Jedro

Začasna odredba je le provizorično pravno varstvo, izjema od pravila, da sodišče zagotavlja sodno varstvo v rednem sodnem postopku z vsemi zagotovljenimi procesnimi jamstvi. Navedeno še toliko bolj velja za regulacijske začasne odredbe, pri katerih se začasna odredba pokriva s tožbenim zahtevkom.

Za nedopustno odločbo presenečenja gre lahko le takrat, ko stranka kljub vsej potrebni skrbnosti z določenim pravnim stališčem sodišča ni mogla računati. V konkretnem primeru iz izpodbijanega sklepa ne izhajajo kakšna takšna stališča sodišča, ki jih tožnika (ki ju zastopa kvalificirana pravna pooblaščenka) ob zadostni skrbnosti že pred izdajo izpodbijanega sklepa ne bi mogla vzeti v zakup.

Zgolj dejstvo, da sta izkazana oba kumulativno predpisana pogoja za izdajo začasne odredbe, še ne pomeni, da je ta nujno utemeljena.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožnikov za izdajo začasne odredbe zoper toženca (I. točka izreka) in odločitev o stroških pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

2.Tožnika sta vložila pravočasno pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi in naloži tožencu povrnitev stroškov postopka, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglašata stroške pritožbenega postopka. Navajata, da je ponovna zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe nepravična, nepravilna in nezakonita. Višje sodišče v Ljubljani je v sklepu I Cp 324/2024 zelo jasno izrazilo stališče, da je predlog za izdajo začasne odredbe utemeljen, in izrecno navedlo, da začasne odredbe ni moglo izdati samo zgolj zato, ker bi tožencu s tem odvzelo pravno sredstvo. Tako je višje sodišče prvostopenjskemu sodišču dalo jasno napotilo, naj ugodi predlogu tožnikov, ki pa se ga prvostopenjsko sodišče ni držalo. Upoštevalo je navedbe iz odgovora toženca z dne 12. 3. 2024 na pritožbo zoper sklep, ki po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) sploh ni predviden v postopku z začasno odredbo. S sklicevanjem na zagotovitev procesnega ravnotežja strank pa sta bila, nasprotno, tožnika postavljena v neenakopraven položaj. Poleg tega je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi dodatno vlogo toženca, ki jo je podal na naroku, pri čemer je tožnikoma odreklo rok za kvalificirano opredelitev do te vloge in od njiju zahtevalo, da se do obsežnih navedb opredelita na kraju samem. Predmetni sklep je tudi sklep presenečenja. Sodišče je pri tem tožnikoma v ponovljenem postopku naložilo bistveno večje breme kot sta ga imela v prvem postopku, saj sta morala odgovarjati in dokazovati svoje navedbe glede na navedbe toženca. Le-tega je sodišče povsem neutemeljeno pritegnilo v postopek z začasno odredbo. Pri vsem tem je sodišče od tožnikov zahtevalo dokazovanje s stopnjo gotovosti, čeprav v postopku z izdajo začasne odredbe zadošča verjetnost. Po drugi strani je navedbe toženca sprejelo za verjetne brez kakršnegakoli ponujenega dokaza. Sodišče je tudi v novem postopku pretirano strogo in pristransko do tožnikov. Le-ta sta bila v bistveno slabšem položaju kot v prvotnem postopku, kar pa je nedopustno. Življenjsko gledano je situacija za tožnika nevzdržna, sodišče pa jima je ponovno neupravičeno odreklo sodno varstvo. Višje sodišče je zavzelo jasno stališče, da gre za tako pogosto oteževanje dostopa do doma, ki ga je mogoče enačiti z onemogočanjem dostopa ravno zaradi pogostosti pojavljanja. To pa predstavlja nenadomestljivo škodo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta tožnika verjetno izkazala, da sta ovirana v izvrševanju služnostne pravice. Pa tudi, da je verjetno izkazan obstoj njune terjatve glede sodnega varstva njune lastninske pravice pred vznemirjanjem. Prvi pogoj za izdajo začasne odredbe je torej nesporno izpolnjen. Sodišče prve stopnje je sledilo tudi stališču višjega sodišča glede težko nadomestljive škode in ugotovilo, da je izkazan tudi ta pogoj iz 272. člena ZIZ. Torej bi sodišče moralo samo še izdati začasno odredbo, saj so za to izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Predmetne regulacijske začasne odredbe si ni mogoče zamisliti drugače kot z vsebino, ki se ujema z zahtevkom tožbe.

Sodišče povsem zmotno ugotavlja, da naj tožnika ne bi verjetno izkazala upravičenosti do sodnega varstva, kot ga zahtevata s prvo alinejo 1. točke predloga za izdajo začasne odredbe. Gre namreč za vzpostavitev prvotnega stanja ob izkazani terjatvi in nastanku nenadomestljive škode, kar je potrebno sanirati z vzpostavitvijo prvotnega stanja, torej ponovno vgradnjo robnikov. Ker prej parkirna mesta na tem delu nepremičnine toženca niso bila zarisana, jih je potrebno izbrisati. Za začasno odredbo zadošča standard verjetnosti, sodišče pa od tožnikov zahteva nesporen dokaz, da so parkirišča zarisana na služnostni poti. To pa je mogoče dokazati le z izvedenskim mnenjem geodeta, za kar sodišče samo priznava, da bi domet odločanja o začasni odredbi preseglo. Nato pa zaključi, da tožnika nista verjetno izkazala, da so parkirišča zarisana na služnostni poti. Tako je sodišče do tožnikov nesorazmerno strogo.

Merjenje z metrom, kot je bilo izvedeno na naroku, ni ustrezen dokaz. Poleg tega je meritve težko oziroma celo nemogoče izvesti z navadnim metrom brez geodeta glede na to, da med parcelama 33/3 in 32/3 ni mejnika. Sodišče je meritve z običajnim metrom izvedlo le na enem delu, in sicer tik pred vhodom na nepremičnino tožnikov in nikjer drugje. Čeprav je služnostna pot dolga 19,5 metrov in so oznake za parkirna mesta zarisane vzdolž celotne služnostne poti. Četudi morda zadnje zarisano parkirišče ne sega na služnostno pot, na podlagi te ugotovitve istega nikakor ni mogoče posplošeno trditi kar tudi za vsa nadaljnja parkirišča proti glavni cesti. Neutemeljena je subjektivna ocena sodišča, da so parkirišča zarisana v ravni liniji. Tudi če bi bila zarisana v navidez ravni liniji, pa brez izvedenca geodeta ni mogoče niti verjetno trditi, da oznake ne segajo na služnostno pot. Ne drži, da je bolj verjetno izkazana toženčeva trditev, da je razdalja med zarisanimi parkirišči in mejo sosednje parcele več kot 2,5 metra.

Sodišče bi tožencu brez dvoma moralo naložiti ponovno vgradnjo robnikov. Ugotovitev sodišča, da vzpostavitev prejšnjega stanja z vgradnjo robnikov očitno naj ne bi bila nujna, je v direktnem nasprotju s predhodno ugotovitvijo, da tožnikoma nastaja težko nadomestljiva škoda. Ker jima dokazano nastaja, je treba vzpostaviti prvotno stanje. Bistveno je, da stanje ni že več let enako, kot zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. Odstranitev robnikov je namreč botrovala temu, da so začeli najemniki in uporabniki toženčeve nepremičnine posegati v služnostno in lastninsko pravico tožnikov. Zato je sedaj nujno, da se vzpostavi prejšnje stanje s ponovno vgradnjo robnikov. Ker vzpostavitev prvotnega stanja zahteva vgradnjo robnikov, kot je bilo prej, se vprašanje prekomernega posega v lastninsko pravico toženca sploh ne more postaviti.

Sodišče je ugotovilo oba pogoja za izdajo začasne odredbe in bi jo tako moralo izdati s predlagano vsebino. Sploh se ne bi smelo spustiti v obravnavanje glede vzpostavitve prvotnega stanja, kaj šele, da je povsem zmotno in v nasprotju z lastno predhodno ugotovitvijo ugotovilo, da naj le-to celo ne bi bilo nujno. Tako so razlogi izpodbijanega sklepa sami s sabo v nasprotju, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka.

Prav tako je podano nasprotje med izrekom in razlogi izpodbijanega sklepa. Sodišče namreč zavrne predlog za začasno odredbo kljub ugotovitvi, da sta tožnika verjetno izkazala, da ju toženec moti v njuni služnostni in lastninski pravici. Ugotovilo je tudi, da je zahteva tožnikov, da toženec tako ravnanje opusti, zato utemeljena. Prav tako je nedopustno, da sodišče najprej zavrne konkretiziran zahtevek za vzpostavitev prvotnega stanja pod prvo alinejo, potem pa zavrne še predlog pod drugo alinejo, češ da bi bila taka začasna odredba neizvršljiva. Povsem jasno je, kaj je obveznost toženca. Zagotoviti (poskrbeti) mora, da uporabniki njegovih nepremičnin ne bodo posegali v služnostno in lastninsko pravico tožnikov. Če bo do posegov prihajalo, je jasno, da toženec svoje obveznosti ni izpolnil. Način, kako bo toženec to dosegel, je prepuščen tožencu (VSL sklep II Cp 2071/2020, VSL sodba II Cp 930/2014, VSL sklep II Cp 750/2020). Za tožnika je življenjsko logično bistveno, da se ravnanja nehajo.

Tožnika ne zahtevata urgiranja toženca, ko se kakšno vozilo samo pojavi na njegovi nepremičnini, kot protispisno navaja sodišče. To zahtevata le v primerih, ko kakšno vozilo parkira na služnostni poti ali parkira ali obrača na tožnikovi nepremičnini. Takrat pa je namreč jasno, da gre za toženčeve uporabnike, saj drugi tu niti ne parkirajo niti ne obračajo. Ni res, da tožnika v tej zadevi zahtevata le, da toženec opusti poseganje v lastninsko in služnostno pravico, saj sta zahtevala konkretno ravnanje ali opustitev. Razlogi izpodbijanega sklepa so tako več kot očitno sami s sabo v nasprotju, podana je tudi protispisnost.

3.Toženec je na pritožbo obrazloženo odgovoril. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku: ZPP v zvezi s 15. členom ter 239. členom ZIZ).

6.V obravnavani zadevi sta tožnika zoper toženca vložila tožbo zaradi vznemirjanja lastninske in služnostne pravice ter hkrati predlog za izdajo regulacijske začasne odredbe v zavarovanje navedene nedenarne terjatve. Predlagala sta, da sodišče naloži tožencu, da je dolžan nemudoma opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožnikov na jugovzhodnem delu nepremičnine ID znak parcela 0000 33/7 (v nadaljevanju: parc. 33/7) in vsakršno poseganje v služnostno pravico tožnikov na nepremičnini ID znak parcela 0000 33/3 (v nadaljevanju: parc. 33/3), in sicer na 2,5 metra široki in 19,25 metrov dolgi poti, ki poteka na skrajnem vzhodnem delu te nepremičnine, ter vzpostaviti prvotno stanje. Predlagala sta tudi, da se tožencu v bodoče prepoveduje s takimi in podobnimi dejanji kakorkoli posegati v lastninsko in služnostno pravico tožnikov, pod grožnjo denarne kazni.

7.Tožnika sta v predlogu za izdajo začasne odredbe kot bistveno navedla, da sta lastnika parc. 33/7 in nepremičnine ID znak parcela 0000 33/6 (v nadaljevanju parc. 33/6), toženec pa je lastnik nepremičnine parc. 33/3 in nepremičnine ID znak parcela 0000 33/4 (v nadaljevanju: parc. 33/4). S sodno poravnavo Okrožnega sodišča v Kranju P 685/03 z dne 1. 9. 2009 je bila v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. 33/7 (gospodujoča nepremičnina)1 ustanovljena služnostna pravica hoje in vožnje za vse gospodarske potrebe po delu zemljišča parc. 33/3, v širini 2,5 metra in dolžini 19,25 metrov, in sicer na skrajnem vzhodnem delu parc. 33/3.

8.Toženec tožnika po njunih navedbah vznemirja tako pri izvrševanju služnostne pravice na parc. 33/3 kot tudi lastninske pravice na parc. 33/7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnika verjetno izkazala obstoj zatrjevane nedenarne terjatve do toženca iz naslova služnostne in lastninske pravice (pogoj iz prvega odstavka 272. člena ZIZ), saj uporabniki parcele toženca 33/3 (predvsem stranke pekarne) avtomobile parkirajo na način, da delno segajo tudi na služnostno pot. Prav tako s tožencem povezane osebe obračajo in parkirajo tudi na parceli tožnikov 33/7. Poleg tega je po mnenju sodišča prve stopnje izkazan tudi pogoj nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode v smislu druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, saj tožnika zaradi vznemirjanja ne moreta priti domov ali od doma, nihče tudi ne more do njiju.

9.Kljub takšnim ugotovitvam pa sodišče prve stopnje začasne odredbe s predlagano vsebino ni izdalo. Odločitev je pravilna, vendar deloma iz drugih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje.

10.Tožnika sta predlagala, naj sodišče tožencu z začasno odredbo naloži, da na parc. 33/3 na lastne stroške izbriše oznake za parkirna mesta, kolikor ta segajo na služnostno pot, ki poteka na skrajnem vzhodnem delu te nepremičnine,2 ter na levi strani služnostne poti, gledano proti parc. 33/7, na lastne stroške ponovno vgradi cestne robnike na način, da znaša razdalja od meje parc. 32/3 do robnika oziroma vozni pas služnostne poti točno 2,5 metra.3 Pritožbeno sodišče pritrjuje obrazložitvi v izpodbijanem sklepu, da tožnika do opisanega sodnega varstva z začasno odredbo nista upravičena. Glede zahteve za izbris zarisanih parkirnih mest na parc. 33/3 je sodišče prve stopnje na naroku na kraju samem (dne 22. 4. 2024) z meritvijo z metrom ugotovilo, da zarisana parkirna mesta na območje služnostne poti niti ne segajo. Razdalja med zarisanimi parkirišči in mejo sosednje parcele 32/3 je namreč več kot 2,5 metra, torej več od širine služnostne poti (fotografiji 3 in 4, pripeti k zapisniku o naroku na red. št. 23). To ugotovitev tožnika v pritožbi sicer izpodbijata, vendar pritožbenega sodišča ne prepričata. Čeprav sodišče prve stopnje res ni opravilo meritev po celotni dolžini oziroma vzdolž celotne služnostne poti, to ne more biti odločilno. Iz fotografij 3 in 1, pripetih k zapisniku o naroku (red. št. 23), je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje opravilo meritev med tistim izmed zarisnih parkirišč in sosednjo parcelo 32/3, kjer je razdalja med zarisanimi parkirnimi mesti in sosednjo parcelo 32/3 najmanjša (to je na točki ob ostanku zidu in robniku). Vsa druga zarisana parkirišča so od meje s parcelo 32/3 bolj oddaljena kot je tisto parkirno mesto, kjer je sodišče opravilo meritev. Navedeno je jasno razvidno iz fotografije 1, pripete k zapisniku o naroku. Tožnika tudi neutemeljeno očitata, da merjenje z navadnim metrom, kot je bilo izvedeno na naroku na kraju samem, ni ustrezen dokaz. V postopku zavarovanja se pravno relevantna dejstva ugotavljajo z dokaznim standardom verjetnosti, poleg tega pa po presoji pritožbenega sodišča za izvedbo preproste meritve razdalje med dvema točkama izvedenec geodet niti ni potreben, saj to opravilo ne terja posebnega strokovnega znanja. Po vsem pojasnjenem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bolj verjetno, da zarisana parkirišča na služnostno pot ne segajo. Posledično je predlog za izdajo začasne odredbe v tem delu pravilno zavrnilo.

11.Pritožbeno sodišče se tudi strinja z izpodbijano odločitvijo o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe v delu, kjer sta tožnika predlagala, da sodišče tožencu naloži vgradnjo cestnih robnikov na parc. 33/3. Kot pravilno izhaja že iz izpodbijanega sklepa, je začasna odredba le provizorično pravno varstvo, torej izjema od pravila, da sodišče zagotavlja sodno varstvo v rednem sodnem postopku z vsemi zagotovljenimi procesnimi jamstvi. Navedeno še toliko bolj velja za regulacijske začasne odredbe, pri katerih se začasna odredba pokriva s tožbenim zahtevkom.4 Tudi sicer pa že splošno načelo sorazmernosti5 terja, da se v pravico ene stranke ne poseže v večji meri, kot je to potrebno za varstvo pravice druge stranke.6 Za postopek izvršbe in zavarovanja načelo sorazmernosti posebej izhaja iz 3. člena ZIZ. Skladno s to določbo se postopek izvršbe oziroma zavarovanja lahko opravi le v obsegu, ki je potreben za poplačilo oziroma zavarovanje terjatve. V obravnavani zadevi sta tožnika vgradnjo cestnih robnikov na parc. 33/3 predlagala zaradi izvrševanja služnosti, da bi se z robniki zamejila služnostna pot. Takšno sodno varstvo (že) v okviru začasne odredbe pa za izvrševanje služnostne pravice ni nujno potrebno, saj lahko tožnika služnostno pravico hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili izvršujeta tudi, če služnostna pot ni zamejena z robniki. Po drugi strani bi vgradnja cestnih robnikov tožencu lahko celo preprečila dostop do njegove lastne nepremičnine št. 33/4. Če bi torej sodišče prve stopnje izdalo predlagano začasno odredbo z nalogom tožencu, da mora na parc. 33/3 vgraditi cestne robnike, bi s tem kršilo načelo sorazmernosti in bi nedopustno poseglo v ustavno pravico toženca do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS) na račun služnostne pravice tožnikov. Tudi v tem delu je zato sodišče predlog za izdajo začasne odredbe pravilno zavrnilo.

12.Končno pritožbeno sodišče soglaša z izpodbijano odločitvijo v delu, ki se nanaša na predlagano začasno odredbo z nalogom tožencu, da je dolžan onemogočiti oziroma prenehati dopuščati njegovim najemnikom, strankam le-teh ter uporabnikom njegovih nepremičnin parc. 33/3 in parc. 33/4 parkiranje na 2,5 metra široki in 19,25 metrov dolgi služnostni poti, ki poteka na skrajnem vzhodnem delu nepremičnine parc. 33/3, ter uporabo jugovzhodnega dela parc. 33/7, last tožnikov, za parkiranje in obračanje.7 V tem delu sicer pritožbeno sodišče razlogov izpodbijanega sklepa ne sprejema kot pravilnih in zato v nadaljevanju podaja svojo obrazložitev.

13.Iz navedb v predlogu za izdajo začasne odredbe izhaja, da služnostno in lastninsko pravico tožnikov na parc. 33/3 in parc. 33/7 vznemirjajo najemniki toženca, stranke le-teh ter uporabniki nepremičnin toženca. Torej tretje osebe in ne toženec sam, zoper katerega sta bila vložena tožba in predlog za izdajo začasne odredbe. Lastnik nepremičnine in služnostni upravičenec uživata varstvo pred vznemirjanjem njune pravice zoper tistega, ki ju moti pri izvrševanju lastninske oziroma služnostne pravice (99. člen in 212. člen Stvarnopravnega zakonika: SPZ). Teorija meni, da je za negatorno tožbo (oziroma smiselno konfesorno tožbo) pasivno legitimirana vsaka oseba, ki protipravno vznemirja lastnika (oziroma smiselno služnostnega upravičenca) v varstvu njegove pravice, pa tudi tisti, v čigar korist je bilo vznemirjanje storjeno, če je to korist kasneje odobril.8 Tudi Vrhovno sodišče RS meni, da za vznemirjanje lastnika (oziroma služnostnega upravičenca) praviloma odgovarja neposredni povzročitelj, širitev zakonske definicije protipravnega motilca iz 99. člena SPZ na posrednega motilca pa zahteva tesno povezavo med njima. Po presoji Vrhovnega sodišča je pasivno legitimiran tisti posredni motilec, po nalogu katerega je neposredni motilec storil vznemirjanje, ali tisti, ki ima od takega neposrednega vznemirjanja korist, ki jo kasneje odobri. Če ustrezne koristi ni, posredni motilec lastniku ne odgovarja in torej ni pasivno legitimiran.9

14.V obravnavani zadevi tožnika, na katerih je bilo trditveno in dokazno breme, ničesar od navedenega v predlogu za izdajo začasne odredbe nista niti zatrjevala. Iz trditvene podlage predloga namreč ne izhaja, da bi toženec njegovim najemnikom, strankam le-teh in uporabnikom njegovih nepremičnin dal nalog za vznemirjanje tožnikov. Prav tako tožnika nista zatrjevala, da bi toženec imel kakšno korist od vznemirjanja, še manj pa, da bi korist, doseženo zaradi motenja, odobril. Naštetih predpostavk za obstoj pasivne legitimacije posrednega motilca tožnika nista zatrjevala niti v nadaljnjem postopku. Izkaže se torej, da toženec sploh ni pasivno legitimiran za zahtevo, da mora onemogočiti oziroma prenehati dopuščati, da njegovi najemniki, stranke le-teh in uporabniki njegovih nepremičnin ne parkirajo oziroma obračajo na parc. 33/3 in parc. 33/7. To pa posledično pomeni, da v zvezi z zahtevo, da mora toženec onemogočiti oziroma prenehati dopuščati svojim najemnikom, strankam le-teh in uporabnikom nepremičnin toženca parkiranje in obračanje na parc. 33/3 in 33/7, ni izpolnjen že prvi pogoj za izdajo začasne odredbe, to je verjetni izkaz obstoja terjatve tožnikov do toženca. Že iz navedenega razloga je tako izpodbijana odločitev tudi v tem delu pravilna in se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb v zvezi s tem delom predloga za izdajo začasne odredbe niti ne opredeljuje (vprašanje (ne)izvršljivosti zahteve iz druge alineje 1. točke predloga za izdajo začasne odredbe).

15.Ker je torej predlog za izdajo začasne odredbe v 1. točki neutemeljen, posledično to velja tudi za 2. točko predloga, ki se nanaša na prepoved bodočega vznemirjanja.

16.Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbenih očitkov o bistvenih kršitvah določb postopka, ki naj bi jih v postopku odločanja o predlogu za začasno odredbo storilo sodišče prve stopnje. Povsem pravilno je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu upoštevalo tudi navedbe toženca iz odgovora na pritožbo z dne 12. 3. 2024. Ni namreč bistveno, ali ZIZ določeno vlogo predvideva ali ne, sodišče mora pri odločitvi upoštevati vso procesno gradivo v spisu, ki bi lahko vplivalo na njegovo odločitev o predlogu za začasno odredbo. Pred tem pa mora dati nasprotni stranki možnost, da se o takšnem gradivu opredeli. To terja ustavna pravica do izjave (22. člen Ustave).10 Drži sicer pritožbena trditev, da odgovora toženca na pritožbo ni upoštevalo niti Višje sodišče v Ljubljani v svojem prvem sklepu I Cp 324/2024 z dne 5. 3. 2024, a po podatkih spisa tega niti ni moglo storiti. Odgovor toženca na pritožbo je bil namreč priporočeno po pošti vložen 13. 3. 2024 (ovojnica na red. št. 16), torej šele po izdaji sklepa višjega sodišča I Cp 324/2024. V tej zvezi očitana neenaka obravnava strank predmetnega postopka ni podana. Dalje tožnika v pritožbi neutemeljeno navajata, da ju je sodišče prve stopnje deprivilegiralo s tem, ko je upoštevalo tudi na naroku 22. 4. 2024 podano vlogo toženca, pri čemer pa je tožnikoma odreklo rok za kvalificirano opredelitev o njej. S takim očitkom pritožba ne more uspeti že zato, ker je pooblaščenka tožnikov po pojasnilu sodišča prve stopnje, da ji ne bo dalo posebnega roka za opredelitev o vlogi tožene stranke, navedla, da dodatnega časa za opredelitev ne potrebuje (3. in 4. stran zapisnika o naroku na red. št. 23).

17.Ni mogoče slediti niti pritožbeni navedbi, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z napotilom Višjega sodišča v Ljubljani, skladno s katerim naj bi le še izdalo začasno odredbo. Ne drži namreč, da je pritožbeno sodišče v sklepu I Cp 324/2024 z dne 5. 3. 2024 sodišču prve stopnje dalo takšno napotilo, temveč mu je naložilo, naj presodi še obstoj drugih pogojev za izdajo začasne odredbe (5. točka razlogov). Prav tako ni utemeljen pritožbeni (pavšalen) očitek, da je izpodbijani sklep nedopusten sklep presenečenja. Primarno je na strankah breme, da se dovolj skrbno pripravijo na zadevo in v tem okviru v zadostni meri preučijo tudi za odločitev relevantno materialno pravo in z njim povezano sodno prakso. Za nedopustno odločbo presenečenja gre lahko le takrat, ko stranka kljub vsej potrebni skrbnosti z določenim pravnim stališčem sodišča ni mogla računati (351. člen ZPP v zvezi s 366. členom, oba v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ). V konkretnem primeru pa iz izpodbijanega sklepa ne izhajajo kakšna takšna stališča sodišča prve stopnje, ki jih tožnika (ki ju zastopa kvalificirana pravna pooblaščenka) ob zadostni skrbnosti že pred izdajo izpodbijanega sklepa ne bi mogla vzeti v zakup. Tega tožnika v pritožbi tudi ne trdita. Neutemeljen je nazadnje pritožbeni očitek, da naj bi bilo podano nasprotje med izrekom in razlogi ter med samimi razlogi izpodbijanega sklepa. Zgolj dejstvo, da sta izkazana oba kumulativno predpisana pogoja za izdajo začasne odredbe, namreč še ne pomeni, da je ta nujno utemeljena. Kot je pravilno štelo že sodišče prve stopnje, mora predlagana začasna odredba tudi imeti ustrezno vsebino (skladno z načelom sorazmernosti), prav tako mora biti primerno predlagano sredstvo zavarovanja. Če z začasno odredbo, kakršna je predlagana, ne bi bilo možno doseči namena ukrepa zavarovanja, sodišče začasne odredbe, kljub siceršnjemu obstoju zakonskih pogojev iz 270. oziroma 272. člena ZIZ, ne more izdati. Tudi očitane protispisnosti sodišče prve stopnje ni storilo. Uveljavljani absolutno bistveni postopkovni kršitvi iz 14. točke in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ, tako nista podani.

18.Glede na obrazloženo je izpodbijani sklep pravilen in ga pritožba ne ovrže. Ker pritožbeno sodišče ni našlo niti nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ).

19.O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo, izdano v tem pravdnem postopku, v okviru katerega se o zavarovanju odloča.11

-------------------------------

1Prej parceli št. 33/1 in 33/2.

2Prva alineja 1. točke predloga za izdajo začasne odredbe.

3Druga alineja 1. točke predloga za izdajo začasne odredbe.

4Pogorelčnik N., Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, 2022, str. 130.

5To načelo je izraz ustavne določbe, da je Republika Slovenija pravna država (2. člen Ustave RS). Ustava načela sorazmernosti izrecno sicer ne določa, ga je pa kot sestavni del načela pravne države (2. člen Ustave) v svoji praksi izoblikovalo Ustavno sodišče RS.

6Prim. 15. člen Ustave RS.

7Druga alineja 1. točke izreka predloga za izdajo začasne odredbe.

8Sodba VSRS II Ips 894/2009 z dne 25. 4. 2013, ki se v opombi št. 1 sklicuje na stališče A. Berdena, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, str. 504 in A. Frantarja, Varstvo pred posegi in motnjami - negatoria, PiD 1995, št. 5, str. 569.

9VSRS sodba II Ips 894/2009 z dne 25. 4. 2013, 8. točka razlogov. Prim. tudi VSL sodba I Cp 2026/2020 z dne 1. 2. 2021.

10Odločba Ustavnega sodišča RS, Up 419/10 z dne 2.12. 2010.

11Glej na primer VSL sklep I Cp 585/2023 z dne 17. 4. 2023.