7/12-1995

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A.A. ..., ki ga zastopa odvetnik, na seji dne 7/12-1995

o d l o č i l o

Ustavna pritožba A.A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. Kp 989/95 z dne 30/10-1995 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju št. Ks 194/95 z dne 23/10-1995 se zavrne.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik je 4/11-1995 vložil ustavno pritožbo zoper v izreku tega sklepa navedeni sodni odločbi. Z njima je bilo odločeno o podaljšanju pripora zoper pritožnika. Pritožnik meni, da je podaljšanje pripora neutemeljeno in v nasprotju s predpisi ter da pritožbeno sodišče na pritožbene argumente ni odgovorilo, ampak naj bi v obrazložitvi izpodbijane odločitve navedlo le splošne trditve o pravilnosti prvostopnega sklepa. Pritožnik meni, da je upravičen zahtevati, da sodišče pretehta tudi v postopku že ugotovljena dejstva, ki naj bi potrjevala neobstoj pripornih razlogov. Meni, da sodišče literarno sestavlja navidezne razloge za podaljševanje pripora in se izogiba ravno tistim dejstvom in dokazom, ki naj bi dokazovali, da te bojazni ni. Pritožnik trdi, da je sam odstopil od ravnanja, ki je predmet obtožbe, saj naj bi v primeru, če bi bila bojazen za ponovitev dejanja realna, moral dejanje vsaj poizkusiti ponoviti še takrat, ko bi po dogodku to še lahko storil. Pritožnik pa naj tega ne bi bil storil, ampak naj bi se bil sam javil policiji, s čimer naj bi bil dokazal, da je sposoben obvladovati svoje ravnanje oziroma naj bi bil že dokazal, da je od napadalnega in "neobvladanega" ravnanja sam odstopil.

Obrazložitve v sklepih naj bi bile zato v očitnem nasprotju z že navedenimi ugotovljenimi dejstvi v postopku.

2.Pritožnik meni, da sodišče krši domnevo nedolžnosti in ga obravnava že kot obsojenca, na kar naj bi kazale navedbe drugostopnega sodišča pri odločanju o pritožbi zoper podaljšanje pripora, da je "na obtožencu, da omogoči izvedbo kazenskega postopka in s tem ugotovitev o utemeljenosti obtožbe". Na ta način naj bi sodišče od pritožnika zahtevalo, da se odpove v dokaz neutemeljenosti obtožbe tako skrajnemu sredstvu, kot je gladovna stavka, pa čeprav naj bi bila ta uporabljena za to, da se sodišče opozori na nepravilnosti v zvezi s priporom - torej v okviru pravice do obrambe. Sodišče naj bi gladovno stavko celo štelo kot dokaz več za obstoj "bojazni", za kar pa naj ne bi obstajal nikakršen argument, ki bi to potrjeval kot objektivno okoliščino.

3.S takim načinom odločanja naj bi bila kršena tudi pritožnikova pravica do enakosti pred zakonom po 14. členu ustave. Ta pravica naj bi bila pritožniku kršena tudi s sklepom Ustavnega sodišča.

Pritožnik naj bi bil v neenakem položaju z drugimi pritožniki, katerih ustavne pritožbe v zvezi s priporom je Ustavno sodišče sprejelo v obravnavo in torej vsebinsko preizkusilo priporne razloge, medtem ko njegova prejšnja ustavna pritožba ni bila sprejeta. Zato pritožnik zahteva izločitev sodnikov Ustavnega sodišča, ki so odločili, da se ustavna pritožba v zadevi pritožnika pod št. Up-83/95 ne sprejme.

4.Pritožnik predlaga, da Ustavno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi ter pripor odpravi ali pa ob ustreznih navodilih zadevo vrne v ponovno odločanje drugim sodnikom, saj pritožnik ne more več zaupati sodnikom, za katere naj bi bilo izkazano, da so kršili njegove človekove pravice in temeljne svoboščine.

5.S sklepom Okrožnega sodišča v Kranju št. Ks 194/95 z dne 23/10- 1995 je bil pritožniku podaljšan pripor zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki drugega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 - v nadaljnjem besedilu: ZKP). Zoper pritožnika je bila vložena obtožba za kaznivo dejanje poskusa umora po prvem odstavku 127. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 63/94 - v nadaljnjem besedilu: KZ) v zvezi z 22. členom KZ in kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ. V obrazložitvi sklepa sodišče utemeljuje obstoj zakonitega pripornega razloga in neogibno potrebnost pripora. Zaradi pritožnikove gladovne stavke ni bila opravljena glavna obravnava dne 10/10-1995, niti 24/10-1995, po pridobitvi izvedeniškega mnenja o pritožnikovi sposobnosti sodelovanja v postopku pa je bila obravnava 24/10-1995 preložena za nedoločen čas. Utemeljen sum, da je pritožnik storil očitano dejanje naj bi izhajal iz zapisnika o ogledu kraja kaznivega dejanja, zdravniškega potrdila o poškodbah, strokovnega mnenja o pregledu orožja, izvedeniških mnenj psihiatrične in sodno-medicinske stroke ter zapisnikov o zaslišanjih prič v dosedaj izvedenem postopku. Konkretne okoliščine, ki naj bi izkazovale realno ponovitveno nevarnost, naj bi bile še vedno podane in sicer pritožnikovo napadalno in neobvladano vedenje, ki naj bi opravičevalo bojazen, da bo pritožnik poskušeno kaznivo dejanje dokončal oziroma ponovil oziroma storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. Pritožnik naj bi oškodovanki neposredno pred dejanjem tudi verbalno grozil, da jo bo ubil, posredno pa naj bi grozil tudi svoji izvenzakonski partnerki, ko naj bi vanjo meril sredi noči in vpričo otrok s pištolo. Ogrožanje varnosti ljudi, njihovega življenja in zdravja je tista ustavno varovana kategorija, zaradi katere naj bi bil pripor neogibno potreben kot skrajni ukrep, saj bi obtoženi na prostosti v maščevanju poskušano kaznivo dejanje lahko dokončal. Sodišče je ocenilo, da gladovna stavka pritožnika kljub njegovemu izkazanemu slabemu zdravstvenemu stanju ni okoliščina, zaradi katere bi bilo pripor mogoče odpraviti. Ker naj nadaljevanje postopka do izboljšanja pritožnikovega stanja ne bi bilo mogoče, naj bi to pomenilo dodaten zastoj v teku kazenskega postopka.

6.Pritožbo pritožnika in njegovega zagovornika zoper v prejšnji točki te obrazložitve navedeni sklep je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom št. Kp 989/95 z dne 30/10-1995 zavrnilo kot neutemeljeno z obrazložitvijo, da nima pomislekov v pravilnost in zakonitost prvostopne odločitve. Utemeljen sum naj bi dokazovala v ugovornem postopku preizkušena obtožnica, na obravnavi doslej izvedeni dokazi pa naj ne bi dajali podlage za drugačne zaključke. Izvedeni dokazi po mnenju tega sodišča potrjujejo, da bi obtoženec glede na zaostrene odnose z oškodovankama utegnil bodisi dokončati bodisi ponoviti kaznivo dejanje zoper oškodovanki. Pritožnikova gladovna stavka, vključno s pojasnjevanjem motivov za tako ravnanje, naj bi med drugim bojazen za obstoj ponovitvene nevarnosti samo potrjevala in naj bi bilo zato ob presoji zavarovanih dobrin s kazensko zakonodajo in ob ustavno določeni izjemnosti pripora treba oceniti podaljšanje pripora kot sredstvo za preprečitev ogrožanja varnosti življenja in zdravja oškodovank. Sodišče meni, da bi se pritožnik moral odločiti, ali bo omogočil izvedbo kazenskega postopka in s tem ugotovitev utemeljenosti obtožbe, ter da vsako drugačno ravnanje le podaljšuje kazenski postopek in ob odločitvi za gladovno stavko predstavlja riziko za njegove zdravje in življenje.

7.Ustavna pritožba je bila poslana Višjemu sodišču v Ljubljani, ki nanjo ni odgovorilo, ter Okrožnemu sodišču v Kranju. Okrožno sodišče v Kranju se v odgovoru na ustavno pritožbo v celoti sklicuje na razloge izpodbijane odločitve.

B.

8.O pritožnikovi zahtevi za izločitev sodnikov Ustavnega sodišča je bilo odločeno s sklepom št. Up-164/95 z dne 20/11-1995.

9.Ustavno sodišče je vpogledalo spis Okrožnega sodišča v Kranju št. K 286/95.

10.Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. ZKP določa v 3. točki drugega odstavka 201. člena, da se sme pripor odrediti, če posebne okoliščine opravičujejo bojazen, da bo oseba ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi. Ustavno sodišče je v dosedanjih ustavnih pritožbah o priporih zaradi tako imenovane ponovitvene nevarnosti, predvsem v odločbah št. Up-57/95, Up-74/95 in Up-75/95, vse z dne 7/7-1995, obrazložilo, na kakšen način naj sodišča uporabljajo navedene ustavno in zakonsko določene pogoje, da se zadosti ustavno določeni izjemnosti poseganja v osebno svobodo posameznika. Te pogoje mora sodišče presojati tako ob odreditvi pripora kakor tudi ob vsakem odločanju o podaljšanju pripora. Po določbi drugega odstavka 200. člena ZKP sme pripor trajati najkrajši potrebni čas, po določbi drugega odstavka 207. člena ZKP pa mora senat po vloženi obtožnici po preteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu preizkusiti, ali so še podani razlogi za pripor.

11.Zunajobravnavni senat sodišča prve stopnje je, kakor je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe, ugotovil, da kazenski postopek zoper pritožnika še ni zaključen, zato je moral preizkusiti, ali obstojijo razlogi za pripor. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je sodišče utemeljilo, zakaj šteje, da je podan utemeljen sum za storitev kaznivega dejanja, pritožnikovo napadalno vedenje ter grožnjo pa je štelo za tiste okoliščine, ki predstavljajo realno nevarnost, da bi pritožnik lahko ponovil ali dokončal kaznivo dejanje. Ker gre zgolj za obstoj nevarnosti, ne pa za gotovost pri ravnanju, je moralo sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 15. člena Ustave in z uporabo načela sorazmernosti še toliko bolj skrbno tehtati med dvema ustavno zavarovanima dobrinama, to je osebno svobodo pritožnika ter življenjem in zdravjem oškodovank. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je sodišče to tehtanje opravilo in presodilo, zakaj šteje, da je pripor zoper pritožnika neogibno potreben. Pritožbeno sodišče je, kakor je razvidno iz obrazložitve, glede na pritožbene razloge preizkušalo, ali je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo obstoj vseh ustavno in zakonsko določenih pogojev in v obrazložitvi svoje odločitve odgovorilo tako na pritožbene navedbe glede utemeljenega suma, kakor tudi glede vprašanja, zakaj je pripor zoper pritožnika neogibno potreben. Obe sodišči sta svojo presojo utemeljili, zato ni podana kršitev pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave.

12.Sodišči sta presodili vse, kar je pomembno za odločitev o ustavno dopustnem posegu v pritožnikovo pravico do osebne svobode, vključno z okoliščino, da pritožnik že dalj časa gladovno stavka, zaradi česar naj bi bilo ogroženo njegovo zdravje in življenje.

13.Sodišče je presojalo, ali gladovna stavka predstavlja okoliščino, ki bi lahko pretehtala odločitev o sorazmernosti med posegom v pritožnikovo ustavno pravico in obstojem nevarnosti posega v človekove pravice in temeljne svoboščine oškodovank. Tudi po mnenju Ustavnega sodišča gladovna stavka ni pravno utemeljen razlog, s katerim bi bilo v pravni državi mogoče doseči spremembo odločitev organov oblasti, sprejetih na zakonit način. Zato tudi kršitev pritožnikove pravice do osebne svobode ni podana.

Na podlagi navedenega Ustavno sodišče ugotavlja, da zatrjevane kršitve človekovih pravic v izpodbijanih aktih niso podane.

Ustavno sodišče pa v postopku odločanja o ustavni pritožbi ne more opravljati funkcije pritožbenega sodišča niti funkcije Vrhovnega sodišča, zato se praviloma ne more spuščati v to, ali je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, kakor tudi ne v dokazno oceno in pravno presojo sodišča. To presojanje je v skladu z ustavnimi in zakonskimi določbami zaupano prvenstveno sodnikom pristojnih pritožbenih sodišč in Vrhovnega sodišča, ki sodijo v skladu z Ustavo in zakonom, Ustavno sodišče pa lahko opravlja nadzor nad sojenjem z ustavnega vidika in v tem okviru ugotavlja, ali ni morda sodišče v postopku odločanja nedovoljeno poseglo v ustavno pravico posameznika. Ustavna pritožba je poseben institut varovanja človekovih pravic in svoboščin in je v sistemu sodnega varstva namenjena izjemni obravnavi sodnih odločb, ne pa funkciji pritožbenega sodišča, zato jo je tudi mogoče vložiti šele po izčrpanju vseh pravnih sredstev.

C.

14.Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, Franc Testen, dr. Lovro Šturm, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Krivic.

dr. Tone Jerovšek P r e d s e d n i k