Jedro

Iz zapisnika o ogledu jasno izhaja, da pri tem preiskovalnem dejanju niso bili najdeni predmeti, ki bi bili zaseženi in uporabljeni kot dokaz v tem kazenskem postopku, saj so bili dokazi, na katere je sodišče oprlo svojo sodbo, najdeni in zaseženi že prej. Zato so navedbe zagovornika, da so bili pri nezakoniti preiskavi vozila najdeni in zaseženi predmeti - lovska puška in naboji, neutemeljene in nasprotne dejstvom, ugotovljenim v pravnomočni sodbi.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 200 evrov sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je M. V. skupaj z obsojenim A. K. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja nezakonitega lova v sostorilstvu po tretjem odstavku 342. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). M. V. je sodišče izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti. Višje sodišče v Mariboru je zavrnilo pritožbi zagovornikov obeh obsojencev kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega M. V. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (v nadaljevanju ZKP), kršitve obdolženčeve pravice do obrambe in predlaganja dokazov v svojo korist (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP) in kršitve kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi s 1. in 4. točko 372. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje ter obsojenca oprosti plačila sodne takse, ker se nahaja na prestajanju zaporne kazni in je brez dohodkov.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki ocenjuje, da zahteva ni utemeljena. Po vsebini zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, ker ni šlo za pregled skritih prostorov prevoznih sredstev, za katerega bi bila potrebna odredba sodišča, temveč so se najdeni predmeti nahajali na vidnih mestih v vozilu. Z zavrnitvijo dokaznih predlogov sodišči nista kršili obdolženčeve pravice do obrambe, saj sta navedli konkretne razloge, zakaj izvedba predlaganih dokazov ni bila potrebna.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke vročilo obsojencu in zagovorniku, ki sta se o njem izjavila v vlogi z dne 20. 2. 2015. B.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da veljajo določbe ZKP o hišni preiskavi tudi za avtomobile, zaradi česar bi morali policisti, ki so preiskovali osebno vozilo obdolžencev, pridobiti odredbo preiskovalnega sodnika. Nezakonito preiskovanje vozila po njegovem mnenju dokazuje sama vsebina zapisnika o ogledu kraja kot tudi dejstvo, da sta imela oba obdolženca med preiskavo na rokah lisice. Zaradi navedenega je obramba med postopkom zahtevala izločitev zapisnika o ogledu in opozarjala na nezakonito pridobljene dokaze.

6. Predlogu za izločitev dokazov sodišče prve stopnje ni sledilo, ker je ugotovilo, da ne gre za dokaze, na katere se v smislu določbe drugega odstavka 18. člena ZKP sodba ne bi smela opreti. Sodišče je ugotovilo, da so policisti 17. 5. 2009 ob 22.38 uri prejeli klic občana, ki je povedal, da je v bližini svoje hiše slišal strel z neznanim orožjem. Policisti so se odpravili na kraj in izsledili osebno vozilo, v katerem sta bila obdolženca. Ob identifikaciji obdolžencev in vizualnem pregledu vozila so za prednjim sedežem opazili lovsko puško, ki je bila zaprta v torbi za prenašanje. V zapisniku o zasegu predmetov, ki je bil sestavljen ob 23.20 uri na kraju dogodka, je navedeno, da je obdolženi A. K. policistu sam izročil puško, tok za puško, škatlo z naboji, pet nabojev in orožni list. 7. Glede na takšne ugotovitve sodišče prve stopnje ni sledilo trditvam obrambe, da so policisti navedene predmete zasegli na podlagi samoiniciativnega fizičnega pregleda vozila, saj je presodilo, da so takšne trditve v nasprotju z listinskimi dokazi in izpovedbami zaslišanih policistov. Svoj zaključek je sodišče med drugim oprlo na zapisnik o ogledu, iz katerega izhaja, da je bil ogled kraja kaznivega dejanja (in vozila), na katerega se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik, opravljen šele ob 1.30 uri, torej po tem, ko je obdolženi K. že izročil predmete, ki so bili uporabljeni kot dokaz v tem kazenskem postopku. Zaključku prvostopenjskega sodišča, da so policisti v obravnavanem primeru opravili pregled avtomobila po drugem odstavku 148. člena ZKP in zasegli na prvi pogled vidne predmete, je sledilo tudi višje sodišče, ki je poudarilo, da je iz navedbe v zapisniku o zasegu predmetov, da je obdolženi K. predmete izročil sam in zapisnik podpisal brez pripomb, moč sklepati, da obdolženca nasprotno s trditvami obrambe med tem policijskim postopkom nista bila vklenjena.

8. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja o poteku policijskega postopka in načinu odkritja kasneje zaseženih predmetov sta sodišči prve in druge stopnje sprejeli po presoji Vrhovnega sodišča pravilno stališče, da zaseženi predmeti, ki so bili uporabljeni kot dokaz, niso pridobljeni v nasprotju z zakonom ali s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Iz zapisnika o ogledu, ki ga izpostavlja zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, izhaja, da je policija pri ogledu kraja storitve kaznivega dejanja preiskala tudi vozilo, s katerim je bilo kaznivo dejanje storjeno, in sicer na način, da je odprla vrata vozila, predal v armaturni plošči ter vrata prtljažnika. Takšne navedbe v zapisniku bi lahko kazale, da ni šlo le za pregled prevoznega sredstva po drugem odstavku 148. člena ZKP, ki po sodni praksi Vrhovnega sodišča (na primer sodbe I Ips 3865/2010 z dne 8. 12. 2011, I Ips 83/2007 z dne 6. 12. 2007, I Ips 289/2006 z dne 7. 12. 2006, I Ips 95/2004 z dne 16. 6. 2005) predstavlja zgolj pregled (s čutili vida, sluha, vonja in otipa) vseh prostorov prevoznega sredstva in stvari v njem, razen tistih, ki so zaprti, torej skriti oziroma takšni, da je za njihovo pregledovanje potrebno uporabiti posebna tehnična sredstva in metode, na primer razstavljanje, rezanje, lomljenje. Vendar iz omenjenega zapisnika o ogledu prav tako jasno izhaja, da pri tem preiskovalnem dejanju niso bili najdeni predmeti, ki bi bili zaseženi in uporabljeni kot dokaz v tem kazenskem postopku, saj so bili dokazi, na katere je sodišče oprlo svojo sodbo, najdeni in zaseženi že prej. Navedbe zagovornika, da so bili pri nezakoniti preiskavi vozila najdeni in zaseženi predmeti - lovska puška in naboji, so torej neutemeljene in nasprotne dejstvom, ugotovljenim v pravnomočni sodbi. Ko so policisti ob prihodu na kraj opravili identifikacijo obdolžencev in vizualni pregled vozila, v katerem sta bila obdolženca, so v vozilu opazili torbo, v kateri je bila shranjena puška. S strani policije opažene predmete je po pozivu izročil obdolženi K. sam, na podlagi česar je bil sestavljen zapisnik o zasegu predmetov. Svoje trditve, da zapisnik o ogledu kraja temelji na nezakonito pridobljenih dokazih in bi ga zato bilo treba izločiti, pa zagovornik ne obrazloži, zato je Vrhovno sodišče ni preizkušalo.

9. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljuje kršitev pravice do obrambe s trditvijo, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge za postavitev izvedenca balistične stroke in ogled kraja. Postavitev izvedenca balistične stroke bi bila po mnenju obrambe v konkretnem primeru nujna zaradi razjasnitve vprašanja, ali sledi streljanja ustrezajo zaseženi puški, ter zaradi določitve časa zadnjega streljanja z zaseženo puško, saj iz poročila o forenzični preiskavi izhaja le, da sledi streljanja sicer ustrezajo zaseženi lovski puški, vendar ni mogoče z gotovostjo potrditi ali ovreči, ali so nastale prav pri streljanju s to puško ali ne. Prav tako iz poročila izhaja, da ni mogoče določiti časa zadnjega streljanja.

10. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog za postavitev izvedenca balistične stroke zavrnilo kot nepotreben, ker že iz zbranih dokazov jasno izhaja, da ni mogoče določiti časa zadnjega streljanja in da so glede na povečano stopnjo individualnega ujemanja sledi streljanja najverjetneje nastale s puško, ki je bila zasežena obdolženemu K. S takšnimi razlogi je v celoti soglašalo višje sodišče, ki je ocenilo, da se je prvostopenjsko sodišče utemeljeno oprlo na poročilo o forenzični preiskavi, glede katere nenazadnje pritožnik ni izrazil dvoma. Sodišči sta torej v pravnomočni sodbi navedli sprejemljive razloge, zaradi katerih nista ugodili dokaznemu predlogu obrambe, zato o kršitvi pravic obrambe ne moremo govoriti. Utemeljitev dokaznega predloga namreč ne daje podlage za zaključek, da bi obramba s predlaganim dokazom želela dokazati kakšno pravno relevantno dejstvo, temveč je podala predlog zgolj z namenom preverjanja pravilnosti oziroma verodostojnosti forenzičnega poročila, torej dokaza, na katerega se je pri ugotavljanju dejanskega stanja oprlo sodišče. 11. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi dokazni predlog obrambe za ogled kraja dejanja, s katerim je obramba želela dobiti odgovor na vprašanje, ali konfiguracija terena sploh omogoča lov divjadi s pomočjo svetlobe žarometov. Sodišče je v 7. točki obrazložitve pojasnilo, da je to dejansko vprašanje sodišče že v zadostni meri razjasnilo na podlagi izpovedb policistov in predstavnikov oškodovane lovske družine ter fotografij kraja dejanja, zato izvedba predlaganega dokaza ni potrebna.

12. V postopku zagovornik ni navedel razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče oceniti, da bi bil za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ogled nujen oziroma zakaj ugotavljanje tega dejstva z izvedenimi dokazi ni bilo zadostno, niti ni zatrjeval, da bi s predlaganim dokazom obramba dokazala, da so odločilna dejstva nepravilno ugotovljena. Namesto tega zagovornik v zahtevi izpostavlja, da je večkrat v postopku ponovil isti predlog, s čimer je izkazal njegove relevantnost. Sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznih predlogov ni kršilo obdolženčeve pravice do predlaganja in izvajanja dokazov v svojo korist, saj je v točkah 7 do 9 izpodbijane sodbe s povsem sprejemljivimi razlogi obrazložilo, da predlagani dokazi niso potrebni, ker ne bi prispevali k razjasnitvi dejanskega stanja. Zgolj večkratno ponavljanje oziroma vztrajanje pri sicer nesubstanciranem dokaznem predlogu ne vpliva na njegovo relevantnost. C.

13. Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega M. V., in jo je na podlagi 425. člen ZKP zavrnilo.

14. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca, ki prejema pokojnino in nima preživninskih obveznosti.