Jedro

Res je sicer, da se bolečinski prag pri posameznikih razlikuje, vendar je v odškodninskem pravu izhodišče za odmero odškodnine povprečni oškodovanec, medtem ko se subjektivne značilnosti konkretnega oškodovanca, skladno z načelom individualizacije odškodnine, upoštevajo le v razumni meri. Morebitna preobčutljivost oškodovanca zato ne opravičuje višje odškodnine.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v izreku o stroških postopka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Sicer se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta ter se glede plačila 2.820,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.12.2004 do plačila in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožnici plačati 2.820,04 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.12.2004 do plačila ter 1.979,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.3.2006 do plačila. Višji odškodninski zahtevek je zavrnilo. Toženki je še naložilo, da mora tožnici povrniti tudi 1.993,35 EUR njenih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Obe pravdni stranki sta se pravočasno pritožili. Tožnica izpodbija zavrnilni del sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava, toženka pa odločitev o plačilu 2.820,04 EUR z obrestmi in odločitev o stroških postopka, iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Obe prvenstveno predlagata ustrezno spremembo izpodbijane sodbe, toženka pa podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

3. Tožnica meni, da ji je sodišče prisodilo prenizko odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče je nekritično povzelo izvedensko mnenje, premalo pa je upoštevalo njeno prepričljivo izpoved. Vztraja, da je izjemno hude telesne bolečine trpela pet mesecev, še vedno pa trpi občasno srednje hude in ne le lahke bolečine. Ker je bolečinski prag pri različnih oškodovancih različen, je objektivno nemogoče oceniti stopnjo bolečin. Tožnica zato meni, da je skladno z načelom individualizacije odškodnine odločilno njeno subjektivno doživljanje bolečin. Nasprotuje tudi ugotovitvi izvedenca, da je gibljivost njenega zapestja po zlomu še normalna. Izvedenec je kljub njenim pripombam vztrajal pri svojem mnenju, vendar ga ni strokovno obrazložil. Tožnica ni zahtevala novega izvedenca, ker je v njeni izpovedi in zdravstveni dokumentaciji dovolj podlage za drugačno odločitev. Poudarja, da zaradi hudih bolečin v zapestju ne more dvigovati bremen, nositi vrečk iz trgovine, niti ure na roki, omejena pa je tudi pri športnih aktivnostih.

4. Toženka meni, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede tožničine soodgovornosti za nezgodo. Ni namreč presojalo toženkine navedbe, da tožnica ni dovolj previdna oziroma pazljiva oseba. Noben tožničin sodelavec se tistega jutra ni poškodoval, poleg tega pa je tožnica v zadnjem času doživela vsaj štiri padce. Sodišče je povsem nekritično povzelo tožničino izpoved, čeprav se je ta izkazala za neverodostojno. Kljub izvedenskemu mnenju, da tožnica lahko izvede predklon skoraj do tal, je zaključilo, da je njena gibljivost po poškodbi ostala omejena. Izvedenec je ugotovil, da takšne poškodbe običajno pustijo bolečine pri določenih aktivnostih, ni pa tega zanesljivo ugotovil tudi za tožnico. Sodišče je tožnici verjelo, da se zdaj težje ukvarja z domačimi opravili. Toženka v zvezi s tem poudarja, da gospodinjski pripomočki niso težji od osmih kilogramov, gospodinjska dela pa le občasno zahtevajo pretirano sklanjanje. Končno je tožnica stara 62 let in ni več zaposlena, pričakovati pa je tudi, da bi z leti opustila hojo v hribe in podobne dejavnosti. Toženka posebej izpodbija odločitev o stroških postopka. Ti v sodbi niso specificirani, obrazložitev njihove odmere pa je nejasna. Sodišče se kljub delnemu uspehu strank v pravdi sklicuje na 1. odstavek 154. člena ZPP. Iz sodbe tudi ni mogoče razbrati, ali in kako je sodišče upoštevalo uspeh po višini. Navsezadnje je bil sporen le 20 % tožničin soprispevek k nezgodi, toženka pa je tožnici 3.3.2006 na račun odškodnine že plačala 2.621.875,00 SIT.

5. Delno utemeljena je le toženkina pritožba glede stroškov postopka, sicer pa pritožbi nista utemeljeni.

O podlagi odškodninske odgovornosti:

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno zaključilo, da je za obravnavano nezgodo odgovoren izključno tožničin delodajalec. V dokaznem gradivu ni opore za sklepanje o morebitni tožničini sokrivdi za njen padec in nastalo škodo. Tožnica je bila po ugotovitvi sodišča prve stopnje primerno obuta glede na vremenske razmere, zaslišane priče pa so tudi potrdile, da je po dostopni poti hodila previdno. Padla je šele potem, ko je nehote stopila na zaledenelo ploskev na poti, ki je bila prekrita z neočiščenim snegom. Dejstvo, da se takrat ni poškodoval nobeden od tožničinih sodelavcev, ne more biti dokaz o domnevni tožničini nerodnosti, kot to poskuša prikazati toženka v pritožbi. Sodišču prve stopnje se tudi ni bilo treba opredeliti do prejšnjih in poznejših tožničinih nezgod. Bistveno je pač, kako je tožnica ravnala v konkretnih okoliščinah. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem lahko zanesljivo sklepalo, da tožnici ni mogoče očitati premajhne skrbnosti ali nepazljivosti. Tudi po presoji pritožbenega sodišča v tožničinem ravnanju ob nezgodi ni bilo ničesar protipravnega, zato ni podlage za predlagano porazdelitev odškodninskega bremena med pravdni stranki.

O višini odškodnine:

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in ustrezno materialnopravno ovrednotilo vsa tista odločilna dejstva, ki po 179. členu Obligacijskega zakonika (Ur. list RS, št. 97/07 – UPB 1) vplivajo na odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožničino izpoved o naravi in teži njenih poškodb, njihovem zdravljenju in posledicah je pravilno objektiviziralo z izvidom in mnenjem izvedenca medicinske stroke. Tožničina trditev, da so izjemno hude bolečine trajale kar pet mesecev in da še vedno trpi občasne srednje hude bolečine, nima opore v izvedenskem mnenju. Res je sicer, da se bolečinski prag pri posameznikih razlikuje, vendar je v odškodninskem pravu izhodišče za odmero odškodnine povprečni oškodovanec, medtem ko se subjektivne značilnosti konkretnega oškodovanca, skladno z načelom individualizacije odškodnine, upoštevajo le v razumni meri. Morebitna preobčutljivost oškodovanca zato ne opravičuje višje odškodnine. Zmotno je torej tožničino pritožbeno stališče, da je odločilno njeno subjektivno doživljanje telesnih bolečin. Tega je smelo sodišče prve stopnje upoštevati le v takšnem obsegu, ki ga je po ugotovitvah izvedenca še mogoče strokovno utemeljiti.

8. Iz izvedenskega mnenja ni razvidno, da bi poškodba levega zapestja tožnici pustila kakšno trajno okvaro oziroma omejeno gibljivost. Tožnica nasprotnega ni dokazala. Posplošen očitek izvedencu, da je kljub tožničinim pripombam vztrajal pri svojem mnenju in da ga ni strokovno obrazložil, ne zadošča. Tožnica namreč, kot ji je pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni zahtevala ponovitve dokazovanja z drugim izvedencem, niti ni ponudila uporabnih nasprotnih dokazov. Ker gre za strokovno vprašanje, njena izpoved ne more imeti večje teže kot izvedensko mnenje. Trditve, da je omejena gibljivost levega zapestja razvidna iz njene zdravstvene dokumentacije, pa tožnica v pritožbi ni konkretizirala.

9. Neutemeljen je tudi toženkin pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pripisalo preveliko težo tožničini izpovedi. Kot je že bilo navedeno, je sodišče upoštevalo tožničino izpoved le v takšnem obsegu, kot jo je potrdil izvedenec. Iz izvedenskega mnenja jasno izhaja, da je gibljivost tožničine hrbtenice po zlomu dvanajstega prsnega vretenca kljub zdravljenju ostala omejena, resda manj, kot trdi tožnica. Ugotovitev izvedenca, da takšna okvara običajno povzroča bolečine pri določenih dejavnostih, povsem zadošča. Upoštevaje tožničino izpoved ni dvoma, da tožnici večje obremenitve hrbtenice povzročajo bolečine, kar zmanjšuje njeno življenjsko aktivnost. Toženka nasprotnega ni dokazala. Sicer pa k okvari tožničine hrbtenice znatno prispeva tudi sekundarna osteoporoza, ki je posledica zdravljenja obravnavane poškodbe. Razumljivo je torej, da se tožnica zdaj težje ukvarja z gospodinjskimi deli. Splošno je namreč znano, da je večina teh opravil povezana s pogostim sklanjanjem in tudi z dvigovanjem bremen, težjih od osmih kilogramov. Dejstvo, da gospodinjski pripomočki praviloma ne presegajo te teže, ne more biti odločilno, ker opravljanje gospodinjskih del ne obsega le rokovanja z gospodinjskimi pripomočki. Res je, da je tožnica že upokojena in zato ni več izpostavljena obremenitvam pri svojem poklicnem delu, vendar se še vedno posveča gospodinjstvu in drugim domačim opravilom. Sodišče prve stopnje ji je zato upravičeno verjelo, da duševno trpi, ker se mora zdaj bolj naprezati, težjih del pa sploh ne zmore več. Končno bi se tožnica prav zdaj, ko je upokojena, lahko v večji meri posvečala planinarjenju, ki ga je morala zaradi posledic obravnavane poškodbe opustiti. Pritožbeni pomislek o tožničini starosti ni umesten. Dejstvo, da je tožnica (že) stara 62 let, ne more vplivati na višino odškodnine, saj je glede na pričakovano življenjsko dobo žensk jasno, da bo tožnica zaradi svoje zmanjšane življenjske aktivnosti duševno trpela še vrsto let. 10. Sodišče prve stopnje je po navedenem pravilno in celovito ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Prisojeni zneski (za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 6.500,00 EUR, za strah 1.500,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 7.000,00 EUR) glede na ugotovljene okoliščine primera predstavljajo za tožnico pravično zadoščenje. Odškodnina v takšni višini ni niti prenizka niti previsoka, upoštevaje stopnjo in trajanje prestanih in bodočih telesnih in duševnih bolečin ter strahu, naravo in težo tožničine poškodbe, potek njenega zdravljenja in obseg njene funkcionalne prizadetosti. Skratka, sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za tožničino nepremoženjsko škodo ustrezno uravnovesilo načelo individualizacije odškodnine z načelom njene objektivne pogojenosti. Prisojena odškodnina tako primerno odraža pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, obenem pa je primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v drugih podobnih primerih. Tako za predlagano zvišanje ali znižanje odškodnine ni podlage.

11. Pritožbeni razlogi, ki sta jih pravdni stranki uveljavljali v zvezi z odločitvijo o glavni stvari, torej niso podani. Pač pa toženka utemeljeno izpodbija odločitev o stroških postopka. Ker sta pravdni stranki v pravdi deloma uspeli, po 2. odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. list RS, št. 73/07 – UPB3 in 45/08) dolgujeta druga drugi povračilo sorazmernega dela njunih potrebnih pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je tožnica po temelju uspela v celoti. Te ugotovitve ne more spremeniti dejstvo, da je toženka priznavala svojo odgovornost v višini 80 %. Ni pa iz izpodbijane sodbe razvidno, kako je sodišče upoštevalo dejstvo, da je toženka po tožbi nakazala tožnici pretežni del odškodnine. Prav tako iz sodbe ni razvidno, v kakšnem odstotku je sodišče upoštevalo uspeh pravdnih strank po višini. Sodba se sicer sklicuje na stroškovnik, v katerem je tožničin pooblaščenec specificiral stroške postopka, vendar iz stroškovnika ni razvidno, katere priglašene stroške je sodišče tožnici priznalo in katerih ne. Tako iz stroškovnika ni mogoče razbrati, kako je sodišče izračunalo tožničine pravdne stroške. Prav tako ni jasno, kako je izračunalo toženkine stroške. Ker po navedenem odločitve o stroških ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, je moralo sodišče druge stopnje toženkini pritožbi delno ugoditi in na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP v tem obsegu razveljaviti izpodbijano sodbo. Sodišče prve stopnje bo moralo stroškovno odločitev pri ponovnem odločanju skrbneje obrazložiti, tako da jo bo ob primerjavi s priglašenimi stroški obeh pravdnih strank mogoče preveriti.

12. V preostalem je sodišče druge stopnje pritožbi pravdnih strank zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo prvo sodbo.

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odstavka 165. člena ZPP.