Jedro

Ni dvoma, da izraz zakonite obresti pomeni zakonske zamudne obresti in sodišču svoje odločitve ni bilo treba opirati na odgovor upnika na ugovor, saj gre za ustaljeno razumevanje, kot je podano v sodni praksi. Gre za nosilne odločilne razloge, tudi če je sodišče prve stopnje obenem navedlo, da se je o tem opredelil tudi upnik v odgovoru na ugovor.

Upnik je v odgovoru na ugovor nasprotoval tudi v ugovoru zatrjevanemu nasprotju med predlogom za izvršbo in sklepom o izvršbi, kar niso pravna pravila, če bi te navedbe dolžnika zaradi upnikovega neodgovora obveljale za resnične, pa bi bilo dolžnikovemu ugovoru treba ugoditi. Upnik je z odgovorom na ugovor torej objektivno zavaroval svoje pravice v postopku ter so bili stroški njegovega odgovora na ugovor objektivno potrebni za izvršbo in upniku pravilno priznani.

Za dosego odloga izvršbe kot izjemnega zastoja v izvršbi mora predvsem dolžnik izkazati tako objektivni kot subjektivni pogoj za odlog izvršbe, tj. zadostiti mora zakonskim zahtevam za odlog izvršbe. Ker dolžnik tem zahtevam ni zadostil, na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje nima vpliva in dolžniku ni bila kršena pravica do izjave s tem, ko mu sodišče prve stopnje ni vročilo upnikovega odgovora na njegov predlog za odlog izvršbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovor dolžnika z dne 27. 10. 2023 zavrne (I. točka izreka sklepa), da je dolžnik dolžan upniku v roku 8 dni povrniti stroške ugovornega postopka v višini 597,31 EUR (II. točka izreka sklepa), da se predlog dolžnika za odlog izvršbe z dne 8. 4. 2024 zavrne (III. točka izreka sklepa) in da je dolžnik dolžan upniku v roku 8 dni povrniti stroške odgovora na predlog za odlog izvršbe v višini 597,31 EUR, kar upnik zahteva več pa se zavrne (IV. točka izreka sklepa).

2.Zoper I., II., III. in naložitveni del IV. točke izreka sklepa se po pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnik. Navaja, da je med podatkom o dolžnikovi obveznosti in izdanim sklepom o izvršbi nasprotje, ki onemogoča izdajo sklepa o izvršbi. V standardizirani vlogi je upnik v polje "Znesek" vnesel "79.455,60 EUR", v polje "Zakonske zamudne obresti od datuma" pa "01.09.2010". V povzemanju predloga za izvršbo pa je sodišče prepisalo predlog sklepa, ki ga je v posebno rubriko standardiziranega obrazca vpisal upnik, pri tem pa očitno spregledalo, da se ta razlikuje od prej navedenega opisa dolžnikove obveznosti. Rubrika predlog sklepa ni del zakonskega predloga za izvršbo, temveč kvečjemu izreka kasneje izdanega sklepa o izvršbi. Zato je napačen zaključek sodišča, da naj bi bil sklep o izvršbi skladen s predlogom, saj se več kot očitno ne ujema v obrestnem delu, v navedbi dolžnikove obveznosti so namreč navedene zakonske zamudne obresti od celotnega zneska glavnice od dne 1. 9. 2010 dalje, v sklepu o izvršbi pa zakonite obresti (brez podatka za katero vrsto obresti gre) od različnih zneskov in od različnih datumov. Izvršilni postopek je strogo formalni postopek, ki sodišču ne omogoča odstopanja od predloga za izvršbo in izvršilnega naslova. Pri tem sodišče ne more razlagati volje upnika in dajati posameznim izrazom drugačnih pomenov, kot jih ti imajo, kar pomeni, da je sodišče grobo kršilo postopkovna pravila s tem, ko je odločilo, da ni dvoma, da izraz zakonite obresti pomeni zakonske zamudne obresti, pri tem pa odločitev oprlo na upnikov odgovor na ugovor. V zvezi s tem je sodišče tudi protispisno zaključilo, da naj bi dolžnik na navedbe upnika kljub vročitvi odgovora na ugovor v izjavo, ne odgovoril, iz česar je sodišče zaključilo, da naj bi se celo strinjal z navedbami upnika. Dolžnik pojasnjuje, da upnikovega odgovora na ugovor nikdar ni prejel v izjavo kot to zmotno trdi sodišče. Povsem odveč je tudi razpravljanje o ZPOMZO-1. Nobenega dvoma ni, da je upnik sodišču predlagal sklep, s katerim je sodišče naložilo dolžniku plačilo zakonitih obresti. OZ pozna dve vrsti zamudnih obresti, in sicer tiste, ki jih določa zakon (torej zakonske zamudne obresti) in tiste, ki jih dogovorita stranki sami (torej pogodbene zamudne obresti). Obe vrsti obresti sta zakoniti (v skladu z zakonom), dokler sta v okvirih, ki jih določa zakon, če pa jih presežeta (npr. oderuške obresti) pa postanejo takšne obresti nezakonite. Nepravilna je tudi odločitev sodišča glede priznanja upnikovih stroškov odgovora na ugovor. Zaključek sodišča, da naj bi upnik v odgovoru na ugovor navedel konkretna dejstva, ki jih je sodišče upoštevalo pri odločitvi, pa je v očitnem nasprotju z obrazložitvijo zavrnitve ugovora. V odgovoru na ugovor se namreč upnik ukvarja zgolj z razlago pravnih pravil. Glede odločitve o predlogu za odlog izvršbe pa dolžnik najprej izpostavlja, da sodišče v obrazložitvi omenja tudi upnikov odgovor na ta predlog, ki naj bi ga slednji vložil dne 23. 4. 2024. Ob upoštevanju dejstva, da je sodišče upniku priznalo celo stroške odgovora na predlog, ga je očitno upoštevalo pri odločanju, in to kljub temu, da ta odgovor dolžniku nikdar ni bil vročen in se o njem ne more izjaviti niti v okviru te pritožbe. Zmotno je tudi stališče sodišča, da naj bi dolžnik ne konkretiziral škode, ki bi mu z nadaljevanjem izvršbe lahko nastala. Dolžnik je namreč kolikor je bilo le mogoče konkretiziral posledice, ki v okviru posega v njegove osebnostne pravice z neutemeljeno izvršbo lahko nastanejo. Katere konkretno bodo nastale, pa ne ve niti ne more vedeti, kar velja za vse vrste nepremoženjske škode. Dolžnik tako v tem trenutku ne more trditi, da bo zaradi nadaljevanja izvršbe ostal brez službe, ker si denimo ne bo mogel priskrbeti dostojnih oblačil, ali pa da bo zaradi poslabšanja svojega položaja zbolel, itd., ker tega ne more vedeti, saj predlog za odlog vlaga ravno zato, da nastanek take škode prepreči. Ključno pri tem je, da tudi sodišče samo priznava, da z izvršbo pride do poslabšanja finančnega in s tem socialnega položaja dolžnika, kar je sestavni del izvršbe. Dolžnik je zato v predlogu za odlog celovito opisal koncept osebnostnih pravic kot ustavno varovane kategorije, konkretno pa je navedel tudi, da bi v njegovem primeru, ko je že brez izvršilnega postopka njegovo finančno stanje in socialni položaj na spodnji meji dostojnega, izvršba pomenila dodatno poslabšanje, ki bi ga pahnila čez rob možnosti preživetja in socialne vključenosti. Oseba, ki se znajde na socialnem dnu, se sama praktično ne more pobrati in zaživeti človeku dostojnega življenja ter to brez dvoma predstavlja nenadomestljivo škodo. Dolžnik izpodbija tudi odločitev o stroških. Ne glede na to, da je sodišče prepisalo izrek sklepa VSL III Ip 1934/2018, dolžnik meni, da ta strošek ni bil potreben za izvršbo. Čeprav ni sporno, da upnik ima pravico do izjave o dolžnikovem predlogu, to ne pomeni, da je vsakič, ko to pravico izkoristi, tudi upravičen do povračila stroškov postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Višje sodišče uvodoma ne pritrjuje dolžnikovim pritožbenim trditvam, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati rubrike "predlog sklepa" iz standardiziranega (elektronskega obrazca) predloga za izvršbo in na podlagi le-te, natančnejše specifikacije izterjevanega zneska, ki ga upnik nato navede še v "fizičnem" predlogu za izvršbo in se ujema tudi izvršilnim naslovom, dovoliti izvršbe. Gre za pogosto prakso izvršilnih sodišč prve stopnje, ki mora vse upnike enakopravno obravnavati. Višje sodišče pojasnjuje, da je mogoče nenazadnje tudi šteti, da je upnik že s samim predlogom sklepa in fizičnim predlogom za izvršbo sam popravil nepopoln predlog za izvršbo. Sklep o izvršbi se tako ne razlikuje od predloga za izvršbo in sodišče ni kršilo formalnosti izvršilnega postopka.

5.Višje sodišče ne pritrjuje pritožbenim navedbam ter pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da ni dvoma, da izraz zakonite obresti pomeni zakonske zamudne obresti in mu pri tem svoje odločitve ni bilo treba opirati na odgovor upnika na ugovor, saj gre za ustaljeno razumevanje, da gre za obresti po ZPOMZO-1, kot je podano v sodni praksi. Ključno je opiranje sodišča prve stopnje na navedeni zakon in gre v tem delu za nosilne odločilne razloge, tudi če je sodišče prve stopnje obenem navedlo, da se je o tem opredelil tudi upnik v odgovoru na ugovor (kar je v skladu s prvim odstavkom in tretjim odstavkom 58. člena ZIZ sicer tudi smel), in kljub temu, da dolžniku sodišče odgovora na ugovor v zvezi s takšnim pojasnilom ni vročilo v izjavo. Pravica do izjave dolžniku ni bila kršena, saj je ključno razlogovanje sodišča prve stopnje ob poznavanju materialnega prava (v povezavi z ustaljeno sodno prakso).

6.V zvezi z odločitvijo o stroških ugovornega postopka ne drži, da naj bi se upnik v odgovoru na ugovor skliceval le na pravna pravila, zaradi česar naj stroški njegovega odgovora na ugovor ne bi bili potrebni za izvršbo. Upnik je v odgovoru na ugovor primeroma nasprotoval tudi v ugovoru zatrjevanemu nasprotju med predlogom za izvršbo in sklepom o izvršbi, kar niso pravna pravila, če bi te navedbe dolžnika zaradi upnikovega neodgovora obveljale za resnične, pa bi bilo dolžnikovemu ugovoru treba ugoditi. Upnik je z odgovorom na ugovor torej objektivno zavaroval svoje pravice v postopku ter so bili stroški njegovega odgovora na ugovor objektivno potrebni za izvršbo in upniku pravilno priznani.

7.Četudi je sodišče prve stopnje upniku priznalo stroške odgovora na predlog za odlog, to še ne pomeni, da je upnikov odgovor pri svoji odločitvi tudi upoštevalo, niti to iz izpodbijanega sklepa ne izhaja. Za dosego odloga izvršbe kot izjemnega zastoja v izvršbi mora predvsem dolžnik izkazati tako objektivni kot subjektivni pogoj za odlog izvršbe, tj. zadostiti mora zakonskim zahtevam za odlog izvršbe. Ker dolžnik tem zahtevam ni zadostil, kar bo obrazloženo v nadaljevanju, na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje nima vpliva in dolžniku ni bila kršena pravica do izjave s tem, ko mu sodišče prve stopnje ni vročilo upnikovega odgovora na njegov predlog za odlog izvršbe. Taka vročitev oziroma dolžnikova izjava ne bi v ničemer mogla vplivati na odločitev sodišča prve stopnje oziroma na njeno pravilnost. Pač pa višje sodišče pritrjuje tudi razlogom sodišča prve stopnje, ki je s sklicevanjem na sklep VSL III Ip 1934/2018 upniku priznalo stroške odgovora na dolžnikov predlog za odlog izvršbe. Odgovor na predlog za odlog mora sodišče pri svoji odločitvi upoštevati, saj ima upnik pravico nasprotovati dolžnikovim navedbam in dokazom, podati svoje navedbe in dokaze, nenazadnje pa se upnik z odlogom lahko tudi strinja. Tudi glede predloga dolžnika za odlog izvršbe velja, da se neprerekana dejstva štejejo za dokazana. S prejemom poziva na izjavo o predlogu upnik upravičeno domneva, da sodišče v predlogu za odlog izvršbe navedena dejstva šteje za pravno relevantna in da ga bodo v primeru opustitve odgovora zadele negativne posledice ter svojih pravic v postopku brez odgovora na tak predlog ne bo mogel zavarovati. Dolžnik s predlogom za odlog ni uspel, postopek izvršbe pa se bo nadaljeval brez zastojev. Glede na vse navedeno so upnikovi stroški odgovora na tak, neutemeljen predlog, objektivno potrebni za izvršbo.

8.Končno pa višje sodišče kot pravilno presoja tudi odločitev sodišča prve stopnje o samem dolžnikovem predlogu za odlog izvršbe. Stališče usklajene, utrjene, kvalificiranemu pooblaščencu dolžnika gotovo znane sodne prakse je, da redne posledice izvršbe, ki so tudi ali celo zlasti v poslabšanju dolžnikovega (lahko že prej slabega) premoženjskega stanja, ne predstavljajo pravno upoštevne škode v smislu nenadomestljive ali težko nadomestljive škode po prvem odstavku 72. člena ZIZ. Ne glede na to, da je dolžnik v predlogu za odlog izvršbe, kot sam trdi v pritožbi, celovito opisal koncept ustavnih osebnostnih pravic, s tem še ni zatrjeval takšne, pravno upoštevne škode. Eksistenčni minimum in s tem osnovno človeško dostojanstvo dolžniku zagotavljajo določbe ZIZ o omejitvah izvršbe, pri večji socialni vključenosti pa lahko dolžniku pomagajo tudi različne humanitarne organizacije. Ne glede na nedvomno neugodne opisane redne posledice izvršbe zgolj zaradi njih še ni mogoče poseči v upnikovo pravico do učinkovite in hitre izvršbe (11. člen ZIZ). Pritožba dolžnika tako tudi v tem delu ni utemeljena.

9.Neutemeljeno pritožbo je višje sodišče po vsem povedanem, ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10.Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 38, 38/5, 57, 71

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.