Jedro

Ob med pravdnima strankama nespornem dejstvu, da je tožeča stranka izvršila plačilo vtoževanega zneska na podlagi pravnomočne in izvršljive odločbe, ki je bila potem spremenejna s sklepom VS RS v postopku za varstvo zakonitosti, vloženem na pobudo pooblaščenca tožeče stranke, in je odpadel pravni temelj za plačilo vtoževanega zneska, je tožena stranka na podlagi določbe tretjega odstavka 190. člena OZ dolžna tožeči stranki vrniti vtoževani znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot jih je dosodilo sodišče prve stopnje. Tožeča stranka plačila ni izvršila prostovoljno, kot to zatrjuje tožena stranka, temveč v izogib preteči izvršbi. Določba 191. člena OZ za katere uporabo se zavzema tožena stranka, zato v obravnavanem primeru ni uporabljiva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi v točki I. in III. izreka izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 559,98 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za vračilo zneska 22.859,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 9. 2018 dalje do plačila v 15 dneh (točka I. izreka). V presežku za zakonske zamudne obresti od zneska 22.859,12 EUR za čas od 15. 1. 2016 do 12. 9. 2018, je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. Izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeči stranki v višini 2.567,58 EUR v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila (točka III. Izreka). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bila tožena stranka s plačilom zneska 22.859,12 EUR stroškov postopka neupravičeno obogatena in je na podlagi določbe tretjega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) dolžna neupravičeno prejeti znesek vrniti tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 13. 9. 2018 dalje do plačila, to je od datuma objave odločbe Vrhovnega sodišča RS III Ips 54/2016 z dne 13. 6. 2018. V preostalem delu, za zakonske zamudne obresti do tega datuma, je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

2. Tožena stranka odločitev sodišča prve stopnje izpodbija s pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi v celoti ugodi, ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zavrne zahtevek tožeče stranke, podredno, da višje sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo v odločanje sodišču prve stopnje, v obeh primerih s stroškovno posledico, to je, da se tožeči stranki naloži v plačilo pravdne stroške tega postopka. Čeprav tožena stranka uvodoma v pritožbi navaja, da izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v celoti, dejansko obrazloženo izpodbija to le v prisodilnem delu, to je v točki I. in posledično v točki III. izreka. Za izpodbijanje sodbe sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu, to je v točki II. izreka tožena stranka tudi ne more imeti pravnega interesa. Pritožbeno sodišče je tako štelo, da tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zgolj v točki I. in III. Izreka. V obrazložitvi pritožbe tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev napačno naslonilo na določbo OZ glede neupravičene obogatitve, to je na 190. člen OZ (tretji odstavek). Meni, da bi bilo v predmetni zadevi potrebno uporabiti drugo določbo in sicer člen 191 OZ, ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali je plačal, da bi se izognil sili. Ker sodišče prve stopnje te določbe ni uporabilo, pa bi jo moralo, naj bi zagrešilo zmotno uporabo materialnega prava kot je ta določena v 341. členu ZPP. Tožena stranka vztraja, da je bil v predmetni zadevi denarni znesek plačan prostovoljno in brez pravice tega zahtevati nazaj, kljub temu, da se je tožnik (oziroma takratni pooblaščenec) očitno zavedal, da tožencu plačuje nekaj, kar ve, da ni dolžan plačati. Plačilo je bilo izvedeno brez pridržka zahtevati plačilo nazaj. Stališču sodišča prve stopnje, da je bilo plačilo izvedeno v izogib izvršilnemu postopku, po mnenju tožene stranke ne gre slediti. Vztraja, da je bilo plačilo izvedeno prostovoljno, saj za izterjavo ni bila potrebna sprožitev izvršilnega postopka. Tožnik je imel možnost izpolniti svojo obveznost prostovoljno s pridržkom zahtevati nazaj, kar je plačal, pa tega ni izkoristil, temveč je zgolj izvršil plačilo. Zaradi navedenega po mnenju tožene stranke skladno z 191. členom ZPP od toženca ne mora zahtevati vrnitve tistega, kar je bilo prostovoljno plačano. Toženec meni, da bi bilo potrebno večjo presojo skrbnosti nameniti dejanjem tožnika oziroma njegovega takratnega pooblaščenca, v to presojo kot jo določa 6. člen OZ pa da se sodišče prve stopnje ni spuščalo, čeprav bi se moralo. V navedenem delu gre tako po mnenju tožene stranke za neuporabo določbe 6. člena OZ. Toženec uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da sodišče ni izvedlo določenih dokaznih predlogov, konkretno zaslišanja prič Š. H. in B. S., njune izpovedbe pa bi bile za postopek bistvene iz vidika presoje prostovoljnosti izpolnitve in (ne)ustrezne skrbnosti. Z navedenim ravnanjem naj bi sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe ZPP glede izvajanja dokazov, predvsem 287. člena, neizvedba posameznega dokaza pa lahko pomeni tudi neposredno kršitev načela kontradiktornosti (5. člen ZPP). Ker sodišče več določb pravdnega postopka ni uporabilo oziroma jih je uporabilo nepravilno, navedeno pa bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, je po mnenju toženca podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku glede vračila vtoževanega zneska in zakonskih zamudnih obresti od 13. 9. 2018 dalje ugodilo na podlagi določbe tretjega odstavka 190. člena OZ. Ta določa, da nastane obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.

6. Iz med pravdnima strankama nespornih in pritožbeno neizpodbijanih dejanskih ugotovitev, da je bila tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki stroške pritožbenega postopka po pravnomočnem in izvršljivem sklepu Višjega sodišča v Ljubljani Cst 538/2015 z dne 8. 12. 2015 v 15-ih dneh, v višini nanjo odpadlega zneska 23.505,72 EUR od skupnega zneska 141.034,32 EUR; da je plačilo izvršila 14. 1. 2016, čeprav ji je bil sklep vročen 23. 12. 2015; da je plačilo izvršila v izogib izvršilnemu postopku, ki bi sledil pravnomočnemu in izvršljivemu sklepu v primeru neplačila; da je bil navedeni sklep nato spremenjen s sklepom VS RS III Ips 54/2016 z dne 13. 6. 2018, ki je bil javno objavljen 13. 9. 2018 in s katerim je bilo ugodeno zahtevi za varstvo zakonitosti vloženi na pobudo pooblaščenca tožeče stranke; da je bil skupni znesek stroškov 141.034,32 EUR s tem sklepom znižan na 3.879,60 EUR tako, da je tožeča stranka namesto plačila 23.505,72 EUR glavnice bila dolžna plačati toženi stranki le znesek 646,60 EUR (1/6) je sodišče prve stopnje upoštevaje določbo tretjega odstavka 190. člena OZ pravilno materialnopravno zaključilo, da je tožena stranka dolžna vrniti tožeči stranki vtoževani znesek, za katerega je bila tožena stranka neupravičeno obogatena, tožeča stranka pa nedvomno prikrajšana. Zaradi spremenjene odločitve (sklep VS RS III Ips 54/2016) je odpadel pravni temelj, da bi tožena stranka prejeto izpolnitev obdržala, s čemer so, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, izpolnjene vse predpostavke za neupravičeno obogatitev: obogatitev, prikrajšanje, vzročna zveza med prikrajšanjem in obogatitvijo ter odsotnost veljavnega pravnega temelja. Neutemeljeni so zato očitki tožene stranke, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo.

7. Tožena stranka neutemeljeno vztraja, da bi sodišče moralo tožbeni zahtevek zavrniti upoštevajo določbo 191. člena OZ1, ker da je tožeča stranka vtoževani znesek plačala prostovoljno, brez pridržka pravice zahtevati plačilo nazaj, saj da za izterjavo plačanega zneska ni bila potrebna sprožitev izvršilnega postopka. Da je takšno stališče tožene stranke zmotno je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Tožena stranka ni plačala prostovoljno v smislu navedene določbe 191. člena OZ, temveč na podlagi pravnomočne in izvršljive sodne odločbe, ki jo je bila dolžna upoštevati in izpolniti ne glede na njeno voljo in prepričanje. Očitek tožene stranke, da bi bilo potrebno dejanjem tožnika oziroma njegovega pooblaščenca nameniti večjo presojo skrbnosti in uporabiti določbo 6. člena OZ, je zato povsem neutemeljen. Pa tudi sicer je bila odločitev Višjega sodišča v Ljubljani Cst 538/2015, na podlagi katere je tožeča stranka izvršila plačilo stroškov, spremenjena na podlagi vložene zahteve Vrhovnega državnega tožilstva RS za varstvo zakonitosti za katero je dal pobudo prav pooblaščenec tožeče stranke, kar med pravdnima strankama ni bilo sporno in ni pritožbeno izpodbijano. Kako drugače pa se tožeča stranka obveznosti izpolniti zavezo iz pravnomočne in izvršljive odločbe sodišča, tudi ni mogla uspešno izogniti in bi tožena stranka lahko v vsakem trenutku dosojeni ji znesek izterjala v izvršilnem postopku. Poleg tega pa je sodišče verjelo izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke, da je tožena stranka izvršila plačilo v izogib izvršbe in sledilo izpovedi pooblaščenca tožeče stranke B. S., zaslišanega kot priča v postopku I Pg 406/2018, da je pooblaščenko Š. H. seznanil, da bo vložil vsa razpoložljiva pravna sredstva za odpravo navedene pravnomočne odločbe Cst 538/2015, tako da je bila ta nedvomno seznanjena s tem, da bo tožeča stranka uporabila vsa pravna sredstva, da bi dosegla razveljavitev navedene sodne odločbe, katero je tožeča stranka štela za nezakonito. Tudi iz izvedenih listinskih dokazov je sodišče zaključilo, da je Š.H. takratna pooblaščenka tožene stranke, pozivala toženo stranko na plačilo spornih pravdnih stroškov in da je tožeča stranka izvršila plačilo spornih pravdnih stroškov v izogib izvršilnemu postopku. V nobenem primeru tako ni moč zaključiti, da se je tožeča stranka s plačilom strinjala in da je šlo za prostovoljno plačilo tožeče stranke v smislu 191. člena OZ. O prostovoljni izpolnitvi in o neskrbnem ravnanju pooblaščenca tožeče stranke tako ni moč govoriti.

8. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker da sodišče prve stopnje ni izvedlo zaslišanja prič Š.H. in B. S., ki da bi bilo nujno za presojo prostovoljnosti izpolnitve in neustrezne skrbnosti tožeče stranke, s čemer naj bi napačno uporabilo določbo 287. člena ZPP in 5. člena ZPP. Po 286. členu ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka uveljavljati že pred sodiščem prve stopnje takoj, ko je to mogoče, kasneje pa le, če tega brez svoje krivde predhodno ni mogla storiti. Tožena stranka v pritožbi uveljavljane kršitve v postopku na prvi stopnji ni uveljavljala, v pritožbi pa ne navaja, da tega ni mogla storiti pravočasno. Sicer pa uveljavljane kršitve v postopku na prvi stopnji tudi niso bile storjene. Katerega od predlaganih dokazov bo sodišče prve stopnje izvedlo je v domeni sodišča prve stopnje (člen 213 ZPP). Sodišče prve stopnje pa je v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe tudi pojasnilo, da ponovno zaslišanje navedenih prič za pravilno ugotovljeno dejansko stanje in uporabljeno materialno pravo ni bilo potrebno, ker je tega lahko ugotovilo že na podlagi listinskih dokazov. Ker sta bili obe priči zaslišani že v zadevi I Pg 406/2018 z enako dejansko in pravno podlago, stranki pa sta sodišču v dokaz predložili zapisnike o njunem zaslišanju, tudi po presoji pritožbenega sodišča njuno ponovno zaslišanje ni bilo potrebno. Sploh pa ne za namen, ki ga navaja tožena stranka v pritožbi, ko navaja, da bi bile njune izpovedbe bistvene iz vidika presoje prostovoljnosti izpolnitve in neustrezne skrbnosti tožeče stranke.

9. Tožena stranka nadalje neutemeljeno očita sodišču prve stopnje kršitev načela kontradiktornosti in se pri tem sklicuje na 5. člen ZPP. 5. člen ZPP določa, da mora dati sodišče vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke in da sme sodišče odločiti o zahtevku o katerem nasprotni stranki ni bila dana možnost, da se izjavi, samo tedaj, če tako določa zakon. V čem naj bi bila tožena stranka prikrajšana v pravici do izjave tožena stranka ne navaja. Nedvomno pa je tožena stranka to pravico v postopku na prvi stopnji imela in jo tudi izkoristila.

10. Pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani pritožbeno sodišče pa v postopku na prvi stopnji ni zasledilo niti katere od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po drugem odstavku 350. člena ZPP po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo vsled navedenega kot neutemeljeno zavrniti in potrditi v točki I. in III. izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela zato mora sama nositi svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa povrniti stroške pritožbenega odgovora (člen 165/I v zvezi s členom 154/I ZPP). Te stroške je pritožbeno sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku pooblaščenca tožeče stranke v višini 559,98 EUR (750 točk po tar. št. 21/I OT za odgovor na pritožbo, 2 % materialni stroški (11. člen OT), vse povečano za 22 % DDV). Tožena stranka je dolžna odmerjene stroške povrniti tožeči stranki v 15 dneh.

1 Ta določa: kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.