Jedro

Namen zakonodajalca je bil, da pod nedoločen pravni pojem „nujnosti razlastitve za dosego javne koristi“ zajame ugotavljanje oziroma ocenjevanje, ali je v primeru ugotovljene javne koristi razlastitev za uresničenje predvidene prostorske ureditve primeren in nujno potreben ukrep, tako da te prostorske ureditve brez razlastitve ali z blažjim ukrepom ni mogoče doseči. Kar pomeni, da je treba ugotoviti oziroma oceniti, ali je za uresničitev predvidene prostorske ureditve na določeni nepremičnini (sploh) treba odvzeti lastninsko pravico oziroma ali je mogoč po naravi blažji poseg. Gre za oceno, ali je odvzem lastninske pravice razlastitvenemu zavezancu na določeni nepremičnini, da se uresniči razlastitveni namen, predviden v prostorskem aktu, primeren in nujen ukrep, z namenom, da se preizkusi, ali ne gre za čezmeren poseg, in ne, kot zagovarja tožnik, za vprašanje dopustnosti odvzema lastninske pravice razlastitvenemu zavezancu na tej nepremičnini, če razlastitveni upravičenec odvzema lastninske pravice na tej nepremičnini ne odškoduje s prenosom lastninske pravice na razlastitvenega zavezanca na drugi nepremičnini.

Organ je v izpodbijani odločbi določil, da je rok za začetek izvajanja del dve leti po pravnomočnosti gradbenega dovoljenja. S tako določenim rokom za začetek del pa je ne le zanikan obstoj elementa nujnosti, čeprav je postopek voden kot nujni (104. člen ZUreP-1), pač pa je rok tudi nedoločen, vezan na bodoče negotovo dejstvo, čeprav bi tako ne mogel biti določen, saj je na ta rok vezana pravica razlaščenca, da zahteva vrnitev nepremičnine, če preneha razlastitveni namen, ker tako izhaja iz ravnanja razlastitvenega upravičenca in ki je v zakonu urejena zaradi zadostitve načelu sorazmernosti.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Krško št. 478-6/2013 z dne 30. 10. 2013 ter odločba Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 35020-43/2013 z dne 24. 1. 2014 glede izreka o pritožbenih stroških se odpravita in se zadeva v tem obsegu vrne Upravni enoti Krško v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Upravna enota Krško (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila: (1) da se v korist Republike Slovenije kot razlastitvene upravičenke dovoli razlastitev nepremičnine s parc. št. 1014/42 k.o. …, v velikosti 6752 m2, pri kateri je vknjižena lastninska pravica v korist tožnika do deleža 14723/16954, za potrebe izgradnje mostu čez Savo v Krškem s pripadajočim križiščem, (2) da bo o odškodnini za razlaščeno nepremičnino odločalo sodišče na predlog razlastitvenega zavezanca, (3) da pritožba zoper to odločbo ne zadrži prenosa lastninske pravice in pridobitve posesti, (4) da je rok za začetek izvajanja del dve leti po pravnomočnosti gradbenega dovoljenja in (5) ugotovila, da stroškov upravnega organa ni bilo. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je upravni organ 4. 3. 2013 izdal sklep o začetku postopka predmetne razlastitve. V postopku, v katerem sta bila izvedena naroka za ustno obravnavo 2. 4. 2013 in 18. 9. 2013, je razlastitvena upravičenka v celoti vztrajala pri zahtevi za razlastitev nepremičnine s parc. št. 1014/42, tožnik kot razlastitveni zavezanec pa je razlastitvi nasprotoval z navedbami, da na območju, kjer je predvidena izgradnja javne infrastrukture, obstajajo nepremičnine, ki so v lasti razlastitvene upravičenke in s katerimi bi bilo mogoče doseči isti namen kot s posegom v tožnikovo zasebno lastnino; glede na določbe Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju: ZUreP-1) je potrebno najprej poseči po nepremičninah, ki so v lasti razlastitvene upravičenke, kar pa v predmetnem primeru ni bilo storjeno. Upravni organ ugotavlja, kot izhaja že iz sklepa o uvedbi postopka, da je javna korist izkazana, ker je nepremičnina zajeta v Uredbi o državnem prostorskem načrtu za območje hidroelektrarne Brežice (Uradni list RS, št. 50/2012), v veljavi pa je tudi Odlok o lokacijskem načrtu prečne povezave glavne ceste G1/5 z regionalno cesto R1/220 kot preložitev obstoječe regionalne ceste skozi Krško – 1. faza – most (Uradni list RS, št. 84/98, v nadaljevanju Odlok o LN). Razlastitev je dopustna in urejena z zakonom, cilj razlastitve je legitimen, saj bo delovanje hidroelektrarne v korist celotne posavske regije, države in njenih prebivalcev. Sorazmernost med javno koristjo in posegom v lastninsko pravico je izkazana, saj gre za ureditveno območje HE Brežice, ki bi moralo biti dokončano v letu 2013. Škoda, ki bi nastala z nespoštovanjem rokov, bi bila velika oziroma večja kot škoda, ki nastane razlastitvenemu zavezancu, saj ima le-ta pravico do odškodnine. Upravni organ je ugotovil, da so pogoji iz tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 ter 92. člena tega zakona izpolnjeni. Odločitev o takojšnji izvršljivosti odločbe temelji na prvem odstavku 104. člena ZUreP-1; gre za objekt gospodarske javne infrastrukture iz 93. člena tega zakona, ki terja hitro pridobitev nepremičnine.

Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 24. 1. 2014 zavrnilo pritožbo tožnika zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo.

Tožnik v tožbi navaja, da je nepremičnina, ki je predmet razlastitve, to je 1014/42 k.o. …, nastala iz parcele 1014/1, ki je bila po opravljeni parcelaciji razdeljena na tri parcele, in sicer poleg na predmetno parcelo še na parceli št. 1014/43 in 1014/44, med trajanjem razlastitvenega postopka pa je prišlo do parcelacije tudi slednje, in sicer na parceli št. 1014/51 in 1014/52. Na vseh navedenih parcelah ima tožnik solastninsko pravico, ki predstavlja večinski delež. Tožnik je v postopku razlastitve podal predlog, po katerem bi se opravila zamenjava solastniških deležev na navedenih parcelah tako, da bi tožnik prepustil svoj solastniški delež na parceli št. 1014/42 v popolno last in posest razlastitveni upravičenki, ta pa bi njemu odstopila svoj solastniški delež na drugih parcelah, s čimer bi se dosegla zaokrožitev nepremičnin obeh strank postopka, na kar pa razlastitvena upravičenka ni pristala. Tožnik je v razlastitvenem postopku predlagal tudi odkup solastniških deležev na parcelah 1014/43 in 1014/51 ter 1014/52, saj je razlastitvena upravičenka zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine s parc. št. 1022/47 in glede na njen solastniški delež na parceli št. 1014/42 je tožnikovo naziranje, da bi bilo potrebno prvenstveno poskrbeti, da se vsa predvidena dela opravijo na ozemlju v lasti same razlastitvene upravičenke, ki ga ta evidentno poseduje, to je na nepremičninah v njeni lasti ter bi morala opraviti parcelacijo parcele 1014/42, s katero bi zagotovila zakonsko predvideno rešitev, ki ne dopušča poseganja v zasebno lastnino, če obstaja možnost uporabe lastne nepremičnine. Zaradi opustitve navedenega je odločba o razlastitvi po mnenju tožnika nezakonita. Tožnik vlaga kopijo Predloga za sklenitev pogodbe o razdružitvi nepremičnin z dne 18. 12. 2012 in odgovor na predlog Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju SKZG) z dne 14. 2. 2013. Tožnik dalje navaja, da je zasebna lastnina ustavno zaščitena kategorija ter da je zato zakonske določbe o omejitvi treba razlagati ozko. Tako pa organa zakona nista razlagala. Prvostopenjska odločba tako zavzema stališče, da je sorazmernost posega v zasebno lastnino izkazana s tem, ko naj bi nepremičnina 1014/42 predstavljala predviden del ureditvenega območja HE Brežice ter da naj bi škoda, ki bi nastala zaradi nedoseženih predvidenih rokov graditve bila večja od škode, ki jo bo utrpel tožnik, če izpodbijana odločba obstane. Iz izpodbijane odločbe tudi ne izhaja, kdaj naj bi se predvidena dela na predmetni parceli 1014/42 začela. Razlastitvena upravičenka je vložila načrt financiranja Direkcije RS za ceste OBVO R1-220 Obvoznica Krško, iz katerega izhaja, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano 1. 12. 2007, začetek del pa je 1. 6. 2007. To je bilo vloženo z vlogo razlastitvene upravičenke z dne 2. 10. 2013 ter dodatno dokazuje, da je rok za izvedbo del sporen ter onemogoča tožniku uveljavitev materialnih pravic, saj dejansko v postopku ni bilo predloženo dokazilo o tem dejstvu. Iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da naj bi se predvidena izvedbena dela pričela v roku dveh let po pravnomočnosti gradbenega dovoljenja, iz obrazložitve pa izhaja, da bi morala biti predvidena dela dokončana v letu 2013, saj naj bi predmetna nepremičnina spadala v ureditveno območje HE Brežice. Takšna odločitev je po mnenju tožnika nedopustna, nedoločena, kajti vezana je na bodoče in negotovo dejstvo. S tako določenim rokom se tožniku onemogoča, da bi uveljavil svojo materialno pravico zahtevati svojo nepremičnino nazaj, kot to predvideva 111. člen ZUreP-1. Tožnik se ob tem sklicuje na sodbo tega sodišča I U 667/2009 z dne 15. 6. 2010. Tožnik meni, da je upravni organ obšel smisel zakonske določbe 102. člena ZUreP-1, po katerih je določitev roka za izvedbo del bistvena sestavina odločbe o razlastitvi. Namen je zaščita razlastitvenega zavezanca. Po mnenju tožnika gre za kršitev materialnega prava, hkrati pa tudi kršitev določb postopka, saj razlogov odločitve ni mogoče preizkusiti. Na navedeno bi morala paziti upravna organa obeh stopenj po uradni dolžnosti. Tožnik se dalje sklicuje še na sodbe tega sodišča III U 7/2011 z dne 2. 3. 2012, I U 98/2011 z dne 27. 9. 2011 in I U 1473/2010 z dne 15. 2. 2011. Sodišču predlaga, naj odpravi odločbi organov obeh stopenj, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je sodišču upravne spise v zadevi.

Odgovor na tožbo je poslala tudi razlastitvena upravičenka kot stranka z interesom v tem upravnem sporu. V odgovoru navaja, da je tožniku kot razlastitvenemu zavezancu za parcelo 1014/42 v skladu z veljavno zakonodajo ponudila odškodnino v denarju. Tožnik kot solastnik zemljišča bi lahko zahteval ustrezno nadomestno kmetijsko zemljišče, če bi se mu jemalo osnovno sredstvo za opravljanje njegove glavne dejavnosti in bi odvzem zemljišča pomenil zanj bistveno poslabšanje pogojev opravljanja te dejavnosti. Razlastitvena upravičenka pa je utemeljeno ponudila odškodnino v denarju, saj tožnik ne izpolnjuje zakonskih pogojev, ki bi mu dajali pravico do odškodnine izključno v obliki nadomestnega zemljišča. Predmetno zemljišče je bilo v prostorskih aktih Občine Krško, preden je bilo z DPN določeno za rekonstrukcijo ceste, opredeljeno kot kmetijsko zemljišče. Razlastitvena upravičenka pa tudi sicer nima na voljo nadomestnih zemljišč, ki bi jih lahko dodeljevala kot nadomestilo v naravi razlastitvenim zavezancem. Je pa zaprosila SKZG, ki upravlja s kmetijskimi zemljišči v lasti Republike Slovenije, da preveri možnost razdružitve kmetijskih zemljišč, ki jih ima v solasti s tožnikom, vendar v razdružitev predmetnih kmetijskih zemljišč tega ne more prisiliti, še zlasti ne, ker gre za razlastitvenega zavezanca, ki se ne ukvarja s kmetijsko dejavnostjo. Razlastitvena upravičenka še dodaja, da lahko razlastitveni zavezanec kadarkoli po pravnomočnosti odločbe o razlastitvi predlaga na pristojnem sodišču razdružitev solastnine. Po njenem mnenju pa ne more zahtevati, da postopek razdružitve izvede razlastitvena upravičenka, ker potrebuje del njegovega solastnega zemljišča za potrebe rekonstrukcije javne ceste. Tudi če bi prišlo do menjave, pa bi zemljišče, ki bi ga dobila razlastitvena upravičenka, ne zadoščalo za potrebe gradnje. Razlastitvena upravičenka meni, da interesi razlastitvenega zavezanca ne morejo vplivati na razlastitveni postopek, ki je voden zoper njega zaradi izvedbe rekonstrukcije javne ceste in da se določbe 92. člena ZUreP-1 ne nanašajo na takšne primere. Določbe 92. člena tako niso namenjene temu, da bi se uporabljale za določitev odškodnine solastniku, katerega nepremičnina je zajeta v prostorskem aktu. Take zahteve more lastnik uveljavljati le v drugih postopkih. Glede s tožbo napadenega roka v odločbi za začetek del pa razlastitvena upravičenka meni, da je določen primerno, kajti Republika Slovenija ne more pričeti z gradnjo, dokler ne pridobi gradbenega dovoljenja, tega pa lahko zahteva šele po tem, ko ima pridobljena dokazila o pravici graditi na vseh zemljiščih, potrebnih za gradnjo. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Uvodoma sodišče navaja, da je štelo, ne glede na tožbeni predlog (naj sodišče odpravi odločbi upravnih organov obeh stopenj), da tožnik s tožbo izpodbija prvostopenjsko odločbo ter v drugostopenjski odločbi le izrek o stroških, kajti zadnje navedena odločba je le v tem obsegu lahko predmet upravnega spora (2. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), saj je v preostalem z njo odločeno, da se tožnikova pritožba zavrne.

Z izpodbijano prvostopenjsko odločbo je upravni organ v nujnem postopku odločil o dovolitvi razlastitve nepremičnine s parc. št. 1014/42 k.o. …, do idealnega deleža 14723/16954, ki je v lasti tožnika, za potrebe izgradnje mostu čez Savo v Krškem s pripadajočim križiščem - kot prostorsko ureditev po Uredbi o državnem prostorskem načrtu za območje hidroelektrarne Brežice (v nadaljevanju Uredba o DPN HE Brežice) in Odloku o LN. V zadevi ni sporno, da je javna korist za razlastitev predmetne parcele 1014/42 k.o. … izkazana z Uredbo o DPN HE Brežice in Odlokom o LN (prvi v zvezi s tretjim odstavkom 93. člena ZUreP-1), kar je sicer ugotovil organ (že) v sklepu z dne 4. 3. 2013, ki ga je izdal na podlagi 52. člena Zakona o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor (v nadaljevanju ZUPUDPP). Sporno pa je, ali so za razlastitev izpolnjeni nadaljnji pogoji za razlastitev, po drugem in tretjem odstavku 92. člena ZUreP-1, in sicer ali je za dosego javne koristi razlastitev nujno potrebna (tožnik meni, da obstaja možnost, da razlastitvena upravičenka uporabi lastno nepremičnino) ter ali je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino, pa tudi, ali z odločbo določen rok za izvedbo del ni določen v nasprotju z zakonom.

Iz drugega odstavka 92. člena ZUreP-1 med drugim izhaja, da je razlastitev ob izkazani javni koristi dopustna le pod pogojem, da je za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino. Po tretjem odstavku tega člena pa razlastitev ni dopustna, če država razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za dosego istega namena.

Po mnenju sodišča določbe drugega odstavka 92. člena ZUreP-1 o pogoju za razlastitev, da je za dosego javne koristi nujno potrebna, ni mogoče razlagati v pomenu, kot to smiselno zagovarja tožnik, da pogoj ni izpolnjen, če razlastitveni upravičenec razpolaga z drugo nepremičnino, ki bi jo z razlastitvenim zavezancem mogel zamenjati za nepremičnino v njegovi lastnini, za katero je izkazana javna korist za razlastitev. Sodišče se ne strinja s tožnikovo razlago, da možnost uporabe lastne nepremičnine, ki naj bi razlastitev kot ne nujno za dosego javne koristi izključevala, predstavlja lastništvo razlastitvenega upravičenca na (drugi) nepremičnini, ki ni predvidena v prostorskem aktu, s katerim je izkazana javna korist. Po mnenju sodišča je bil namen zakonodajalca, da pod nedoločen pravni pojem „nujnosti razlastitve za dosego javne koristi“ zajame ugotavljanje oziroma ocenjevanje, ali je v primeru ugotovljene javne koristi (93. člen ZUreP-1) razlastitev za uresničenje predvidene prostorske ureditve primeren in nujno potreben ukrep, tako da te prostorske ureditve brez razlastitve ali z blažjim ukrepom ni mogoče doseči. Kar pomeni, da je treba ugotoviti oziroma oceniti, ali je za uresničitev predvidene prostorske ureditve (predvidenega gradbenega posega) na določeni nepremičnini (sploh) treba odvzeti lastninsko pravico oziroma ali je mogoč po naravi blažji poseg. Gre za oceno, ali je odvzem lastninske pravice razlastitvenemu zavezancu na določeni nepremičnini (v obravnavani zadevi s parc. št. 1014/42), da se uresniči razlastitveni namen, predviden v prostorskem aktu, primeren in nujen ukrep (ki se po mnenju sodišča sprejme ob upoštevanju določb prostorskega akta in morebitnih drugih predpisov), z namenom, da se preizkusi, ali ne gre za čezmeren poseg, in ne, kot zagovarja tožnik, za vprašanje dopustnosti odvzema lastninske pravice razlastitvenemu zavezancu na tej nepremičnini (s parc. št. 1014/42), če razlastitveni upravičenec odvzema lastninske pravice na tej nepremičnini ne odškoduje s prenosom lastninske pravice na razlastitvenega zavezanca na drugi nepremičnini. Odškodovanje za razlaščeno nepremičnino (z zagotovitvijo nadomestne nepremičnine ali v odškodnini) je namreč drugo vprašanje, o katerem se v razlastitvenem postopku odloči le, če gre za nujni postopek in pod pogojem, da je bil med razlastitvenim upravičencem in razlastitvenim zavezancem o tem sklenjen sporazum (in le v tem okviru je to vprašanje predmet postopka), sicer pa upravni organ za rešitev tega vprašanja stranki napoti na sodni postopek. Ne glede na navedeno pa sodišče dodaja, da ocene „nujnosti razlastitve“ v smislu izvajanja določbe drugega odstavka 92. člena ZUreP-1 v pomenu, kot je sodišče navedlo, da je določbo treba razlagati, v obrazložitvi izpodbijane odločbe ne najde. To pa pomeni, da je organ s tem kršil zakon.

Pa tudi kolikor bi tožnik menil, da je razlastitev nepremičnine s parc. št. 1014/42 nedopustna glede na določbo tretjega odstavka 92. člena ZUreP-1, ker je razlastitvena upravičenka (so)lasnica nepremičnin s parc. št. 1014/43 in 1014/44 oziroma 1014/51 in 1014/52, mu sodišče ne pritrjuje. Javna korist za razlastitev je namreč z Uredbo o DPN HE Brežice in Odlokom o LN ter v zvezi s prenosom načrta gradbenih parcel v naravo in izdelanim novim delilnim načrtom ter izvedeno parcelacijo izkazana in ugotovljena (s sklepom z dne 4. 3. 2013) glede nepremičnine s parc. št. 1014/42. Zato razpolaganje s strani razlastitvene upravičenke (kot solastnice) z nepremičninami s parc. št. 1014/43 in 1014/44 oziroma 1014/51 in 1014/52 ne more predstavljati razpolaganja z drugo ustrezno nepremičnino za dosego istega namena tj. za izgradnjo cestne infrastrukture - mostu čez Savo v Krškem s pripadajočim križiščem - kot prostorsko ureditev po Uredbi o DPN HE Brežice ter Odloku o LN.

V zvezi s tožbenimi navedbami, da je tožnik v razlastitvenem postopku predlagal tudi odkup solastniških deležev na parcelah 1014/43 in 1014/51 ter 1014/52, sodišče ugotavlja, da zahteve tožnika kot razlastitvenega zavezanca v smislu 99. člena ZUreP-1, da razlastitveni upravičenec prevzame v last tudi te nepremičnine, in o kateri bi moral organ odločiti hkrati z odločitvijo o razlastitvi, v upravnih spisih ni. Kolikor pa se tožbene navedbe nanašajo na tožnikov predlog za sklenitev pogodbe o razdružitvi nepremičnin z dne 18. 12. 2012, ki se nanaša na parc. št. 2014/43 in 2014/44 in ki ga je pred začetkom razlastitvenega postopka poslal neposredno SKZG ter tožnikove navedbe, podane v tej smeri med postopkom, sodišče dodaja, da je nanje posredno odgovorilo že v prejšnji točki te sodbe. Odškodovanje za razlaščeno nepremičnino (v nadomestnih nepremičninah oziroma v odškodnini) je namreč v nujnem razlastitvenem postopku, kot je obravnavani, predmet odločanja le, če je o tem sklenjen sporazum med razlastitvenim upravičencem in razlastitvenim zavezancem.

Utemeljene pa so tožbene navedbe, da je organ, glede na razlogovanje v izpodbijani odločbi, nepravilno razlagal in uporabil določbo drugega odstavka 92. člena ZUreP-1, po kateri je razlastitev ob izkazani javni koristi dopustna, če je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino. Glede na tako zakonsko določbo je v razlastitvenem postopku treba oceniti, ali obstaja sorazmerje med pomenom oziroma koristmi predvidene prostorske ureditve in težo posledic odvzema lastninske pravice za razlastitvenega zavezanca. Organ je v izpodbijani odločbi ocenil, da sorazmerje obstaja, oceno pa je utemeljil z ugotovitvami, da gre za ureditveno območje HE Brežice, ki bi moralo biti dokončano v letu 2013 ter da bi bila škoda, ki bi nastala z nespoštovanjem rokov, velika oziroma večja kot škoda, ki nastane razlastitvenemu zavezancu, saj ima le-ta pravico do odškodnine. Da tako razlogovanje organa ne kaže, da je organ prej navedeno določbo drugega odstavka 92. člena ZUreP-1 razlagal (in uporabil) pravilno, pa se sodišče s tožnikom strinja.

Tožnik prav tako utemeljeno ugovarja, da je v izpodbijani odločbi rok za izvedbo del določen v nasprotju z zakonom. Iz prvega odstavka 102. člena ZUreP-1 izhaja, da se z odločbo o razlastitvi določijo tudi roki, v katerih je dolžan razlastitveni upravičenec pričeti z gradnjo objekta oziroma objektov, zaradi katerih je bila razlastitev predlagana. Organ je v izpodbijani odločbi določil, da je rok za začetek izvajanja del dve leti po pravnomočnosti gradbenega dovoljenja. S tako določenim rokom za začetek del pa je po mnenju sodišča ne le zanikan obstoj elementa nujnosti, čeprav je postopek voden kot nujni (104. člen ZUreP-1), pač pa je rok tudi nedoločen, vezan na bodoče negotovo dejstvo, čeprav bi tako ne mogel biti določen, saj je na ta rok vezana pravica razlaščenca, da zahteva vrnitev nepremičnine, če preneha razlastitveni namen, ker tako izhaja iz ravnanja razlastitvenega upravičenca (111. člen ZUreP-1) in ki je v zakonu urejena zaradi zadostitve načelu sorazmernosti (čezmeren poseg je nedopusten). Glede na to bo organ v ponovnem postopku moral rok za pričetek del v okviru predvidene prostorske ureditve določiti drugače. Pri tem pa sodišče še dodaja, da tožnik nima prav, če meni, da bi iz odločbe o razlastitvi moralo izhajati, kdaj na naj bi se začela dela (prav) na razlaščeni parceli. Po mnenju sodišča je sicer obravnavano določbo drugega odstavka 92. člena ZUreP-1 mogoče razlagati (le) enopomensko, tako da je rok treba določiti za začetek gradnje predvidene prostorske ureditve kot celote; kljub temu pa v zvezi s ponovnim postopkom ob tem opozarja na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 331/2010 z dne 9. 11. 2011. Ker je sodišče ugotovilo, da je organ v postopku za izdajo izpodbijane prvostopenjske odločbe kršil zakon, je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in to odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega in v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek. Ker je sodišče odpravilo prvostopenjsko odločbo, je s tem tudi odpadla podlaga za odločitev o stroških pritožbenega postopka v drugostopenjski odločbi (drugi odstavek 118. člena Zakona o splošnem upravnem postopku) ter je sodišče moralo izrek o stroških pritožbenega postopka odpraviti ter bo o teh stroških moral odločiti prvostopenjski organ v ponovnem postopku kot o nadaljnjih stroških postopka.

O stroških sodnega postopka pa je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožniku priznalo stroške po drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, skupaj z uveljavljanim 22 %-nim DDV, ker je tožnikov pooblaščenec zavezanec za DDV.