Jedro

Dokazna ocena mora vsebovati presojo vsakega dokaza posebej, torej jasno oceno posameznega dokaza z jasno navedbo, zakaj mu sodišče verjame/sledi, ki mora biti preverljivo obrazložena, nato primerjavo posameznih dokazov med seboj, nazadnje pa še končno oceno, ki upošteva uspeh celotnega postopka. Sodišče prve stopnje navedenega metodološkega napotka, ki je uzakonjen v 8. členu ZPP, ni upoštevalo, na kar smiselno opozarja tožnica v pritožbi, zaradi česar je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na zakonitost postopka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I) zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je ustni dogovor, ki je bil sklenjen pomladi leta 2007 glede zneska 20.000,00 EUR in z dne 2. 7. 2008 glede zneska 36.666,67 EUR, skupaj 56.666,67 EUR, med tožnico in tožencema za nakup nepremičnine parc. št. 1/2 in parc. št. 1/3 k. o. X, v lasti prvega toženca do ½ in druge toženke do ½, na podlagi katerega je tožnica izročila tožencema 56.666,67 EUR za nakup zgoraj navedenih nepremičnin, toženca pa sta se zavezala, da bosta tožnici nudila v tej nepremičnini brezplačno stanovanje, brezplačno hrano, pomoč, nego in oskrbo, neveljaven - ničen; (II) zavrnilo podredni tožbeni zahtevek za razveljavitev ustne darilne pogodbe, s katero je tožnica tožencema podarila 56,666,67 EUR pomladi leta 2007 in 2. 7. 2008; (III) zavrnilo drugi podredni tožbeni zahtevek za razvezo ustnega dogovora, ki je bil sklenjen pomladi leta 2007 glede zneska 20.000,00 EUR in z dne 2. 7. 2008 glede zneska 36.666,67 EUR, skupaj 56.666,67 EUR, med tožnico in tožencema za nakup nepremičnine parc. št. 1/2 in parc. št. 1/3 k. o. X, v lasti prvega toženca do ½ in druge toženke do ½, na podlagi katerega je tožnica izročila tožencema 56.666,67 EUR za nakup zgoraj navedenih nepremičnin, toženca pa sta se zavezala, da bosta tožnici nudila v tej nepremičnini brezplačno stanovanje, brezplačno hrano, pomoč, nego in oskrbo; (IV) zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna plačati tožnici 56.666,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2010 dalje do plačila ter (V) tožnici naložilo plačilo pravdnih stroškov tožencev v znesku 10,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je imelo pri oceni dokazov dvojna merila, poleg tega je dokaze ocenilo le delno in nekritično. Tako je na primer verjelo hčeri tožencev o tem, kar naj bi slišala od tožencev ter posledično verjelo slednjima, ni verjelo pa pričam tožnice, ko so one izpovedovale o tem, kar so slišale od tožnice in tožencev ter v posledici tega ni verjelo tožnici. Sodišče je nekritično izločilo dokaze tožnice glede dogovora z izgovorom neverodostojnosti in tako ustvarilo stanje, v katerem so ostale le trditve tožencev. Tožnica je na zaslišanju prepričljivo povedala, da je dala tožencema denar zato, da prejeme brezplačno stanovanje, hrano, nego in oskrbo. Ker je njena izpovedba podprta z izpovedbami prič J., V. in M. Š., A. P., z overjeno izjavo tožene stranke z dne 12. 1. 2013, v kateri sta toženca izjavila, da ima tožnica dosmrtno pravico stanovanja in hrane na naslovu ... ter pravico do obiskov, pa tudi s priznanjem druge toženke med zaslišanjem priče V. Š., bi ji sodišče moralo verjeti. Ker je imela tožena stranka ves čas postopka strokovno pomoč, bi jo moralo sodišče zaradi tega obravnavati enako kritično kot tožečo stranko. Protispisna je navedba sodišča, da priče J., V. in M. Š. ter A. P. vedo o dogovoru med pravdnima strankama le iz pripovedovanja tožnice, saj vedo tudi iz pripovedovanja tožencev. Zgolj zato, ker so priče o dogovoru posredno izvedele, jih ni moč oceniti kot neverodostojnih. Tudi sprtost V. Š. s prvim tožencem ni razlog za oceno, da je priča neverodostojna. Ker je priča pojasnila, da se je s prvim tožencem sprla, ker ni skrbel za tožnico, kot bi moral, bi jo moralo oceniti kot verodostojno ter šteti, da je toženec priči priznal, da ne izpolnjuje svojih obveznosti. Priče tožene stranke niso ovrgle, da dogovora med pravdnima strankama ni bilo, temveč so potrdile le nebistvene navedbe tožene stranke o tem, da si je tožnica sama izbrala sobi v hiši tožencev ter da je toženki zamerila, ker je ni enkrat peljala nabirat gob. Tožnica se ni odselila zaradi gob, temveč zato, ker ji toženca nista nudila pomoči v času bolezni ter ker sta izjavila, da zanjo ne bosta skrbela in ji kuhala. Tožnica v sobi z neprimernim dostopom, brez WC-ja in vode, s kuhinjo zunaj hiše, ob išjasu, težavah s križem, sklepi, pritiskom in ob tem, da ji toženca nista več želela pomagati, ni mogla ostati. Zaradi slabega odnosa tožencev je bila psihično izčrpana, kar sta potrdili priča P. in zdravnica. Slednja sicer ni ugotovila, da bi bila tožnica podhranjena ali zanemarjena, vendar pa za ugoditev zahtevku ni potrebno, da bi zadeva prišla tako daleč. Dokazni postopek je pokazal, da je bilo vzrok za spore poslabšanje zdravstvenega stanja tožnice od septembra 2009 do viška januarja 2010. Sporni dogovor po vsebini predstavlja pogodbo o preužitku in ne darila, kot je zmotno štelo sodišče. Ker dogovor ni bil sklenjen v obliki notarskega zapisa, je posel ničen. Četudi bi šlo za darilo, pa ni bil nagib darila le skupno življenje s tožencema, temveč brezplačna pravica do stanovanja, hrane, oskrbe in pomoči ter dobrih medsebojnih odnosov. Ker je nagib zaradi nevzdržnosti skupnega življenja odpadel, morata toženca darilo vrniti. Pri oceni, ali je šlo za hudo nehvaležnost, je sodišče zmotno upoštevalo, da je šlo zgolj za enkratno ravnanje, saj je šlo za trajnejše in trajajoče ravnanje, prav tako neutemeljeno ni upoštevalo razmer, v katerih je živela tožnica. Tožena stranka glede na njene lepe prihodke in dejstvo, da ima hišo, ne bila bila ogrožena zaradi vrnitve darila. V stiski pa je tožnica, ki ji komaj ostane za skromno prehrano, poleg tega rabi vedno več pomoči. Zmotno je stališče sodišča, da se lahko tožnica vrne k tožencema, saj v sobi z neprimernim dostopom brez pomoči in ob obstoječem zdravstvenem stanju ne more eksistirati. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženca na vročeno pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V tej pravdni zadevi je bilo med pravdnima strankama sporno, kakšna je bila vsebina ustne pogodbe, na podlagi katere je tožnica tožencema v letih 2007 in 2008 izročila denar v skupnem znesku 56.666,67 EUR. Tožnica (mati prvega toženca in tašča druge toženke) je primarno trdila in pri tem vztraja v pritožbi, da je šlo za pogodbo o preužitku, saj naj bi se toženca zavezala, da ji bosta v zameno za izročeni denar nudila brezplačno stanovanje, hrano, pomoč, nego in oskrbo, toženca pa sta trdila, da je šlo za darilo. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena darilna pogodba, pri čemer je bil nagib daritve skupno prebivanje tožnice s sinom, ki je živel v njeni neposredni bližini. Navedeni zaključek o vsebini dogovora, ki je prvenstveno dejanske narave, po presoji pritožbenega sodišča tožnica utemeljeno izpodbija z navedbami, da sodišče prve stopnje v dokazni oceni ni upoštevalo vseh dokazov oziroma da jih ni celovito ocenilo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da so bile podlaga za izpodbijani zaključek (predvsem) trditve tožene stranke o vsebini dogovora in izpovedba prvega toženca (glej zlasti 7. in 8. točko obrazložitve), pri čemer pa iz sodbe ne izhaja, zakaj je sodišče prve stopnje verjelo izpovedbi prvega toženca, da je šlo za darilo. Sodišče prve stopnje prav tako ni navedlo, zakaj ni verjelo izpovedbi tožnice, da je bil dogovor, da bo prejela od tožencev v zameno za izročeni denar brezplačno stanovanje, hrano, nego in oskrbo, kar pa bi bilo dolžno, saj je šlo za enega izmed ključnih dokazov tožeče stranke. Tožeča stranka tudi pravilno navaja, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju vsebine spornega dogovora prezrlo izpovedbo priče A. P. o tem, da so se tožnica in toženca dogovorili, da bosta toženca skrbela za tožnico do smrti. Prav tako ni ocenilo priznanja druge toženke med zaslišanjem priče V. Š., da jima je tožnica v letih 2007 in 2008 izročila denar v zameno za hrano in nego, ter notarsko overjene izjave tožencev z dne 12. 1. 2010 o dosmrtni pravici tožnice do stanovanja in hrane v hiši tožencev, s katerima so podprte trditve in izpovedba tožnice, da imata toženca do nje določene obveznosti, na kar vse pravilno opozarja pritožnica.

6. Dokazna ocena mora vsebovati presojo vsakega dokaza posebej, torej jasno oceno posameznega dokaza z jasno navedbo, zakaj mu sodišče verjame/sledi, ki mora biti preverljivo obrazložena, nato primerjavo posameznih dokazov med seboj, nazadnje pa še končno oceno, ki upošteva uspeh celotnega postopka.(1) Kot izhaja iz predhodne obrazložitve sodišče prve stopnje navedenega metodološkega napotka, ki je uzakonjen v 8. členu ZPP, ni upoštevalo, na kar smiselno opozarja tožnica v pritožbi, zaradi česar je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

7. Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Zgrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka je takšne narave, da je pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, ne da bi nedopustno poseglo v ustavno varovano pravico pravdnih strank do pritožbe. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno ugotavljati sporno vsebino ustnega dogovora, pri čemer bo moralo dokazno oceno podati v skladu z 8. členom ZPP. V primeru, da bo ugotovilo, da sta se toženca zavezala v zameno za izročeni denar nuditi tožnici brezplačno stanovanje, hrano, pomoč, nego in oskrbo, bo moralo oceniti, ali je šlo za neke vrste pogodbo o preužitku, za katero veljajo pravila iz VII. poglavja posebnega dela Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ob tem velja opozoriti, da pravila iz navedenega poglavja posebnega dela OZ veljajo le za tiste pogodbe o preužitku, pri katerih je spoštovano načelo enake vrednosti obeh nasprotnih izpolnitev.(2) Pri tej oceni bo moralo upoštevati (tudi) neprerekano dejstvo, da je tožnica izročila tožencema skoraj ves denar, ki ga je prejela kot kupnino za prodani vikend in stanovanje v N., katerega solastnica je bila do 2/3, kar pomeni, da je šlo za dajatev večje vrednosti oziroma za dajatev, ki je vrednostno primerljiva z izročitvijo lastninske pravice na nepremičninah, ki so praviloma predmet preužitkarjeve dajatve. V primeru, da bo presodilo, da je sporni dogovor zaradi spoštovanja načela enake vrednosti obeh nasprotnih izpolnitev po vsebini pogodba o preužitku, bo moralo ugoditi primarnemu tožbenemu zahtevku na ugotovitev ničnosti sporne pogodbe, saj ni bila sklenjena v obliki notarskega zapisa (567. člen OZ) ter posledično tudi tožbenemu zahtevku na vrnitev izročenega denarja (prvi odstavek 87. člena OZ). Če pa bo tudi v ponovljenem postopku zaključilo, da je šlo za darilo, bo moralo ponovno odločati o podrednih tožbenih zahtevkih in med drugim znova ugotavljati podlago darilne pogodbe in ali je ta odpadla. Pri tem bo moralo narediti celovito dokazno oceno, ki bo ustrezala kriterijem iz 8. člena ZPP, ter podati prepričljivejše argumente, zakaj določenim dokazom (ne) sledi/verjame, kot jih je podalo v izpodbijani sodbi.(3)

8. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Prim. Zobec, J., v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, 2005, str. 91 – 93. (2) Prim. Podgoršek B., v: Obligacijski zakonik (OZ) (posebni del) s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 570. (3) Na primer ni prepričljiv sam po sebi argument sodišča prve stopnje, da ne sledi izpovedbam določenih prič (na primer J. in V. Š.), ker so bile o odnosih med pravdnima strankama posredno obveščene, saj jima lahko tudi izpovedba priče, ki izpove o tem, kar je izvedela od nekoga drugega, v povezavi z drugimi dokazi določeno težo. Poleg tega pa sodišče tega argumenta ni dosledno uporabilo, saj je na primer sledilo izpovedbi priče B. Š., ki je tudi izpovedala zgolj o tem, kar je izvedela od drugih.