Jedro

Odgovornost za škodo od nevarne stvari (avtomobila med vožnjo) je odgovornost za vzrok, od katerega je nastala škoda (prvi odstavek 173. člena ZOR). Toda oškodovančev izključni ali le delni prispevek k nastanku škode pa ima za posledico oprostitev odgovornosti imetnika nevarne stvari v celoti ali le deloma kot to določa tretji odstavek 177. člena ZOR. V tem primeru je glede na vse okolnosti dogodka pravno pravilen zaključek, da je odgovornost za tožnikovo nezgodo porazdeljena to je, da je toženkin zavarovanec zanjo odgovoren le delno. Velikost odgovornosti voznika mora biti v skladu s težo njegovih kršitev in težo kršitev tožnika kot pešca. Presoja vseh med postopkom na drugi in prvi stopnji ugotovljenih okoliščin ravnanja obeh udeležencev nezgode pripelje tudi po presoji revizijskega sodišča ob pravilni uporabi določb 173. in tretjega odstavka 177. člena ZOR do pravnega zaključka, po katerem znaša odgovornost toženkinega zavarovanca za tožnikovo nezgodo 2/3, to je toliko kot sta ugotovili sodišči nižjih stopenj ter ni podana podlaga za ugotovitev večjega obsega odgovornosti toženkinega zavarovanca. Tudi po oceni revizijskega sodišča na podlagi ugotovljenih okoliščin ne more biti tožnikova soodgovornost za lastno nezgodo manjša od 1/3.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dosodilo tožniku za škodo, ki jo je utrpel 17.10.1990 v prometni nesreči kot pešec, ko ga je zadel toženkin zavarovanec, 2/3 odškodnine v znesku 1,248.892,50 SIT, ker je ugotovilo, da je do 1/3 svoje škode odgovoren tožnik sam. Višji odškodninski zahtevek pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in zvišalo odškodnine za nepremoženjske oblike škode in sicer za telesne bolečine od 800.00,00 na 1,000.000,00, za zmanjšanje življenjske aktivnosti od 900.000,00 na 2,000.000,00 in za strah od 160.000,00 na 300.000,00 SIT ter naložilo toženki, da povrne tožniku 2/3 celotne škode to je 2,209.092,60 SIT. V tem obsegu je tako sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, v preostalem obsegu pa je tožnikovo pritožbo zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji izvaja, da sodbi sodišč nižjih stopenj nista pravilni v odločbi o temelju in o višini škode. Opozarja, da je toženkin zavarovanec objektivno odgovoren za njegovo škodo, da bi trčenje lahko preprečil in je zato lahko njegova, to je tožnikova soodgovornost največ 15%. Sicer pa je odškodnina za nepremoženjske oblike škode priznana v prenizkih zneskih in ni pravična. Po določbi 200. člena ZOR mu gre pravična odškodnina. Pri odmeri odškodnine za zmanjšanje življenjske aktivnosti ni v zadostni meri upoštevano, da je bil ob nezgodi star šele 29 let in prav tako ni zadosti upoštevan obseg okvare zdravja, ki je 30%. Sodišči sta neutemeljeno zavrnili odškodnino za skaženost, saj so mu po operativnih posegih ostale velike vidne brazgotine, zaradi katerih duševno trpi. Strah pa je trpel primaren in sekundaren ter mu gre zato tudi preostala razlika iz tega naslova 500.000,00 SIT. Predlaga, da se v celoti ugodi njegovemu odškodninskemu zahtevku.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da se je tožnik poškodoval v večernih urah 14.10.1990, ko je prečkal P. u. v L. z voznikove leve strani proti desni, diagonalno in v teku ter na kraju, kjer ni bil označen prehod za pešce (pač pa 30 metrov za njim). Tožnik je bil vinjen (po analizi krvi je bila ugotovljena koncentracija alkohola 2,17 promila), voznik je vozil s hitrostjo 35 do 40 km/h, pred trčenjem v pešca ni zaviral (ker je pričakoval, da se bo pešec ustavil na sredi ceste), možnost preprečitve nezgode pa sta imela tako tožnik kot voznik avtomobila.

Sodišči nižjih stopenj sta zaključili, da sta oba udeleženca nezgode kršila pravila zakona o temeljih varnosti cestnega prometa in sicer toženkin zavarovanec - avtomobilist s tem, da ni začel takoj zavirati, ko je opazil začetek tožnikovega prečkanja ceste, čeprav bi lahko preprečil nezgodo, če bi takoj tedaj začel zavirati, tožnik pa s tem, da je cesto prečkal nenavadno, izven prehoda za pešce in nepazljivo (ko je čez slabo osvetljeno vozišče v nočnem času tekel in bil v vinjenem stanju). Na podlagi tretjega odstavka 177. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) sta sodišči nižjih stopenj zaključili, da je tožnik kot oškodovanec sam prispeval 1/3 k nezgodi in z njo nastali škodi, toženkin zavarovanec pa je kot voznik odgovoren za 2/3 škode ter sta zato naložili toženi stranki, da mora plačati tožniku 2/3 ugotovljene škode.

Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči druge in prve stopnje pravilno odločili o odškodninskem temelju. Odgovornost za škodo od nevarne stvari (avtomobila med vožnjo) je odgovornost za vzrok, od katerega je nastala škoda (prvi odstavek 173. člena ZOR). Toda oškodovančev izključni ali le delni prispevek k nastanku škode pa ima za posledico oprostitev odgovornosti imetnika nevarne stvari v celoti ali le deloma kot to določa tretji odstavek 177. člena ZOR. V tem primeru je glede na vse okolnosti dogodka pravno pravilen zaključek, da je odgovornost za tožnikovo nezgodo porazdeljena to je, da je toženkin zavarovanec zanjo odgovoren le delno. Velikost odgovornosti voznika mora biti v skladu s težo njegovih kršitev in težo kršitev tožnika kot pešca. Presoja vseh med postopkom na drugi in prvi stopnji ugotovljenih okoliščin ravnanja obeh udeležencev nezgode pripelje tudi po presoji revizijskega sodišča ob pravilni uporabi določb 173. in tretjega odstavka 177. člena ZOR do pravnega zaključka, po katerem znaša odgovornost toženkinega zavarovanca za tožnikovo nezgodo 2/3, to je toliko kot sta ugotovili sodišči nižjih stopenj ter ni podana podlaga za ugotovitev večjega obsega odgovornosti toženkinega zavarovanca. Tudi po oceni revizijskega sodišča na podlagi ugotovljenih okoliščin ne more biti tožnikova soodgovornost za lastno nezgodo manjša od 1/3. Zato je bilo v postopkih na drugi in prvi stopnji pravilno odločeno o temelju odškodninske odgovornosti in v tej smeri tožnikova revizija ni utemeljena.

Po oceni revizijskega sodišča ni utemeljena revizija tožnika niti zoper odločbo o ugotovljeni višini tožnikove škode. Za telesne bolečine je bila tožniku odmerjena celotna zahtevana odškodnina. Pri nezgodi je utrpel zlom desnega podlahta v predelu komolca z izpahom in okvaro notranje vzdolžne vezi in sprednje križne vezi desnega kolena (ob razpočni rani na čelu). Po ugotovitvah nižjih sodišč je tožnikovo zdravje po poškodbi ostalo trajno okvarjeno, ker je prišlo posledično do omejene gibljivosti desnega kolena in desnega komolca, ki jo je izvedenec ocenil skupaj na 30% okvare zdravja. Tožnik tako ne zmore več daljše hoje ali hoje po neravnem terenu, vzpenjanja po stopnicah ali lestvah, daljše hoje in dvigovanja bremen, težjih od 15 kg. Delno funkcionalno prizadeta pa je tudi desna roka. Sodišči sta na podlagi mnenja izvedenca zdravstvene stroke ugotovili, da pri tožniku ugotovljene posledice po pravilniku in seznamu telesnih okvar Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Sloveniji ne predstavlja telesne okvare, po tabeli invalidnosti Z. T. pa predstavljata vsaka po 15% ali skupaj 30%. Take ugotovitve tudi po presoji revizijskega sodišča ne utemeljujejo višje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti kot pa 2,000.000,00 SIT in kot je bilo to odločeno s sodbo sodišča druge stopnje. Ta odškodnina je pravilno odmerjena po določbah 200. in 203. člena ZOR in je pravična, ker ustrezno odraža vse okoliščine, ki so bile ugotovljene med postopkom in ki so bile pomembne za ugotovitev škode ter priznanje odškodnine. Pri tem pa je opozoriti, da morajo sodišča mimo individualizacije upoštevati pri odmeri odškodnin tudi razmerja med manjšimi in večjimi škodami in odškodninami zanje ter na drugi strani tudi objektivne danosti, ki vladajo v družbeni sredini, ki je relevantna za obravnavanje konkretnega odškodninskega razmerja. V sklopu obravnavanih okoliščin pa je bila ustrezno upoštevana tudi tožnikova relativna mladost v času nezgode, zaradi česar bo obravnavano obliko škode sorazmerno dalj časa trpel. Odškodnina za strah v višini 300.000,00 SIT je primerna glede na ugotovljen obseg tožnikovega strahu in ni prenizka, kot neutemeljeno meni tožnik v svojih revizijskih izvajanjih. Primarni strah je bil trenuten, sekundaren pa je bil povezan zgolj s skrbjo za izid zdravljenja, pri čemer pa je pomembno, da ni šlo za življenjsko nevarne poškodbe, niti prognoza zdravljenja ni bila vprašljiva. Končno je po oceni revizijskega sodišča neutemeljena revizija tudi v delu, s katerim napada zavrnitev odškodninskega zahtevka za skaženost. Po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj ne gre pri tožniku za brazgotine take oblike, ki bi lahko pomenile kakršnokoli skaženost, tožnik pa je po ugotovitvah sodišč tudi določno izpovedal, da ga brazgotine prav nič ne motijo. Drugačna revizijska izvajanja o tej domnevni obliki škode pomenijo poskus spreminjanja na nižjih stopnjah ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa v revizijskem postopku ni dopustno (tretji odstavek 385. člena ZPP). V skladu z navedenim je revizijsko sodišče zaključilo, da tožnikova revizija iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena. Ob uradnem preizkusu pobijane sodbe pa ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Ob takem stanju je moralo zato tožnikovo revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).