja nima pravice terjati nazaj (tako tudi VSL v odločbi opr. št. I Cpg 1802/2006 z dne 17. 5. 2011). Za ugotovljeno prikrajšanje bi zakoniti zastopnik in prokuristka tožeči stranki lahko odgovarjala le odškodninsko. Toženka je bila v spornem obdobju hudo bolna in v bolniškem staležu. Zaradi odhoda v bolnišnico je bančne kartice izročila direktorju tožeče stranke. Ker je prenos sredstev izvršil tudi on, toženki ni mogoče očitati, da je neupravičeno obogatena. Samo prikrajšanje tožeče stranke še ne pomeni, da je bila toženka neupravičeno obogatena (sodba VSL, opr. št. I Cp 3830/2009 z dne 17. 2. 2010). Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do toženkinih navedb glede uporabe 191. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), s čimer je bistveno kršilo pravila pravdnega postopka. Izvedenih dokazov ni ocenilo vsakega posebej ter nato vseh skupaj. Toženka je s predložitvijo računov izkazala, da je za direktorja in za njegovo mater plačevala račune. Včasih je toženka to storila še pred prejemom denarnih sredstev na njen račun, zato naknadna nakazila gotovine na njen račun ne morejo pomeniti neupravičene obogatitve. Z ozirom na navedeno je sodišče prve stopnje neutemeljeno zaključilo, da bi toženka morala izkazati dvig gotovine v višini 2.000,00 EUR (8. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). V kolikor je sodišče prve stopnje ocenilo, da dokazi, ki jih je predložila toženka, niso pravnoodločilni, bi toženko kot prava neuko stranko moralo opozoriti, da predlaga dokaze, ki so pravnorelevantni. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je bil prenos sredstev v višini 1.500,00 EUR izvršen po nalogu direktorja tožeče stranke, ostali prenosi denarja na toženkin račun pa ne, ni logična. Prav tako ni nepomembno vprašanje, ali je bil denar porabljen v direktorjevo osebno korist, kot to zmotno navaja sodišče prve stopnje v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Toženka je s svojo izpovedbo in izpovedbami zaslišanih prič dokazala, da sta bila z direktorjem tožeče stranke izvenzakonska partnerja. Med njima je obstajalo zaupno razmerje, ki je trajalo vse do junija 2010. Do teh okoliščin se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Toženka je s predložitvijo bančnih izpiskov in listino razčiščevanje konta dokazala, da je ves čas trajanja njune izvenzakonske skupnosti in kratek čas po njenem razpadu, na svoj račun prenakazovala sredstva tožeče stranke. Denar se je porabljal za namene toženke, njenega direktorja in njegove matere. Na neverodostojnost izpovedbe direktorja tožeče stranke kaže dejstvo, da je ta zanikal, da sta bila s toženko izvenzakonska partnerja, ko je navajal okoliščine glede odvzema plačilne kartice toženki, pa se je v svoji izpovedbi tudi zapletal. Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno glede zneska 23.500,00 EUR oprlo na izpovedbo zaslišane priče A.A., ki spornega dne, ko je direktor toženko nagovoril, naj izvrši transakcijo, ni bila prisotna. Pomanjkljive trditvene podlage tožeča stranka ni smela nedopustno širiti z izpovedbo te priče. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo Sklepa Okrožnega državnega tožilstva (v nadaljevanju ODT) v Kopru, št. KT 926/11, iz katerega izhaja, da sta direktor tožeče stranke in toženka dvigovala gotovino iz računa tožeče stranke z vedenjem in odobravanjem drug drugega. Tožeča stranka je prepozno vložila vlogi z dne 5. 10. 2012 in dne 26. 10. 2012, ker je bila z navedbami in predlaganimi dokazi že prekludirana, zato ju sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati.

Tožeča stranka je na pritožbo toženke odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

V tem individualnem delovnem sporu tožeča stranka od toženke zahteva vrnitev neutemeljeno prisvojenih zneskov. Očita ji, da si je dne 18. 1. 2010 brez pravne podlage prisvojila znesek 1.500,00 EUR, dne 22. 1. 2010 znesek 2.000,00 EUR, dne 12. 2. 2010 znesek 2.000,00 EUR, dne 22. 2. 2010 znesek 2.000,00 EUR ter dne 16. 3. 2010 zneska 23.500,00 EUR in 150,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku z izjemo manjšega dela ugodilo, ker je ugotovilo, da se je toženka z vtoževanimi sredstvi neupravičeno obogatila. Tožeča stranka se zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe ne pritožuje, zato je ta del izpodbijane sodbe že postal pravnomočen in ni predmet pritožbenega preizkusa.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se smiselno sklicuje toženka v pritožbi, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo (razen v delu, ki se nanaša plačilo zneska 1.250,64 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi), in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in je ustrezno obrazložena. Toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni ugotovilo, ali sta bila toženka in direktor tožeče stranke izvenzakonska partnerja, da so se sredstva v času trajanja njune izvenzakonske skupnosti in kratek čas po njenem razpadu prenakazovala z računa tožeče stranke na njen račun, da so se sredstva porabljala za zasebne namene toženke, direktorja tožeče stranke in njegovo mater, ipd., saj te okoliščine (iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju) za ta spor niso pravnoodločilne. Očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, zato ni utemeljen. Z navedbami, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do okoliščin, ki jih je mogoče podrediti 191. členu OZ, toženka smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, zato je pritožbeno sodišče ta njen očitek preizkusilo v okviru preizkusa tega pritožbenega razloga.

Toženka v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje predlaganih in izvedenih dokazov ni ocenilo vsakega posebej ter nato vseh dokazov skupaj, s čimer smiselno uveljavlja neupoštevanje metodološkega napotka, ki ga daje 8. člen ZPP. Ta kršitev ni podana, saj je argumentacija v obrazložitvi sodbe v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej vestna in skrbna ter analitično sintetična). S pritožbenimi navedbami, ki merijo na vsebinsko neprepričljivost dokazne ocene sodišča prve stopnje, pa toženka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, o čemer več v okviru preizkusa tega pritožbenega razloga. Toženka v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da v okviru svoje dokazne ocene ni upoštevalo sklepa ODT, iz katerega izhaja, da sta bila direktor tožeče stranke in toženka partnerja v zasebnem življenju, in da sta oba dvigovala gotovino iz računa tožeče stranke, katere lastnika sta bila z vedenjem in odobravanjem drug drugega. Ta dokaz ni pravnoodločilen v tem sporu, saj ne vsebuje ugotovitev glede spornih transakcij. Tudi sicer sodišče ni vezano na ugotovitve okrožnega državnega tožilca, ki so namenjene za potrebe predkazenskega postopka. Sodišče odloči ob upoštevanju dejanskega stanja, ki ga, na podlagi ocene izvedenih dokazov, ugotovi samo.

Toženka v pritožbi z navedbami, da bi jo moralo sodišče prve stopnje kot prava neuko stranko opozoriti, da predlaga dokaze, ki bi potrjevali pravnorelevantne okoliščine, smiselno uveljavlja kršitev 12. člena ZPP (na podlagi katerega mora sodišče stranko, ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem zakonu, opozoriti katera pravdna dejanja lahko opravi) in 285. člen ZPP (ki predsedniku senata nalaga dolžnost, da postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta pritožbeni očitek toženke ni utemeljen. Pri vprašanju, do kod sega dolžnost poučevanja, se je potrebno najprej opreti na določilo prvega odstavka 7. člena ZPP. To kot pravilo glede zbiranja najpomembnejšega dela procesnega gradiva (tj. trditev o dejstvih in dokazih), predvideva razpravno načelo. Zakon sicer sodišču nalaga dolžnost poučevanja prava nevešče stranke, vendar pa ostaja stranka tista, ki mora priskrbeti procesno gradivo (tj. navesti pravno relevantna dejstva in predlagati dokaze). Sodišče stranki ne sme svetovati, kateri ukrep bi bil v konkretnem primeru najsmotrnejši, še manj pa se sme poistovetiti z zastopnikom stranke in namesto nje opraviti in oblikovati določeno procesno dejanje.(1) Kljub temu, da toženka v tem sporu formalno ni zastopana po odvetniku, iz njene trditvene podlage in dokazne ponudbe, ne izhaja, da toženka ne bi znala uporabljati svojih procesnih pravic. Nadaljnje poučevanje sodišča prve stopnje v smislu predložitve odločilnih dokazov bi zato po oceni pritožbenega sodišča preseglo pooblastila iz 12. in 285. člena ZPP.

S pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati vloge tožeče stranke z dne 5. 10. 2012 in dne 26. 10. 2012, tožnica smiselno uveljavlja kršitev 286. in 286.a člena ZPP, ki uzakonjata prekluzijo glede navajanja dejstev in dokazov. Ta kršitev ni podana. Pripravljalna vloga toženke z dne 5. 10. 2010 je bila tožeči stranki vročena 21. 9. 2012. Tožeča stranka je vlogo priporočeno oddala na pošto 8. 10. 2010, torej v 15 dnevnem roku, ki ji ga je sodišče prve stopnje dodelilo na naroku dne 19. 9. 2012, da se izjavi o vlogi toženke, zato z navedbami in predlaganjem dokazov ni bila prekludirana. Tudi sicer pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo navedeni vlogi tožeče stranke, saj njihova dopustitev ni zavlekla reševanja spora.

Tožeča stranka v tožbi trdi, da je pravna podlaga za njen zahtevek neupravičena obogatitev (190. člen OZ). Konstitutivni element za nastanek terjatve za vrnitev prejetega na tej pravni podlagi je obogatitev na škodo drugega brez pravnega temelja.(1) V tem sporu je bil kot nesporno ugotovljen prehod premoženja tožeče stranke med premoženje toženke. Vrnitvena obveznost zaradi neupravičene obogatitve je nastala, če za takšen prehod premoženja ni bilo pravnega temelja. Toženka v tem sporu ni zatrjevala, da ima sporen prehod premoženja temelj v morebitni pogodbi, ki bi jo imela sklenjeno s tožečo stranko oziroma v zakonu ali drugem pravnoveljavnem aktu, zato so bili prenosi sredstev na račun toženke (ki jih je ta izvršila brez soglasja in vedenja direktorja tožeče stranke z nakazili zneskov iz računa tožeče stranke na svoj račun) izvršeni brez pravnega temelja. To pa pomeni, da je nastala njena vrnitvena obveznost zaradi neupravičene pridobitve. Če pa bi bila sporna izplačila toženki izplačana ob soglasju direktorja v okviru njegovih pristojnosti, kar trdi toženka v tem sporu, pa ne bi bilo mogoče zaključiti, da je šlo z vidika toženke za izplačilo brez pravne podlage. Določbe člena 191. OZ (ki predpisuje, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili), pa v konkretnem primeru, ni mogoče uporabiti, saj ni šlo za to, da bi tožeča stranka toženki kaj plačala. Toženka si je sama prilastila sredstva tožeče stranke z njenega računa tako, da je izkoristila svoja pooblastila, ki jih je imela kot knjigovodkinja in prokuristka tožeče stranke. Z ozirom na navedeno je za materialnopravno pravilno odločitev v tem sporu odločilno vprašanje, ali so se sporna nakazila vršila z vedenjem in soglasjem direktorja tožeče stranke.

Sodišče prve stopnje je glede črpanja spornega kredita in nakazila zneska 23.500,00 EUR ter dviga gotovine v višini 150,00 EUR ugotovilo, da direktor tožeče stranke črpanja spornega kredita, delnega plačila računov in nato prenosa sredstev na toženkin račun ni naročil. To dokazno oceno toženka v pritožbi neutemeljeno izpodbija. Tudi pritožbeno sodišče namreč ocenjuje direktorjevo izpovedbo, da tožnici črpanja kredita in spornih transakcij na njen račun ni naročil, v razmerju do izpovedbe toženke, da je nakazilo in dvig gotovine izvršila po naročilu direktorja, kot prepričljivejšo, ker je podprta z izpovedbo priče A.A., ki je bila kasneje prisotna pri njunem pogovoru in je slišala, da sta se toženka in direktor tožeče stranke zaradi tega kredita kregala, in da dvomi, da je direktor z dvigom soglašal. Pritožbene navedbe, da ta priča ni bila prisotna takrat, ko je direktor toženko nagovoril, naj gre na banko, ter da je pogovor med direktorjem tožeče stranke in toženko slišala šele v juniju, te dokazne ocene ne uspejo izpodbiti. Izpovedba te priče je potrdila trditve tožeče stranke, da njen direktor črpanja kredita in sporne transakcije toženki ni naročil, zato toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je tožeča stranka z izpovedbo te priče nedopustno širila svojo trditveno podlago. Nakazilo zneska 23.500,00 EUR in dvig gotovine v višini 150,00 EUR sta bila torej izvršena brez pravnega temelja, zaradi česar je nastala vrnitvena obveznost toženke zaradi njene neupravičene pridobitve, kot je to pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženka v tem sporu ni uspela dokazati, da je dne 22. 1. 2010 po direktorjevem nalogu z računa tožeče stranke dvignila znesek 2.000,00 EUR in ta denar nakazala na svoj račun zato, da bi ta denar izročila direktorju tožeče stranke, oziroma ga porabila v korist tožeče stranke. To je namreč direktor tožeče stranke na zaslišanju zanikal, prav tako pa iz predloženih izpiskov toženkinega bančnega računa za kritično obdobje ni razviden dvig znesek 2.000,00 EUR. Nasprotne pritožbene navedbe tega zaključka ne uspejo izpodbiti. Nakazilo zneska 2.000,00 EUR je bilo torej izvršeno brez pravnega temelja, zaradi česar je nastala vrnitvena obveznost toženke zaradi njene neupravičene pridobitve, kot je to pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je nadalje zaključilo, da je bila toženka na račun tožeče stranke neupravičeno obogatena tudi zaradi prenakazila zneska 2.000,00 EUR, ki ga je izvršila 12. 2. 2010. Pritožbeno sodišče se z zaključkom sodišča prve stopnje strinja, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo (in te ugotovitve toženka v pritožbi tudi ne izpodbija), da je toženka denar potrebovala za svoje zasebne namene.

Pritožbene navedbe, da so bila vsa denarna sredstva na račun toženke nakazana zato, ker sta bila toženka in direktor tožeče stranke izvenzakonska partnerja, niso pravnoodločilne v tem sporu. V tem sporu se presoja razmerje med tožečo stranko in toženko, zato morebitno osebno razmerje toženke, ki ga je imela z direktorjem tožeče stranke za odločitev v tem individualnem delovnem sporu, ni relevantno. Pomembna so le ravnanja direktorja tožeče stranke, ki jih je ta vršil v svojstvu tožeče stranke. V razmerju do tožeče stranke je nastala vrnitvena obveznost toženke, ker je bila toženka za te zneske obogatena brez pravnega temelja. Le če bi tožnica uspela dokazati, da na računu nima več denarja, ker ga je porabila za plačilo obveznosti tožeče stranke, tožeča stranka ne bi uspela dokazati svojih trditev, da je prikrajšana za sporne zneske, toženka pa obogatena, in da obstaja med tem pravnorelevantna vzročna zveza. Vendar pa sodišče prve stopnje takšnih poplačil (z izjemo plačila plače za delavca B.B.) ni ugotovilo. Prav tako niso bistvene trditve toženke, da so se ves čas trajanja zunajzakonske zveze med njim in direktorjem tožeče stranke in kratek čas po njenem razpadu, iz računa tožeče stranke prenakazovala denarna sredstva na račun toženke, kar je toženka dokazovala s predložitvijo bančnih izpiskov in listino razčiščevanje konta „krediti do leta 2010“ in da so bile te transakcije izvršene zato, ker sta bila z direktorjem v izvenzakonski skupnosti oziroma tudi po razpadu zveze zaupna prijatelja ter da se je denar, ki bi moral pripadati tožeči stranki, dejansko porabljal za namene toženke, direktorja tožeče stranke in potrebe njegove matere. Predmet tega spora so namreč točno določene transakcije. Tudi, če se je v preteklosti res poslovalo tako, kot opisuje toženka, to dejstvo še ne pomeni, da ni nastala njena vrnitvena obveznost za vtoževana sredstva. Glede na navedeno sodišče prve stopnje tudi ni bistveno kršilo pravil pravdnega postopka, ker navedenih okoliščin ni ugotavljalo.

Zaradi navedenega je odločitev sodišča prve stopnje, o tem, da mora toženka tožeči stranki vrniti zneske 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2010 dalje do plačila, 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 2. 2010 dalje do plačila, 23.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2010 dalje do plačila in 150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2010 dalje do plačila, pravilna, zato jo je pritožbeno sodišče potrdilo (353. člen ZPP).

V zvezi s prenosom sredstev v višini 2.000,00 EUR dne 22. 2. 2010 je toženka navedla, da zaradi bolezni in bolnišničnega zdravljenja tega ni izvršila, da je to prenakazilo izvršil direktor sam. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka v tožničino korist v breme toženkinega računa poravnala plačo za tožničinega delavca B.B. v višini 749,36 EUR. Glede na navedeno je zaključilo, da ni bistveno, kdo je nakazilo izvedel, temveč, kdo je bil za ta znesek obogaten brez pravne podlage, zato je (ob upoštevanju navedenega plačila plače) odločilo, da toženka iz tega naslova tožeči stranki dolguje znesek 1.250,64 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je, z ozirom na že pojasnjeno materialnopravno izhodišče tega spora, stališče sodišča prve stopnje, da ni pomembno, kdo je nakazilo izvedel, napačno. Če je direktor toženki res nakazal sporni znesek, kar trdi toženka, ni mogoče zaključiti, da je šlo z vidika toženke za izplačilo brez pravne podlage. Sodišče prve stopnje tako zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni raziskalo vseh okoliščin, ki so pomembne za odločitev, saj ni ugotovilo, kdo je izvršil sporno nakazilo, zato je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je bilo potrebno razveljaviti ta del izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje (znesek 1.250,64 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi).

Glede pritožbenih navedb, ki izpodbijajo dokazno oceno sodišča prve stopnje (da se je direktor tožene stranke pri izpovedbi zapletal,...) pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je pri presoji izpodbijane odločitve treba upoštevati, da gre vendarle za dokazno oceno in s tem povezanimi trditvami, komu verjeti in komu ne ter kako posamezne izpovedi, povezane z drugimi dokazi, uporabiti za sprejeto odločitev. Z dokazno oceno sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče strinja in jo ocenjuje kot pravilno. Sodišče prve stopnje le v delu odločitve (zaradi zmotne uporabe materialnega prava) ni raziskalo vseh okoliščin, ki so odločilne za presojo obravnavanega razmerja v zvezi z nakazilom dne 22. 2. 2010. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantni (360. člen ZPP).

Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdo je izvršil sporno nakazilo dne 22. 2. 2010, zaradi česar je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo v I. točki izreka, glede plačila zneska 1.250,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 2. 2010 razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je direktor tožeče stranke toženki nakazal sporni znesek (v tem primeru po oceni pritožbenega sodišča z vidika toženke ne bi šlo za izplačilo brez pravne podlage), v ta namen ugotoviti vse pravnoodločilne okoliščine ter nato o tem delu tožbenega zahtevka (v razveljavljenem obsegu, to je za znesek 1.250,64 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) in o stroških postopka ponovno odločiti.

Svoje stroške pritožbenega postopka krije tožeča stranka sama, ker njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških toženke ni odločilo, ker jih v pritožbi ni zaznamovala.

Op. št. (1): Več o tem Nina Betetto v : Lojze Ude in soavtorji, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list in Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2005, stran 115. Op. št. (2): Primerjaj VS RS, opr. št. II Ips 185/2010 z dne 17. 11. 2011.