Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da razlog za tožničino odpoved ni bila diskriminacija zaradi starosti. Pravilno je obrazložilo, da izpovedi A. A. in B. B., katerih zaslišanje je tožnica predlagala z namenom dokazati zatrjevano diskriminacijo, te ne potrjujeta. Pritožba tej ugotovitvi oporeka in navaja, da to diskriminacijo dokazujeta njuni pisni izjavi, kar pa ne drži. Ne le, da je pritožbena navedba pavšalna, ker ne navede, kateri del pisnih izjav naj bi to dokazoval. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da vsebina pisnih izjav ni takšna, da bi utemeljevala zaključek, da je bila tožnici odpoved dejansko podana zaradi starosti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevke, s katerimi je tožnica uveljavljala razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi z dne 9. 2. 2012 velja do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, ko se sodno razveže, in priznanje pravic skladno s 118. členom ZDR-1.

2.Tožnica se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče pri presoji ni izhajalo iz vsebine odpovednega razloga, zaradi česar je kršilo 8. in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člen URS. Ni se opredelilo do trditev, da je bil poslovni razlog fiktiven. S Pravilnikom o sistemizaciji delovnih mest z dne 14. 3. 2023 njene naloge niso bile prenesene na nobeno drugo delovno mesto. Skrbi za kupce in podporo vodji prodaje ter komercialistom na terenu v praksi tudi sicer ni mogoče prenesti na komercialista. Toženka je 7. 3. 2023, kar je pred vročitvijo izpodbijane odpovedi in pred sprejemom pravilnika z dne 14. 3. 2023, ki naj bi ukinil tožničino delovno mesto, objavila razpis za nesistemizirano delovno mesto vodje pisarne, z glavnimi nalogami, ki jih je opravljala tožnica. To dokazuje, da te naloge niso bile prenesene na že zaposlene delavce in računovodski servis. Ukinitev tožničinega delovnega mesta je bila navidezna tudi zato, ker je sodišče ugotovilo, da je novo delovno mesto vodja operacij vsebovalo določene zadolžitve, ki jih je opravljala tožnica, kar pomeni, da potreba po njenem delu ni prenehala. Toženka je s podajo odpovedi zasledovala le namen izključiti tožnico iz delovnega razmerja in zaposliti drugo osebo. Sodišče bi moralo presojati pogoje iz objave za vodjo prodaje in se opredeliti do trditev tožnice, da je izpolnjevala razpisne pogoje. Ker je opravilo presojo le za delovno mesto vodja operacij, ki v času izpodbijane odpovedi še ni obstajalo, je sodba pomanjkljiva (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Pisni izjavi A. A. in B. B. dokazujeta zatrjevano diskriminacijo. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe ter predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6.Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je bila tožnica zaposlena na delovnem mestu prodajni referent. Dne 15. 3. 2023 ji je toženka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga (1. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Pritoženo sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je prvostopenjsko sodišče utemeljilo zaključek, da je toženka dokazala poslovni (organizacijski) razlog ter da odpoved ni predstavljala diskriminacije tožnice zaradi starosti. K pritožbenim navedbam odločilnega pomena podaja naslednjo obrazložitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7.Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo obrazložitev v odpovedi o tem, da se bodo določena tožničina dela prerazporedila med zaposlene na drugih delovnih mestih in na zunanji računovodski servis; ker je nato toženka za delo tožnice zaposlila tudi dodatno osebo, sodišče odpovednega razloga ne bi smelo šteti za dokazanega. Na te navedbe pritožba navezuje očitek o kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji) in poudarja, da prvostopenjsko sodišče pri presoji ni izhajalo iz odpovednega razloga. Pritožbeni očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje utemeljenosti odpovednega razloga ni presojalo mimo obrazložitve odpovedi. Dejstva o poslovnem razlogu je ugotavljalo in obrazložilo tako glede prerazporeditve tožničinih nalog med že obstoječe zaposlene in računovodski servis, kot tudi glede tožničine trditve, da naj bi delavka, ki jo je toženka po podaji izpodbijane odpovedi zaposlila na delovnem mestu vodja operacij, opravljala tožničino delo. Prvostopenjska sodba zato vsebuje vse odločilne razloge in jo je mogoče preizkusiti, tožnici pa tudi ni bila kršena pravica do izjave, niti ni bil kršen 22. člen URS. S sklicevanjem na te kršitve pritožba dejansko nasprotuje sprejetim materialnopravnim zaključkom oziroma ugotovljenemu dejanskemu stanju, a sta tudi ta pritožbena razloga neutemeljena.

8.Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je bilo v sklepu o ukinitvi delovnega mesta prodajni referent z dne 10. 3. 2023 določeno, katere naloge tega delovnega mesta se prerazporedijo na druge zaposlene (komercialist, direktor prodaje oziroma vodja prodaje) in na zunanjega izvajalca (računovodski servis). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da izpovedi C. C. (tedanji direktor) in D. D. (član nadzornega sveta) potrjujeta navedeno prerazporeditev.

9.Tožnica v pritožbi vztraja pri svoji prvostopenjski trditvi, da naloge "skrb za kupce in podpora vodji prodaje ter komercialistom na terenu" v praksi ni mogoče prenesti na komercialiste, ker so ti pretežno na terenu in v času obiska pri stranki potrebujejo podatke, ki jim jih je posredovala ona, ker je bila v pisarni in je imela do njih dostop. V izpovedi je to trditev utemeljevala s tem, da komercialisti že s samo potjo do strank in komunikacijo s strankami izgubijo veliko časa in ni mogoče, da bi prevzeli še naloge v zvezi z naročili. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da z navedeno trditvijo in izpovedjo tožnica neutemeljeno oporeka poslovnemu razlogu. Sodišče prve stopnje je namreč s sklicevanjem na izpoved D. D. ugotovilo, da je toženka določene tožničine naloge prenesla na komercialiste, ker je želela, da ti opravljajo celotno svoje delo. Pritrdil je temu, da morajo zato mogoče malo več delati, a s tem povezane izzive rešujejo s pomočjo digitalizacije (da ta komercialistom omogoča samostojno delo na terenu, je toženka navedla že v trditvah). Kot je pojasnil, gre za ukrep v okviru optimizacije delovnega procesa, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje, pritožba pa vseh navedenih razlogov ni konkretizirano ovrgla.

10.Po pritožbenem zatrjevanju je iz Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest z dne 14. 3. 2023 razvidno, da ne vsebuje več tožničinega delovnega mesta, njenih delovnih nalog pa pravilnik tudi ni prenesel na nobeno drugo delovno mesto in to kljub drugačni vsebini sklepa o ukinitvi tožničinega delovnega mesta z dne 10. 3. 2023. Pritožbena navedba ne drži. Iz citiranega sklepa izhaja, da se na komercialista prenese spremljanje naročil kupcev, vnos naročil kupcev v informacijski sistem, spremljanje situacije in aktivnosti pri kupcih, skrb za kupce in podpora vodenju prodaje. S citiranim pravilnikom so bile te naloge tudi vnesene v opis delovnega mesta komercialist. Da je ta pravilnik skladno s citiranim sklepom na direktorja prodaje oziroma vodjo prodaje prenesel naloge reševanje reklamacij kupcev, vnos in vzdrževanje baze kupcev v informacijskem sistemu, pa nenazadnje potrjuje tudi sama pritožba. Kot še izpostavlja pritožba, je bila na dan sprejema sklepa o ukinitvi tožničinega delovnega mesta v veljavi sistemizacija z dne 30. 6. 2023 (pravilno: 2022), ki ni vsebovala delovnega mesta direktor prodaje, a pritožba spregleda, da je citirani sklep določil obveznost spremembe sistemizacije nakasneje do 14. 3. 2023, kar je bilo tudi storjeno (s pravilnikom z dne 14. 3. 2023 je bilo sistemizirano delovno mesto direktor prodaje). Zmotna je tudi pritožbena navedba, da pri toženki ni bila zaposlena nobena oseba na delovnem mestu vodja prodaje. Toženka je izrecno zatrdila, da je bilo v času podaje odpovedi tožnici delovno mesto vodja prodaje zasedeno, navedeno pa izhaja tudi iz izpovedi D. D., ki je potrdil razporeditev nalog tudi na vodjo prodaje.

11.Pritožba poslovnemu razlogu oporeka z zatrjevanjem, da je toženka 7. 3. 2023 objavila delovno mesto vodja pisarne z glavnimi nalogami, katere je opravljala tožnica, ki je tudi izpolnjevala razpisne pogoje. Pritožbena navedba je zmotna in nima opore v podatkih spisa. Takšna objava ni bila predložena v okviru listin, delovno mesto vodja prodaje pa je sistemizirano v vseh pravilnikih, ki so vloženi v spis (tudi v tistem, ki je veljal na dan 7. 3. 2023).

12.Obstoj poslovnega razloga pritožba neutemeljeno izpodbija z navedbami, da je toženka 7. 3. 2023 (tj. pred podajo obravnavane odpovedi) objavila prosto delovno mesto vodje pisarne z glavnimi nalogami, katere je opravljala tožnica, ki je tudi izpolnjevala razpisne pogoje. Drži, kar izpostavlja pritožba, tj. da glede na izpoved D. D. to delovno mesto na dan objave oglasa ni bilo sistemizirano. Tudi Pravilnik o sistemizaciji z dne 14. 3. 2023 (in 21. 4. 2023) tega delovnega mesta ne vsebuje, zato je nasprotna pritožbena navedba neutemeljena. Ne glede na navedeno pa je po presoji pritožbenega sodišča ključno to, da iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi za to delovno mesto toženka s kom sklenila pogodbo o zaposlitvi. Kot izhaja iz prvostopenjskih razlogov, je z novo delavko sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodja operacij (24. 4. 2023). Upoštevaje to dejstvo je sodišče prve stopnje vprašanje, ali je bila nova delavka zaposlena namesto tožnice, pravilno presojalo glede na opis delovnega mesta oziroma delo vodje operacij. Glede na to je zmotno pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče prve stopnje moralo presojati pogoje iz objave za vodjo prodaje (najbrž mišljeno: za vodjo pisarne), oziroma, da je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tega ni storilo.

13.Prvostopenjska ugotovitev, da je delovno mesto vodja operacij vsebovalo tudi določene zadolžitve, ki jih je opravljala tožnica, po mnenju pritožbe dokazuje, da je bila ukinitev tožničinega delovnega mesta navidezna, oziroma da je toženka s podajo odpovedi zasledovala zgolj namen izključiti tožnico iz delovnega razmerja. Pritožbena navedba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo pojasnili D. D. in C. C., da je bistvena razlika v tem, da ima vodja operacij nalogo upravljanja z ljudmi (za razliko od tožnice, ki v okviru svojega delovnega mesta ni vodila nobenega človeka), vodi zaledno pisarno in skladišče (tožnica ni imela nobene veze s skladiščem, razen dnevne komunikacije) ter postavlja nove procese, kar vse služi modernizaciji in optimizaciji toženke. Njuni izpovedi je pravilno ocenilo kot skladni z opisom delovnih nalog v pogodbi o zaposlitvi vodje operacij, po katerem je ta odgovorna za vodenje, organizacijo, koordinacijo ter operativno delo v zaledni pisarni s ciljem, da ključni poslovni procesi (nabava, prodaja, skladišče, knjigovodstvo, kadri) tečejo tekoče, skrbi za pripravo potrebne dokumentacije delovnih procesov in njeno arhiviranje, delo s strankami in podporo vsem organizacijskim enotam v družbi, delo s kadrovskimi vprašanji ter vodenje ustrezne kadrovske evidence, rokovanje z visoko zaupnimi podatki družbe, pripravlja poročila in analize za poslovodstvo itd. Sodišče prve stopnje je nenazadnje upoštevalo tudi tožničino pojasnilo, da je razlika med delovnima mestoma v obsegu odgovornosti in pooblastil, kar dodatno pritrjuje pravilnosti prvostopenjske presoje, da je delovno mesto vodja operacij drugačno in zahtevnejše od tožničinega, četudi vsebuje določene zadolžitve, ki jih je opravljala tožnica. V pritožbi zatrjevan namen toženke odpustiti tožnico le zato, da bi za opravljanje njenih nalog zaposlila drugo osebo, tako ni dokazan.

14.Pritožba izpostavlja, da opis delovnega mesta vodja operacij vsebuje določene naloge tožnice (komunikacija s strankami po telefonu, sprejemanje naročil, dobava, odprema blaga, evidentiranje poslovnih dogodkov), kar dokazuje, da te naloge niso bile prenesene na komercialiste. S slednjim se pritožbeno sodišče ne strinja. Kot je namreč pojasnil D. D., mora tudi vodja operacij narediti kakšno operativno nalogo (npr. ob pomanjkanju kadra ...), vendar pa to ni namen tega delovnega mesta. Kot je bilo že obrazloženo, je njegovo bistvo v optimizaciji delovnih procesov in vodenju ljudi, kar pa ni bilo bistvo tožničinega dela. Kot nalogi tožnice, ki ju sedaj opravlja vodja operacij, pritožba izpostavlja še poročanje poslovodstvu in varovanje podatkov, vendar pa spregleda, da ti nalogi vsebujejo opise večine delovnih mest pri toženki.

15.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da razlog za tožničino odpoved ni bila diskriminacija zaradi starosti. Pravilno je obrazložilo, da izpovedi A. A. in B. B., katerih zaslišanje je tožnica predlagala z namenom dokazati zatrjevano diskriminacijo, te ne potrjujeta. Pritožba tej ugotovitvi oporeka in navaja, da to diskriminacijo dokazujeta njuni pisni izjavi, kar pa ne drži. Ne le, da je pritožbena navedba pavšalna, ker ne navede, kateri del pisnih izjav naj bi to dokazoval. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da vsebina pisnih izjav ni takšna, da bi utemeljevala zaključek, da je bila tožnici odpoved dejansko podana zaradi starosti. Takšnega zaključka prvostopenjsko sodišče pravilno ni napravilo niti na podlagi tožničine izpovedi, saj je temeljila zgolj na govoricah, ki so krožile po kuloarjih, kar pa ne omogoča prepričljivega sklepanja o nekem dejstvu. Prav tako neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na izpoved A. A. o tem, da naj bi bil po njegovem mnenju razlog za tožničino odpoved njen bolniški stalež. Tega namreč tožnica ni zatrjevala, z izpovedjo priče pa trditvene podlage ni mogoče širiti.

16.Zmotna je pritožbena navedba o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi se sodišče prve stopnje opredelilo le do diskriminacije, ne pa do tožničinih trditev o tem, da je bil poslovni razlog fiktiven. Sodišče prve stopnje je preverilo vse ključne trditve, s katerimi je tožnica izpodbijala obstoj poslovnega razloga oziroma dokazovala, da naj bi bil ta fiktiven. Na podlagi izvedenih dokazov je pravilno presodilo in tudi ustrezno obrazložilo zaključek o obstoju organizacijskega razloga za prenehanje potrebe po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

17.Tudi ob upoštevanju judikatov Pdp 514/2006 in VIII Ips 27/2023, ki ju izpostavlja pritožba, ni mogoče pritrditi tožničini navedbi, da je bil poslovni razlog fiktiven. Stališča v citiranih judikatih so namreč temeljila na povsem drugačnem dejanskem stanju, kot je bilo ugotovljeno v tem sporu.

18.S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

19.Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica zato, ker s pritožbo ni uspela, glede stroškov toženkinega odgovora na pritožbo pa velja peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji), na podlagi katerega v sporih o prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije sam svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

Zveza:

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 89, 89/1, 89/1-1 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.