Jedro

Toženec se na podlagi pravila „petitorium absorbet possessorium“ v posestnem sporu lahko izjemoma sklicuje na svojo pravico do posesti, pri čemer je ugovor upošteven, če je tisti, ki naj bi posest motil, pridobil pravico do posesti na podlagi sodne odločbe, ki mora biti pravnomočna in izvršljiva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: (1.) Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženca motila tožnico v njeni zadnji mirni posesti nepremičnine parc. št. 227/3, k.o. S., s tem da sta 14.10.2006 in 16.10.2006 na celotni dolžini prostora, kjer parc. št. 227/3 k.o. S. meji s parc. št. 227/2, k.o. S., na zemljišču parc. št. 227/3, k.o. S., in sicer v dolžini približno 30 m, globini 0,5 m do 3 m in širini približno 0,5 m najprej odstranila travnato rušo ter poškodovala vejevje dreves jelke, oreha, češnje, jablane in rabele v približni dolžini vej 50 cm, nato iz parc. št. 227/3, k.o. S. odstranila približno 2 m3 kamenja, 10 desk dolžine približno 2 m in širine 25 cm ter na istem mestu opravila strojni izkop zemlje po vsej zgornji opisani dolžini, širini in globini, pri tem pa uničila tam stoječe PVC kompostnik črne barve s kubaturo 1 m3 ter v zgornji opisani globini, na parc. št. 227/3, k.o. S. zgradila betonski temelj za betonski oporni zid dolžine 30 m, širine 0,5 m in višine 0,5 m, s čimer sta tožnici na opisanem delu parc. št. 227/3, k.o. S. je onemogočila hojo, čiščenje ter košenje travnate površine v navedeni površini, obrezovanje dreves, odlaganje komposta ter drugačno ekonomsko izkoriščanje nepremičnine, parc. št. 227/3, k.o. S.. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da toženca vzpostavita prejšnje posestno stanje in da se jima prepove takšno in podobno motenje posesti (1. odstavek izreka). Posledično je tožnici naložilo, da povrne toženima strankama njune pravdne stroške v višini 1.586,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za njihovo plačilo dalje, v roku 8 dni (2. odstavek izreka).

(2.) Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. V bistvenem navaja, da je sodišče prve stopnje institut „petitorium absorbet possessorium“ uporabilo brez ustrezne pravne podlage, pa tudi, v kolikor bi zanjo imelo podlago, je ta institut nepravilno uporabilo. Zaradi tega je v celoti spregledalo s strani tožnice zatrjevano posest na sporni nepremičnini ter dejstvo, da le-tej tožena stranka ni izrecno ugovarjala. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da najemna pogodba s strani O.R. dopisom z dne 31.7.1999 ni mogla biti veljavno odpovedana. Prvotožena stranka do vložitve petitorne tožbe nikoli ni zahtevala posesti, druga tožena stranka pa je posestno stanje tožeči priznavala in od nje ni nikdar zahtevala opustitve posesti. Med strankami ni bilo sporno, da sta toženki solastnici sporne nepremičnine, sodišče pa je spregledalo, da med seboj posesti nikdar nista uredili. Sodišče prve stopnje se sklicuje na pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. I P 804/2007, pri čemer sodišče spregleda, da je bil zahtevek prvega toženca v delu, kjer je zahteval, da tožeča stranka odstrani iz parc. št. 227/1 in 227/3, k.o. S. vsa drevesa ter, da zemljišče izroči tožnikoma v posest prosto dreves, v celoti glede parc. št. 227/2, k.o. S. zavrnjen, kar dokazuje, da ni jasno, kateri stranki naj bi bila dolžna tožeča stranka izročiti v posest nepremičnino, parc. št. 227/3, k.o. S. in niti, v katerem delu kateri stranki. Stališče sodišča prve stopnje ni pravno vzdržno niti glede drugotožene stranke, ki kot navedeno, posesti tožnice ni nikoli ugovarjala ali od nje zahtevala opustitev posesti in sta bili najmanj tožeča stranka in drugotožena stranka v dogovoru glede posesti tožnice. Nepravilno je nadalje ugotovljeno, da je prvotožena stranka v vzporedni pravdi uspela s petitornim zahtevkom, saj je očitno, da je sporna nepremičnina v solasti tudi drugotožene stranke, ki pa takega zahtevka ni nikoli postavila in torej posesti tožnice ni nasprotovala. Ker je posest tožeče stranke dopuščala, torej ni mogoče zaključiti, da je tožeča stranka zgolj na podlagi sodne odločbe v korist prvega tožnika, v petitorni pravdi v celoti izgubila pravico do posesti.

(3.) Toženi stranki na pritožbo nista odgovorili.

(4.) Pritožba ni utemeljena.

(5.) Kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že v sklepu z dne 1.7.2009 (list. št. 91), sodišče v postopku zaradi motenja posesti daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika (1. odst. 33. člena Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ) in je zato v teh pravdah brez pomena, ali tožena stranka izvršuje posest morebiti na podlagi pravice do posesti. Edino izjemo od tega pravila predstavlja ugovor, ki je povezan s pravilom „petitorium absorbet possessorium“, ki ga je uporabilo tudi sodišče prve stopnje. Glede na pritožbeno trditev, da je sodišče ta institut uporabilo brez ustrezne pravne podlage, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ta institut sicer ni izrecno uzakonjen, je pa v 36. členu SPZ določeno, da je mogoče ne glede na spor zaradi motenja posesti, zahtevati varstvo posesti iz naslova pravice do posesti, kar pomeni tudi podlago za uporabo tega instituta, saj bi sicer v primerih, ko je petitorna pravda končana pred motenjsko, neupoštevanje tega pravila privedlo do nemogoče situacije. Toženec se torej na podlagi tega pravila v posestnem sporu lahko izjemoma sklicuje na svojo pravico do posesti, pri čemer je ugovor upošteven, če je tisti, ki naj bi posest motil, pridobil pravico do posesti na podlagi sodne odločbe, ki mora biti pravnomočna in izvršljiva. Da je takšen ugovor v posestni pravdi možno uveljaviti, je podprto tako v večjem delu teorije (1) in tudi v sodni praksi (2) .

(6.) Sodišče prve stopnje je glede na navedeno ravnalo pravilno, ko je tak ugovor tožene stranke, ki je bil ponovno podan s pripravljalno vlogo dne 7.9.2009, sklicujoč se pri tem na pravnomočno in izvršljivo sodbo Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. I P 804/2007 z dne 11.2.2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2308/2009 z dne 19.8.2009, obravnavalo. Pravilna je tudi ugotovitev, da je tožnica s to sodbo izgubila pravico do posesti na nepremičnini, parc. št. 227/3, k.o. S., kar posledično pomeni, da ne more uspešno uveljavljati pravice do posestnega varstva in je takšen zahtevek potrebno zavrniti.

(7.) Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov v pravilnost zaključka, da je tožnica na podlagi zgoraj citirane sodbe izgubila pravico do posestnega varstva tudi v razmerju do prvotožene stranke – O.B. (ob tem zgolj opozorilo, da je pritožnica očitno pomešala prvo in drugotoženo stranko) in to ne glede na to, da slednja ni bila stranka v petitorni pravdi. Po 100. členu SPZ ima namreč solastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, kar pomeni, da sodba Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. I P 804/2007 z dne 11.2.2009 učinkuje tudi v korist prvotožene stranke, ki sicer tožbe ni vložila, je pa solastnica parc. št. 227/3, k.o. S..

(8.) S sodbo Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. I P 804/2007 z dne 11.2. 2009, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 2308/2009 z dne 19. 8. 2009, je bilo tožnici (tam toženi stranki) M.K. med drugim naloženo, da je dolžna odstraniti veje in smeti z zemljišča parc. št. 227/3, k.o. S. in zemljišče izročiti prosto vseh svojih stvari v posest tožeči stranki, to je F.K. in M.K. ter se v bodoče vzdržati vsakršnega nadaljnjega poseganja v posest ali drugačnega vznemirjanja lastninske pravice tožeče stranke na tej parceli. Navedena odločitev je popolnoma jasna. Na njeni podlagi je tožena stranka dolžna opustiti posest sporne nepremičnine, pri čemer je bilo v tej pravdi o takšnem zahtevku odločeno na podlagi pravice po posesti. Jasen je tudi zavrnilni del, ki se v pogledu parcele 227/3, k.o. S. nanaša zgolj na zahtevek F. in M.K. da tožnica s te parcele odstrani tudi vsa drevesa in druge svoje stvari.

(9.) Vprašanje, ali je bila najemna pogodba za sporno nepremičnino veljavno odpovedana, je v tej pravdni zadevi pravno nerelevantno. Kot je že bilo pojasnjeno, se sodišče v posestnem sporu ukvarja zgolj z zadnjim stanjem posesti in nastalim motenjem, izjemo od tega pa predstavlja izključno ugovor povezan s pravilom „petitorium absorbed posesorium“. Svojo zatrjevano pravico bi tožnica zato morala uveljaviti v drugem postopku.

(10.) Tudi vprašanje tožničine posesti na parc. št. 227/3, k.o. S. glede na ugovor, ki je bil postavljen s strani tožene stranke (in za katerega je bilo ugotovljeno, da je utemeljen), ni več odločilno, saj je bil tožbeni zahtevek zavrnjen zaradi dejstva, da je tožena stranka pridobila pravico do posesti na podlagi sodne odločbe, ki je pravnomočna in izvršljiva in to še pred zaključkom te pravdne zadeve.

(11.) Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa tudi niso bile ugotovljene kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je bilo zato potrebno na podlagi 365. člena ZPP zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje.

(12.) V zavrnitvi pritožbe je že vsebovana tudi odločitev o pravdnih stroških. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, do njihovega povračila ni upravičena (154. v zvezi s 165. členom ZPP).

(1) primerjaj Tone Frantar, Podjetje in delo, št. 6/99, stran 1069, Stvarno pravo, stran 310; Matjaž Tratnik, Stvarno pravo, stran 61. (2) primerjaj sklep Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 710/2004, sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 767/2004, sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 543/2009, sklep Višjega sodišča v Kopru I Cp 669/2005