Jedro

Upravičenost zamude se presoja po subjektivnih kriterijih, torej se upošteva tudi osebne lastnosti stranke (pri pravnih osebah je pričakovana skrbnost večja kot pri fizičnih osebah).

Pravna oseba kot stranka v postopku se ne more uspešno sklicevati na ravnanje svojih zaposlenih, še posebno ne pri ravnanju s poštnimi pošiljkami.

Za odločanje o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje razpis naroka in izvedba dokazov nista obligatorna. Sodišče naroka na predlog za vrnitev v prejšnje stanje ne razpiše takrat, ko se vrnitev v prejšnje stanje predlaga iz očitno neupravičenega razloga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Dolžnik sam nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom (I.) ni ugodilo dolžnikovemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, (II.) ugovor zavrglo ter (III.) dolžniku naložilo plačilo upnikovih stroškov v znesku 413,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil dolžnik in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je spremembo izpodbijanega sklepa, podrejeno njegovo razveljavitev ter priglasil pritožbene stroške.

3. Upnik na navedbe v pritožbi ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče uvodoma kot neutemeljene ocenjuje pritožbene očitke, ki se nanašajo na neizvedbo naroka v zvezi z vrnitvijo v prejšnje stanje (prim. drugi odstavek 120. člena ZPP). Pritožnik sicer ne konkretizira, na katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka naj bi se očitana kršitev nanašala; v kolikor z očitki meri na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, višje sodišče ugotavlja, da le-ta ni podana iz razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju. Prav tako ni podana (relativna) bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj neizvedba naroka v ničemer ni vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa.

6. Za odločanje o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje razpis naroka in izvedba dokazov nista obligatorna. Sodišče naroka na predlog za vrnitev v prejšnje stanje ne razpiše takrat, ko se vrnitev v prejšnje stanje predlaga iz očitno neupravičenega razloga. Za takšen primer gre tudi v tej zadevi. Sodišče prve stopnje je predlog za vrnitev v prejšnje stanje pravilno zavrnilo brez izvedbe predlaganih dokazov, saj že iz samih navedb izhaja, da dejstev, zaradi katerih je nastala zamuda, ni mogoče subsumirati pod pravni standard „upravičenih razlogov“. V konkretnem primeru je očitno, da bi sodišče moralo predlog zavrniti tudi, če bi ugotovilo, da so vsa dejstva, na katera se sklicuje predlagatelj resnična, zaradi česar izvedba dokazov na naroku nima nobenega smisla.

7. Pravni standard upravičenega razloga za vrnitev v prejšnje stanje obsega vsak dogodek, ki je stranki preprečil opravo procesnega dejanja ter v posledici povzročil prekluzijo (116. člena ZPP). Vsebino predpostavke "upravičeni vzrok", ugotavlja sodišče v vsakem konkretnem primeru po pravilih o razlagi pravnih standardov. Upravičenost zamude se presoja po subjektivnih kriterijih, torej se upošteva tudi osebne lastnosti stranke (pri pravnih osebah je pričakovana skrbnost večja kot pri fizičnih osebah). Sodišče prve stopnje pravilno povzema sodno prakso in pravno teorijo, ki sta izoblikovali merilo upravičenega vzroka. Temu pritožba tudi sicer ne oporeka, pač pa podrobno opisuje pravno podlago (nemškega in slovenskega prava), ki določa, kdo je upravičen zastopati družbo (dolžnika).

8. Sodišče prve stopnje predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni ugodilo (v posledici česar je kot prepozen zavrglo ugovor dolžnika), ker je ugotovilo, da razlog, iz katerega je dolžnik zamudil rok za ugovor, ni upravičen. Višje sodišče v celoti pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, ki jih pritožnik izpodbija z (obširnimi) navedbami, kdo je v postopku pred sodiščem upravičen zastopati družbo. Slednje v konkretnem primeru za odločitev ni bistvenega pomena. Tudi, če je v skladu z nemško zakonodajo za zastopanje družbe izključno pooblaščen direktor, to ne pomeni, da je slednji tudi edini in izključno pooblaščen za sprejem sodnih pisanj. Tega pritožnik ne zatrjuje, niti dokazuje; tudi sicer pa navaja, da določbe nemškega Zakona o pravdnem postopku glede vročanja določajo enako, kot je to določeno v ZPP. Ne gre spregledati niti neizpodbitnega dejstva, da so dolžnikovi delavci sodno pisanje prevzeli, iz česar je mogoče sklepati, da direktor dolžnika ni edini pooblaščen za sprejemanje pisanj (vključno s sodnimi pisanji). V kolikor temu namreč ne bi bilo tako, bi bilo logično pričakovati, da bo prejem sodnega pisanja odklonjen zaradi direktorjeve odsotnosti. Zgolj v tem primeru bi rok za vložitev ugovora začel teči šele z dnem, ko bi direktor po prihodu z letnega dopusta sodno pisanje prevzel. 9. Višje sodišče ne soglaša s pritožbo, da so navedbe izpodbijanega sklepa v zvezi z vročanjem sodnega pisanja nerelevantne. Nasprotno: ker je v konkretnem primeru bistvenega pomena vprašanje, ali je dolžnik z ugovorom zamudil iz upravičenega razloga, je odločilno, kdaj je bilo sodno pisanje dolžniku vročeno. Dolžnik ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je pristojno nemško sodišče ob direktorjevi odsotnosti vročitev odločbe sodišča v tej zadevi opravilo po svojih predpisih pravilno in zakonito. Zaradi tega so nerelevantne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zakonito zastopanje družbe in njeno zastopanje na podlagi pooblastil. Toda tudi v primeru, da dolžnik pred vročitvijo sklepa ni bil seznanjen s postopkom, v katerem je bil izdan predmetni sklep, zaradi česar pred odhodom na letni dopust ni mogel nikomur podeliti pooblastila za zastopanje, to ne pomeni, da tega ne bi mogel storiti med dopustom. Nenazadnje pa ni mogoče pričakovati, da dolžnik - (nemška) družba v času direktorjeve odsotnosti ne deluje. Pravna oseba kot stranka v postopku se ne more uspešno sklicevati na ravnanje svojih zaposlenih, še posebno ne pri ravnanju s poštnimi pošiljkami. Stranka mora namreč delo organizirati tako, da le-to poteka normalno in nemoteno. Odsotnost, prezaposlenost, opustitev pravočasnega pretoka informacij med zaposlenimi, zamude ne opravičujejo (prim. II Ip 6245/2011). V konkretnem primeru bi torej moral dolžnik kot skrbna stranka poskrbeti za to, da se sodna pisanja v času njegove odsotnosti ne vročajo njegovim zaposlenim ali pa, da imajo slednji pooblastilo za vložitev ugovora oziroma pooblastilo za zastopanje.

10. Ker pritožbeni razlogi niso podani, višje sodišče pa ob reševanju pritožbe tudi ni našlo bistvenih kršitev določb postopka (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ), na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in kot pravilen potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Ker dolžnik s pritožbo ni uspel, sam nosi pritožbene stroške.